invalidska pokojnina - začetek izplačevanja pokojnine - invalid I. kategorije - nastanek invalidnosti
Izplačevanje pokojnin je urejeno v petem delu ZPIZ-1 pod poglavjem "Pridobitev, uživanje in izguba pravic". Poleg ostalih pogojev za pridobitev pravice je pravica do uživanja (izplačevanja) izrecno vezana tudi na prenehanje zavarovanja, kot je to določeno v prvem odstavku 157. člena ZPIZ-1. Pri tem je prvostopenjsko sodišče pravilno opozorilo na ločevanje pravice do invalidske pokojnine od pravice do izplačevanja te denarne dajatve. Tožnik je glede na navedeno izpolnil prvi pogoj za pridobitev pravice do invalidske pokojnine že z dnem nastanka invalidnosti, kakor je to ugotovilo v pravnomočni sodbi prvostopenjsko sodišče, ko je bil razvrščen v I. kategorijo invalidnosti od 29. 11. 2012 dalje in se mu je od tega dne priznala pravica do invalidske pokojnine. Vendar pa je lahko to pravico, v smislu izplačila invalidske pokojnine, realiziral šele z dnem odjave oziroma prenehanja obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - napredovanje - bistvena kršitev določb postopka - pravica do izjave
Tožnica v pritožbi vztraja pri stališču, da je pri toženi stranki opravljala delo novinarja urednika in ne delo novinarja specialista. V zvezi s tem sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do njenih navedb, da sporna oddaja ne vključuje poročanja z dogodkov, saj je oddaja izobraževalne in ne informativne narave, ter da nihče od zaposlenih novinarjev izobraževalnega programa, ki imajo sklenjene pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto novinar urednik, ne poroča z dogodkov. Ker je sodišče prve stopnje kot odločilen razlog za ugotovitev, da tožnica pri toženi stranki ni opravljala dela novinarja urednika, navedlo, da novinar urednik poroča z dogodkov, česar tožnica ni opravljala, zgoraj povzete navedbe tožnice za odločitev v zadevi niso pravno nepomembne ali očitno neutemeljene, zato bi se sodišče prve stopnje do njih moralo opredeliti. Ker se ni, tožnica utemeljeno uveljavlja, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP
Pritožbeno sodišče je v podobnih zadevah že zavzelo stališče, da uvrstitev javnega uslužbenca v višji plačni razred po drugem odstavku 19. člena ZSPJS ni pravica iz delovnega razmerja, ki bi javnemu uslužbencu pripadala po zakonu, temveč je odvisna od odločitve predstojnika organa državne uprave.
SOCIALNO ZAVAROVANJE - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0017248
ZUP člen 7, 9, 9/1, 138, 138/1, 144, 144/1, 144/1-2. ZPIZ-2 člen 183.
zavrženje pritožbe - rok za pritožbo - zamuda roka - vsebina vloge
Tožniku je bila s pravnomočno odločbo z dne 16. 9. 2009 priznana pravica do starostne pokojnine. Tožnik je na podlagi potrdila delodajalca o osebnih dohodkih za delo preko polnega delovnega časa v spornem obdobju pri toženki podal vlogo, ki jo je naslovil pritožba na odločbo z dne 11. 9. 2009. Toženka je tožnikovo vlogo obravnavala kot pritožbo na odločbo z dne 11. 9. 2009 in jo kot prepozno vloženo zavrgla. Pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, da bi morala tožena stranka pri obravnavi tožnikove vloge
izhajati iz njene vsebine ter pri tem ravnati v skladu z določili ZUP. Tožnik je v svoji vlogi jasno navedel svoj zahtevek, ki se nanaša na to, da bi morala toženka pri pokojninski osnovi upoštevati tudi nadure, kakor izhajajo iz potrdila, ki jih je tožnik opravil v spornem obdobju. Tožena stranka ni ravnala v skladu s tem in je v posledici tega prvostopenjsko sodišče izpodbijana upravna akta utemeljeno odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovno upravno odločanje.
ZPIZ-2 člen 27, 108, 108/2, 391, 394, 394/1, 394/3.
starostna pokojnina - upokojitev po prejšnjih predpisih
Tožnik je bil na dan 31. 12. 2012 na zavodu za zaposlovanje prijavljen v evidenco brezposelnih oseb. Po 394. členu ZPIZ-2 bi se lahko upokojil po ZPIZ-1, če bi bil na ta dan uživalec denarnega nadomestila po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti oziroma predpisih o urejanju trga dela, če bi mu na ta dan pravica po teh predpisih mirovala, ker je bil vključen v javna dela, ali pa v primeru, če bi bil na ta dan vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi plačila prispevkov za to zavarovanje do izpolnitve pogojev za upokojitev, ki jih plačuje zavod za zaposlovanje. Ker je ta pogoj izpolnjen, je potrebno v ponovljenem upravnem odločanju ugotoviti, ali so izpolnjeni vsi pogoji za pridobitev pravice do starostne pokojnine.
Pogodba ne nastane niti takrat, ko je navzven sledeč izjavi pogodbenih strank soglasje sicer doseženo, a je to soglasje v nasprotju z resnično voljo o naravi, podlagi in predmetu pogodbe.
Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je zavrnilo dokazni predlog z dopolnitvijo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca G.G., stalnega sodnega izvedenca za področje ekonomije in podpodročje vrednotenja podjetij, z izračunom, ki bi upošteval predpostavke, ki jih je v svojem mnenju upoštevala družba F. d. o. o.. Prvotožena stranka je namreč opozorila na razhajanje v izvedenskem mnenju, ki ga je pripravil sodni izvedenec G.G. in cenitve F. d. o. o. iz leta 2008.
Na podlagi doslej znanih podatkov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo obstoj ostalih predpostavk civilnega delikta. Glede uporabo principa Business Judgement Rule, je potrebno izpostaviti, da v konkretnem primeru ni šlo za odločitev, ki bi temeljila na vseh podatkih, in ki bi izključevala protipravno ravnanje uprave, saj toženca nista bila člana uprave in nista opravila nakupa, temveč sta s svojim ravnanjem, predsednika uprave zavedla k temu, da je sprejel odločitev, ki je bila za tožeči stranki škodljiva, saj so bile kupljene delnice po previsoki ceni. Toženca sta vedela za cenitev, drugi analitiki pri prvotožeči stranki so ju opozarjali na bistveno nižjo vrednost delnic od tiste iz ponudbe za nakup. Zato prvotoženec neutemeljeno zagovarja uporabo t.i. Business Judgement Rule. Posledično je sodišče prve stopnje njuno odgovornost pravilno presojalo po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti.
ugovor - trditveno in dokazno breme - odlog izvršbe
Pritrditi je pritožbi, da dolžnik z navedbami, da se je njegova finančna situacija z nadaljevanjem izvršbe z novimi izvršilnimi sredstvi še poslabšala, da si ne more urediti drugega bivališča, da ne more najeti hipotekarnega kredita ter da mu je izvršitelj že zarubil osebno vozilo, ni podal ustreznih trditev o verjetnosti nastanka nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode v posledici takojšnje izvršbe, saj realizacija izvršbe sama zase in kot končni cilj izvršilnega postopka ne predstavlja škode, ki je varovana z določbo 71. člena ZIZ.
izrek sklepa o vzgojnem ukrepu – razpis seje oziroma glavne obravnave v postopku proti mladoletniku
V izreku sklepa o vzgojnem ukrepu se navede le vrsta vzgojnega ukrepa, ki je bil mladoletniku izrečen, z navedbo najkrajšega in najdaljšega časa trajanja po določbah KZ. V obrazložitvi tega sklepa pa se opiše kaznivo dejanje s konkretnim dejanskim stanjem.
Že to, da je mladoletnik v pripravljalnem postopku storitev očitanih kaznivih dejanjih zanikal, zagovornik pa zatrjeval, da je bilo zaslišanje mladoletne oškodovanke nezakonito in je predlagal ponovno zaslišanje oškodovanke, je narekovalo razpis glavne obravnave in ne seje senata za mladoletnike. V obravnavani zadevi je šlo za zapleteno dejansko stanje, ki ga bo treba razčiščevati z zaslišanjem mladoletnika, prič in izvedencev, torej z izvedbo dokazov. Na seji senata za mladoletnike pa se dokazi ne izvajajo neposredno.
invalid III. kategorije invalidnosti - sprememba v zdravstvenem stanju
Tožnica je svojo dejavnost frizer zmožna opravljati v krajšem delovnem času od polnega, to je 4 ure dnevno od 13. 4. 2015 dalje. Zato je sodišče utemeljeno ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti in v okviru dejavnosti frizer priznanje pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega od 13. 4. 2015 dalje in od dneva nastanka invalidnosti tudi pravico do delnega nadomestila s tem, da je odmero in izplačevanje delnega nadomestila naložilo toženi stranki.
stranska denarna kazen - sprememba v zaporno kazen
Pritožbeno sodišče namreč soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je obsojenemu stransko denarno kazen, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru X K 9797/2013 dne 26. 8. 2013, in sicer 12.000,00 EUR, ki jo je obsojeni bil dolžan plačati v 24 zaporednih mesečnih obrokih spremenilo v zaporno kazen v trajanju 120 dni zapora. Obsojeni namreč ni plačal izrečene stranske denarne kazni niti do roka plačila, to je do dne 30. 9. 2015, niti do izdaje napadenega sklepa, to je do 14. 12. 2016 in tako še vedno dolguje celoten znesek izrečene denarne kazni v višini 12.000,00 EUR. Ker sodišču navedenega zneska ni bilo mogoče niti prisilno izterjati, kljub izdanemu sklepu o izvršbi pri Okrajnem sodišču v Slovenj Gradcu I 32/2016 z dne 22. 1. 2016, ter je tako še vedno kot sredstvo izvršbe odprt rubež plače dolžnika pri podjetju S. d.o.o., ki pa se na pozive sodišča ne odziva, dolžnik, to je obsojeni, pa drugih sredstev, ki bi omogočala uspešno izvršbo nima.
URS člen 29, 29/2.. ZKP člen 301, 302/2, 340, 340/2, 349, 349/4, 355, 355/1, 371, 371/1, 371/1-11, 371/2.. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/3.
(ne)izvedba dokaza z zaslišanjem
Utemeljena je pritožbena graja ravnanja sodišča prve stopnje, ki obdolženi po pridobljenem soglasju k branju zapisnika o zaslišanju priče M. B., ni omogočilo neposredno zaslišanje te priče, s takšnim ravnanjem pa kršilo določbo prvega odstavka 355. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP.
ZDR-1 v 166. členu določa, da je izjava, s katero bi se delavec odpovedal pravici do letnega dopusta neveljavna, neveljaven je tudi sporazum, s katerim bi se delavec in delodajalec dogovorila o odškodnini za neizrabljeni letni dopust, razen ob prenehanju delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je štelo, da je delodajalec dolžan plačati delavcu nadomestilo za neizrabljen letni dopust tedaj, ko delavec svoje pravice do plačanega letnega dopusta ni koristil, vendar glede na ustaljeno sodno prakso, bi tožnica morala od delodajalca najprej pisno zahtevati izrabo letnega dopusta in šele v primeru, ko ji delodajalec tega ne bi omogočil, bi bila upravičena do odškodnine oziroma nadomestila za letni dopust.
DELOVNO PRAVO – JAVNI USLUŽBENCI – ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS0016604
ZJU člen 149, 149/1, 149/1-3. ZDR-1 člen 7.
premestitev zaradi delovnih potreb – javni uslužbenec – odškodninska odgovornost delodajalca – trpinčenje na delovnem mestu – mobing – nepremoženjska škoda
V sporih v zvezi z zakonitostjo premestitve po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU je sodišče pristojno ugotavljati le, ali je razlog za premestitev resničen in ne navidezen, glede na obstoječo ustaljeno sodno prakso pa ne more ocenjevati, kako je premestitev vplivala na učinkovitost organa oziroma, ali je bila ta smotrna.
Pri D. so obstajale potrebe po dodatnih delavcih. Del tožničinega dela pri toženi stranki so prevzeli drugi delavci. Tožena stranka ni zaposlila nobenega novega delavca za opravljanje tožničinega dela. Navedeno zadostuje za ugotovitev, da je tožena stranka nameravala optimizirati svoje poslovanje tako, da je zmanjšala število delavcev v podporni dejavnosti, v katero je sodil sektor, v katerem je delala tožnica, obenem pa je D. pridobila enega od potrebnih dodatnih delavcev. Tako je zmoten sklep sodišča prve stopnje, da pri toženi stranki ni bila izvedena optimizacija ter da je bila tožnica očitno zaradi drugih razlogov premeščena k D.. Zato zahtevek za ugotovitev nezakonitosti sklepa o premestitvi in njegovi razveljavitvi ni utemeljen.
Tožnica se je morala po nalogu nadrejenega preseliti v drugo pisarno, sprva v pisarno, ki ni bila namenjena javnim uslužbencem oziroma zanje primerna. Nadrejeni je tožnici odvzemal delovne naloge ter ji nalagal neprimerna dela. Njegov odnos do tožnice je bil neprimeren (klicanje s povišanim tonom oziroma kričanje/nalaganje del skozi oblazinjena vrata, odredba o menjavi pisarne, odvzem del, klicanje po telefonu v času odsotnosti z dela, odrejanje zalivanja rož ipd.). Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je bila tožnica v spornem obdobju deležna dalj časa trajajočega sistematičnega neprimernega odnosa, ravnanja pa so bila graje vredna, očitno negativna in žaljiva. Zato je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi nepremoženjske škode zaradi trpinčenja na delovnem mestu utemeljen.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ne obstoji verjetnost terjatve (zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracijo in reparacijo), zato ugotavljanje nadaljnje predpostavke za izdajo začasne odredbe ni bilo potrebno. Zato je utemeljeno zavrnilo predlog za izdaje začasne odredbe, s katero je tožeča stranka uveljavljala, da ji je tožena stranka dolžna ohraniti oziroma vzpostaviti delovno razmerje z vsemi pravicami in obveznostmi kot izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi.
invalidnost I. kategorije - spremembe v zdravstvenem stanju
Pri tožniku je še nadalje podana III. kategorija invalidnosti. Zaradi posledic bolezni ni več zmožen za delo kvalificiranega delavca. Še vedno pa je zmožen za drugo, fizično lažje delo z omejitvami v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno, saj ni izkazanega bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja. Pri tožniku tako ni prišlo do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da iz tega razloga več ne bi bil zmožen za nobeno organizirano pridobitno delo. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo upravnih odločb tožene stranke z razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti in priznanjem pravice do invalidske pokojnine.
ZPIZ92 člen 17, 39. ZPIZ-2 člen 53, 126, 394. ZPIZ-1 člen 394, 394/8.
starostna pokojnina - višina - odmera pokojnine
ZPIZ-1 je v 394. členu zagotavljal varstvo pravic po prejšnjih predpisih za brezposelne zavarovance. Določal je, da zavarovanec, ki je na dan 31. 12. 1999 užival pravico do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti ali je bil na ta dan nezaposlen brez svoje krivde, ter mu je do izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, manjkalo 5 let starosti in pokojninske dobe ali manj, lahko uveljavi pravico do starostne pokojnine po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona. Po določbi 39. člena ZPIZ/92 so bili določeni minimalni pogoji za pridobitev pravice do starostne pokojnine, in sicer starost 63 let in 20 let pokojninske dobe. Tožnik na dan 31. 12. 1999 ni izpolnjeval starostnega pogoja, saj mu je do potrebne starosti 63 let manjkalo več kakor 5 let starosti. Zato tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi se morala starostna pokojnina odmeriti po ZPIZ/92.
Med strankama je bil sklenjen dogovor o prenosu 10 neizrabljenih dni letnega dopusta za leto 2012 od prejšnjega delodajalca. Tožnica je v letu 2013 izrabila 12 dni letnega dopusta, od tega 2 dneva dopusta za leto 2013. Preostalih 26 dni dopusta za leto 2013 in sorazmernega dela dopusta za leto 2014 (7 dni) ni izrabila. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica za izrabo dopusta zaprosila ustno, kot je bilo običajno pri toženi stranki, vendar ji tožena stranka izrabe preostalih 33 dni dopusta za leto 2013 in 2014 ni omogočila. Zato je utemeljeno zaključilo, da tožnici zaradi neizrabe letnega dopusta pripada nadomestilo.
Tožena stranka je ugotavljala tožnikovo delovno uspešnost skladno z določbami podjetniške kolektivne pogodbe. Variabilni del plače iz naslova stimulacije za delovno uspešnost se je zaposlenim v obdobju od oktobra 2013 zmanjševal, ker so se bistveno zmanjšala sredstva namenjena za ta namen, kar se je poznalo tudi pri tožniku. Drugi vzrok za znižanje stimulacije, ki jo je prejel tožnik, pa je bil v tem, da se je kvaliteta in količina tožnikovega dela zmanjšala, saj ni več dosegal odločnih rezultatov, posledica pa je bila, da tožnik stimulacije iz naslova delovne uspešnosti od marca 2014 ni več prejemal. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači iz naslova delovne uspešnosti v spornem obdobju.
Zoper sklep, s katerim sodišče ugodi spremembi tožbe, po sedmem odstavku 185. člena ZPP ni posebne pritožbe. Ker je sodišče prve stopnje v tej zadevi odločitev o dovolitvi spremembe tožbe združilo s sklepom o svoji stvarni nepristojnosti, bi izpodbijani sklep, če bi postal pravnomočen, pomenil konec postopka pred sodiščem prve stopnje, ki je ta sklep izdalo. Toženki zato ni mogoče odrekati pravice do pritožbe zoper sklep o dovolitvi spremembe tožbe.