Pri odmeri posameznih določenih kaznih zapora in enotno izrečene kazni zapora je dalo prevelik poudarek obteževalnim okoliščinam v premajhni meri pa je upoštevalo skrb za deset otrok ter časovno odmaknjenost, katere pa sploh ni upoštevalo, nakar opozarja v pritožbi zagovornica obdolženke, zato je pritožbeno sodišče obdolženki znižalo posamezno določeni zaporni kazni, nato pa znižalo enotno izrečeno zaporno kazen tako kot je to razvidno iz izreka te odločbe.
plačilo za dejansko opravljeno delo – plačilo za delo – plača – obveznost plačila
Tožnica, ki je imela s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto tehnični referent III/3 s količnikom 2,18, dejansko pa je opravljala delo delovnega mesta referent III/1 ekonomske smeri, mora za tako opravljano delo prejeti ustrezno plačilo. Ker je tožena stranka tožnici naložila opravljanje dela, ki ni delo delovnega mesta, za katero je imela v spornem obdobju sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ji mora za to opravljeno delo zagotoviti ustrezno plačilo.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je glede na sprejeto odločitev Vrhovnega sodišča RS v obravnavani zadevi odpadla podlaga za odločanje o tožbenem zahtevku tožnika, ki se nanaša na pravice iz delovnega razmerja za čas po 28. 2. 2013 do 14. 2. 2014, saj je tožniku pogodba o zaposlitvi zakonito prenehala z dnem 9. 1. 2009. Za čas po tem datumu namreč tožnik ni upravičen do priznanja obstoja delovnega razmerja, zato tudi njegov reparacijski zahtevek vključno z zahtevkom za plačilo regresa ni utemeljen.
Vložitev ustavne pritožbe v nobenem primeru ni utemeljen razlog za prekinitev postopka, saj se lahko postopek prekine le v primerih, ki so v ZPP taksativno določeni (205. in 206. člen ZPP).
Oba obdolženca sta dejanje zanikala, njuna zagovora pa prvostopno sodišče z izvedenimi dokazi ni moglo ovreči s potrebno gotovostjo. Pri tem se je prvostopno sodišče oprlo na izpovedbo prič D.K., M.Z., Š.Š., E.M. in B.B., v katere izpovedbe utemeljeno ni dvomilo. Navedene priče so ponarejene bankovce videli, prav tako si jih je na glavni obravnavni pogledal tudi senat. Tako sta priči D.K. in Š.Š. izpovedala, da je v obravnavanem primeru šlo za bankovce, ki so bili za laika kvalitetno ponarejeni. Da ponarejeni bankovci po velikosti ne odstopajo od pravega 50,00 EUR bankovca, se je na glavni obravnavi prepričalo tudi prvostopno sodišče samo. Da gre dejansko s stališča laika za dobre ponaredke, je prvostopno sodišče utemeljeno zaključilo tudi na podlagi poročila PU Murska Sobota SKP z dne 22. 1. 2016, iz katerega je razvidno, da so bili 50,00 EUR bankovci z identičnimi serijskimi številkami kot v obravnavanem primeru v drugih primerih v različnih krajih vnovčeni celo na banki in na pošti in to ne samo enkrat, kar izkazuje, da tisti, ki jih je vnovčil, dejansko ni vedel, da gre za ponaredke, sicer jih gotovo ne bi vnovčeval na banki oziroma na pošti. Spregledati tudi ni okoliščine, da sta obdolženca razpolagala tudi s pravimi bankovci, kar dodatno vzbuja dvom v očitek obtožbe.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – razlog nesposobnosti – trpinčenje na delovnem mestu – mobing – odškodninska odgovornost delodajalca
Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je povsem normalno, da nadrejeni spremlja (in ocenjuje) delo podrejenih, saj je delavec delo dolžan opravljati po navodilih in pod nadzorom delodajalca, pri čemer tožnica ni bila edina, katere delo je bilo spremljano s strani nadrejene. Povsem običajno je tudi, da se v organiziranem delovnem procesu spisi prerazporedijo, še zlasti, če zaradi skupine zahtevnih zadev pride pri posamezniku do preobremenjenosti in nevarnosti do zaostankov pri reševanju zadev. Da mora delavec, če želi zadevo rešiti, najprej preučiti zgodovino spisa, spada med osnove uspešnega reševanja zadev. Če je bila storjena napaka, je povsem normalno, da je tožnica morala napako takoj popraviti. Zato pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da nobeno od zatrjevanih spornih ravnanj toženke ne pomeni trpinčenja na delovnem mestu. Posledično je utemeljeno zavrnjen zahtevek za plačilo odškodnine iz tega naslova.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog
Neutemeljena je pritožbena navedba, da poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni podan, ker je tožena stranka po ukinitvi dveh poslovalnic odprla 3 nove in ker se je število zaposlenih v letu 2014 povečalo za 6 ljudi v primerjavi z letom 2013. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka reorganizirala svoje poslovanje tako, da je zmanjšala število vodstvenih delovnih mest v prodaji tako, da je povečala prodajna območja, oziroma da je več poslovalnic pokrivalo manj vodij prodajnega območja. Glede na to za ugotovitev obstoja razloga za odpoved ni pravno pomembno povečano število poslovalnic oziroma večje število zaposlenih na delovnem mestu prodajalke. Tožena stranka je namreč dokazala, da se je povečalo število zaposlenih prodajalk in ne delavcev v vodstvu prodaje, tožnica pa niti ni zatrjevala, da bi tožena stranka namesto nje na njenem delovnem mestu vodje prodajnega območja zaposlila drugega delavca.
ZFPPIPP člen 21, 21/1, 21/2, 160, 160/2, 213, 213/1, 213/1-2. OZ člen 299, 299/1. ZPP člen 313.
plača – plačilo za delo – prisilna poravnana – prednostna terjatev – odločitev o pravdnih stroških – zakonske zamudne obresti – paricijski rok
ZFPPIPP v 21. členu določa prednostne, podrejene in navadne terjatve, pri čemer so med drugim prednostne terjatve plače in nadomestila plač za zadnje tri mesece pred pričetkom postopka insolventnosti, torej tudi zahtevani dve plači pred začetkom postopka prisilne poravnave. Po določilih 213. člena ZFPPIPP potrjena prisilna poravnava ne učinkuje za prednostne terjatve (2. točka prvega odstavka).
Stroškovni izrek je ustrezno oblikovan. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati pravdne stroške v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti (to je od naslednjega dne po poteku 15-dnevnega roka) do plačila, pod izvršbo. Zmotno je stališče tožene stranke, da rok za prostovoljno plačilo pravdnih stroškov ne more poteči pred pravnomočnostjo odločitve o stroških. Po načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS je rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP, hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka 299. člena OZ. Če zavezanec stroškov postopka v tem roku ne povrne, pride v zamudo in poleg stroškov dolguje tudi zakonske zamudne obresti, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.
ZVis člen 6, 6/2, 6/2-6, 37, 37/2, 63, 63/1, 63/1-2, 63/2, 63/3, 63/3-2, 63/5. ZSPJS člen 5, 5/1, 22e, 22e/2, 22e/4, 40. Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju člen 20, 20/28, 20/29.
obveznost plačila - razlike v plači - prikrajšanje pri plači - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - delovna in pedagoška obveznost - študijsko leto - obseg predavanj - pobotni ugotor
Študijski proces lahko traja različno dolgo in sicer od 30-42 tednov (37. čl. ZVis). Ker je študijski program tožene stranke vseboval praktično usposabljanje, tožena stranka ni ravnala nezakonito, ko je na podlagi akreditiranega študijskega programa določila, da študijski program traja 40 tednov.
Stališče sodišča, da mora delavec za to, da mu delodajalec sploh lahko izplača osnovno plačo v višini, kot jo določajo predpisi, opraviti 9 ur predavanj tedensko, je materialnopravno zmotno. Zakon niti Merila ne govorita o predavanjih pač pa o NPO, med oblike le-te pa je tožena stranka uvrstila tako vaje kot predavanja.
Faktoriziranje tožnikovih ur vaj na način, ki je povzročil povečanje njene NPO in DPO nad 9 oziroma 3 ure, je nezakonito. Če je opravil več kot 9 + 3 ure vaj, predavanj, hospitacij, seminarjev tedensko, razlika predstavlja nezakonito odrejeno pedagoško obveznost. Če je te ure opravil, je upravičen tudi do plačila v skladu z ZSPJS in Uredbo, ne glede na zakonske omejitve glede določitve izplačevanja DPO. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje ni ugotovilo, koliko ur NPO in DPO je tožnik opravil v spornem obdobju, za katerega vtožuje razliko v plači in ali je zahtevek po višini utemeljen. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – uporaba kriterijev – dokazno breme
V dokaznem postopku se je izkazalo, da je tožena stranka odpustila nekaj delavcev po kriterijih, pri tem pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni mogoče preveriti, kateri kriteriji so bili uporabljeni, katere delavce je tožena stranka primerjala s tožnico, na kakšen način in zakaj je bilo ravno tožnici potrebno odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Ker je bilo dokazno breme po prvem odstavku 82. člena ZDR na toženi stranki kot delodajalcu, je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da tožena stranka ni dokazala pravilne uporabe kriterijev pri izbiri tožnice za presežno delavko in razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.
ZVis člen 6, 6/2, 6/2-6, 37, 37/2, 63, 63/1, 63/1-2, 63/2, 63/3, 63/3-2, 63/5. ZSPJS člen 5, 5/1, 22e, 22e/2, 22e/4, 40. Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju člen 20, 20/28, 20/29.
obveznost plačila - razlike v plači - prikrajšanje pri plači - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - delovna in pedagoška obveznost - študijsko leto - obseg predavanj
Študijski proces lahko traja različno dolgo in sicer od 30-42 tednov (37. čl. ZVis). Ker je študijski program tožene stranke vseboval praktično usposabljanje, tožena stranka ni ravnala nezakonito, ko je na podlagi akreditiranega študijskega programa določila, da študijski program traja 40 tednov.
Stališče sodišča, da mora delavec za to, da mu delodajalec sploh lahko izplača osnovno plačo v višini, kot jo določajo predpisi, opraviti 9 ur predavanj tedensko, je materialnopravno zmotno. Zakon niti Merila ne govorita o predavanjih pač pa o NPO, med oblike le-te pa je tožena stranka uvrstila tako vaje kot predavanja.
Faktoriziranje tožničinih ur vaj na način, ki je povzročil povečanje njene NPO in DPO nad 9 oziroma 3 ure, je nezakonito. Če je opravila več kot 9 + 3 ure vaj, predavanj, hospitacij, seminarjev tedensko, razlika predstavlja nezakonito odrejeno pedagoško obveznost. Če je te ure opravila, je upravičena tudi do plačila v skladu z ZSPJS in Uredbo, ne glede na zakonske omejitve glede določitve izplačevanja DPO. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje ni ugotovilo, koliko ur NPO in DPO je tožnica opravila v spornem obdobju, za katerega vtožuje razliko v plači in ali je zahtevek po višini utemeljen. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1. ZPIZ-1 člen 102, 102/1, 103. ZZRZI člen 37, 40.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – invalid - mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi svojega mnenja sicer ni podrobno obrazložila, vendar pa to ni vplivalo na pravilnost podanega mnenja, posledično pa tudi ne na zakonitost podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pravilno je štelo, da 103. člen ZPIZ-1 ne določa posebej, da bi morala komisija svoje mnenje obrazložiti, zato je sodišče prve stopnje mnenje komisije preizkusilo z vidika dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo v sodnem postopku. Namen sodnega postopka je v tem, da sodišče preveri tožničine navedbe, da je mnenje komisije očitno napačno in nezakonito. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa dejstva, ki jih je komisija pri podaji svojega mnenja upoštevala, saj je imela podatke o delovnem mestu tožnice, o njenih zdravstvenih omejitvah, o novem delovnem mestu ter o tem, da tožnica na novem delovnem mestu ne izpolnjuje zdravstvenih pogojev. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni napačno ali nezakonito.
zavrnitev predloga za vračilo dela sodne takse - stečaj
Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi vračila sodne takse napačno oprlo na 60. člen ZFPPIPP. Po nepotrebnem je razlogovalo o tem, da tožnica v stečajnem postopku nad toženo stranko ni priglasila stroška sodne takse. Ključna podlaga za odločitev o tožničinem predlogu so namreč pravila o vračanju sodne takse po ZST-1.
Dejstvo, da je bil sporni pravni posel sklenjen z izključnim namenom, da se pri tretjih osebah oziroma upnikih tožeče stranke ustvari lažno predstavo o obstoju neke podlage (razloga) za ustanovitev služnostne pravice na predmetni nepremičnini in upnikom onemogoči uspešno in učinkovito uveljavljanje zahtevkov na premoženju tožeče stranke, tožencema pa, da nepremičnine tožeče stranke nemoteno uporabljata ne glede na zahtevke upnikov tožeče stranke, nudi sklep o zavržnosti ravnanja in s tem nedopustnosti kavze po drugem odstavku 40. člena OZ. Pogodba je zato po četrtem odstavku 39. člena OZ nična.
Sodišče prve stopnje je tožnikov predlog za obnovo po predhodnem preizkusu takoj zavrglo v smislu določb prvega odstavka 398. člena ZPP, ker je ugotovilo, da kazenska zavrnilna sodba ne predstavlja novega dokaza po 10. točki 394. člena ZPP. Dokaz, ki ga tožnik v pritožbi navaja, to je pravnomočna oprostilna kazenska sodba, je nastal po pravnomočnosti z obnovo napadane sodbe. Sodišče prve stopnje je zato pravilno sklepalo, da zatrjevani obnovitveni razlog ni podan.
Sodišče prve stopnje se je sicer oprlo na pravilno pravno podlago za odločanje o izdaji dopolnilne sodbe, vendar je ravnalo napačno, ker je odločalo po sodnici posameznici namesto v senatu, ki je izdal prvotno sodbo. Ker je bilo sodišče nepravilno sestavljeno, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvi točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na to, da je sodbo v obravnavanem delovnem sporu, s katero bi moralo odločiti tudi o zahtevku za povračilo stroškov cepljenja proti gripi (ker tožnik tožbe s tem zahtevkom pred izdajo prve sodbe ni umaknil), izdal senat, bi moralo sodišče v isti sestavi odločati tudi o izdaji dopolnilne sodbe v zvezi s predhodno izdano sodbo, ker je dopolnilna sodba njen sestavni del. Zato vrednost spora glede zahtevka, o katerem še ni bilo odločeno, v takšnih primerih ni odločilna in dejstvo, da je predmet dopolnilne sodbe le manjši denarni znesek, ne pomeni, da lahko o dopolnilni sodbi odloči predsednik senata (oziroma sodnik posameznik). Le v primeru, če bi šlo samo za odločitev o stroških postopka, bi lahko o predlogu za izdajo dopolnilne sodbe odločal predsednik senata. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Obdolženec na javni poti (javnem kraju) ni mogel pričakovati varstva pravice do zasebnosti nasproti oškodovancu, ki je pričel s snemanjem z namenom preprečiti nadaljnje kaznivo ravnanje obdolženca oziroma v dokaz posega v njegovo pravico do osebne varnosti.
nadomestilo plače za čas čakanja na delo – sodna poravnava – res iudicata – zavrženje tožbe
Tožnica v tem individualnem delovnem sporu zahteva izplačilo nadomestila plače za čas čakanja na delo za en delovni dan v septembru 2015 in 20 delovnih dni v oktobru 2015. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Pri razsojanju pa je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je bila o delu predmeta spora že sklenjena sodna poravnava. Gre za res iudicata oziroma že razsojeno stvar. Ker je bilo predmet spora in na koncu sodne poravnave v drugi zadevi tudi plačilo nadomestila plače za čas od vključno 19. 10. do 31. 10. 2015, je potrebno izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, ki se nanaša na obdobje od 19. 10. do 28. 10. 2015, razveljaviti in tožbo v tem delu zavreči.
izvršba na nepremičnine - delitev kupnine - prednost pri poplačilu - preživnina
Po določbi 3. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ se prednostno poplačajo terjatve iz naslova zakonitih preživnin, ki so zapadle v obdobju pred enim letom pred izdajo sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu.
pogodba o zaposlitvi za določen čas – obstoj delovnega razmerja
Tožnik je dejansko nadomeščal začasno odsotnega zdravnika. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena skladno z 2. alinejo 1. odstavka 54. člena ZDR-1, pravilna.