JAVNA NAROČILA - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00047184
Uredba Sveta (ES) št. 1083/2006 z dne 11. julija 2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1260/1999 člen 2, 2-7, 98, 99, 100, 101. ZJN-2 člen 12, 12/2, 12/2-2, 29, 29/6, 29/6-1. OZ člen 336, 336/1, 360. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 258, 267, 288, 288/2. Uredba (EU) št. 1303/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o skupnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu, Evropskem kmetijskem skladu za razvoj podeželja in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo, o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo ter o razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 člen 152. ZJF člen 55, 55/1, 100. ZS člen 113a, 113a/1, 113a/2.
vrnitev neupravičeno prejetih sredstev - vračilo prejetih javnih sredstev - evropska sredstva - finančni popravek - kršitev pravil javnega naročanja - dodatno naročena dela - aneks - postopek s pogajanji brez predhodne objave - pogodba o sofinanciranju - ugovor zastaranja - aktivna stvarna legitimacija - predhodno vprašanje - trditveno in dokazno breme - višina finančnega popravka
Večstopenjska kontrola nad zakonitostjo porabe javnih sredstev po pogodbi o sofinanciranju ni bila časovno omejena, kar pomeni, da ni bilo ovire za to, da nacionalni revizijski organ ponovno izvede revizijo projekta. S podpisom pogodbe o sofinanciranju je tožena stranka pristala na določeno negotovost, povezano z možnostjo uveljavljanja zahtevka za vračilo neupravičeno prejetih javnih sredstev. Glede na navedeno je začetek teka petletnega zastaralnega roka pravilno vezan na datum drugega revizijskega poročila UPN.
Ne glede na to, da ima mehanizem finančnega popravka pravno podlago v evropski uredbi, sta pravdni stranki udeleženki obligacijskega razmerja (z javnopravnimi elementi), zato je sodišče prve stopnje institut zastaranja pravilno presojalo na podlagi določb OZ.
Pritožnica pravilno izpostavlja, da vsebujejo Navodila priporočilne stopnje popravkov, vendar to ne pomeni, da ima država članica v razmerju do upravičenca diskrecijsko pravico, da v primeru ugotovljene nepravilnosti ukrepa finančnega popravka ne izvede. Tudi določitev stopnje popravka v primeru ugotovljene nepravilnosti ni v prosti presoji države članice oziroma njenega organa nadzora.
Sodna praksa je jasna o dopustni možnosti, da se v kolektivni pogodbi dogovori t.i. pavšalna odškodnina ali pa pogodbena kazen, če sodišče ugotovi nezakonito prenehanje delovnega razmerja. Gre za poseben institut delovnega prava, ki se ne presoja skladno z določbami OZ.
pravdna stranka - sposobnost biti stranka v pravdnem postopku - nepopolna tožba - predhodni preizkus tožbe - zavrženje tožbe - pravna oseba - pravna subjektiviteta - tuja pravna oseba - zakoniti zastopnik - poslovni naslov
Pravdna stranka je lahko vsaka fizična ali pravna oseba.
Iz tožbe že na prvi pogled jasno izhaja, da je tožeča stranka, tako kot je označena, gospodarska družba v pravnoorganizacijski obliki družbe z omejeno odgovornostjo (d. o. o.). Po pravu družb Republike Slovenije je d. o. o. pravna oseba. Ali ima določena družba status pravne osebe, se presoja po pravu države, v kateri je družba registrirana.
V Bosni in Hercegovini (BIH) ureja ustanavljanje in upravljanje gospodarskih družb zakonodaja entitet, in sicer Zakon o gospodarskih družbah v Federaciji BIH in Zakon o gospodarskih družbah v Republiki Srbski. Po določbah obeh zakonov je d. o. o. pravna oseba. Zato je materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da oseba s podatki navedenimi v tožbi, ne more biti pravdna stranka in da naj dokaže, da je pravdno sposobna.
Sodišče prve stopnje bi imelo podlago za poziv k odpravi pomanjkljivosti na strani tožeče stranke le, če bi ugotovilo, da oseba, ki nastopa kot tožeča stranka, nima statusa pravne osebe in se ta pomanjkljivost da odpraviti. V takem primeru bi moralo pozvati tožečo stranko, naj popravi v tožbi kar je treba, ali ukrene kaj drugega, da se postopek lahko nadaljuje z osebo, ki je lahko pravdna stranka.
Tudi v zvezi s pooblaščencem tožeče stranke pritožbeno sodišče ni zaznalo nobenega nasprotja od določbe 87. člena ZPP. Pooblastilo, ki ga je predložil pooblaščenec, je prav tako v redu izpolnjeno. Vsebuje žig družbe, ime in priimek zakonitega zastopnika ter njegov lastnoročni podpis, datum, opis vsebine pooblastila in ime in štampiljko s podpisom pooblaščenca, ki je sprejel pooblastilo. Brez podlage je poziv sodišča tožeči stranki, da navede in dokaže, da jo zastopa njen zakoniti zastopnik in da je pooblastilo odvetniku podpisal zakoniti zastopnik "prave tožnice". Kdo je prava tožnica v predhodnem preizkusu tožbe ni pomembno. Sodišče se ne more že na podlagi odgovora na tožbo, brez obravnavanja spornega predmeta, opredeliti do vprašanja utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke. V tem smislu je tudi zmotno stališče tožeče stranke, da je odločitev pravilna v povezavi z materialnopravno zgrešeno legitimacijo tožeče stranke. Če materialnopravno tožeča stranka ni upravičena tožiti, ker škoda ni nastala njej pač pa drugi osebi, ne gre za pomanjkljivost, ki bi jo lahko sodišče odpravilo v predhodnem preizkusu tožbe.
Iz sklepa sodnega registra izhaja, da je ulica označena z "bb", torej (še) brez določenih oštevilčenj posameznih objektov na ulici. Pritožbeno sodišče je zaključilo, da je zmotno sklepanje sodišča prve stopnje, da tožeča stranka s tem, ko je v tožbi navedla ulično številko 58, v dopolnitvi pa izkazala, da ta podatek sicer iste ulice v istem kraju ni vpisan v sodni register, pač pa namesto ulične številke črki bb, ni ustrezno odpravila napake, ki se nanaša na njeno identifikacijo v pravdnem postopku.
izrek o krajevni nepristojnosti po uradni dolžnosti - zavarovanje z začasno odredbo - nedenarna terjatev - več dolžnikov - izbirna krajevna pristojnost
Pravilno sicer pritožba izpostavlja, da gre v primeru 49. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ za izbirno krajevno pristojnost in da je ta izbira dana tožniku oziroma upniku, vendar pa ima upnik glede na zakonsko dikcijo možnost izbire le med glavnimi dolžniki.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - ukinitev delovnega mesta
Tožnica niti ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča, ki potrjujejo, da je pri toženi stranki dejansko prišlo do ravno takšne reorganizacije, kot jo je opisala v odpovedi. Tudi ne problematizira pomembnega dejstva, da je bilo tožničino delovno mesto ukinjeno. Sodišče je opisalo tudi vsebinske razlike med obema delovnima mestoma (ukinjenim in novoustanovljenim), čemur pritožba niti ne nasprotuje. Iz navedenega pa izhaja pomembna pravna posledica - da reorganizacija ni bila le fiktivna, ampak dejanska. Ukinjeno delovno mesto ni bilo npr. zgolj preimenovano, novo delovno mesto je drugačne vsebine.
To, koga je tožena stranka zaposlila na novo ustanovljeno delovno mesto, pa nima nobenega vpliva na odločitev v tem sporu. Tožnica brez pravne podlage prikazuje, kot da ji je bila tožena stranka dolžna ponuditi sporno delovno mesto. Posledično niso pomembne navedbe o tem, da ima višjo izobrazbo in več delovnih izkušenj kot A.A.
ZUJF člen 2, 2-1, 154, 154/1, 164, 164/1, 177.. ZJU člen 1, 1/2.. Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (2012) člen 5, 12, 12/3.
jubilejna nagrada
Tožnik je pri toženi stranki prejel izplačano jubilejno nagrado za 30 let delovne dobe novembra 2011, zato je sodišče pravilno zaključilo, da tožnik ni upravičen do izplačila jubilejne nagrade še za 30 let delovne dobe, izpolnjene pri delodajalcu v javnem sektorju.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00047898
ZIZ člen 272, 272/1. OZ člen 9, 564, 564/1, 568, 568/2.
pogodba o preužitku - začasna odredba - razveza pogodbe - razveza pogodbe o preužitku - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine - sklep presenečenja - odgovor na ugovor zoper sklep o začasni odredbi - pravica do izjave - obstoj verjetnosti terjatve
Izpodbijani sklep zaradi spremenjenega materialnopravnega stališča o tem, ali je tožnica z verjetnostjo izkazala obstoj vtoževane terjatve, nima značilnosti odločitve presenečenja (kot neutemeljeno očita pritožba), ki pomeni kršitev strankine pravice do izjave. V ugovornem postopku je sodišče prve stopnje na podlagi toženčevega procesnega gradiva ponovno presojalo pogoje za začasno odredbo, tožnica pa se je imela možnost opredeliti do ugovornih navedb v odgovoru na ugovor.
ZPP člen 142, 318, 318/1, 319, 338, 338/2, 481. OZ člen 39. ZZK-1 člen 243, 243/1.
zamudna sodba - pogoji za izdajo zamudne sodbe - pravilna vročitev tožbe v odgovor - vezanost na pravnomočno odločitev - izpodbijanje vsebine vročilnice - razmejitev med rednim pravdnim postopkom in postopkom v gospodarskih sporih - dopustni pritožbeni razlogi zoper zamudno sodbo
Vprašanje pravilnosti vročitve je za izdajo zamudne sodbe pomembno, saj lahko sodišče zamudno sodbo izda le, če je tožba toženi stranki v odgovor vročena pravilno. Vendar pravilnost vročitve, ki izhaja iz vročilnice v spisu, prvo tožena stranka v okviru trditvenega in dokaznega bremena, ki je na njej, ni uspela izpodbiti. V pritožbi namreč ni ponudila nobenih trditev in dokazov, s katerimi bi domnevo o resničnosti navedb, ki izhajajo iz vročilnice lahko izpodbila ali da bi dokazala, da je bila vročitev opravljena napačno.
V gospodarskih sporih se uporabljajo določbe splošnega dela ZPP, če ni v 32. poglavju zakona določeno kaj drugače. Sodišče vodi tako v rednem pravdnem postopku kot tudi v gospodarskih sporih postopek vročanja tožbe v odgovor v skladu z istimi pravili. Posebna pravila o gospodarskih sporih pa tudi ne posegajo v pogoje za izdajo zamudne sodbe. Sodišče prve stopnje je torej v obravnavanem primeru na prvi stopnji odločalo le ob upoštevanju splošnih določb ZPP, ki pa so skupna tako pravdnemu postopku kot gospodarskim sporom, zato do kršitev postopka zaradi tega, ker je sodišče predmeti spor vodilo kot gospodarski spor in ne redni pravdni postopek, ni moglo priti in tudi ni prišlo.
Zamudna sodba temelji na neizpodbojni domnevi, da toženec s svojo pasivnostjo prizna tožnikove dejanske navedbe, na katerih ta gradi svoj tožbeni zahtevek, zato sodišče v postopku izdaje zamudne sodbe ne izvaja dokazov in ne preizkuša resničnosti tožnikovih dejanskih navedb. Posledično takšne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pač pa zgolj iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.
Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/25/ES z dne 21. aprila 2004 o ponudbah za prevzem člen 9. ZGD-1 člen 295, 295/2, 305, 305/1, 330, 385, 386. ZPre-1 člen 47, 47/1, 47/2, 47/3. ZPP člen 257, 286, 286a, 319, 338, 338/1, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
sklic skupščine - izključitev manjšinskih delničarjev - izključitev manjšinskih delničarjev iz družbe - spremembe statuta - prenos najmanj 25 % premoženja družbe - prevzemna namera - denarna odpravnina - izpodbijanje sklepov skupščine - ničnost sklepov skupščine - delničarjeva pravica do obveščenosti - pravica delničarjev do obveščenosti - zaslišanje strank - dokaz z zaslišanjem strank - prekluzija glede navajanja dejstev - enako varstvo pravic - kršitev pravice do izjave - pravica do poštenega sojenja - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - objektivne in subjektivne meje pravnomočnosti
Zaslišanje strank je le dokazno sredstvo in kot takšno nima zveze s pravico stranke, da se izjavi o dejanskih ter pravnih vidikih spora, da predlaga dokaze ter da se izjavi o navedbah nasprotne stranke. Ta pravica se v pravdnem postopku izraža predvsem v pravilih o vročanju vlog nasprotni stranki, ki lahko nanje odgovori ter v pravilih o kontradiktornem vodenju glavne obravnave, na kateri stranka lahko podaja svoje navedbe ter s predlogi in vprašanji sodeluje v dokaznem postopku. Tako stranko (kot tudi priče) zasliši sodišče le o tistih dejstvih, ki so bile pravočasno zatrjevane, saj je zaslišanje dokaz, ki je namenjen ugotavljanju resničnosti pred tem pravočasno zatrjevanih dejstev in ne širjenju trditvene podlage.
Pravica delničarja do obveščenosti izhaja kot temeljna pravica delničarja iz prvega odstavka 305. člena ZGD-1, ki določa, da mora poslovodstvo na skupščini dati delničarjem zanesljive podatke o zadevah družbe, če so potrebni za presojo točk dnevnega reda, na vprašanja delničarjev z isto vsebino lahko da podatke v skupnem odgovoru, pravica do obveščenosti pa velja tudi za pravna in poslovna razmerja družbe s povezanimi družbami. Informacija, ki jo zahtevajo delničarji v okviru te svoje pravice, se mora torej nanašati na presojo točk dnevnega reda skupščine in če je temu tako in poslovodstvo informacij ne poda, je prišlo do kršitve tozadevne pravice.
Sodišče prve stopnje pravilno ni še enkrat presojalo ravnanj, ki so bile sestavni del dejanskega podstata pri odločanju v navedenih dveh pravnomočno zaključenih zadevah in ki sta privedli do odločitev na katere je sodišče v tem postopku vezano.
Gre za pravilo nevtralnosti uprave (torej poslovodstva) ciljne družbe, ki omejuje le upravo ciljne družbe glede nekaterih obrambnih mehanizmov, ki sicer pridejo v poštev v teku postopka s prevzemno ponudbo. Da je temu tako izhaja tudi iz Člena 9 Direktive 2004/25/ES, ki predstavlja pravno podlago harmonizacije notranjega trga EU na tem področju, in govori o obveznostih uprave ciljne družbe.
postopek osebnega stečaja - predlog za odpust obveznosti - postopek odpusta obveznosti - ustavitev postopka odpusta obveznosti - preizkusna doba - končanje postopka osebnega stečaja
Materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da lahko postopek odpusta obveznosti teče le znotraj postopka osebnega stečaja, ker pa je slednji v obravnavanem primeru končan, stečajni dolžnik ne more več zahtevati razveljavitev klavzule pravnomočnosti sklepa o ustavitvi postopka odpusta obveznosti in se pritožiti zoper sklep o ustavitvi postopka odpusta obveznosti, je pravilno in se pritožbeno sodišče z njim v celoti strinja. Iz povsem jasne določbe drugega odstavka 397. člena ZFPPIPP namreč izhaja, da se postopek za odpust obveznosti izvede znotraj postopka osebnega stečaja. Če slednjega ni, ker je že pravnomočno končan (stečajni dolžnik se zoper končanje postopka osebnega stečaja ni pritožil) je povsem jasno, da postopka za odpust obveznosti kot ga določa ZFPPIPP ni niti mogoče niti dopustno izvesti.
stroški potrebni za izvršbo - stroški - stroški za sestavo vloge
Ker je sodišče prve stopnje upnika pozvalo, da se izjavi o dolžnikovem obvestilu o poplačilu terjatve oziroma o dolžnikovem predlogu za ustavitev izvršbe, ta pa je z vlogo vztrajal še pri poplačilu zakonskih zamudnih obresti, je bila njegova vloga potrebna za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ), saj bi sicer sodišče prve stopnje – v kolikor odgovora v dodeljenem roku ne bi podal – izvršilni postopek ustavilo.
ukrepi za preprečevanje nasilja v družini - podaljšanje ukrepa - preprečevanje nasilja v družini - ukrepi po zpnd - ugovorni postopek
Namen ukrepov je v preprečitvi nasilja v primeru, ko je do nasilnih dejanj že prišlo (in v obravnavanem primeru ni dvoma, da so ta bila številna in zelo raznolika). Podaljšanje ukrepov je na mestu, saj se v času, odkar so bili ukrepi izrečeni, ni spremenilo nič bistvenega, kar bi žrtvama (predlagateljici in otroku) zagotavljalo, da do nasilja nasprotnega udeleženca ne bo več prihajalo. Še več, iz dejanskih ugotovitev, ki so povzete zgoraj, izhaja realna in konkretna grožnja, da bosta predlagateljica in sin, če ne bosta ustrezno zaščitena, znova izpostavljena nepredvidljivim dejanjem in ravnanjem nasprotnega udeleženca.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je s pravnomočno sodbo naslovnega sodišča, opr. št. Pd 225/2017 z dne 21. 3. 2019 sodišče o tožbenem zahtevku tožnika v celoti odločilo. Glede na navedeno je po presoji pritožbenega sodišča pravilno stališče sodišča prve stopnje o obstoju procesne ovire za meritorno sojenje v tej zadevi, in sicer v obliki res judikata (pravnomočno razsojene stvari).
Pri navidezni pogodbi (50. člen OZ) je podan le zunanji dejanski stan pogodbe, vendar stranki v resnici ne želita, da zanju velja. Pogoj za navideznost pogodbe je soglasna volja obeh pogodbenih strank o njeni navideznosti. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnikom, da navedene okoliščine utemeljujejo zaključek, da ne gre za navidezne posojilne pogodbe. Dejstvo, da so bile posojilne pogodbe realizirane tako, da je denarni tok od vsakokratnega posojilodajalca do vsakokratnega posojilojemalca dejansko stekel, da so bili roki vračila po posojilnih pogodbah večkrat podaljšani, kar ne bi bilo potrebno, če bi šlo zgolj za navidezne pogodbe in kar je za obravnavano sporno razmerje ključno, da je prišlo s pobotom medsebojnih terjatev (tožeče stranke iz sklenjene posojilne pogodbe s kupnino za odstopljeno terjatev, ki jo je tožena stranka imela do tretje družbe po posojilni pogodbi) do prenehanja obveznosti tožene stranke do tožeče stranke iz posojilne pogodbe in da tudi prvostopenjsko sodišče kljub obsežnemu dokaznemu postopku z zaslišanjem prič in zakonitih zastopnikov obeh pravdnih strank ni prišlo do zaključka o dogovoru med pravdnima strankama, da sredstev po posojilnih pogodbah ne bo potrebno vračati, tako sklepanje o nenavideznosti posojilnih pogodb utemeljujejo.
IZVRŠILNO PRAVO - NOTARIAT - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00049200
ZIZ člen 20a, 20a/1, 21, 21/1. ZN člen 4, 43, 43/1, 43/1-2, 50, 50/3. SPZ člen 142, 142/2. OZ člen 1024, 1024/1.
neposredno izvršljiv notarski zapis - sporazum o zavarovanju denarne terjatve v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa - kreditna pogodba - oblika pogodbe - določenost terjatve - sestavni del notarskega zapisa - priloga - primernost izvršilnega naslova - izvršljivost notarskega zapisa - primernost izvršilnega naslova za izvršbo
Zmotno je pritožnikovo stališče, da bi morala biti prej sklenjena Kreditna pogodba sklenjena v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Tega niti ZIZ in ZN ne zahtevata. Kot upnik v odgovoru na pritožbo navaja, zadošča, da je obveznost v konkretnem izvršljivem notarskem zapisu določena. Sicer pa je hkrati tudi sestavina slednjega.
ZPP člen 458, 458/1, 458/2. ZVPot člen 1, 1/19, 22, 22/1, 22/2, 24, 24/3, 24/3-3, 25b, 25b/1, 25b/1-3. OZ člen 1, 5, 8, 15, 729, 730, 731, 732, 733, 734, 735, 736, 737, 738. SPZ člen 27, 95, 95/8.
shranjevalna pogodba - potrošniški spor - varstvo potrošnikov - pogodba o opravljanju storitev - hramba vozil - prevzem vozila v posest - odplačna pogodba - potrošniška pogodba - pogodbeni pogoji - nepošten pogodbeni pogoj - bistvena sestavina pogodbe - soglasje volj - običajna cena - tržna cena - subsidiarna uporaba zakona - pravice potrošnika - pojasnilna dolžnost - načelo afirmacije pogodb - dogovor o ceni - cena storitev - načelo enakovrednosti dajatev - načelo vestnosti in poštenja - dobroverni lastniški posestnik - specialni predpis - spor majhne vrednosti
Sodišče prve stopnje je vsebinsko skladno in zadostno obrazložilo, da je v konkretnem primeru kot specialni predpis potrebno uporabiti ZVPot, ker pa ZVPot shranjevalne pogodbe posebej ne ureja, se glede teh vprašanj uporabljajo določbe OZ.
Ker se pravdni stranki nista dogovorili za višino plačila za opravljeno storitev in toženec kot potrošnik ni bil vnaprej seznanjen s cenikom tožnika, toženca postavljena cena s strani tožnika kot podjetja ne zavezuje. Takšen pogodbeni pogoj je pravilno upoštevalo kot nepošteni in posledično nezavezujoč za toženca kot potrošnika.
Določitev cene pri shranjevalni pogodbi ni bistvena sestavina pogodbe, ampak je shranjevalna pogodba sklenjena tudi takrat, ko stranki nista določili cene hrambe.
Posledica odsotnosti dogovora o ceni ne povzroči spremembe narave pogodbe iz odplačne v neodplačno pogodbo.
Stranki sta sklenili odplačno pogodbo, pri sklepanju dvostranskih pogodb pa izhajajo udeleženci iz načela enake vrednosti vzajemnih dajatev in uravnoteženosti pravic, hkrati pa je vestno in pošteno, da stranka plača za koristi, ki jih je prejela na podlagi odplačne pogodbe. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno presojalo, kakšna bi bila običajna cena na trgu za konkretno opravljeno storitev. S takšno razlago je v celoti dosežen namen varstva potrošnika, ki je ravno v tem, da se prepreči samovoljno in brez vnaprejšnje seznanitve potrošnika določanje cene s strani podjetja.
ZPP člen 7, 236a, 236a/6, 236a/7, 458. OZ člen 619.
podjemna pogodba (pogodba o delu) - popravilo avtomobila - postopek v sporu majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v sporih majhne vrednosti - izpodbijanje dejanskega stanja v pritožbi - nedovoljeni pritožbeni razlogi - razpravno načelo - izjava priče - predlog za zaslišanje priče - zaslišanje priče - zavrnitev dokaza - razlog za zavrnitev dokaza - pravica do izjave
Ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ne more biti pritožbeni razlog v sporu majhne vrednosti, so neupoštevne pritožbene navedbe, s katerimi skuša pritožnik izpodbiti pred prvostopenjskim sodiščem ugotovljeno dejansko stanje.
V skladu z razpravnim načelom lahko stranke (v okviru rokov in pogojev, ki jih določa ZPP) predlagajo dokaze, svoje predlagane dokaze pa lahko kadarkoli brez pojasnila umaknejo. Toženec zaslišanja te (ali katerekoli druge) priče ni predlagal, je pa po prejemu pisne izjave priče zahteval njegovo neposredno zaslišanje, kar je načeloma pravica stranke iz šestega odstavka 236.a člena ZPP. Vendar lahko sodišče, če na podlagi pridobljene pisne izjave priče ugotovi, da priča o odločilnih dejstvih ne more izpovedati, predlog za zaslišanje zavrne (sedmi odstavek 236.a člena ZPP).
plačilo sodne takse - odlog plačila sodnih taks - pogoji za odlog - premoženjsko stanje - trditveno in dokazno breme - pritožbena novota
Ker predlagatelj v predlogu ni navedel pravno odločilnih dejstev o izpolnjevanju pogojev za odlog plačila sodne takse, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je predlog tožeče stranke za odlog plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje neutemeljen in ga je zato pravilno zavrnilo.
ZIZ člen 15, 36. ZPP člen 116, 116/2, 117, 120, 120/2, 213, 213/2.
vrnitev v prejšnje stanje - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - razlogi za vrnitev v prejšnje stanje - utemeljen razlog za vrnitev v prejšnje stanje - opravičljivost razloga za vrnitev v prejšnje stanje - vrnitev v prejšnje stanje v izvršilnem postopku - dokazi in izvajanje dokazov
Sodišče prve stopnje je pravilno, jasno in prepričljivo obrazložilo, da je dolžnik z zadostno stopnjo prepričljivosti dokazal, da je šlo pri zakoniti zastopnici dolžnika za zelo hudo in resno ter nepričakovano, nenadno bolezensko stanje, ki ji pred iztekom bolniškega staleža ni omogočilo normalno spremljanje in opravljanje službenih zadev, zato je vrnitev v prejšnje stanje za plačilo sodne takse (ki jo je dolžnik plačal že pred vložitvijo predloga za vrnitev v prejšnje stanje) utemeljeno. Iz predloženih dokazov izhaja, da je zakonita zastopnica imela v predmetnem obdobju resen zdravstveni zaplet.
Razlog za zamudo pri plačilu sodne takse za ugovor namreč niso bile težave v notranjem razmerju in medsebojni komunikaciji med pooblaščencem in dolžnikom, temveč nenadna in nepredvidljiva bolezen zakonite zastopnice dolžnika, ki v tem primeru predstavlja upravičen razlog za zamudo in s tem utemeljen razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Pavšalne pritožbene navedbe glede predhodno odprtih več sodnih postopkov med strankama in da bi zato dolžnik po vložitvi ugovora moral pričakovati plačilni nalog za ugovor, so za presojo izpodbijanega sklepa nerelevantne, zato se višje sodišče do njih niti ne opredeljuje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00081589
URS člen 24. ZIZ člen 15, 19, 29a, 226, 226/1, 226/2, 226/3, 226/5, 227, 227/1, 239, 268, 278. DZ člen 1, 2, 2/1. ZPP člen 212, 321, 322 , 332, 337, 356.
začasna odredba - kršitev prepovedi iz začasne odredbe - izrek denarne kazni zaradi kršitve prepovedi iz začasne odredbe - vsebina začasne odredbe - prepovedana ravnanja - vsebinska presoja - prenehanje začasne odredbe - vsebina izreka sklepa - določnost izreka sklepa - oprava naroka v izvršilnem postopku - dokazno breme dolžnika - obveznost kaj storiti, dopustiti ali opustiti - dejanje, ki ga more opraviti le dolžnik - nedenarna obveznost - določitev roka za izpolnitev obveznosti - izvršljivost odločbe - prepoved bodočih ravnanj - učinek sklepa o začasni odredbi - dvom v nepristranskost sojenja - naravni sodnik - vrnitev zadeve v ponovno sojenje pred drugim sodnikom - objava sklepa - pravica do objave - dovolitev vpogleda v sodni spis - javnost sojenja - novinarska etika - varstvo zasebnosti - pojem družine - pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja - aktivna legitimacija - višina denarne kazni
Pritožnik graja razloge sodišča prve stopnje v zvezi z zatrjevanjem, da je imel pravico do javne objave sklepa, s tem, da je večino osebnih podatkov upnikov anonimiziral, pri čemer pa je pustil imena in priimka obeh upnikov razkrita. Pritožbene trditve so materialnopravno napačne, odločitev sodišča prve stopnje pa materialnopravno pravilna. Pritožnik poskuša s svoje materialnopravno stališče obrazložiti tudi s sklicevanjem na izjavo za javnost Vrhovnega sodišča RS v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 4/2020, s katero se je Vrhovno sodišče RS opredelilo do pravice do vpogleda v sodne spise in s tem posredno do javnosti sojenja. Navedeno stališče Vrhovnega sodišča je pravilno, vendar je potrebno vedno upoštevati, da je dolžnost tudi novinarjev, ko dostopajo do odločitev sodišč, spoštovanje novinarskega etike in varovanje zasebnosti strank in udeležencev, hkrati pa tudi kot v tem konkretnem primeru, sledenju dolžnosti, ki izhajajo iz sodnih odločb v vsakem konkretnem primeru, torej opustitvenih ravnanj, določenih v sklepu o izdaji začasne odredbe v tem postopku. Posledično je tudi pravno neupoštevna trditev pritožnika, da sta upnika s tem, ko sta v svoji vlogi navajala trditve glede zdravstvenega stanja matere in sestre, privolila, da so te prišle v javnost. Pritožnika namreč nista mogla predpostavljati, da bo dolžnik kljub izdani začasni odredbi in neupoštevanje ustavne pravice iz 24. člena Ustave RS oziroma neupoštevanjem uporabe 321. in 322. ter 332. člena ZPP v zvezi s 15. členom in 239. členom ZIZ, objavil praktično celoten sklep o začasni odredbi, zgolj z brisanjem emša in davčnih številk upnikov. Sodišče prve stopnje je torej pravilno zaključilo, da je iz objave jasno razvidno tako ime kot tudi priimek upnikov, s čimer je odločba v celoti personalizirana in posledično je v popolnosti določeno tudi za katero mater in sestro upnice gre. Objava neanominiziranih sodnih odločitev z objavo osebnih podatkov o zdravstvenem stanju matere in sestre upnice je torej v nasprotju z izdano začasno odredbo in ciljem, katerega zatrjuje dolžnik v pritožbi, to je javna razprava o razmerju med svobodo tiska in pravico do zasebnosti.
Pritožnik še trdi, da je potrebno pri denarni kazni upoštevati njen namen in ostale pravne institute, ki se v pravnem redu upoštevajo pri odmeri kazenske sankcije, kot denimo stopnja ogrožanja ali posega v zavarovano dobrino ter pravne vrednote ter vse ostale okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno. Višje sodišče pritožniku pojasnjuje, da se o višini prvotno zagrožene denarne kazni odloča že v okviru izdaje sklepa o začasni odredbi oziroma v ugovornem postopku, v tem konkretnem postopku pa je sodišče prve stopnje v zadostni meri upoštevalo namen izdaje sklepa začasne odredbe v primerjavi s kršitvijo opustitvene dolžnosti dolžnika izrečene v sklepu o začasni odredbi.