etažna lastnina - razpolaganje s skupnim delom stavbe - delitev - dvorišče - funkcionalno zemljišče k stavbi
Etažni lastniki lahko na določenem delu zemljišča ukinejo solastninsko skupnost oziroma status skupnega dela, vendar pod pogojem, da ta del zemljišča (zaradi svoje narave in namena) ni nujno potreben za celotno nepremičnino.
V predmetni zadevi ni pravno odločilno, ali je bila parcela funkcionalno zemljišče stavbe, temveč vprašanje, ali sta prva toženka in D.P. (tedanja etažna lastnika) na tem zemljišču pravno veljavno ukinila solastnino in status skupnega dela. Sodišče prve stopnje ugotovilo, da ta del zemljišča ni sodil med t.i. nujne skupne dele, zato je odgovor na to vprašanje pozitiven. Razpolaganje s tem delom ni bilo v nasprotju z določbo četrtega odstavka 105. člena SPZ.
podaljšanje pripora med preiskavo - utemeljen sum - ponovitvena nevarnost
Sodišče druge stopnje tudi samo ugotavlja, da je oškodovanka res določene očitke zoper obdolženca pred preiskovalnim sodnikom omilila, vendar bo preizkus verodostojnosti njenih izpovedb še predmet nadaljnjega postopka.
Dokazno breme za dejstvo, da ni vozil, je na lastniku vozila. Ob taki porazdelitvi dokaznega bremena načelo materialne resnice nima enakega pomena kot sicer, prav tako pa ima tudi razpravno načelo prednost pred preiskovalnim.
ZDR-1 člen 33, 34, 37, 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. ZJU člen 93, 33, 33/1.. ZPol člen 1, 5.. KZ-1 člen 143.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev delovnih obveznosti - znaki kaznivega dejanja - zloraba osebnih podatkov
Pritožba neutemeljeno navaja, da je očitano kršitev možno šteti zgolj kot lažjo, ne kot težjo kršitev delovne obveznost. Sodna praksa je do tovrstnih kršitev, ko delavec izrabi možnost službenega vpogleda v podatke za zasebne namene, stroga. Teža te kršitve je v zlorabi podatkov, ki so sicer potrebni za izvajanje delodajalčeve dejavnosti.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - zmotna uporaba materialnega prava
Sodišče prve stopnje bi moralo ob pravilni uporabi materialnega prava presoditi, da je tožena stranka dokazala organizacijski razlog v smislu določbe 1. alineje prvega odstavka 98. člena ZDR‑1, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju dela, ki ga je tožnica opravljala na podlagi pogodbe o zaposlitvi. V skladu z navedeno določbo je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca, med drugim tudi prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi organizacijskih razlogov. Sprememba organizacije dela ni bila navidezna in ni prekrivala nekih drugih razlogov, kot je to trdila tožnica. Pogoj za zakonitost odpovedi namreč ni v tem, da delodajalec v celoti preneha opravljati določene naloge, temveč da se delo delavca dejansko preneha izvajati pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. To pa se zgodi tudi, če pride do drugačne organizacije s posledično razporeditvijo del in nalog dotedanjega delovnega mesta med druge izvajalce oziroma delavce na drugih delovnih mestih. Bistvo reorganizacije je v tem, da zaradi spremenjenega načina dela isti obseg dela opravi manjše število zaposlenih.
V primeru očitka enega kaznivega dejanja z več izvršitvenimi oblikami oziroma ravnanji (ali očitkom izrečenih besed, kot v obravnavanem primeru), lahko sodišče posamezne očitke oziroma ravnanja zgolj izpusti iz izreka, vendar mora pri tem v obrazložitvi sodbe pojasniti razloge za takšno ravnanje, na primer, da ti očitki obdolžencu niso dokazani. V obravnavanem primeru je pojasnilo sodišča o tem izostalo. S tem pa sodišče s svojo sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe, kar pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, hkrati pa odsotnost razlogov v obrazložitvi sodbe glede pomanjkljivega izreka po modificirani obtožbi pomeni tudi pritožbeno utemeljeno zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.
ZPP člen 14. OZ člen 131, 131/1, 299, 347, 353, 353/1, 378. KZ-1 člen 90, 90/1, 90/1-3, 228, 228/2.
vezanost civilnega sodišča na kazensko obsodilno sodbo - kaznivo dejanje poslovne goljufije - protipravno ravnanje - opomin na izpolnitev - ugovor zastaranja - zastaranje občasnih dajatev - zastaranje kazenskega pregona
Pravdno sodišče je v primeru identičnega stanja v skladu s 14. členom ZPP vezano na ugotovitev obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Vezanost pravdnega sodišča na sodbo kazenskega sodišča pri identičnem dejanskem stanju pomeni vezanost na ugotovitev tistih dejstev, od katerih je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev, da obstaja kaznivo dejanje in kazenska odgovornost, kar pomeni, da sodba pravdnega sodišča glede obstoja civilnopravne odgovornosti ne sme vsebovati ugotovitev, ki so v nasprotju z ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne sodbe v kazenskem postopku. Pravdno sodišče teh dejstev, ki ob enem tvorijo podlago o obstoju civilne odgovornosti, ne sme ugotoviti drugače oziroma ne sme ugotoviti toliko drugače, da bi s tem prišlo v nasprotje z odločitvijo kazenskega sodišča.
spor majhne vrednosti - dopusten pritožbeni razlog - vezanost na ugotovljeno dejansko stanje - pogodbeni dogovor - posojilo
Sodbo v postopku v sporu majhne vrednosti se ne sme izpodbijati zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. To pomeni, da je pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.
izvršba na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa - potrošniška kreditna pogodba - dokazovanje uveljavitve odpoklicnega upravičenja - opomin na izpolnitev obveznosti - prejemna teorija
Izvršilno sodišče mora v primeru v notarskem zapisu sklenjene potrošniške kreditne pogodbe že po uradni dolžnosti ugotavljati, ali je upnik dokazal, ne le da je dolžniku vročil pisno izjavo, da je terjatev zapadla z navedbo dneva zapadlosti, temveč tudi nastanek odpoklicnega upravičenja. Zato ne zadošča, da upnik dolžniku opomin, da obveznost izpolni v dodatnem roku, pošlje, temveč mora izkazati vročitev opomina dolžniku v skladu s prejemno teorijo.
vknjižba solastninske pravice - skupno premoženje razvezanih zakoncev - ugotovitev obsega in deležev na skupnem premoženju - skupna lastnina zakoncev - delitev skupnega premoženja zakoncev po razvezi zakonske zveze - določitev deleža na skupnem premoženju - načelo dispozitivnosti
V sodbi je je ugotovljeno, da je obravnavana nepremičnina skupno premoženje pravdnih strank in da znaša delež tožnice na tem premoženju 9/25, delež toženca pa 16/25. Gre za ugotovitev skupnega premoženja nekdanjih zakoncev in njunega deleža na njem, ki pa še ne pomeni delitve skupnega premoženja. Gre za skupno lastnino, ki se še ni transformirala s solastnino.
Sodišče druge stopnje zato meni, da so materialnopravne predpostavke v primerih ko upnik predlaga izdajo začasne odredbe, s katero želi začasno urediti sporno pravno razmerje (terjatev) tri in sicer: obstoj ali verjeten nastanek terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ); ena izmed alternativno določenih predpostavk iz drugfe ali tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ; ter t.i. reverzibilnost. Glede slednje je pravna podlaga precedenčni učinek odločbe Ustavnega sodišča, sicer razlaga določbe 267. člena ZIP v skladu s 22. členom ter prvim odstavkom 23. člena Ustave, določbe 267. člena ZIP v skladu s 22. členom ter prvim odstavkom 23. člena Ustave, vendar je, glede te predpostavke, zaradi bistveno enakega položaja, potrebno tako razlagati tudi določbo 272. člena ZIZ.
začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - verjetnost izkazane terjatve - obstoj izvenzakonske skupnosti - skupno prebivališče
Tožeča stranka zatrjuje, da sta toženca v izvenzakonski skupnosti in da je premoženje, ki je napisano na toženko, skupno premoženje ter želi to ugotovitev zaradi izvršbe na to premoženje. Pri tem ponudi le dokaz izpiske iz evidence o prebivališču, ki ne potrdi navedb, da je sporno stanovanje kupljeno v času, ko sta toženca imela skupno prebivališče. Drugih dokazov ne ponudi, zato je predlagana začasna odredba pravilno zavrnjena.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00044720
ZKP člen 129a, 129a/2. ZIKS-1 člen 12.
predlog za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - zavrženje predloga - nepravočasnost predloga
Takšne ugotovitve sodišča prve stopnje, ki je svojo odločitev glede teka roka za vložitev predloga za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist pravilno oprlo na drugi odstavek 129.a člena ZKP, pritožnik ne more omajati. Neutemeljeno je namreč pritožnikovo zavzemanje za razlago drugega odstavka 129.a člena ZKP v smislu določbe 12. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1), po kateri lahko sodišče dopusti izvršitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna tudi na predlog obsojenca, ki že prestaja kazen zapora. Navedeno namreč skladno z drugim odstavkom 12. člena ZIKS-1 velja zgolj za nadomestitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna, brez ustrezne pravne podlage pa takšne določbe ni mogoče širiti na nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist, ker bi se s tem na nedopusten način prevzemala vloga zakonodajalca. Določbe 129.a člena ZKP ter 12. in 12.a člena ZIKS-1, na katere se sklicuje pritožnik, pa ne omogočajo sklepa, da lahko obsojenec tudi po preteku petnajstdnevnega roka iz drugega odstavka 129.a člena ZKP, ko je že na prestajanju kazni, poda predlog za alternativno izvrševanje kazni zapora na način, da se mu kazen zapora nadomesti z delom v splošno korist.1 Pritožnik s tosmernimi navedbami zato ne more biti uspešen. Tudi sicer pa ni prezreti, da se obsojenec nahaja na prostosti, zato bi se tudi njegova (sicer zmotna) interpretacija citiranih določb izkazala kot neutemeljena, predlog pa kot preuranjen.
Sodišče prve stopnje je namreč svoje sklepne ugotovitve in oceno, da je ravno obdolženec tisti, ki je obravnavanega dne s police pri avtomatu za E-stave vzel tam odloženo denarnico z gotovino in izkaznicami ter dokumenti oškodovanca M.G., izčrpno, prepričljivo in razumno utemeljilo na podlagi ugotovitev celotnega dokaznega postopka.
spor majhne vrednosti - načelo kontradiktornosti - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19) - odredba predsednika VSRS o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev po 83. a členu ZS
Utemeljene so pritožbene navedbe, da je bila po obrazloženem ugovoru toženke v izvršbi dopolnitev tožbe s strani tožnice vročena toženki v morebitni odgovor v roku 8 dni na dan 6. 11. 2020; da bi se navedeni rok sicer iztekel 14. 11. 2020, a se zaradi dejstva, da je šlo za soboto (ki je poleg nedelje dela prost dan), takrat ni iztekel; in da se zaradi omenjene odredbe, ker gre za nenujno zadevo, rok ni iztekel niti v ponedeljek 16. 11. 2020, ampak šele 1. 2. 2021, ko je bila omenjena odredba preklicana. Zaključek sodišča prve stopnje, da toženka ni odgovorila na dopolnitev tožbe, in posledična izdaja sodbe dne 27. 11. 2020 iz razloga neprerekanih dejstev (ter tudi dokazov) sta glede na povedano zmotna in, kot pravilno ugotavlja pritožnica, pomenita absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (kršitev načela kontradiktornosti), saj toženki z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-13. SZ-1 člen 71, 71/1.
etažna lastnina - upravnik - dobava električne energije - zadržanje sredstev
Toženkina obveznost do tožnice ne temelji (le) na podlagi omenjene pogodbe, ampak na podlagi samega Stanovanjskega zakona (SZ-1). Prvi odstavek 71. člena SZ-1 namreč v primerih, kot je obravnavani, omogoča možnost neposrednega zahtevka tretje osebe za plačilo terjatve iz pogodbe z etažnimi lastniki zoper upravnika. Po navedeni zakonski določbi mora upravnik brez odlašanja izpolniti zapadle denarne obveznosti tretjim osebam iz pogodb glede upravljanja večstanovanjske stavbe, glede na prejeta plačila od vsakega posameznega etažnega lastnika.
ZPP člen 120, 120/2.. URS člen 23.. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zamuda - dolžna skrbnost
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da bi se tožena stranka ob zadostni meri skrbnosti pri beleženju datumov prejema pošiljk zamudi lahko izognila, predvsem upoštevaje navedbe tožene stranke, da je bila v času prejema tožbe in poziva naj nanjo odgovori, v postopku menjave (prenove) programske opreme. Predvidljivo je, da lahko ob prenosu podatkov iz ene programske opreme na drugo pride do napak, katerim bi se tožena stranka lahko izognila z zanesljivejšim načinom spremljanja podatkov in njihovemu beleženju.
povrnitev nepremoženjske škode - višina odškodnine - pravična odškodnina - enotna odškodnina - načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - mesečna renta - prispevki za socialno varnost
Teža utrpelih poškodb, intenzivnost in trajanje tako prestanih kot bodočih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, kakor tudi specifičnosti tožnikovega primera (njegova starost ob škodnem dogodku, življenjske aktivnosti pred škodnim dogodkom, služba, in podobno), narekujejo, da pravična odškodnina za navedeno škodo, ob pravilni uporabi materialnega prava (179. in 182. člen Obligacijskega zakonika) predstavlja 50.000,00 EUR oziroma 42,3 povprečnih mesečnih neto plač za zaposleno osebo v Republiki Sloveniji. Pravilna pa je nadaljnja toženkina graja glede plačila prispevkov od mesečne rente. Skladno z 2. členom Zakona o prispevkih za socialno varnost, toženka kot zavarovalnica, ni zavezanka za plačilo prispevkov za socialno varnost.
Sodišče prve stopnje s tem, da je upoštevalo zamudno sodbo iz postopka istega sodišča prve stopnje št. Pd 93/2015, ni ravnalo arbitrarno. V navedenem postopku je bil z zamudno sodbo tožniku kot delodajalcu naložen obračun plač in nadur toženca za čas od julija do oktobra 2014, obračun davkov in prispevkov ter plačilo neto zneskov tožencu iz tega postopka (v citiranem postopku tožnik). Navedena zamudna sodba je postala pravnomočna 5. 12. 2015 in izvršljiva 21. 12. 2015, zato je veljaven pravni temelj za plačilo oziroma za prisilno izterjavo naloženega. Tako ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 190. člena OZ glede neobstoja (ali odpada) pravnega temelja. Poleg tega tožnik ni dokazal niti drugega pogoja, namreč, da je bil toženec na njegovo škodo obogaten (da je svojo obveznost prostovoljno izpolnil ali da je bila pravnomočna zamudna sodba prisilno izvršena).