Sklep sodišča druge stopnje, zoper katerega je vložen obravnavani predlog za dopustitev revizije, ne spada med taksativno naštete sklepe iz tretjega odstavka 121. člena ZFPPIPP, glede katerih bi bila revizija lahko dovoljena. Če revizija po zakonu ni dovoljena, je ni mogoče niti dopustiti.
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je materialnopravno pravilno stališče drugostopenjskega sodišča, da je dopuščanje izbirne pravice imetnika kršenih pravic intelektualne lastnine glede pravne podlage za uveljavljanje zahtevkov zoper kršitelje skladno z določbami 13. člena, v zvezi z določbami prvega odstavka 2. člena Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/48/ES z dne 29. aprila 2004 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine ter cilji in namenom citirane direktive, ki jo je sodišče v skladu z določbami 3.a člena, v zvezi z določbami 23. člena Ustave RS dolžno upoštevati pri odločanju, tj. ali lahko imetnik avtorske pravice oz. kolektivna organizacija v primerih, ko avtorska pravica ni bila prenesena oz. nadomestilo za uporabo avtorske pravice ni bilo plačano, zahtevke zoper uporabnike uveljavlja bodisi na podlagi implementacijskega predpisa, to je na odškodninski pravni podlagi po določilih ZASP (168. člen ZASP), bodisi na podlagi splošnih predpisov, tj. na obogatitveni pravni podlagi po določilih OZ (190., 198. čl. OZ)?
Zgolj sklicevanje predlagateljev na sklep Vrhovnega sodišča III R 30/2025 z dne 13. 1. 2026 in pavšalno navajanje, da predmetni izvršilni postopek temelji na istih dejanskih in procesnih okoliščinah, na istih ravnanjih sodišča prve stopnje ter da je neposredno povezan z drugimi sodnimi postopki, v katerih je Vrhovno sodišče že ugotovilo objektivni dvom v nepristranskost, samo po sebi ne more predstavljati podlage za presojo, da so prav vsi sodniki pristojnega sodišča nezmožni nepristranskega odločanja v obravnavani zadevi.
Očitki o dolgotrajnosti postopka in domnevno neizvršenih napotkih višjih sodišč ne predstavljajo "drugih tehtnih razlogov" v smislu 67. člena ZPP. Za odpravo zatrjevanih nepravilnosti imajo stranke na voljo druga pravna sredstva oziroma druge procesne institute v okviru postopka.
Katastrske občine, ki spadajo v določen sodni okraj, so še vedno določene z Zakonom o postopku za ustanovitev, združitev oziroma spremembo območja občine ter območjih občin. Sporne dolžnikove nepremičnine se nahajajo na območju katastrske občine ..., ki je v skladu z 49. točko 8. člena ZPUZSO spadala v območje občine Ribnica oziroma sodnega okraja Ribnica in s tem v območje Okrajnega sodišča v Kočevju in ne na območje Okrajnega sodišča v Ljubljani, kot je v svojem sklepu napačno navedlo Okrajno sodišče v Piranu.
Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je materialnopravno napačna odločitev pritožbenega sodišča, da gre v primeru terjatve ZZZS (tožeče stranke) do delodajalca za povrnitev refundiranih nadomestil, zaradi neizvedenega zdravniškega pregleda po drugem odstavku 87. člena ZZVZZ, za sukcesivno nastajajočo premoženjsko škodo, in je zato materialnopravno napačna tudi odločitev o pričetku tega zastaranja zahtevka?
Za družbo je nujno potreben cilj zagotovitev ohranitve in dolgoročnega poslovanja podjetja. V tem smislu je pomemben namen družbe, ki je določen zakonsko ali v aktu družbe. Namen tožene stranke je, da na podlagi pooblastila iz tretjega odstavka 69. člena ZOEE v zvezi s prvim odstavkom 73. člena ZOEE in v skladu s Pogodbo izvaja posamezne naloge gospodarske javne službe distribucije električne energije iz drugega odstavka 69. člena ZOEE. Zadržanje dobička bi bilo tako v tem primeru utemeljeno le, če bi bilo z izplačilom bilančnega dobička ogroženo doseganje navedenih ciljev in s tem dolgoročni obstoj družbe.
S tem, ko je sodišče druge stopnje kot relevantne upoštevalo poslovne rezultate, ki so se dejansko izkazali šele po sprejemu izpodbijanega sklepa (upoštevan negativni poslovni rezultat tožene stranke v letu 2022), je relevantne okoliščine v zvezi z uporabo bilančnega dobička dejansko presojalo ex post. Rezultate poslovanja v letu 2022 bi v zvezi z uporabo bilančnega dobička iz leta 2021 lahko upoštevalo le ex ante v okviru predvidevanj v času odločanja skupščine, v kar bi lahko sodili tudi predvidljivi učinki začasnega ukrepa v ZUOPVCE, ki je v času odločanja skupščine že prenehal veljati.
S tem, ko je sodišče druge stopnje odločitev, da so podane okoliščine, ki utemeljujejo nujnost posega v pravico do minimalnega dobička, oprlo predvsem na izvajanje storitev gospodarske javne službe, nujnost investiranja v elektroenergetsko infrastrukturo, pridobivanje prihodkov iz omrežnin, ki so namenjene vzdrževanju in investiranju v omrežje ter na negativno poslovanje tožene stranke v letu 2022, v konkretnem primeru ni pravilno napolnilo pravnega pojma "nujnosti" pri uporabi prvega odstavka 399. člena ZGD-1.
Zakonski pogoj ekonomske nujnosti za poseg v pravico do minimalne dividende je treba razlagati v povezavi z namenom ohranitve obstoja družbe in njenega relativnega položaja oziroma konkurenčnosti. Za presojo nujnosti zadržanja dobička po prvem odstavku 399. člena ZGD-1 so pomembne okoliščine ob sprejemu sklepa o uporabi bilančnega dobička, upoštevne pa so tudi predvidljive okoliščine prihodnjega poslovanja družbe.
Tožba po 399. členu ZGD-1 je oblikovalne narave, saj tožeča stranka z njo zahteva, da sodišče spremeni sklep skupščine o uporabi bilančnega dobička. Da lahko sodba razvije oblikovalni učinek, mora biti odločitev o oblikovanju pravnega razmerja vsebovana v izreku sodbe.
Poznejše izplačilo pretežnega dela istega prenesenega dobička ne more samostojno utemeljiti zavrnitve oblikovalnega tožbenega zahtevka za spremembo sklepa skupščine o uporabi bilančnega dobička. Podlaga za nastanek obligacijske terjatve delničarja do izplačila dobička je sklep skupščine o uporabi bilančnega dobička, kadar ta sklep na podlagi 399. člena ZGD-1 spremeni sodišče, pa pravnomočna sodba. Poznejše izplačilo istega prenesenega dobička bi bilo zato lahko upoštevno zgolj kot ugovor izpolnitve terjatve za izplačilo pripadajočega dela bilančnega dobička.
Pri presoji pojma nujnosti iz 399. člena ZGD-1 je treba upoštevati vse ugotovljene dejanske okoliščine in glede na le-te presoditi, ali bi bil z izplačilom dobička obstoj družbe ogrožen.
Za presojo pravilnosti odločitve o nedelitvi dobička je odločilna presoja ex ante, to je glede na okoliščine, ki so bile poznane ali je bilo na njih mogoče zanesljivo sklepati v času sprejemanja izpodbijanega sklepa na skupščini tožene stranke. S tem, ko je sodišče druge stopnje kot relevantne upoštevalo poslovne rezultate, ki so se dejansko izkazali šele po sprejemu izpodbijanega sklepa, je relevantne okoliščine dejansko presojalo ex post. Rezultate poslovanja v letu 2022 bi lahko upoštevalo le v okviru predvidevanj v času odločanja skupščine.
S tem, ko je sodišče druge stopnje odločitev, da so podane okoliščine, ki utemeljujejo nujnost posega v pravico do minimalnega dobička, oprlo predvsem na izvajanje storitev gospodarske javne službe, nujnost investiranja v elektroenergetsko infrastrukturo, pridobivanje prihodkov iz omrežnin, ki so namenjene vzdrževanju in investiranju v omrežje ter na negativno poslovanje tožene stranke v letu 2022, v konkretnem primeru ni pravilno napolnilo pravnega pojma "nujnosti" pri uporabi prvega odstavka 399. člena ZGD-1.
Namen presojane zakonske določbe, ki zahteva ekonomsko nujnost za poseg v pravico delničarja do minimalnega dela dobička, je treba videti v ohranitvi obstoja in relativnega položaja (konkurenčnosti) družbe. Kot je Vrhovno sodišče že povedalo, so pomembne okoliščine ob sprejemanju sklepa o uporabi dobička, pro futura pa so pomembne okoliščine za prihodnje poslovanje družbe, kar torej ni omejeno na tekoče bilančno leto, temveč na predvidljiv čas, v katerem bi izplačilo minimalnega dobička povzročilo tveganje za obstoj družbe (kar zajema tako preživetje družbe kot njeno relativno odpornost na predvidljiva bodoča tveganja).
Za presojo pravilnosti odločitve o nedelitvi dobička je odločilna presoja ex ante, to je glede na okoliščine, ki so bile poznane ali je bilo na njih mogoče zanesljivo sklepati v času sprejemanja izpodbijanega sklepa na skupščini tožene stranke 25. 5. 2022.
S tem ko je sodišče druge stopnje odločitev, da so podane okoliščine, ki utemeljujejo nujnost posega v pravico do minimalnega dobička, oprlo predvsem na položaj tožene stranke kot izvajalca gospodarske javne službe, nujnost investiranja v elektroenergetsko infrastrukturo, pridobivanje prihodkov iz omrežnin, ki so namenjene vzdrževanju in investiranju v omrežje in na negativno poslovanje toženke v letu 2022, v konkretnem primeru ni pravilno napolnilo pravnega pojma "nujnosti" pri uporabi prvega odstavka 399. člena ZGD-1.
V obravnavani zadevi gre za očitno računsko pomoto, ki jo je sodišče druge stopnje smelo odpraviti. V obrazložitvi prvotnega sklepa o pritožbenih stroških je namreč natančno pojasnilo, katere stroške in v kakšni višini je priznalo predlagateljici, nato pa je navedene stroške (vrednosti) le napačno seštelo.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali gre pri ureditvi ZFPPIPP, ki ne določa, da se v primeru, ko upnik v stečajnem postopku kupi nepremičnino po nižji ceni od ocenjene vrednosti, kupnina pa ne zadošča za poplačilo njegove terjatve, šteje, da je ta upnik poplačan do višine ocenjene vrednosti nepremičnine, za pravno praznino, ki jo je potrebno zapolniti z analogno uporabo določbe 200.a člena ZIZ.
Dejanske okoliščine, ki utemeljujejo prenos krajevne pristojnosti iz razloga zagotovitve videza nepristranskosti sojenja, se morajo nanašati na pristojno sodišče kot celoto in ne le na nekatere sodnike oziroma na določenega sodnika tega sodišča.
Osebne zamere, kot navaja tožeča stranka v predlogu, so lahko kvečjemu razlog za izločitev posameznega sodnika, ne pa za vsesplošen dvom v nepristranskost celotnega pristojnega sodišča.
Po tarifni številki 9121 ZST-1 se taksa za postopek o pritožbi zoper odločbo sodišča prve stopnje o glavni stvari v nepravdnem postopku odmeri s količnikom 0,7 glede na takso za postopek pred sodiščem prve stopnje. V postopku razglasitve izvršljivosti domače arbitražne odločbe uporaba tarifne številke 30011 ZST-1 ne pride v poštev.
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- Ali uveljavitev Kazenskega zakonika (KZ-1), ki je v primerjavi s prejšnjim KZ odpravil institut pretrganja zastaranja kazenskega pregona s procesnimi dejanji, pomeni, da vodenje kazenskega postopka in izdaja pravnomočne obsodilne kazenske sodbe zoper povzročitelja škode ne povzročita več ponovnega začetka teka zastaralnega roka za odškodninsko terjatev na podlagi prvega in drugega odstavka 353. člena OZ?
- Ali se določba 367. člena OZ o trimesečnem varovalnem roku za vložitev odškodninske tožbe smiselno uporablja tudi v primeru, ko se kazenski postopek zoper povzročitelja škode sicer zaključi s pravnomočno obsodilno sodbo, vendar kazensko sodišče oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom v skladu s 105. členom ZKP napoti na pravdo?
Dolžnika zastopa pooblaščenec, ki je odvetnik. Predlog za dopustitev revizije ni bil vložen v elektronski obliki, temveč je bil na Vrhovno sodišče poslan priporočeno po pošti, kar je v nasprotju z določbe prvega odstavka 123.a člena ZFPPIPP.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali kršitev pogodbene obveznosti, da naročitelj z osebo, s katero ga je seznanil posrednik, v času trajanja pogodbe ali po njenem prenehanju, sam in brez vednosti posrednika sklene prodajno pogodbo s to osebo, pomeni kršitev denarne ali nedenarne obveznosti oziroma, v kolikor gre za kršitev (nedenarne) obveznosti, ali je pogodbena kazen, dogovorjena, za primer takšne kršitve pogodbene določbe, dopustna.
Posebna ureditev iz 444. člena ZFPPIPP omogoča uveljavljanje terjatve oziroma druge premoženjske pravice izbrisane pravne osebe tudi po njenem prenehanju, vendar le prek stečajnega postopka nad najdenim premoženjem. Ker tak stečajni postopek ni bil začet, tožeča stranka pa zaradi prenehanja nima več sposobnosti biti stranka, je odpadla procesna predpostavka za meritorno obravnavanje revizije.
Okoliščine, navedene v predlogu, da je pooblaščena oseba etažnih lastnikov večstanovanjske stavbe, na katero se nanaša predlog za zavarovanje, ravno sodnik na sodišču, pred katerim se vodi postopek, in da imenovani sodnik opravlja delo prav na gospodarskem oddelku pristojnega sodišča, ter je kot tak dolžniku tudi pošiljal odpoved pogodbe o upravljanju, predstavlja drug tehten razlog v smislu določbe 67. člena ZPP za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča, da postopa v zadevi.
Vrhovno sodišče glede na razsežnost posega v pravico do pritožbe, relativno majhen obseg procesnih dejanj, ki jih bo moralo opraviti pritožbeno sodišče in dosedanje trajanje postopka, presoja, da v obravnavanem primeru pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pretehta nad posegom v pravico do pritožbe. Vrnitev zadeve pred sodišče prve stopnje bi namreč v obravnavanem primeru nedopustno podaljšala že tako predolgo trajajoč pravdni postopek.
V izvršilni zadevi je bil na drugi stopnji izdan sklep, s katerim je bilo pravnomočno odločeno, da se zavrne dolžničin predlog za omejitev izvršbe proti pravni osebi oziroma za izvzem predmetov iz izvršbe (po 80. členu ZIZ), ki v prvem odstavku 10. člena ZIZ ni naveden med sklepi, zoper katere je revizija dovoljena.