DRUŽINSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSM0022992
OZ člen 311. ZPP člen 214, 337, 337/1.ZZZDR člen 51, 59.
skupno premoženje - deleži na skupnem premoženju - vlaganje v nepremičnino tretjega - pasivna legitimacija - pobotni ugovor
S tožbenim zahtevkom ni zahtevana ugotovitev deležev na skupnem premoženju, zato s tožbo ni treba zajeti vseh udeležencev materialnopravnega razmerja, saj se o njem odloča kot o predhodnem vprašanju.
ZDR-1 člen 109, 111, 111/1, 111/1-3, 111/2, 111/3. OZ člen 299, 299/1, 299/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca - odškodnina najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka - prisilna poravnava - stroški postopka - rok za plačilo stroškov
Glede na 111. člen ZDR-1, ki ureja izredno odpoved delavca iz razlogov na strani delodajalca, zadostuje, da je podan eden od razlogov na strani delodajalca (v obravnavanem primeru razlog po 3. alineji 1. odstavka tega člena). Razlogi za izredno odpoved niso opredeljeni tako, da bi se zahtevala tudi odgovornost (krivda) delodajalca za neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti do delavca. Kadar so ti odpovedni razlogi podani in je delavec spoštoval tudi postopek v zvezi s podajo izredne odpovedi (opredeljen v 2. odstavku 111. člena ZDR-1), je izredna odpoved zakonita in predstavlja podlago za uveljavitev pravice do odpravnine in odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, kot to določa 3. odstavek istega člena ZDR-1.
Glede na to, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo po dnevu, ko je bil nad toženo stranko začet postopek prisilne poravnave, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožnici pripada prisojena odškodnina v celotnem prisojenem znesku in da potrjena prisilna poravnava po določbi 212. člena ZFPPIPP na njeno terjatev nima učinka. Po določbi 212. člena ZFPPIPP namreč potrjena prisilna poravnava učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave, tožničina terjatev (odškodnina v višini plačila za izgubljeni odpovedni rok) pa ne spada med takšne terjatve, saj je nastala po začetku postopka prisilne poravnave.
Po ustaljeni sodni praksi obveznost povrnitve pravdnih stroškov nastane z odločbo sodišča, s katero sodišče (v skladu s 313. členom ZPP) določi tudi rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti. V primeru odločanja o stroških postopka je to tudi rok za izpolnitev obveznosti iz 1. odstavka 299. člena OZ. Čeprav se roka praviloma medsebojno prekrivata, je z vložitvijo pravnih sredstev prekinjen le paricijski rok, ki odlaga izvršljivost obveznosti, ne pa tudi materialnopravni rok za izpolnitev obveznosti, na katerega sta vezana zapadlost terjatve in začetek teka zamudnih obresti. Zato je napačno pritožbeno stališče, da rok za prostovoljno plačilo pravdnih stroškov ne more poteči pred pravnomočnostjo odločitve o stroških.
ZPIZ-2 člen 183. ZUP člen 7. ZPIZ-1 člen 203, 203/1.
starostna pokojnina – neprava obnova postopka - razveljavitev ali sprememba dokončne odločbe in učinek obnove postopka
Tožena stranka je ob upokojevanju tožnice upoštevala razpoložljive podatke, vendar v matični evidenci oziroma podatkih, kot jih je toženi stranki sporočil delodajalec, niso bili vnešeni vsi potrebni podatki (gre za podatke o izplačanih dohodkih za delo v spornem obdobju). Tožena stranka je za navedeno obdobje upoštevala, da je bila tožnica zaposlena, torej da je bila v delovnem razmerju, pri odmeri pokojnine pa podatkov ni upoštevala, saj z njimi ni razpolagala. Tožnica o dejstvu, da v matični evidenci manjkajo določeni podatki o izplačanih plačah tekom samega postopka izdaje upokojitvene odločbe s strani tožene stranke ni bila obveščena in se o tem tudi ni mogla izjasniti. Vrhovno sodišče RS je v podobni zadevi že zavzelo stališče, da je, v kolikor v matični evidenci zavarovancev za posamezno obdobje ni podatkov o višini plače zavarovanca (bodisi po krivdni delodajalca ali tožene stranke), ki so pomembni za ugotovitev zakonite pokojninske osnove, potrebno uporabiti druge podatke, ki so na voljo. Bistveno je, da zavarovanec ne izgubi pravice, da višino svojih plač dokazuje z drugimi verodostojnimi dokazi. Zato je treba odločbi tožene stranke odpraviti ter zadevo vrniti toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Tožena stranka bo namreč morala upoštevaje določbo 183. člena ZPIZ-2 izvesti nepravo obnovo postopka v zvezi z odmero tožničine pokojnine ter nato po razjasnitvi dejanskega stanja in ob pravilni uporabi materialnega prava ponovno odločiti o višini tožničine pokojnine.
Upravičenka je nastanjena v zavodu, pri čemer mesečna vrednost storitve institucionalnega varstva znaša 796,31 EUR, njena plačilna sposobnost pa znaša 219,48 EUR. Ker ta znesek ne zadošča za plačilo storitve, so k plačilu stroškov dolžni prispevati tudi njeni zavezanci za preživljanje.
Vprašanje zakonitosti nastanitve v zavod ni predmet postopka v zvezi z odločanjem o plačilu storitev.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti – sodna razveza – denarno nadomestilo
Tožena stranka je tožnici na podlagi 3. alineje 1. odstavka 89. člena ZDR-1 odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožnica naj bi si spornega dne prisvojila tiskano kopijo elektronske komunikacije med glavnim direktorjem, direktorjem prodaje ter vodjo pravne in kadrovske službe, ki je vsebovala poslovne informacije v povezavi z načrtovano prodajo podjetja, ki so po naravi zaupne in v nobenem primeru niso bile namenjene delavki, še manj pa za splošno distribucijo po družbi, zato je s tem, ko si je sporočilo prisvojila in ga posredovala zaposlenim, huje kršila delovne obveznosti in sicer določbi 37. in 38. člena ZDR-1. Tožnica očitanih kršitev ni storila, zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga nezakonita.
Toženci so (na strani tožene stranke nastopajo trije toženci, pritožnica je prva toženka) nerazdelno odgovorni glede glavne stvari, zato so posledično nerazdelno odgovorni tudi za stroške, ki jih morajo povrniti tožeči stranki.
dopolnilni sklep – dopolnitev odločitve o stroških pritožbenega postopka – odločitev o stroških odgovora na pritožbo – prekinitev postopka pred sodiščem prve stopnje
Pritožbeno sodišče ni odločalo o stroških pravočasno vloženega odgovora na pritožbo, četudi je odločitev glede predlagateljev postala pravnomočna, ampak je v izreku odločbe zapisalo, da se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo.
ZMZPP člen 21, 21/1, 57. ZPP člen 28, 76, 76/2. ZDR-1 člen 3, 4, 4/1, 5, 5/2, 13, 13/2.
sodna pristojnost – sposobnost biti stranka – spor z mednarodnim elementom – uporaba prava – obstoj delovnega razmerja – elementi delovnega razmerja – reparacija – plačilo razlike plače
Za sojenje v obravnavani zadevi je pristojno slovensko sodišče, ne glede na to, da sta stranki v sporu veleposlaništvo tuje države in tožnik, ki je državljan te tuje države. Sodišče prve stopnje je glede na določbe 28. člena ZPP pravilno uporabilo določbo 57. člena ZMZPP, ki določa, da je v individualnih delovnih sporih sodišče RS pristojno tudi tedaj, kadar se delo opravlja ali se je opravljalo oziroma bi se moralo opravljati na območju RS. V obravnavanem individualnem delovnem sporu tožnik uveljavlja sodno varstvo pravic delavca v zvezi z obstojem in prenehanjem delovnega razmerja. Tožnik pri toženi stranki ni opravljal nobene funkcije, ki bi bila v povezavi z izvrševanjem državne oblasti, ampak je na podlagi pogodb civilnega prava za plačilo opravljal delo v okviru dejavnosti poslovne narave, v zvezi s katero tuja država ne more uživati imunitete pred sodiščem RS.
Delavec, ki se je zaposlil pri drugem delodajalcu v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, da bi zmanjšal škodo, ne sme biti v slabšem položaju kot tisti, ki si nove zaposlitve ni uspel najti in mu je delodajalec za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dolžan priznati obstoj delovnega razmerja in plačati vso izgubo na zaslužku (reparacijo). Zato je delavec, ki mu je delovno razmerje nezakonito prenehalo, tudi za čas krajših zaposlitev v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja za obdobja, ko je bil zaposlen pri drugem delodajalcu in mu obstoja delovnega razmerja pri prejšnjem delodajalcu ni mogoče priznati, upravičen do odškodnine v višini razlike med plačo, ki bi jo prejemal pri prejšnjem delodajalcu in plačo, ki jo je prejemal pri drugem delodajalcu, če je bil pri plači prikrajšan. V primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja mora namreč delodajalec vzpostaviti stanje, kakršno bi bilo, če delavcu delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo.
invalidnost – invalidska pokojnina – vzrok za nastanek invalidnosti – bolezen – poškodba – poškodba pri delu
Vzrok tožnikove invalidnosti je bolezen. Tožnik je zmožen za drugo delo s polnim delovnim časom. Pri tožniku torej ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti ali do takšnega zmanjšanja delovne zmožnosti, da bi bil zmožen za drugo delo le s skrajšanim delovnim časom. Zato primarni tožbeni zahtevek za razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine in podredni tožbeni zahtevek za razvrstitev tožnika v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodb pri delu s pravico do dela na drugem delovnem mestu s krajšim delovnim časom nista utemeljena.
ZDR-1 člen 77, 82, 83, 83/1, 83/5, 87, 88. OZ člen 45, 49.
odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca - prenehanje delovnega razmerja - napaka volje - grožnja - bistvena zmota
Tožnik pri pisanju svoje lastnoročne izjave o odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bil deležen fizičnega nasilja ali verbalnih groženj s strani tožene stranke in ni bil v zmoti, temveč je redno odpoved podal zato, ker je želel opozoriti na nezadovoljstvo nad tem, da je tožena stranka menila, da je odgovoren za incident določenega dne, pri tem pa je tožnik pričakoval, da ga bo direktorica v zvezi z njegovo odpovedjo povabila na razgovor. Tožnik tako ni dokazal, da bi ga tožena stranka kakorkoli prevarala, da bi ga zapeljala v zmoto ali da je bil deležen grožnje s strani delodajalca. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da pri tožniku niso bile podane napake volje zaradi grožnje, bistvene zmote ali prevare in tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanje pogodbe o zaposlitvi ni utemeljen.
predčasna pokojnina – uporaba zakona – prehodne in končne določbe
V prehodni in končni določbi ZPIZ-2 je zagotovljeno varstvo pričakovanih pravic po ZPIZ-1 za tiste osebe, ki imajo enega od taksativno določenih statusov. Gre za izjemo, izjeme pa se vedno obravnavajo restriktivno in strožje. Izjema, določena v 394. členu ZPIZ-2, med drugim velja za brezposelno osebo, ki je na dan 31. 12. 2012 uživalec denarnega nadomestila po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti oziroma po predpisih o urejanju trga dela. To pomeni, da mora poleg brezposelnosti pri osebi biti izpolnjen ta pogoj oziroma morebiti glede nadomestila podan ostanek, kot je določeno v določbi 394. člena ZPIZ-2. Tožnik je bil na dan 31. 12. 2012 brezposelna oseba, prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje, ni pa bil uživalec nadomestila za primer brezposelnosti. Niti pri njem ni bil ugotovljen drugi pogoj, določen v prvem odstavku 394. člena ZPIZ-2. Zato ne sodi med taksativno določene osebe, določene v 394. členu ZPIZ-2, da bi se lahko upokojil po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, čeprav bi pogoje izpolnil po uveljavitvi ZPIZ-2.
V primeru (protipravne) odobritve kredita je škoda enaka višini neplačanega oziroma nevrnjenega kredita z morebitnimi stroški in obrestmi. Pred datumom zapadlosti plačila kredita zastaralni rok tako ni pričel teči in je stališče sodišča prve stopnje, da je zastaralni rok začel teči z datumom odobritve kredita, materialnopravno zmotno.
Pravni posli so bili sicer sklenjeni v obliki novih kreditnih pogodb (s samostojno kreditno partijo), vendar za poplačilo prejšnjih obveznosti in ob pridobitvi novih zavarovanj. Z novo kreditno pogodbo ni bil dan nov kredit (odobrila se je le nova, nižja ali enaka izpostavljenost banke do družbe glede na prejšnje stanje oziroma znesek kreditne obveznosti), tako da gre za nadaljevanje obstoječega kreditnega razmerja.
Pri odločanju o kreditih, ki so bili namenjeni za poplačilo prejšnjih kreditov, so imele tožene stranke na voljo dve (slabi) možnosti
–
odobriti obnovo kreditov ali pa odpovedati prej sklenjene kreditne pogodbe in začeti postopke prisilne izterjave naložbe z izvršilnimi sredstvi. Presoja skrbnosti v smislu 6. člena OZ (kot merila protipravnosti ravnanja toženih strank oziroma hude malomarnosti) je odvisna od tega, ali so se pred odobritvijo prepričali o bonitetni oceni družb in ali so spremljali poslovanje ter kvaliteto zavarovanja terjatev. Če so pri tem napačno ocenili sposobnosti komitenta vrniti prejeti kredit, jim zaradi tega še ni mogoče očitati protipravnosti oziroma hude malomarnosti.
Kljub izostanku ocene tveganja naložbe in bonitetne ocene v pisni obliki so bile tožene stranke pred odločanjem o obnovi kredita oziroma pred podajo predlogov zanjo seznanjene z informacijami o poslovanju komitentov in tveganostjo naložb. Ravnale so v dobri veri, da gre za najboljšo rešitev in v skladu z interesi tožeče stranke. Toženim strankam zato ni mogoče očitati neskrbnosti (protipravnosti).
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odsotnost z dela - obveščanje delodajalca
Tožnica je bila z dela odsotna več kot pet dni, svoje odsotnosti pa toženi stranki ni sporočila. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 4. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Zato je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
ZPP člen 316, 316/1. ZDR-1 člen 115, 118, 118/1, 118/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sodba na podlagi pripoznave - denarno povračilo - višina
Pri določitvi višine denarnega povračila je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je tožnica po poklicu univerzitetna diplomirana ekonomistka, stara 31 let, da je bila pri toženi stranki zaposlena 2 leti in 12 dni, da je bila pred tem zaposlena v družbi, ki je šla v stečaj, da med navedeno družbo in toženo stranko ni pravne kontinuitete, da ji je tožena stranka nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi v času, ko je uživala posebno varstvo pred odpovedjo (115. člen ZDR-1) in da je v času postopka pred sodiščem prve stopnje toženo stranko obvestila, da je ponovno noseča, kar tožnici otežuje možnost za novo zaposlitev. V skladu z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1 se višina denarnega povračila določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil v času prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo navedene okoliščine, vendar pa je denarno povračilo dosodilo v previsokem znesku (12 tožničinih povprečnih plač) glede na uveljavljeno sodno prakso, zlasti glede na dejstvo, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena le 2 leti. Tožnica je ob pravilni uporabi materialnega prava upravičena do denarnega povračila v višini 4 mesečnih plač tožnice, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.
invalidnost – priznanje invalidnosti – invalidnost II. kategorije
Pri tožniku ni mogoče ugotoviti invalidnosti, saj pri njem v času zavarovanja ni prišlo do poslabšanja in do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, da bi bila pri njem zmanjšana zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje in torej invalidnost v smislu 63. člena ZPIZ-2. Zato tožbeni zahtevek za razvrstitev tožnika v II. oziroma I. kategorijo invalidnosti ni utemeljen.
Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 5, 5/2, 10.
povračilo stroškov v zvezi z delom - potni stroški
V pogodbi o izobraževanju je bila določena obveznost tožene stranke, da tožniku izplača stroške prevoza na izobraževanje in z izobraževanja skladno z Aneksom h KPND. Tožnik je bil napoten na izobraževanje, uporaba avtomobila in s tem povrnitev kilometrine za prevoz na izobraževanje in z izobraževanja pa je bila tožniku odobrena s strani komandirja policijske postaje, ki je navedel, da tožniku pripada kilometrina na celotni relaciji od bivališča do kraja izobraževanja, ker tožnik zaradi šolskega urnika nima možnosti uporabe javnega prevoznega sredstva. Tožena stranka je tožniku na relaciji od bivališča do kraja izobraževanja kilometrino izplačala v višini stroškov prevoza na delo in z dela (v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov za prevoženih 179,69 km v eno smer). V konkretnem primeru ni šlo za povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela v smislu drugega odstavka 5. člena Aneksa, temveč je bil tožnik napoten na izobraževanje z lastnim prevoznim sredstvom, zato mu pripada kilometrina v višini 18 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov za prevoženi kilometer, skladno z 10. členom Aneksa h KPND, ki med drugim določa uporabo lastnega avtomobila v službene namene le na podlagi dogovora med delodajalcem in javnim uslužbencem, če drugače ni možno opraviti službene poti in da znaša kilometrina za občasno uporabo lastnega avtomobila v službene namene 18 % neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov za prevožen kilometer.
Z odločbo z dne 29. 8. 2012 je tožena stranka tožnici zavrnila zahtevo za izplačevanje starostne pokojnine v polovičnem znesku od 10. 7. 2012 dalje. Nadalje je bilo odločeno, da tožena stranka tudi preneha izplačevati akontacijo starostne pokojnine z 9. 7. 2012, ker se je tožnica ponovno zaposlila. Ker je tožena stranka tožnici z nalogom z dne 7. 6. 2012 določila akontacijo starostne pokojnine v znesku 1.131,95 EUR na mesec, ki se je tožnici izplačevala od 1. 7. 2012 dalje, je tožena stranka mnenja, da upoštevaje odločbo z dne 29. 8. 2012 tožnica ni bila upravičena do izplačila akontacije pokojnine v času od 10. 7. 2012 do 31. 8. 2012 in da naj bi s tem v zvezi nastalo preplačilo v znesku 1.918,67 EUR, ki ga vtožuje v tem sporu. Odločba z dne 29. 8. 2012 je bila s sodbo odpravljena. Ker je odpadla ključna odločba, na kateri sta temeljili obe izpodbijani odločbi, je lahko sodišče prve stopnje ugotovilo le, da sta obe nezakoniti in ju je tudi pravilno odpravilo. Sodišče pa v tem postopku ni imelo podlage, da bi sedaj samo ugotavljalo, ali je morebiti nastalo preplačilo v zvezi z realizacijo navedene sodbe. Če je do preplačila prišlo, je to lahko le predmet novega postopka pri toženi stranki.
ZZVZZ člen 80, 80/3, 81, 81/2, 82. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232, 233, 233/1. ZPP člen 87, 87/3.
začasna nezmožnost za delo – bolniški stalež
Trditvi stranskega intervenienta v pritožbi, da je o zadevi že pravnomočno odločeno z odločbo imenovanega zdravnika z dne 20. 8. 2014, ni mogoče slediti. Z odločbo z dne 20. 8. 2014 je imenovana zdravnica odločila zgolj to, da je presoja začasne nezmožnosti za delo za zavarovanko od 18. 8. 2014 dalje v pristojnosti osebnega zdravnika. Glede tožničine začasne nezmožnosti za delo za čas od 11. do 12. 8. 2014 zato ni bilo odločeno.
ZDR-1 člen 131, 161. ZPP člen 8. ZDoh-2 člen 37, 37/1, 37/1-2.
regres za letni dopust - obveznost plačila
Ker tožena stranka tožnici ni izplačala regresa za letni dopust za leto 2011, regres za leto 2012 in sorazmerni del regresa za leto 2013, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
pozneje najdeno premoženje – dodatni sklep o dedovanju – oporoka
Ker je predmet te pritožbene presoje dodatni sklep o dedovanju, je jasno, da je oporoka, na katero se (v izreku) sklicuje, tista, ki je navedena oziroma označena v samem sklepu o dedovanju, izdanem v isti zapuščinski zadevi.