ZPP člen 254, 254/2.. ZPIZ-2 člen 63, 63/2, 63/2-3, 126.
III. kategorija invalidnosti - izvedensko mnenje - nove pravice na podlagi invalidnosti
V sodno socialnem sporu se presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanih posamičnih upravnih aktov na podlagi dejanskega zdravstvenega stanja, izkazanega z medicinsko dokumentacijo, razpoložljivo do izdaje drugostopenjske, v upravnem postopku dokončne odločbe.
predkazenski postopek - hišna preiskava - obseg preiskave - listine kot dokaz - nosilci elektronskih naprav kot dokaz - listine in elektronski podatki kot dokaz - izločitev dokazov - naključno pridobljen dokaz - doktrina prima facie - doktrina plain view
Očitne obremenilne narave listin pa tudi elektronskih podatkov, ni moč primerjati oziroma obravnavati enako, z enakimi merili, kot pri določenih drugih predmetih (npr. prepovedana droga, okrvavljen nož), pri katerih je že ob prvem stiku navzven prepoznavna in povsem očitna njihova povezanost s kaznivim dejanjem. Drugače je npr. pri listini, saj pomeni zgolj nosilec zapisanih podatkov in informacij, do katerih pa se lahko dokopljemo šele s tem, ko preberemo vsebino listine. Ker gre za specifičen dokazni vir, je zato temu potrebno prilagoditi presojo ali in kdaj so v primeru, ko policija na podlagi zakonite odredbe sodišča ob hišni preiskavi zaseže listinsko dokumentacijo, izpolnjeni ali niso izpolnjeni pogoji doktrine "plain view".
delo s krajšim delovnim časom - obrazložitev sodbe - metodološki napotek - dokazna ocena - izvedensko mnenje
Obravnavana dokazna ocena ni le neskladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, temveč je v celoti izostala. Sodišče prve stopnje je le v celoti povzelo bistveno in nebistveno vsebino vseh izvedenih dokazov, ne da bi se obrazloženo izreklo o njihovi dokazni vrednosti. Sodni izvedenec ne more in ne sme nadomestiti vloge sodišča. Zgolj to, da je sodišče prve stopnje sprejelo izvedensko mnenje, brez kakršnihkoli zaključkov in dokazne ocene, ne dosega standarda obrazložene sodbe.
URS člen 26, 26/1. OZ člen 131, 131/1. Poslovnik Vlade Republike Slovenije (2001) člen 9, 9/2, 9/6, 9/7. EZ člen 64n. Uredba o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije (2009) člen 1. Uredba o spremembah Uredbe o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije (2012 - Ur. l. RS, št. 90/12) člen 3. Uredba o spremembah Uredbe o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije (2012 - Ur. l. RS, št. 43/12) (2012) člen 2.
energetika - podpora za pridobivanje električne energije iz obnovljenih virov energije - višina podpore - sprememba višine - protipravno ravnanje države - zakonitost postopka sprejemanja podzakonskega akta - nedopustno ravnanje države - odškodninska odgovornost države - zahtevek za povračilo škode - sprememba podzakonskega predpisa - izključitev javnosti
Pravni temelj za odločitev o odgovornosti tožene stranke je prvi odstavek 26. člena Ustave, ki posebej ureja odgovornost tožene stranke in s tem izključuje uporabo prvega odstavka 131. člena OZ. Pravni temelj za zahtevek tožeče stranke je prvi odstavek 26. člena Ustave RS. Ta izrecno določa, da odgovarja Republika Slovenija za protipravno ravnanje. Res je, da prvi odstavek 131. člena OZ izrecno ne navaja protipravnosti ravnanja kot ene od predpostavk za odgovornost tožene stranke. Ker pa prvi odstavek 131. člena OZ ni pravni temelj za odgovornost tožene stranke, mora torej domnevni oškodovanec trditi in dokazati, da je bilo ravnanje tožene stranke protipravno. Tudi razmerje med nedopustnostjo in protipravnostjo je jasno. Nedopustno je ravnati protipravno. Kdor ravna protipravno, ravna hkrati na nedopusten način. Namen opredelitve protipravnega ravnanja v zakonodaji je pač prav v tem, da se tako določi, katera ravnanja so nedopustna.
EZ in pa Uredba 90/2012, in pred njo, Uredba 43/2012 so določali predpostavke za podelitev podpore za proizvodnjo električne energije. Te predpostavke so bile določene abstraktno in na splošno za vse primere. Če je te predpostavke konkretni proizvajalec električne energije izpolnil, je lahko od Agencije zahteval podporo. Vse do trenutka, ko so bile predpostavke izpolnjene, zahtevek pa postavljen, je bilo še negotovo, ali bo konkretni proizvajalec podporo prejel ali ne. Proizvajalec pa je pridobil pravico (ki ni bila negotova) do podpore šele, ko je izpolnil predpostavke in postavil zahtevek.
Vlada RS ni postopala protipravno pri sprejetju Uredbe št. 90/2012. Protipravnosti ni, četudi javnosti skoraj do sprejetja Uredbe št. 90/2012 (do 28. 11. 2012) ni obvestila o nameravanem sprejetju navedene uredbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00020097
ZPP člen 409, 409/1, 409/4, 411, 411/3. ZIZ člen 56, 58, 58/1. ZZZDR člen 105, 106.
spor iz družinskih razmerij - spor o varstvu in vzgoji otrok - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - nujnost ukrepa - ogroženost otroka - stiska otroka - varstvo otroka - varstvo koristi otroka - smiselna uporaba določb ZIZ - procesna legitimacija za vložitev tožbe - stvarna legitimacija - uveljavljanje otrokovih pravic - roditeljska pravica staršev - sodelovanje otroka, ki je dopolnil 15 let, v postopku - kolizijski skrbnik
Z regulacijskimi začasnimi odredbami v družinskih postopkih lahko sodišče začasno uredi le izjemen položaj, v katerem je varstvo otrok tako ogroženo, da ni mogoče čakati na zaključek postopka in pravnomočnost odločbe.
Tudi postopek z izdajo začasne odredbe, čeprav mora biti hiter, terja od sodišča, da se do procesnega gradiva pravdnih strank opredeli in da izvede predlagane dokaze.
Bistvo tega postopka ni v vprašanjih, ali je bil toženec do tožnice nasilen ali ne, za kakšne vrste in oblike nasilja je šlo, kaj je bilo z orožjem in ali sta bila povzročitelja (ter žrtvi) psihičnega nasilja morda oba. Ta postopek se osredotoča le na koristi otrok. Sodišče prve stopnje je v ugovornem postopku ugotovilo, da sta oba mladoletna otroka pravdnih strank v čustveni stiski (zaradi napetega ozračja v družini) in obremenjena s starševskimi konflikti.
Sodna praksa se je že izrekla, da gre pri tretjem odstavku 411. člena ZPP, ki določa, da se začasne odredbe med postopkom iz razmerij med starši in otroki izdajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, po naravi stvari za smiselno uporabo ZIZ. Varovanje otrokove koristi je namreč bistveno in osrednje načelo postopkov iz razmerij med starši in otroki, zato npr. določbe prvega odstavka 58. člena ZIZ sploh ni mogoče uporabiti. Kar se tiče uporabe določbe 56. člena ZIZ o ugovoru po izteku roka pa je treba pritožniku pojasniti, da sodišča začasno odredbo, izdano v postopkih iz razmerij med starši in otroki, ne glede na določbo 56. člena ZIZ, lahko kadarkoli spremenijo, tudi brez predloga strank. Pogoj pa ni takšen, kakršne določa 56. člen ZIZ za ugoditev ugovoru po izteku roka, torej da ugovor temelji na dejstvu, ki se nanaša na samo terjatev, in je nastopilo po izvršljivosti odločbe, če ga dolžnik brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v ugovoru zoper sklep o izvršbi oz. začasni odredbi.
Otrok je osrednji subjekt (ne predmet) roditeljske pravice (in tudi sam stvarno ter procesno legitimiran), a mu to (vsaj ne do tedaj, ko je star 15 let in sposoben razumeti pomen in pravne posledice svojih dejanj) ne daje legitimacije, da bi v pravdi zahteval, na kakšen način naj starša izvršujeta roditeljsko pravico. Odgovornost za odločanje o tem je dana staršem, sodišče pa ob tem na otrokovo korist pazi po uradni dolžnosti.
Pomembno je, da so stiki otrok s tistim od staršev, s katerim ne živijo, redni in dovolj pogosti, da do izdaje končne odločbe ne pride do odtujitve.
Bistvo je, da so stiki (začasno) urejeni tako, da otrokom ne škodijo.
ZPP člen 17, 17/1, 17/2, 17/3, 46, 46/1, 47, 47/1.
krajevna pristojnost - naslov dolžnika - sprememba naslova po vložitvi predloga za izvršbo - ustalitev krajevne pristojnosti
Krajevna pristojnost sodišča se presodi takoj, na podlagi navedb v predlogu za izvršbo in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana, spremembe, ki nastanejo po vložitvi predloga za izvršbo, in ki bi bile sicer za odločanje o pristojnosti pomembne, pa se ne upoštevajo. Zato četudi je upnik po pozivu sodišča naslov dolžnika spremenil, je za presojo krajevne pristojnosti odločilen prvo navedeni naslov dolžnika, saj določbe o ustalitvi pristojnosti prevladajo nad kasnejšo popravo dolžnikovega naslova.
zagovornik po uradni dolžnosti - razrešitev zagovornika po uradni dolžnosti - kršitev pravice obdolženca do obrambe
Že v zahtevi za svojo razrešitev, kot tudi obravnavani pritožbi, zagovornica sama zatrjuje in poudarja, da je njeno sodelovanje z obdolžencem povsem onemogočeno, kar ji posledično onemogoča kakovostno opravljanje zaupanega dela in učinkovito obrambo obdolženca. V situaciji, ko zagovornik sam izpostavlja in zahteva svojo razrešitev zaradi neobstoječega medsebojnega zaupanja z obdolžencem, je po mnenju višjega sodišča realno težko pričakovati, da se bo maksimalno angažiral pri obdolženčevi obrambi. V takem primeru pa dejansko lahko nastopijo okoliščine, ki bi lahko povzročile nevarnost kršitve pravice do obrambe obdolženca, kot utemeljeno poudarja zagovornica.
dokazovanje z izvedencem - nagrada in povračilo stroškov za izvedensko delo
Ker sodišče samo ne razpolaga s strokovnim znanjem, se je glede na določbo 243. člena ZPP v predmetnem postopku odločilo za izvedbo dokaza z izvedencem. Drugi odstavek 245. člena ZPP določa, da se izvedenci določijo predvsem med sodnimi izvedenci za določeno vrsto izvedenskega dela. Ta določba je instrukcijske narave in določa, da se izvedenci določijo predvsem med sodnimi izvedenci, sodišče pa lahko postavi za izvedenca tudi koga, ki ni v seznamu sodnih izvedencev, kot je storilo tudi v konkretnem primeru. T.R. sicer res ni na seznamu sodnih izvedencev, kot izhaja iz pritožbe, je pa sodni cenilec, zato mu je sodišče prve stopnje pravilno priznalo stroške po Pravilniku o sodnih izvedencih in cenilcih, ki določa enak način in višino nagrade tako za sodne izvedence, kot tudi za sodne cenilce.
ZDSS-1 člen 5, 5/1, 5/1-b, 5/1-c, 5/2. ZDR-1 člen 62.
stvarna pristojnost - pristojnost delovnega sodišča - individualni delovni spor - napotitev delavca - dogovor med uporabnikom in delodajalcem
Iz navedb v tožbi izhaja, da je tožnik delo za drugega toženca opravljal preko podjetja M., d.o.o., torej bi lahko šlo za razmerje med delavcem in uporabnikom, h kateremu je delavec napoten na delo na podlagi dogovora med delodajalcem in uporabnikom. Zato, da bi bilo mogoče drugega toženca šteti za uporabnika h kateremu je bil delavec napoten na delo, mora biti med drugim tožencem kot uporabnikom in delodajalcem tožnika sklenjen dogovor, kot ga ureja 62. člen Zakona o delovnih razmerjih.
ustno sklenjena pogodba - dokazna ocena - stvarne napake stvari - pravočasno grajanje - trditveno in dokazno breme
Tožnica je svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu zadostila v smeri, da je izkazala, da je svoje delo opravila in toženca pozvala, da naročene torbice prevzame. S tem se je na toženca prevalilo trditveno in dokazno breme, da je torbice pravi čas in upravičeno grajal.
neupravičena pridobitev - verzija - neupravičena uporaba tuje stvari - dejanska razlastitev - prikrajšanje - obogatitev - obogatitveno načelo
Razlastitveni upravičenec lahko v primeru dejanske razlastitve uveljavlja nadomestilo koristi po 198. členu OZ, vendar skladno z obogatitvenim načelom ne more zahtevati več, kot je njegovo prikrajšanje.
najem poslovne stavbe in poslovnih prostorov - plačilo obratovalnih stroškov in stroškov upravljanja
Predmetne stavbe zato ni moč šteti niti za stanovanjsko stavbo niti za stanovanjsko-poslovno stavbo, zato v obravnavanem primeru ni moč uporabiti določb SZ-1. Za ostale nestanovanjske stavbe, torej tiste, ki niso določene v 2. členu SZ-1, veljajo določbe Stvarnopravnega zakonika (SPZ), za poslovne stavbe pa še določbe Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (ZPSPP). Za plačilo obveznosti za poslovne stavbe v etažni lastnini so torej uporabljive določbe ZPSPP in SPZ.
začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - regulacijska začasna odredba - nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda - hujše neugodne posledice, kot bi nastale upniku
Stranka lahko z regulacijsko začasno odredbo uspe le, kadar je takšno začasno varstvo nujno, da kasnejše sodno varstvo zaradi nastanka nenadomestljive škode oziroma hudega nasilja ne bi ostalo brez pomena.
OZ člen 9.. ZDR-1 člen 137, 170, 170/4.. Kolektivna pogodba za raziskovalno dejavnost (1992) člen 37, 55.
nadomestilo plače - odsotnost z dela - izobraževanje - povrnitev stroškov - sporazum
Tožnici za čas strokovnega izpopolnjevanja v spornem obdobju pripada nadomestilo plače v višini 100 % osnove, ker je bil sporazum z dne 29. 1. 2014 sklenjen in podpisan s strani obeh strank, v njem pa tudi navedeno, da tožnici pripada nadomestilo plače v višini 100 % osnove (2. člen sporazuma), medtem ko tožnica sporazuma z dne 5. 2. 2014 (v katerem je bilo zapisano, da ji v času strokovnega izpopolnjevanja v tujini pripada nadomestilo v višini 10 % osnove) ni podpisala in med strankama ni bil sklenjen. Med strankama je bil sklenjen in veljaven zgolj sporazum z dne 29. 1. 2014, v katerem je dogovorjeno, da tožnica s strani tožene stranke v času strokovnega izpopolnjevanja prejema nadomestilo plače v višini 100 % osnove na mesec.
Vse dokler obstaja kakršnakoli pogodbena podlaga za medsebojne zahtevke strank, obogatitve oziroma prikrajšanja med njima ni. Da bi zastaranje zahtevka iz neupravičene obogatitve lahko začelo teči, pa mora postati jasno, da je pogodbeno ali kakršnokoli drugo razmerje dokončno prenehalo.
Pravna kvalifikacija, ki jo je ponudil tožnik v tožbi (in pri kateri vztraja v pritožbi), ni nujna sestavina tožbe. Sodišče nanjo ni vezano. Po uradni dolžnosti mora preizkusiti vse pravne podlage, iz katerih bi lahko glede na ugotovljena dejstva izhajalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Tožbeni zahtevek sme zavrniti šele po ugotovitvi, da ni utemeljen po nobeni izmed pravnih norm, ki bi lahko prišle v poštev za obravnavani primer.
posojilna pogodba - predmet pogodbe - denarna obveznost (generična obveznost) - denar kot nadomestna stvar - predmet zavarovanja - protipravno pridobljena premoženjska korist - začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi - kazenski postopek - trditvena podlaga
Predmet posojilne pogodbe je bil denar kot nadomestna stvar. Zato ni bilo nujno, da bi tožnik posojilodajalcu vrnil posojilo iz denarja, ki je bil predmet zavarovanja, ampak bi to lahko storil tudi iz drugih denarnih sredstev. Pritožbeno sodišče mu zato načelno pritrjuje, da je zato, kljub morebitni zapadlosti terjatve, ugotovitvi, da je šlo za namensko posojilo in dejstvu, da trditev o novo sklenjenem dogovoru (glede roka in namena posojila) ni bilo, z denarjem, ki je bil predmet ukrepa zavarovanja in ga je dobil s posojilno pogodbo, smel razpolagati in bi z njim, saj je bil njegova last, vsaj načeloma lahko ustvarjal tudi dobiček v daljšem časovnem obdobju.
Dejstvo, da je predmet posojilne pogodbe denar kot nadomestna stvar in da je bil last tožnika, bi bilo pomembno šele, če bi tožnik trdil (sodišče prve stopnje pa to tudi ugotovilo), da je v času po zapadlosti terjatve (pritožnik je trdil, da je terjatev zapadla oktobra 2009), ko bi ga posojilodajalec lahko kadarkoli pozval na vračilo, razpolagal z dovolj dodatnih denarnih sredstev (oziroma, da je imel možnost, da bi jih kadarkoli pridobil) iz katerih bi, če bi bilo to potrebno, vrnil posojilo. Tožnik bi zato, ne glede na to, da gre za generičen predmet pogodbe, posojilo, kot je to predpostavilo sodišče prve stopnje, dejansko vračal iz sredstev na računu, na katerega je bilo poseženo z ukrepom zavarovanja.
odškodninska odgovornost države - odškodnina zaradi kršitev osebnostnih pravic - premoženjska in nepremoženjska škoda - nesklepčnost tožbe - protipravno ravnanje sodnika
Tožnica je trdila, da naj bi ji nastala škoda zaradi višjih stroškov sanacije kot posledica kasnejše izročitve kupljenega stanovanja, ker do njega ni prišla že 6. 12. 2006, ampak ga je prevzela šele 6. 12. 2010. Ob takšnem izhodišču bi morala tožnica v trditveni podlagi pojasniti (da bi bila primerjava izdatkov za posamezna dela sploh mogoča, s tem pa tudi izračun višine te škode), v kakšnem stanju se je stanovanje nahajalo v decembru 2006, kakšno je bilo njegovo stanje po izročitvi tožnici in v čem se kaže razlika v stroških sanacije (tožničino škodo bi predstavljala zgolj ta razlika) med tem, če bi bila potrebna dela opravljena že v začetku leta 2007, in tem, da so bila dela opravljena šele po približno triletni „zamudi“ z izročitvijo stanovanja.
kaznivo dejanje nasilništva - spravljanje v podrejen položaj - zakonski znaki - dokazna ocena - telesna poškodba
Res je, da vsake protipravne uporabe fizične sile ni mogoče vedno opredeliti kot nasilništvo, vendar pa je za to kaznivo dejanje značilno izvajanje nasilja zaradi nasilja, izživljanje z nasiljem oziroma ravnanje, ko storilčevo nasilje žrtev preganja ali ji omeji svobodo gibanja oziroma žrtev spravi v položaj, ko postane žrtev objekt izvajanja nasilja, ki se mu ne more ali ne zna izogniti.
SPZ člen 92, 92/1, 92/2, 99, 99/1. ZPP člen 286, 286/3, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-15. ZUODNO člen 4, 4/1.
priposestvovanje stvarne služnosti - zahtevek na izročitev nepremičnine - negatorni zahtevek - zahtevek za plačilo uporabnine - služnostna pot - čas izvrševanja služnosti - dejansko izvrševanje služnosti - dejanska uporaba poti - odvzem posesti - dolžna skrbnost - univerzalno pravno nasledstvo - oseba javnega prava - nova dejstva in dokazi - nedopustna pritožbena novota
Zgolj dejstvo, da je tožnica pravna oseba javnega prava, ne predstavlja opravičljivega razloga, da pri izvrševanju lastninske pravice, kamor sodi tudi nadzor nad posestjo, ne bi izkazovala vsaj osnovne mere skrbnosti, že to pa bi preprečilo, da ji uporaba spornih parcel v ugotovljenem obsegu ne bi ostala neznana.
ZDR-1 člen 87, 87/2, 89, 89/1, 89/1-5, 125, 125/4.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo - obrazložitev odpovednega razloga
Pritožba utemeljeno nasprotuje materialnopravni presoji sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni konkretno obrazložila odpovednega razloga in da zato odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka utemeljeno navaja, da je glede na naloge, določene v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi, v odpovedi navedla določne razloge, iz katerih je razvidno, katere pomanjkljivosti je zaznala pri tožnikovem delu in ki sodišču v okviru dokaznega postopka omogočajo preizkus odpovednega razloga. Tožena stranka je navedla, "da je (tožnik) za opravljanje nalog porabil preveč časa in je bil, glede na merila delodajalca, prepočasen; da ni opravičil pričakovanja o delovni uspešnosti, ki se pričakuje na tem delovnem mestu; da je bilo evidentno, da ima težave pri delu na višini; da si kljub izrecnemu opozorilu predpostavljenega, da je neka informacija pomembna za nadaljnje delo, slednje ni zmogel zapomniti". Skladno s sodno prakso v podobni zadevi standardu obrazložene odpovedi ustreza delodajalčeva navedba, da se odpoved podaja zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi s tem pogojem (opredeljenim poskusnim delom), da ga je v času poskusne dobe spremljala poimensko navedena komisija in ugotovila, da ni izpolnil pričakovanj v smislu določbe pogodbe o zaposlitvi. Temu standardu je tožena stranka z navedbo konkretnih pomanjkljivosti, ki jih je zaznala pri tožniku in ki jih je opredelila v poročilu o poteku usposabljanja, zadostila.
Potreba po seznanitvi delavca z delodajalčevimi pričakovanji ne pomeni, da morajo biti delavcu izdana pisna navodila za delo z vnaprej določenimi roki za njihovo izpolnitev, temveč da zadostujejo ustna navodila.