Postopek izvolitev v najvišji znanstveni naziv se razlikuje od postopka za izvolitev v naziv v "nižje nazive", pri katerem je tožena stranka pritožbeni organ, v obravnavanem primeru pa gre samo za enostopenjski postopek, ki je urejen drugače.
Utemeljen je tožbeni ugovor, da se tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega akta zgolj sklicuje na ugotovitev HK UL, da tožnica za izvolitev v naziv znanstvene svétnice ne izpolnjuje vseh pogojev, ker nima zadostne objave najmanj 7 del, pri katerih bi bila prva ali vodilna avtorica. Pri tem pa tožena stranka ne pojasni, ali se in zakaj se s takšno ugotovitvijo HK UL tudi sama strinja oziroma, zakaj je takšni ugotovitvi HK UL tudi sledila.
Tožena stranka bi morala pred izdajo odločbe tožnici dati možnost, da bi lahko izrekla o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo, ker te možnosti ni imela že v postopku pred HK UL. Ker je šlo v obravnavanem primeru za enostopenjski postopek in ker tožnica v tem postopku ni imela možnosti, da bi se pred izdajo odločbe lahko izjasnila o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo, čeprav bi to možnost morala imeti, je odločitvi tožene stranke lahko ugovarjala šele v tožbi.
Ocena državnotožilske službe sama po sebi ne pomeni odločitve o pravici ali pravni koristi tožnice, pač pa gre le za strokovno oceno in se z njo še ne posega v kakšno pravico, saj je ocena državnotožilske službe šele podlaga za to, da se na podlagi te ocene odloči o predlogu za napredovanje. Ocena državnotožilske službe torej nima značaja upravnega akta, zoper katerega bi bil po določbi prvega odstavka 2. člena ZUS-1 dopusten upravni spor. Upravni spor bi bil dopusten, če bi z istim aktom tožena stranka hkrati odločila tudi o predlogu za napredovanje, saj bi šele s takim aktom bilo odločeno o pravici oziroma pravni koristi tožeče stranke.