Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je tožnik prispeval k nastanku škodljive posledice v deležu 35 %;
- ali je tožnik (kot oškodovanec) v danih razmerah s svojim načinom vožnje v celoti oziroma v pretežni meri sam nase prevzel riziko nastanka škode na svojem zdravju;
- ali zavarovanje civilne odgovornosti sklenjeno po Splošnih pogojih za zavarovanje splošne civilne odgovornosti glede na določbo 10. točke tretjega odstavka 2. člena nudi zavarovalno kritje za materialno škodo iz naslova izgubljenega zaslužka, ki jo v posledici škodnega dogodka utrpi oškodovanec.
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali sta obe sodišči v okoliščinah konkretnega primera ustrezno uravnotežili tožničino pravico do varstva pravic zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave RS) s toženkino pravico do svobode izražanja (39. člen Ustave RS) ter s toženkino pravico do osebnega dostojanstva (35. člen Ustave RS), ko sta presodili, da je bilo protipravno ravnanje toženke, ko je hudo prizadeta zaradi smrti svoje psičke na tožnico (preko njenega novega delodajalca) naslovila očitke kot so: lažnivka, morilka, arogantna oseba brez čustev, slabič, neljubitelj živali in podobno, ter s tem, ko je fotografijo tožnice (s pripisom "L." in "K. zaradi prevelikega odmerka zdravil psička po treh dneh poginila") po pošti poslala še stricu tožnice A .L. in drugim (so) vaščanom tožnice ter nekaterim veterinarskim ambulantam po Sloveniji, ter s tem, ko je po telefonu poklicala tožničinega strica A. L. (misleč, da je oče tožnice) in ga zgolj spraševala po tožnici,
- ali sta obe sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ker sta šteli, da ni pomembno, ali je imela toženka utemeljen razlog verjeti, da je tožnica kot veterinarka odgovorna za smrt njene psičke zaradi nepravilnega zdravljenja in je to vplivalo na toženko, da se je proti tožnici ostro izražala,
- ali je bila odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 1.500,00 EUR v okoliščinah konkretnega primera pravilno odmerjena.
Vzajemno neizpolnjeni kondikcijski zahtevki, ki jih urejajo pravila pogodbenega prava, spadajo v kategorijo »medsebojnih terjatev na podlagi vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe« (pododdelek 5.3.3 ZFPPIPP). Ker za take terjatve ne nastanejo pravne posledice začetka stečajnega postopka in ker tudi niso predvidene omejitve glede ugovora sočasne izpolnitve, je toženka upravičena zahtevati, da sodišče izpolnitev njene obveznosti veže na istočasno izpolnitev tožničine obveznosti. Sodišči prve in druge stopnje sta zato nepravilno zavrnili ugovor sočasne izpolnitve.
Ker je bil toženkin dokazni predlog za postavitev izvedenca grafologa primeren za dokazovanje neresničnosti podatkov na vročilnici, popoln in substanciran, bi njegova izvedba lahko imela vpliv na odločitev sodišča. Z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca grafologa je sodišče druge stopnje kršilo toženkino pravico do izvedbe predlaganega dokaza iz 22. člen URS.
Dejstvo, da pridobivanje dobička ni osrednji cilj poslovanja zavoda, ni razumen razlog, ki bi utemeljeval različno davčno obravnavo pripojitve zavodov, ki opravljajo (tudi) pridobitno dejavnost, in gospodarskih družb. Nepridobiten namen delovanja za zavod kot davčnega zavezanca sam po sebi ni bistven, saj v ničemer ne spreminja njegovih obveznosti do davčnega organa glede pridobitnega dela dejavnosti, v katerem zavod skupaj z drugimi davčnimi zavezanci konkurira na trgu.
S statusnopravnega vidika je transakcija pripojitve zavoda enaka pripojitvi gospodarske družbe. Prvi odstavek 48. člena ZDDPO-2 je zato treba ustavnoskladno razlagati tako, da se nanaša tudi na združitve in delitve zavodov. Tovrstnih statusna preoblikovanja se izvedejo po enakih pravilih in z enakimi statusnopravnimi posledicami kot združitve gospodarskih družb. Zato ni videti razumnega razloga za njihovo drugačno davčno obravnavo zgolj zaradi različnih pravnoorganizacijskih oblik udeleženih pravnih oseb. Posledično je treba pojma prevzemne in prenosne družbe, ki ju zakon uporablja v nadaljevanju poglavja, razlagati tako, da se nanašata tudi na prevzemni in prenosni zavod.
Zavodu je torej v zvezi s pridobitno dejavnostjo treba priznati nevtralno davčno obravnavo, če izpolnjuje vse zakonsko predpisane pogoje (glej tudi 50. člen ZDDPO-2).
Pretirano toga bi bila zahteva, da bi morala tožnica v fazi postopka, ko niti sama niti sodišče prve stopnje nista zastopala stališča, da bi bilo treba uporabiti pravilo o sočasni izpolnitvi, »na zalogo« navajati tudi dejstva, pomembna ob uporabi tega pravila, in ponuditi zanje dokaze.