ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/3.. KZ-1 člen 211.. ZPIZ-2 člen 18.. ZUTD člen 140.. ZZZPB člen 54.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - goljufija - obstoj delovnega razmerja - reparacija - zaposlitev pri drugem delodajalcu - denarno nadomestilo za brezposelnost
Predvsem pa je pomembno, da je sodišče prve stopnje zavrnitev zahtevka dodatno obrazložilo z vidika materialnega prava, čemur tožnik niti ne nasprotuje, da mu zahtevanih obračunov razlik v plači, z zahtevanim odvodom davkov in prispevkov ter izplačilom neto zneskov, ni možno prisoditi, ker mu za navedeni obdobji ni priznalo delovnega razmerja pri toženki, posledično pa ni možno priznanje pravic iz delovnega razmerja. Pri tem je sodišče še poudarilo, da tožnik drugih podlag v zvezi z vtoževanimi zneski (npr. odškodnino) ni podal in tudi temu tožnik v pritožbi ne nasprotuje. Z navedenim razlogovanjem je sodišče prve stopnje upoštevalo stališča iz sodb Vrhovnega sodišča VIII Ips 148/2015 in VIII Ips 315/2017, da delavcu v času zaposlitve pri novem delodajalcu ni mogoče priznati razlike v plači kot pravice, vezane na obstoj delovnega razmerja, pač pa kvečjemu odškodnino.
V pritožbi dolžnica navaja nove okoliščine, ki so nastopile po vložitvi obravnavanega predloga za odlog izvršbe, ki ga je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrnilo. Zanje prilaga nove dokaze in na njihovi podlagi tako podaja nov predlog za odlog izvršbe za obdobje treh mesecev, zato jih sodišče druge stopnje v tem pritožbenem postopku ne more upoštevati in presojati njihove utemeljenosti.
Tožnik je bil spornega dne še nedvomno varovan pred premestitvijo, saj še nista pretekli dve leti od prenehanja funkcije sindikalnega zaupnika. Skladno z 22.k členom Kolektivne pogodbe za policiste bi toženka tožnika torej lahko premestila le s soglasjem sindikata, tega pogoja pa ni izpolnila.
pripor - neogibna potrebnost - sporazum o priznanju krivde - ponovitvena nevarnost
S sporazumom o priznanju krivde je bilo prvo sodišče ob odločanju o podaljšanju pripora seznanjeno, saj ga je v 5. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa omenilo, vendar pa se pri presoji neogibne potrebnosti pripora za odvrnitev pri obtožencu izkazane ponovitvene nevarnosti, do sporazuma ni opredelilo. Glede tega pogoja za podaljšanje pripora se je namreč prvo sodišče omejilo zgolj na splošno ugotovitev, da glede na izkazano obtoženčevo ponovitveno nevarnost, zanj ni mogoče uporabiti nobenega drugega milejšega omejevalnega ukrepa, saj bi ta terjal obtoženčevo sodelovanje in voljo. Povsem pa je prezrlo neusklajenost med državno tožilskimi navedbami v predlogu za podaljšanje pripora glede zatrjevane nujnosti in neogibne potrebnosti pripora za odvrnitev obtoženčeve ponovitvene nevarnosti, v primerjavi z, v sklenjenem sporazumu dogovorjenim alternativnim načinom izvršitve denarne kazni, ki ima že po svoji naravi za posledico odpravo pripora zoper obtoženca, v primeru sprejetja sporazuma.
Očitek pomanjkljivega materialnega procesnega vodstva glede tožbenega zahtevka za plačilo najemnine ni utemeljen, saj sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni bilo dolžno še dodatno pozivati tožnika, naj svoje zahtevke v zadostni meri specificira. Tožnika, ki ga je zastopala pooblaščena odvetnica, sta v tej smeri namreč izrecno na prvem naroku za glavno obravnavo in še v vlogi, ki je bila vložena takrat, opozorila toženca.
Pravdna stranka se lahko na listine sklicuje le v okviru manjše, samo dodatne konkretizacije že podanih trditev, ne pa na način, da predložene listine nadomestijo dolžnost stranke podati v zadostni meri konkretizirano trditveno podlago.
Pritrditi velja pritožbenim očitkom, da je tožnik deloma podal zadostno trditveno podlago glede odločitve o zahtevku za plačilo najemnin od marca 2011 do primopredaje 10.6.2013 oziroma kot bo pojasnjeno v nadaljevanju te obrazložitve za plačilo uporabnine.
Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 13.8.2014 (pred prvim narokom za glavno obravnavo) konkretno navedel, da 900,00 EUR za najem konkretno opredeljenih nepremičnin ni veliko in da toženka tudi tega ves čas ni plačevala. Zahtevek za plačilo "najemnin" je uveljavljal z vlogo z dne 13.8.2014. Toženca sta v vlogi, ki sta jo vložila na prvem naroku za glavno obravnavo, sicer nasprotovala nespecificiranim valoriziranim najemninam, a vseeno dodala, da znaša najemnina po pogodbi 900,00 EUR.
Jasno je, da se sodišče prve stopnje niti ne more in se zato ni dolžno opredeljevati do trditev, ki sploh niso bile podane. Enako velja glede trditev, glede katerih je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo razloge, da jih zaradi pravil o prekluziji ne bo upoštevalo.
ZPP člen 394, 394-10, 395, 397, 397/2, 398, 398/1, 399.
predlog za obnovo postopka - novo dejstvo in dokaz - izvedensko mnenje - prištevnost - rok za vložitev predloga - prepozen predlog - zavrženje predloga
Pri vprašanju pravočasnosti predloga za obnovo postopka gre za preizkus obstoja procesne predpostavke. Če sodišče oceni, da procesna predpostavka pravočasnosti obnovitvenega predloga ni podana, predlog zavrže, ne glede na to, ali je predlog tudi vsebinsko obravnavalo. Zato sodišče kljub temu, da predloga ni zavrglo kot prepoznega že pred narokom, temveč je to storilo šele po izvedenih številnih narokih, ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb postopka 398. člen in 399. člena ZPP in absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravilna uporaba določbe prvega odstavka 398. člena ZPP o zavrženju prepoznega predloga za obnovo postopka, ne pomeni kršitve pravice tožnika do obravnave.
Pravočasnost predloga za obnovo postopka ZPP veže na dan, ko je stranka mogla navesti sodišču novo dejstvo oziroma nova dokazila, ne pa na dan, ko je ta dokazila prejela (II Ips 421/2001, VIII Ips 560/2007). Tožnik bi lahko že spornega dne, ko se je v odškodninskem sporu pojavil dvom v razsodnost in je predlagal izvedbo dokaza z ustreznim izvedencem, istočasno vložil predlog za obnovo postopka, v katerem bi uveljavljal novo dejstvo, to je nerazsodnost v času očitanih kršitev iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Za presojo pravočasnosti predloga za obnovo iz obnovitvenega razloga po 10. točki 394. člena ZPP ni odločilen trenutek, ko se je tožnik prepričal o resničnosti novega dejstva, temveč bi moral obnovitveni predlog vložiti v tridesetih dneh od takrat, ko je izvedel za zatrjevano (po njegovem mnenju novo) dejstvo nerazsodnosti, ki jo je ugovarjal. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo predlog za obnovo postopka kot prepozen.
izvršba na nepremičnino, katere lastništvo ni izkazano - predlog za izvršbo na nepremičnini - podatki v zemljiški knjigi - načelo publicitete
V kolikor sodišče pri uradnem preizkusu lastništva nepremičnine ugotovi, da se podatki iz predloga za izvršbo ne ujemajo z zemljiškoknjižnimi (zemljiška knjiga je javna knjiga in za vpise velja publicitetno načelo), izvršbe na nepremičnino ne more dovoliti.
DENACIONALIZACIJA - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSC00041523
ZPP člen 2, 13, 185, 185/1, 339, 339/1, 339/2. ZDen člen 19, 32, 88. ZLS člen 100. SPZ člen 7, 18. ZZK-1 člen 11, 243.
denacionalizacija - razpolaganje z nepremičninami za katere obstaja dolžnost vrnitve - dolžnost vrnitve v naravi - načelo prirejenosti postopkov - dobra vera - samostojen predmet stvarnih pravic - delna ničnost kupoprodajne pogodbe
Sodna praksa se je že izrekla, da določba 88. člena ZDen ne dopušča razlage, da je ničen le prvi pravni posel, ki pomeni razpolaganje s premoženjem, glede katerega po določbah ZDen obstaja dolžnost vrnitve, nadaljnji posli pa ne bi bili več nični. Zakon prepoveduje vsako nadaljnje razpolaganje s takim premoženjem, saj so le tako lahko ustrezno zavarovani interesi denacionalizacijskih upravičencev.
Dobrovernost je v teh primerih izključena oziroma se nanjo ni moč sklicevati. S prepovedjo razpolaganja iz 88. člena ZDen je bilo premoženje, ki je (lahko) predmet vračanja denacionalizacijskim upravičencem v naravi, začasno izvzeto iz pravnega prometa. Izvzetje stvari iz pravnega prometa torej v klasičnih stvarnopravnih razmerjih pomeni, da lastninske pravice na stvari ni mogoče veljavno prenesti na drugega. Prepoved razpolaganja iz 88. člena ZDen je absolutna, zato velja tako za denacionalizacijske zavezance kot tudi za vse morebitne nadaljnje pridobitelje. To pa je razlog, zaradi katerega dobra vera oziroma načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne more varovati nobenega od njih.
Odločanje o morebitnem obstoju ovir za vračanje nepremičnin v naravi je v pristojnosti upravnega organa pred katerim teče denacionalizacijski postopek in upoštevajoč načelo prirejenosti postopka sodišče o tem ne more odločati kot o predhodnem vprašanju.
Sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava, ko je ob dejanski ugotovitvi, da tožnikov denacionalizacijski zahtevek za vrnitev v naravi obsega le del nepremičnine v obsegu 452 m2, ne pa tudi v preostalem delu, t.j. v obsegu 402 m2, zaključilo, da je kupoprodajna pogodba, ki sta jo toženi stranki sklenili 9. 3. 2004, delno nična v obsegu 452/860-tin.
S takšno odločitvijo je zmotno uporabilo materialno pravo, t.j. določilo 18. člena SPZ, saj je bil denacionalizacijskemu upravičencu podržavljen prostorsko odmerjen del zemeljske površine prvotne parcele št. 572/1 k.o. ... (sedaj k.o. ...) v izmeri 452 m2, ki sedaj predstavlja del ozemlja današnje parc. št. 572/83 k.o. ... in da je to povsem nekaj drugega kot solastniški delež na omenjeni nepremičnini, ki ga je s svojo odločitvijo dejansko brez pravne podlage ustvarilo sodišče prve stopnje.
gospodarski spor majhne vrednosti - dovoljeni pritožbeni razlogi - zavrnitev tožbenega zahtevka - obračun stroškov - sklepčnost tožbe po višini - nesklepčnost tožbe - dokazovanje z izvedencem - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca - trditveno in dokazno breme stranke - ustavna pravica do enakega varstva pravic
Sodbo, izdano v postopku za spore majhne vrednosti, je mogoče izpodbijati le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka postopka (prvi odstavek 458. člen ZPP). To pomeni, da je na ugotovljeno dejansko stanje sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče vezano, relativnih postopkovnih kršitev pa ne sme upoštevati. Zato s tistimi navedbami, ki pomenijo uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožnica ne more uspeti. Isto velja za tiste pritožbene navedbe, ki predstavljajo dopolnjevanje trditvene podlage.
Tožba je po višini sklepčna takrat, kadar iz trditvene podlage izhajajo vsi elementi, ki so potrebni za preizkus iztoževanega zneska po višini.
goljufija - poskus - sostorilstvo - nedovoljen dokaz - izločitev dokazov - razlogi za sum - pravni pouk osumljencu - privilegij zoper samoobtožbo - izjava osumljenca, dana policiji - izločitev izjave - pregled prevoznega sredstva - ogled vozila - preiskava vozila - odvzem bioloških sledi - zaseg oblačil - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - privilegij pridruženja (beneficium cohaesionis) - precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev - razveljavitev sodbe
Pritožnik upravičeno izpostavlja možnost, da sta bila obdolženca v trenutku podaje izjave v svojstvu prič, v očeh policije že osebi, na kateri se je usmeril sum, da lažnivo prikazujeta voznika predmetnega vozila, zaradi česar bi jima moral biti, preden sta podala izjavi, dan ustrezen pravni pouk za osumljenca (kaznivega dejanja oz. prekrška). Policista C. C. in D. D. o razlogih za to, da sta po opravi ogleda osebnega vozila kljub obstoju okoliščin, ki so nakazovale na sum poskusa obdolženih, da na sami lokaciji lažnivo prikažeta identiteto voznika, obdolžena A. A. in B. B. obravnavala kot priči ter v tem svojstvu tudi zapisala njuni izjavi (list. št. 20 in 21), pojasnil nista podala, ker v zvezi s tem niso bila postavljena nikakršna vprašanja. Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem postopku moralo ponovno zaslišati policista C. C. in D. D. ter na podlagi njunega zaslišanja ugotoviti, ali izostanek ustreznega pravnega pouka v skladu z določbo četrtega odstavka 148. člena ZKP oz. drugega odstavka 55. člena Zakona o prekrških (ZP-1) terja izločitev izjav na list. št. 20 in 21 spisa.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00041354
KZ-1 člen 7, 57, 58, 186, 186/1.. ZKP člen 18, 18/2.. ZODPol člen 19, 19/1, 19/2.. ZPPPD člen 2, 3.. Uredba o razvrstitvi prepovedanih drog (2014) člen 1, 2.
Strokovno mnenje, ki ga v predkazenskem postopku opravi NFL nima lastnosti izvedenskega mnenja, vendarle pa ima težo dokaza, na katerega je mogoče opreti sodno odločbo v primeru, če se ne pojavi dvom v analizirano snov oziroma da snov ne ustreza lastnosti prepovedane droge, kar pa v predmetnem kazenskem postopku obramba nikoli ni zatrjevala, niti tega ne trdi v pritožbi.
Pri hrambi droge z namenom nadaljnje prodaje gre za trajajoče kaznivo dejanje, vendar gre za eno kaznivo dejanje, ki traja toliko časa, kolikor traja protipravno stanje, zato začetek in časovna dolžina protipravnega stanja za ugotovitev časa izvršitve kaznivega dejanja nista pomembna, ampak trenutek, ko je takšno protipravno stanje prenehalo. Po tem trenutku je treba ugotavljati, kateri kazenski zakonik je treba uporabiti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSC00039683
ZD člen 140, 163, 172.
stranka zapuščinskega postopka - upravičenci do pritožbe - odpoved dediščini - pravica do pritožbe - zavrženje nedovoljene pritožbe
Kot pravilno v obrazložitvi sklepa ugotavlja sodišče prve stopnje in temu pritrjuje tudi sama pritožnica, se je pritožnica v konkretnem primeru z dedno izjavo odpovedala dedovanju po zapustniku. Učinek izjave je v tem, da se šteje, da sploh ni postala dedič (140. člen Zakona o dedovanju (ZD)).
Pritožnica ni dedič in iz pritožbe ter spisa tudi ne izhaja, da bi bila volilojemnik oziroma druga oseba, ki uveljavlja kakšno pravico iz zapuščine. V pritožbi namreč izraža le skrb za tretje osebe (R. S.; upnike v izvršbah in tožnike v pravdah, to je v postopkih, ki so tekli zoper zapustnika; in morebitne druge dediče). Pritožnica torej nima pravice do pritožbe in posledično njena pritožba ni dovoljena.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00038229
ZPP člen 7, 7/1, 180, 180/3, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. OZ člen 131, 306, 306/1, 306/2. SPZ člen 206, 207, 208, 209. ZIZ člen 17, 17/2, 17/2-2, 64, 64/2. URS člen 26.
neposlovna odškodninska odgovornost - obstoj poslovnega razmerja - javnopravna odškodninska odgovornost države - predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti - trditveno in dokazno breme - pravno odločilna dejstva - vezanost sodišča na pravno kvalifikacijo - fiduciarna cesija - izvršljiv notarski zapis - izvršilni naslov - zavarovana terjatev - sredstvo zavarovanja - imetništvo terjatve - obvestilo dolžniku o fiduciarni cesiji - sodni depozit - položitev dolgovane stvari pri sodišču - učinek položitve - posledice položitve denarnega zneska na sodni depozit - pogoji za izplačilo sredstev - neustrezen pogoj - protipravnost ravnanja - sodba presenečenja - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pravica do izjave stranke - razlogi o odločilnih dejstvih
Pogodba o zavarovanju (fiduciarna cesija) med tožečo stranko in X. je bila sklenjena v izvršljivem notarskem zapisu. O fiduciarni cesiji je bila tožena stranka obveščena 6. 6. 2012. Torej bi lahko tožena stranka od tega datuma dalje del terjatve (v višini 500.000,00 EUR), ki je bila na podlagi sodnih odločb prisojena X. iz naslova odškodnine zaradi odstopa od Krovne pogodbe, veljavno izpolnila le novemu upniku, to je tožeči stranki. S fiduciarno cesijo se je namreč spremenilo imetništvo terjatve.
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s tem, ko je znesek odškodnine prisojene X. na podlagi sodbe VSRS III Ips 66/2013 z dne 19. 11. 2013 položila na sodni depozit in neutemeljeno določila za tožečo stranko izključujoče pogoje za poplačilo iz sodnega depozita, ravnala v nasprotju s pravili obligacijskega prava. Zato je podana protipravnost. Tožena stranka je bila odgovorna oziroma je nosila riziko za pravilno določitev pogojev za poplačilo upnikov iz sodnega depozita. Torej bi morala določiti takšne pogoje, da bi poplačilo prejeli upniki, ki so bili glede na veljavna pravna pravila upravičeni do poplačila.
obnova kazenskega postopka - zavrženje zahteve za obnovo kazenskega postopka - nova dejstva in dokazi - dokazno breme na strani obsojenca - poziv na dopolnitev
Iz razloga, ker je dokazno breme na obsojencu, in ker slednji ni navedel nobenega novega dejstva in predložil dokaza, ki bi postavili pod vprašaj sklepe, ki jih je pravilno napravilo sodišče prve stopnje o obstoju odločilnih dejstev v pravnomočno končanem kazenskem postopku, kot je to obrazloženo v točki 9 napadenega sklepa, je sodišče prve stopnje zahtevo za obnovo kazenskega postopka na podlagi prvega odstavka 413. člena ZKP pravilno zavrglo.
Kot pravilno utemeljuje prvostopenjsko sodišče v 6. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, je namen instituta seznama dolžnikovega premoženja razkritje dolžnikovega premoženja zaradi poplačila upnikove terjatve. Če dolžnik tega ne stori, zakon omogoča prisilo z izrekom denarne kazni. Njen namen je izključno vplivati na dolžnika in ga prisiliti k aktivnosti. Enajsti odstavek 33. člena ZIZ tako določa, da tudi v primeru, ko dolžnik po izreku denarne kazni posreduje podatek, ki omogoča opravo izvršbe, sodišče s sklepom odloči, da se dolžnik ne kaznuje ali da se kazen zniža.
Sodišče druge stopnje iz listin v spisu I 1721/2007 ugotavlja, da je dolžnik hkrati z ugovorom po izteku roka podal tudi izjavo o premoženju. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa do te relevantne okoliščine iz enajstega odstavka 33. člena ZIZ ni opredelilo in ni pojasnilo, zakaj le ta ne preprečuje prisilne izterjave denarne kazni.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 211, 211/1, 215, 241.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - rok za podajo odpovedi - goljufija - nedovoljeno sprejemanje daril
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik s svojimi ravnanji kršil s pogodbo o zaposlitvi določene delovne obveznosti, obveznosti po 2., 4. in 29. členu Pravilnika o postopku reševanja škod iz premoženjskih zavarovanj, ravnal pa je tudi v nasprotju s 33., 34. in 37. členom ZDR-1. Prav tako je pravilna ugotovitev, da imajo te tožnikove kršitve obveznosti iz delovnega razmerja vse znake nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. To kaznivo dejanje pa stori, kdor zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto, ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti.
V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik pri ogledih posameznih vozil priznaval, da je prišlo do poškodb posameznih delov vozil na parkiriščih po neznanih vozilih, kljub temu da je šlo za neobstoječe poškodbe, ki so bile narisane ali pa niso nastale na parkirišču in tudi ne po neznanem vozilu. S tem je toženo stranko spravil v zmoto in jo s tem zapeljal, da je s. p. po izstavljenih računih za dele, ki niso bili poškodovani in delo, ki ni bilo opravljeno, nakazala več kot 10.000,00 EUR svojega premoženja. Tožnik je ravnal naklepno, saj se je zavedal svojega ravnanja in je tako tudi hotel ravnati. Tožnik je pri toženi stranki opravljal cenitve škod in on je odločal, kakšen bo temelj in višina izplačila, ki ga bo zavarovalnica izplačala.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00050974
KZ-1 člen 170, 170/1. ZKP člen 394, 394/1.
posilstvo - kaznivo dejanje posilstva - dejansko stanje - dokazna ocena - ocena verodostojnosti priče - drugače ugotovljeno dejansko stanje na drugi stopnji - sprememba prvostopne sodbe na drugi stopnji - premoženjskopravni zahtevek oškodovanca
Sodišče druge stopnje je po opravljeni obravnavi ugotovilo drugačno dejansko stanje kot sodišče prve stopnje in sicer, da je obtožencu kaznivo dejanje dokazano. Zato je pritožbi državne tožilke ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je obtoženca spoznalo za krivega in mu izreklo kazensko sankcijo, oškodovanki pa prisodilo odškodnino.
plačilo sodne takse - naknadno plačilo sodne takse - plačilna sposobnost zavezanca - premoženjsko stanje tožnika - sklenjena sodna poravnava
Določbo četrtega odstavka 15. člena ZST-1 sodna praksa s sistemsko in namensko razlago razlaga tako, da je potrebno tudi za naknadno odmero plačila sodne takse presojati strankino zmožnost plačila, saj je bil takšen tudi namen zakonodajalca.