ZVis člen 6, 6/2, 6/2-6, 37, 37/2, 63, 63/1, 63/1-2, 63/2, 63/3, 63/3-2, 63/5. ZSPJS člen 5, 5/1, 22e, 22e/2, 22e/4, 40. Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju člen 20, 20/28, 20/29.
obveznost plačila - razlike v plači - prikrajšanje pri plači - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - delovna in pedagoška obveznost - študijsko leto - obseg predavanj
Študijski proces lahko traja različno dolgo in sicer od 30-42 tednov (37. čl. ZVis). Ker je študijski program tožene stranke vseboval praktično usposabljanje, tožena stranka ni ravnala nezakonito, ko je na podlagi akreditiranega študijskega programa določila, da študijski program traja 40 tednov.
Stališče sodišča, da mora delavec za to, da mu delodajalec sploh lahko izplača osnovno plačo v višini, kot jo določajo predpisi, opraviti 9 ur predavanj tedensko, je materialnopravno zmotno. Zakon niti Merila ne govorita o predavanjih pač pa o NPO, med oblike le-te pa je tožena stranka uvrstila tako vaje kot predavanja.
Faktoriziranje tožničinih ur vaj, na način, ki je povzročil povečanje njene NPO in DPO nad zakonsko določenih 9 oziroma 3 ure, je nezakonito. V kolikor je tožnica opravila več kot 9 + 3 ure vaj, predavanj, hospitacij, seminarjev tedensko, razlika predstavlja nezakonito odrejeno pedagoško obveznost. Če je tožnica te ure opravila, je upravičena tudi do ustreznega plačila v skladu z ZSPJS in Uredbo, ne glede na zakonske omejitve glede določitve izplačevanja DPO. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče ni ugotovilo, koliko ur neposredne in dodatne (tudi nezakonito odrejene) pedagoške obveznosti je tožnica opravila v obdobju, za katerega vtožuje razliko v plači in ali je njen zahtevek po višini utemeljen. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
V postopku s pritožbo ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev.
Pravdni postopek, ki je bil prekinjen zaradi smrti toženca, se nadaljuje, ko ga dedič ali skrbnik zapuščine prevzameta ali ko ju sodnik povabi, naj to storita. Ni potrebno, da pravdno sodišče čaka na izzid zapuščinskega postopka, temveč lahko samo reši predhodno vprašanje in ugotovi, kdo so zapustnikovi dediči.
ZCS-1 člen 14, 15, 59, 59/1. ZFU člen 2, 13, 13/2, 105, 105/6, 106, 106/6.
dodatek za stalnost – javni uslužbenec – pooblaščena uradna oseba – prenos pravic
Pritožba utemeljeno opozarja na zmotno uporabo materialnega prava oziroma na to, da je sodišče prve stopnje izhajalo iz napačne razlage določb zakonskih predpisov, ki predstavljajo pravno podlago za odločitev o tem, ali je tožnik tudi za obdobje, ko je opravljal delo vodje sektorja, upravičen do dodatka za stalnost. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču pritožbe, da iz šestega odstavka 105. člena ZFU ne izhaja, da bi določba prvega odstavka 59. člena ZCS-1 veljala le za delavce nekdanje CURS (ne pa tudi za delavce DURS), saj je pravna podlaga za priznavanje dodatka na stalnost pred združitvijo enotna za vse javne uslužbence FURS, ne glede na to, kje so bili pred združitvijo zaposleni. Določbi prvega in drugega stavka šestega odstavka 105. člena ZFU predstavljata vsebinsko povezano celoto, kar pomeni, da enaki pogoji za priznavanje dodatka na stalnost veljajo tudi za delavce nekdanje DURS.
izvršba na nepremičnine - delitev kupnine - prednost pri poplačilu - preživnina
Po določbi 3. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ se prednostno poplačajo terjatve iz naslova zakonitih preživnin, ki so zapadle v obdobju pred enim letom pred izdajo sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu.
Sodišče prve stopnje je zmotno ugotavljalo elemente odškodninske odgovornosti tožene stranke, saj tožnica ni vtoževala odškodnine po 8. členu ZDR-1, pač pa odpravnino in odškodnino za odpovedni rok zaradi podane izredne odpovedi delavca iz 8. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR-1, ki določa, da delavec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delodajalec ni zagotovil varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem, ali trpinčenjem na delovnem mestu v skladu s 47. členom zakona. Pritožbeno sodišče izrecno opozarja, da je pravna podlaga za odločanje glede odškodnine podana v tretjem odstavku 111. člena ZDR-1, ki določa, da je delavec v primeru odpovedi zaradi ravnanj iz prvega odstavka upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in do odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Navedeno bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati v ponovljenem postopku.
ZDSS-1 člen 5, 5/1. ZSPJS člen 17, 17/10, 17a, 17a/7. Pravilnik o službeni oceni člen 4. ZObr člen 94, 94/1, 100a. ZSSloV člen 38.
službena ocena - javni uslužbenec - pristojnost - sodno varstvo - rok za vložitev pritožbe
V pristojnosti delovnega sodišča je presoja zakonitosti službene ocene. Sodišče pa ni pristojno, da bi samo podalo službeno oceno namesto za to pristojne osebe.
Določbe drugega odstavka 100.a člena ZObr ni mogoče razumeti tako, da je sodno varstvo izključeno, kadar je pritožbeni postopek zoper odločitev o pravicah iz delovnega razmerja urejen tako, da se uveljavlja po službeni poti in da je sodno varstvo dovoljeno le, kadar se pravica do pritožbe realizira na podlagi določbe drugega odstavka 100.a člena ZObr. Ta določa, da ima delavec pravico vložiti zahtevo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja ter pravico do ugovora zoper odločitev o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih, razen če je s tem zakonom določeno, da se varstvo pravic uveljavlja po službeni poti, določeni s Pravili službe. Ta določba pomeni zgolj to, da se zahteva za uveljavljanje pravic oziroma ugovor po drugem odstavku 100.a člena vloži pri ministru oziroma pooblaščeni osebi, pritožba, ki se uveljavlja po službeni poti, pa se vloži pri poveljniku bataljona, njemu enake ali višje enote. Tako zoper končno odločbo ministra oziroma pooblaščene osebe kot tudi zoper dokončno odločitev komisije o službeni oceni je dovoljeno sodno varstvo, če gre za odločitev o pravicah ali obveznostih iz delovnega razmerja.
ZSSloV ureja pravico do ugovora in določa, da se ugovor vloži zoper izdane akte vodenja in poveljevanja v delu, ki se neposredno nanaša na vojaško osebo, službene zadeve ali ravnanje druge vojaške osebe ali nadrejenih v zvezi s službenimi zadevami. Ugovor se lahko vloži v 5-ih dneh od dneva prejema akta vodenja in poveljevanja oziroma od dneva prejema akta vodenja in poveljevanja oziroma od dneva, ko je nastal razlog, zaradi katerega se vlaga ugovor kot to določa 38. člen ZSSloV. Zato tudi v zvezi s službeno oceno velja predpisani 5-dnevni rok za pritožbo.
zamudna sodba – regres za letni dopust - odpravnina
Tožena stranka ni v roku odgovorila na tožbo, zato so odločilna dejstva v tem sporu lahko le tista, ki so navedena v tožbi. Ta dejstva je sodišče prve stopnje pravilno povzelo in na podlagi teh dejstev izhaja vtoževana posledica, to je, da je tožena stranka tožnici dolžna plačati sorazmerni del regresa za letni dopust in odpravnino skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Sodišče prve stopnje je tožnici utemeljeno priznalo delovno razmerje tudi za čas po 15. 10. 2014 (po prenehanju delovnega razmerja), saj za priznanje delovnega razmerja po prenehanju pogodbenega sodelovanja delavcu ni treba uveljavljati, poleg ugotovitve delovnega razmerja za čas pogodbenega sodelovanja, tudi ugotovitev nezakonitosti delovnega razmerja oziroma razmerja, ki naj bi imelo elemente delovnega razmerja.
Tožnica je bila prostovoljno vključena v delovni proces pri toženi stranki in je delo opravljala osebno in nepretrgano. Pisala in pripravljala je prispevke, članke in fotografije. Do meseca julija 2013 je tožnica delo opravljala preko avtorskih honorarjev, od julija 2013 dalje pa preko zavoda. Čeprav je tožnica delo opravljala preko zavoda, je delo opravljala osebno, pri delu pa ni šlo za posredovanje dela novinarke ali podobne storitve. Obseg dela tožnice je dosegal obseg, ki ga je tožena stranka zahtevala od redno zaposlenih delavcev. Sodišče prve stopnje je glede na podane ugotovitve pravilno zaključilo, da so bili v konkretnem primeru podani vsi štirje elementi delovnega razmerja, kot so določeni v prvem odstavku 4. člena ZDR, ki delovno razmerje opredeljuje kot razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Zato je tožbeni zahtevek za priznanje obstoja delovnega razmerja za sporno obdobje utemeljen.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je glede na sprejeto odločitev Vrhovnega sodišča RS v obravnavani zadevi odpadla podlaga za odločanje o tožbenem zahtevku tožnika, ki se nanaša na pravice iz delovnega razmerja za čas po 28. 2. 2013 do 14. 2. 2014, saj je tožniku pogodba o zaposlitvi zakonito prenehala z dnem 9. 1. 2009. Za čas po tem datumu namreč tožnik ni upravičen do priznanja obstoja delovnega razmerja, zato tudi njegov reparacijski zahtevek vključno z zahtevkom za plačilo regresa ni utemeljen.
Vložitev ustavne pritožbe v nobenem primeru ni utemeljen razlog za prekinitev postopka, saj se lahko postopek prekine le v primerih, ki so v ZPP taksativno določeni (205. in 206. člen ZPP).
zavrnitev predloga za vračilo dela sodne takse - stečaj
Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi vračila sodne takse napačno oprlo na 60. člen ZFPPIPP. Po nepotrebnem je razlogovalo o tem, da tožnica v stečajnem postopku nad toženo stranko ni priglasila stroška sodne takse. Ključna podlaga za odločitev o tožničinem predlogu so namreč pravila o vračanju sodne takse po ZST-1.
Dejstvo, da je bil sporni pravni posel sklenjen z izključnim namenom, da se pri tretjih osebah oziroma upnikih tožeče stranke ustvari lažno predstavo o obstoju neke podlage (razloga) za ustanovitev služnostne pravice na predmetni nepremičnini in upnikom onemogoči uspešno in učinkovito uveljavljanje zahtevkov na premoženju tožeče stranke, tožencema pa, da nepremičnine tožeče stranke nemoteno uporabljata ne glede na zahtevke upnikov tožeče stranke, nudi sklep o zavržnosti ravnanja in s tem nedopustnosti kavze po drugem odstavku 40. člena OZ. Pogodba je zato po četrtem odstavku 39. člena OZ nična.
preizkus ocene dela – delovna ocena – javni uslužbenec
Sodišče ni pristojno za ocenjevanje javnih uslužbencev, saj je za to pristojen delodajalec. Sodišče lahko le presodi, ali je bil postopek zakonit in v primeru ugotovitve nezakonitosti postopka, delodajalcu naloži, da delavca ponovno oceni.
Sodišče prve stopnje je tožnikov predlog za obnovo po predhodnem preizkusu takoj zavrglo v smislu določb prvega odstavka 398. člena ZPP, ker je ugotovilo, da kazenska zavrnilna sodba ne predstavlja novega dokaza po 10. točki 394. člena ZPP. Dokaz, ki ga tožnik v pritožbi navaja, to je pravnomočna oprostilna kazenska sodba, je nastal po pravnomočnosti z obnovo napadane sodbe. Sodišče prve stopnje je zato pravilno sklepalo, da zatrjevani obnovitveni razlog ni podan.
Obdolženec na javni poti (javnem kraju) ni mogel pričakovati varstva pravice do zasebnosti nasproti oškodovancu, ki je pričel s snemanjem z namenom preprečiti nadaljnje kaznivo ravnanje obdolženca oziroma v dokaz posega v njegovo pravico do osebne varnosti.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – obveščanje sindikata – sindikat – pisno obvestilo – reorganizacija poslovanja
Iz podjetniške kolektivne pogodbe izhaja, da je delodajalec dolžan delavca, ki je član sindikata, o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obvestiti. Tožena stranka tega ni storila. Ne glede na to pa odsotnost takšnega obvestila sama po sebi še ne pomeni tudi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
Reorganizacija je izvedena takrat, ko se delodajalec odloči, da se naloge določenega delovnega mesta porazdelijo med ostale zaposlene, torej da bo obstoječe delo opravil z manj zaposlenimi. Ob ugotovitvi, da je tožena stranka pisarniško delo na področju poslovne dejavnosti organizirala tako, da je zmanjšala skupno število vodij, vključno z ukinitvijo tožničinega delovnega mesta, njeno delo pa porazdelila med ostale zaposlene znotraj službe „finance, ekonomike in računovodstvo“, je presoja sodišča prve stopnje, da je obstoj utemeljenega poslovnega razloga dokazan, pravilna.
Oba obdolženca sta dejanje zanikala, njuna zagovora pa prvostopno sodišče z izvedenimi dokazi ni moglo ovreči s potrebno gotovostjo. Pri tem se je prvostopno sodišče oprlo na izpovedbo prič D.K., M.Z., Š.Š., E.M. in B.B., v katere izpovedbe utemeljeno ni dvomilo. Navedene priče so ponarejene bankovce videli, prav tako si jih je na glavni obravnavni pogledal tudi senat. Tako sta priči D.K. in Š.Š. izpovedala, da je v obravnavanem primeru šlo za bankovce, ki so bili za laika kvalitetno ponarejeni. Da ponarejeni bankovci po velikosti ne odstopajo od pravega 50,00 EUR bankovca, se je na glavni obravnavi prepričalo tudi prvostopno sodišče samo. Da gre dejansko s stališča laika za dobre ponaredke, je prvostopno sodišče utemeljeno zaključilo tudi na podlagi poročila PU Murska Sobota SKP z dne 22. 1. 2016, iz katerega je razvidno, da so bili 50,00 EUR bankovci z identičnimi serijskimi številkami kot v obravnavanem primeru v drugih primerih v različnih krajih vnovčeni celo na banki in na pošti in to ne samo enkrat, kar izkazuje, da tisti, ki jih je vnovčil, dejansko ni vedel, da gre za ponaredke, sicer jih gotovo ne bi vnovčeval na banki oziroma na pošti. Spregledati tudi ni okoliščine, da sta obdolženca razpolagala tudi s pravimi bankovci, kar dodatno vzbuja dvom v očitek obtožbe.
IZVRŠILNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0077552
ZIZ člen 19, 19/1. ZPP člen 313, 319, 319/2. OZ člen 378, 378/1.
prepoved ponovnega odločanja o isti stvari – res iudicata – smiselna uporaba pravil o res iudicata v izvršilnem postopku – neuspešno zaključen izvršilni postopek – poplačilo upnika – zamuda s plačilom stroškovne terjatve – izpolnitveni rok – izvršljivost – paricijski rok
V izvršilnem postopku se prepoved ponovnega odločanja o isti stvari (negativna procesna predpostavka res iudicata) uporablja smiselno. Izvršbo je namreč mogoče voditi vse dokler upnik ni poplačan. Iz različnih razlogov neuspešno zaključen izvršilni postopek ne more biti v procesnem smislu ovira za ponovno vodenje izvršilnega postopka zoper dolžnika z novim ali istim izvršilnim sredstvom. V prejšnjem postopku do poplačila zneska, ki se izterjuje v tej zadevi, ni prišlo, zato tudi iz tega razloga negativna procesna predpostavka ni podana.
Razlikovati je treba med izvršljivostjo (pravnomočnostjo in iztekom paricijskega roka) in nastopom zamude (zapadlosti) stroškovne terjatve, o kateri je odločeno s sodno odločbo sodišča prve stopnje. Za zapadlost terjatve iz naslova stroškov in s tem za nastop zamude s plačilom stroškov postopka je bistveno, da sta bila dolžnika s svojo obveznostjo seznanjena že s prejemom sodne odločbe sodišča prve stopnje, s katero je določen tudi izpolnitveni rok. Slednje sodišče druge stopnje ni spreminjalo, temveč je pritožbo toženih strank (dolžnikov v tem izvršilnem postopku) zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Dolžnika sta bila torej s svojo obveznostjo povrnitve stroškov seznanjena že s prejemom prvostopenjskega sklepa in ne šele s prejemom sklepa sodišča druge stopnje, v zamudo pa sta posledično prišla po poteku izpolnitvenega roka (15 dni po prejemu sodbe sodišča prve stopnje). Ne glede na to, da se rok za izpolnitev in rok za vložitev pritožbe medsebojno prekrivata (15 dni), je bil z vložitvijo pritožbe prekinjen le paricijski rok, ki odlaga izvršljivost obveznosti (možnost upnika, da terjatev prisilno izterja), ne pa tudi materialnopravni rok za izpolnitev obveznosti, na katerega sta vezana zapadlost terjatve in začetek teka zamudnih obresti.
izvršilni stroški - neuspeli rubež - poskus rubeža - obveščanje izvršitelja o pravnomočnosti sklepa o izvršbi - zahteva upnika, da o obračunu izvršitelja odloči sodišče
Upnik ima možnost predlagati odlog izvršbe po 72. členu ZIZ in če bi to storil, izvršitelj ne bi opravljal rubeža, obenem pa bi lahko zahteval od izvršitelja zgolj vročitev sklepa o izvršbi. Ker navedenega ni storil, je izvršitelj utemeljeno poskusil opraviti rubež in sodišče prve stopnje mu je pravilno priznalo nagrado. Zapis v sklepu o izvršbi, da bo sodišče obvestilo izvršitelja o pravnomočnosti, je zato, ker lahko proda stvari in poplačuje upnika šele po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, dolžnik pa vloži ugovor zoper sklep o izvršbi (ki zadrži pravnomočnost) pri sodišču in izvršitelj s tem ni nujno seznanjen.
Tožnikov padec je bila posledica njegovega ravnanja in njegove lastne nepazljivosti, ko je izbral neizpravno lestev in je ni preveril pred uporabo, jo postavil na prašna tla, ki bi jih bil predhodno dolžan očistiti, lestev pa je prislonil na višino, ki je pravila varstva pri delu ne dopuščajo. Pritožnik zmotno meni, da bi moral zavarovanec tožene stranke, ki je imel nadzornika za delo na gradbišču, skrbeti za varno delovno opremo in varna delovna sredstva, ki se nahajajo na gradbišču in ki jih je uporabil tožnik. Po pogodbi o izvajanju investicijskih del je moral tožnik urediti gradbišče v skladu s predpisi in s potrebnimi napravami ter organizirati delo na gradbišču. Zahteva, da bi moral zavarovanec tožene stranke z gradbišča odstraniti neizpravno lestev, je pretirana.
ZPP člen 318, 318/1, 318/4. OZ člen 299, 299/2, 376, 378, 378/1, 1060. ZOR člen 277.
zamudna sodba – pogoji za izdajo zamudne sodbe – nesklepčnost zahtevka – zamudne obresti – prenehanje teka zamudnih obresti – ne ultra alterum tantum – uporaba OZ-A – zamuda dolžnika – kdaj pride dolžnik v zamudo
Pritožbene navedbe, da dogovorjene obresti niso bile oderuške in da jim toženec kot takim tudi ni ugovarjal, so nerelevantne, saj nimajo nobene zveze z zgoraj povzetim relevantnim materialnim pravom. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo zatrjevana dejstva za priznana ter pravilno uporabilo veljavno materialno pravo, ki je določalo omejitev teka zamudnih obresti.