gradbena pogodba – rok izpolnitve – navidezna pogodba – pogodbena kazen – zamuda – krivda za zamudo – določila FIDIC
Določitev roka oprave storitve je ena od bistvenih sestavin gradbene pogodbe. Stranki sta zato rok v pogodbo vključili, čeprav sta vedeli, da določitev končnega roka izvedbe del dejansko še ni mogoča, saj tedaj še ni bil znan celoten obseg del. Njuna pravno poslovna volja je bila torej v tem delu pogodbe navidezna – vedeli sta, da določitev rokov ni realna, saj tudi obseg in količina del tedaj še nista bili dokončno dogovorjeni, kljub temu pa sta ustvarili zunanji videz, pisni zapis dogovora o roku izpolnitve.
Ravnanje tožene stranke, ki je povečan obseg del priznala, hkrati pa trdi, da je pričakovala, da bodo dela opravljena do datuma, ki je bil predviden v terminskem planu, ki je obsegal manjšo količino del, je nesprejemljivo.
Do „zamude“ (četudi bi ta res obstajala) ni prišlo iz razlogov na strani dolžnika (tožeče stranke). Celo če bi obveljalo stališče tožene stranke, da bi tožeča stranka dela morala opraviti v pogodbeno določenih rokih, že zato tožena stranka ne bi mogla zahtevati plačila pogodbene kazni.
pravdni stroški – pooblaščenec za sprejemanje pisanj – zamudna sodba – zahteva za povrnitev stroškov – pravočasen predlog stranke za povrnitev stroškov – predvidljivi stroški
Stroškovni zahtevek se mora pravočasno uveljaviti. Do kdaj lahko stranka zahteva povrnitev stroškov, je odvisno od tega, ali se izda odločba na podlagi obravnavanja ali brez poprejšnjega obravnavanja oziroma ali so nastopile okoliščine, ki povzročijo konec postopka zunaj obravnave.
Sodna praksa je izrekla, da tožba ni predlog iz tretjega odstavka 163. člena ZPP, zaradi česar lahko tožnik po izdaji zamudne sodbe zahteva povrnitev stroškov po sedmem odstavku 163. člena ZPP.
Za razlago, za katero se zavzema pritožnica, in sicer da bi morala imeti tožnica po izdaji sklepa z dne 22. 8. 2016 možnost, da v petnajstih dneh priglasi dodatne stroške pooblaščenca za sprejemanje pisanj, ni najti podlage. Taka razlaga pa tudi ne reši problema „spirale“, ko tožeča stranka vedno znova priglaša stroške pooblaščenca za sprejemanje pisanj, slednji pa vedno znova zaradi vročanja novih sklepov o odmeri stroškov toženi stranki.
Pri plačilu, ki je bilo opravljeno v izogib preteči izvršbi, se neupravičeno obogateni ne more sklicevati na 191. člen OZ, torej da je plačnik terjatev poravnal, čeprav je vedel, da tega ni dolžan.
OZ člen 131, 131/2, 153, 153/2. Pravilnik o varstvu pri delu v gozdarstvu člen 3, 9.
odškodninska odgovornost delodajalca – objektivna odgovornost – nevarna dejavnost – sečnja dreves v gozdu – razmočen in zelo strm teren – oprostitev odgovornosti
Poleg objektivnih meril (zelo strm in drseč teren ter dolžnost opravljanja dela na podlagi pogodbe o zaposlitvi) so bila pri tožniku podana tudi subjektivna merila nevarne dejavnosti (nošenje motorne žage in osredotočenost tako na gozdna tla kot tudi na sodelavca, ki je v bližini podiral drevesa), kar nudi zadostno podlago za odločitev, da tožnikova hoja po gozdu predstavlja tveganje, ki je večje od običajnega.
ZASP člen 128, 130, 130/1, 146, 146/1, 168, 168/1, 168/2, 168/3, 176, 176/1, 176/2. OZ člen 131, 131/1, 190.
kolektivno upravljanje avtorskih pravic – radijsko predvajanje komercialnih fonogramov – fonogram – avtorski sorodna pravica – nadomestilo za uporabo fonogramov – primerno nadomestilo – trditveno in dokazno breme – prihodki radijske postaje – prihodki iz radijske dejavnosti – procesna legitimacija
Pri priobčevanju fonogramov po radiu nosi trditveno in dokazno breme glede prihodkov radijske postaje kolektivna organizacija. Priobčevalec fonogramov nosi trditveno in dokazno breme glede tega, koliko prihodkov je imel iz radijske dejavnosti.
ZFPPIPP člen 399, 399/3, 399/4, 399/4-5. ZGD-1 člen 7.
postopek odpusta obveznosti – ovire za odpust obveznosti – zadostno premoženje – uspešno poslovanje podjema – neutemeljen očitek upnika o dolžnikovem dejanskem nosilstvu dejavnosti in zgolj formalnem podjemu njegove hčerke
Pritožnik prvostopenjskemu sodišču neutemeljeno očita nekritično presojo izpovedbe A. K. in dolžnika, da ona kot s. p. vodi gostišče, dolžnik pa je le delavec v njem. Pri tem ne upošteva dejstva, da je podjetnik po prvem odstavku 7. člena ZGD-1 odgovoren za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem. Poslovanje podjema gre torej v celoti tako v breme, kot tudi v korist registriranega nosilca podjema. Zato ni mogoče slediti sklepanju pritožnika, da je dolžnik tisti, ki vodi gostinski obrat, razpolaga z njegovimi sredstvi in ga tudi upravlja, da torej v celoti kot podjetnik uživa koristi uspešnega poslovanja podjema, njegova hčerka kot formalni nosilec podjema pa bi nosila bremena podjema in zanj odgovarjala z vsem svojim premoženjem. Taki porazdelitvi koristi podjema na eni strani in bremen podjema na drugi razumsko ni mogoče slediti niti v primeru, ko gre za družinske vezi. Upoštevaje navedeno (ker je torej tako nosilec bremen, kot koristi podjema registrirani podjetnik), zato ni relevantno, kako uspešno posluje dolžnikova hčerka kot samostojna podjetnica.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM0023195
KZ-1 člen 74, 76. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-3, 372, 372/1, 372/1-5, 373, 386, 394, 394/1, 442, 442/1.
odvzem premoženjske koristi - premoženjskopravni zahtevek - subsidiarnost ukrepa - navzočnost obdolženca na glavni obravnavi - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - skrajšani kazenski postopek - zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - dokazna ocena - obseg pritožbe - pritožba v korist obdolžencu
Ker sodišče prve stopnje o priglašenem premoženjskopravnem zahtevku, s katerim je bil v obravnavanem primeru oškodovančev interes po varstvu nedvomno izkazan, ni odločilo, tudi o odvzemu premoženjske koristi ne bi smelo odločiti.
predlog za izdajo začasne odredbe – zavarovanje denarne terjatve – pogoji za izdajo začasne odredbe – subjektivna nevarnost – prenos premoženja na bivšega zakonca – simulirani pravni posli – neznatna škoda – zmotna ugotovitev dejanskega stanja
Tožena stranka je fizična oseba, zaradi česar tožeča stranka nima možnosti vpogleda v posamezne premoženjske transfere tožene stranke oziroma v njene bančne račune. Tožeča stranka ima iz tega razloga omejeno možnost seznanitve s sedanjimi ravnanji tožene stranke, lahko pa obstoj subjektivne nevarnosti izkazuje s preteklim ravnanjem tožene stranke.
Stališče ustaljene sodne prakse, da je vsak poseg v tujo lastnino za lastnika škodljiv, velja le v primeru, če tožeča stranka ne dokaže drugače. Drži, da takšen poseg lastniku omejuje upravičenje, da s stvarjo razpolaga. Vendar pa v konkretnem primeru tožeča stranka zatrjuje, da je bilo na toženo stranko preneseno premoženje v skupni vrednosti 1.000.000,00 EUR ter da ima redne mesečne prihodke iz naslova preživnine v višini 1.600,00 EUR, kot tudi iz naslova lastne pokojnine, zaradi česar ji prepoved razpolaganja z določenim premoženjem, ki naj služi zavarovanju denarne terjatve v višini 88.000,00 EUR ne bo povzročilo škode.
OBLIGACIJSKO PRAVO – RAZLASTITEV – ZEMLJIŠKA KNJIGA – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0060435
ZZK-1 člen 243. OZ člen 40, 40/2. ZRPPN člen 59. ZPP člen 44, 44/3.
izbrisna tožba – razpolaganje z razlaščeno nepremičnino – pogodba namesto razlastitve – načelo zaupanja v zemljiško knjigo – dobra vera pridobitelja nepremičnin – nedopusten nagib – ničnost pogodbe – pritožba zoper sklep o ugotovitvi vrednosti spornega predmeta
Tožnica je svojo solastninsko pravico na spornih nepremičninah pridobila na podlagi dveh pogodb namesto razlastitve, sklenjenih v letu 1992 z A. A. in prvo toženko. Čeprav tožnica ni poskrbela za vknjižbo, ki ima v tem primeru le publicitetni ali deklaratorni učinek, svoje pravice ni izgubila niti potem, ko so jo z vpisom v zemljiško knjigo prehiteli toženci. Tožnici je namreč uspelo izpodbiti domnevo njihove dobrovernosti.
določitev preživnine – število prebivalcev v stanovanju – primerljiva najemnina za stanovanje – izogibanje davčni obveznosti – sum storitve kaznivega ravnanja – brezposelnost – dolžnost plačevanja preživnine v denarju – darilo
Toženec je dolžan plačevati preživnino v denarju (prvi odstavek 131.a člena ZZZDR), zato so nepomembne njegove trditve, da na drug način pokriva potrebe tožnikov oziroma, da jima kupuje razne potrebne stvari. Na ta način bi veljavno izpolnjeval svojo preživninsko obveznost le v primeru, če bi zakonita zastopnica tožnikov s tem soglašala, česar pa toženec ni zatrjeval.
Če bi najemnina res znašala samo 120,00 EUR, A. A. ne bi imel nobenega razloga, da je odklonil odgovor na to vprašanje. Takšno ravnanje jasno kaže na izogibanje davčni obveznosti (ker gre za očiten sum storitve kaznivega dejanja, bi prvo sodišče moralo ustrezno reagirati v smislu 145. člena ZKP).
ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0084891
ZPP člen 1, 17, 17/2, 30.
podlage odškodninske odgovornosti – odškodninska odgovornost – nepravilna izvedba priklopa na javno kanalizacijo – protipravno ravnanje – stvarna pristojnost
Zatrjevani stroški, ki naj bi tožniku nastali v posledici očitanega protipravnega ravnanja toženke v različnih postopkih, predstavljajo z njegove strani zatrjevano škodo, katere povračilo zahteva od toženke. Gre torej za spor iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij, kot ga opredeljuje 1. člen ZPP. Za to vrsto spora pa je stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti.
STEČAJNO PRAVO - PRAVO DRUŽB - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0079642
ZFPPIPP člen 153, 153/5, 153/5-1, 221h, 221h/1, 221j, 221j/8, 236, 236/5. ZGD-1 člen 55. ZPP člen 300.
zahteva za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka - opustitev dopolnitve zahteve - insolventnost dolžnika - neizpodbojna domneva - sklep o začetku stečajnega postopka - upniška prisilna poravnava - mikro družba - razvrščanje glede na velikost dolžnika - odločanje o začetku postopka upniške prisilne poravnave - upravičeni predlagatelj - pomanjkanje aktivne legitimacije - zavrženje predloga za začetek postopka prisilne poravnave - neodpravljiva nesklepčnost
Dolžnik ni dopolnil zahteve za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, zaradi česar velja neizpodbojna domneva po določilu petega odstavka 236. člena ZFPPIPP, da je dolžnik insolventen in je tako podan razlog za začetek stečajnega postopka. V tem primeru sodišče izda sklep o začetku stečajnega postopka zunaj naroka in ne da bi izvajalo dokaze o tem, ali je dolžnik insolventen in ali je bil upnik procesno legitimiran vložiti predlog. Končno je insolventnost dolžnika predpogoj za začetek obeh postopkov zaradi insolventnosti, tako stečajnega kot postopka prisilne poravnave, ki ga predlaga pritožnik.
Ker se dolžnik glede na svojo velikost razvršča med mikro družbe, upnik nad dolžnikom ne more predlagati postopka upniške prisilne poravnave po določbi 221.j člena ZFPPIPP, ker je ta predvidena le za majhne, srednje in velike družbe.
Upniški predlog za začetek postopka (redne) prisilne poravnave nad mikro družbo je neodpravljivo nesklepčen, saj iz njegovega predloga ne izhaja zahtevana pravna posledica, nesklepčnosti pa ni mogoče odpraviti niti z dopolnitvijo predloga. V takem primeru sodišče predloga ne da v popravo, ampak ga zavrže.
Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da točka tretjič spornega dednega dogovora vključuje vse v denacionalizaciji vrnjeno premoženje, saj iz dednega dogovora ne izhaja, da so določene obveznice že bile razdeljene in da kot take niso predmet odstopa.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - JAVNA NAROČILA - OBLIGACIJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL0085928
URS člen 25. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. OZ člen 631, 1035, 1036. Uredba o neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju člen 5, 6.
Tako 631. člen Obligacijskega zakonika kot Uredba o neposrednih plačilih podizvajalcem pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju predvidevata naročnikovo plačilo neposredno podizvajalcu iz vsote, ki jo naročnik dolguje izvajalcu, zgolj v primeru, da je podizvajalčeva terjatev pripoznana (OZ) oz. da je glavni izvajalec svojo, iz podizvajalčevih računov izhajajočo obveznost, potrdil (5. in 6. člen Uredbe). Ker tožeča stranka ne zatrjuje, da je od izvajalca skušala izposlovati potrditev računov in da je toženo stranko s pripoznanjem njene terjatve seznanila, na osnovi navedenih pravnih podlag z zahtevkom ne more uspeti.
Glede na to, da je asignacija tristranski pravni posel, je treba ugotoviti obstoj dveh pooblastil glavnega izvajalca (naročniku, da izpolni podizvajalcu, in podizvajalcu, da plačilo v svojem imenu sprejme) ter obstoj toženčeve izjave tožniku, da nakazilo sprejema.
spor majhne vrednosti - ugotovljeno dejansko stanje - ponovno sojenje - spremenjena dokazna ocena - ugovor zastaranja
Dokazno oceno sodišča prve stopnje je mogoče grajati le, če je bila opravljena brez upoštevanja napotkov iz 8. člena ZPP ali, če je vsebinsko neprepričljiva. V prvem primeru gre za relativno bistveno kršitev določb postopka, v drugem pa za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki nista dovoljena pritožbena razloga v postopku majhne vrednosti.
Zgolj zato, ker je spremenilo svojo prejšnjo dokazno oceno, sodišču prve stopnje pravdnih strank ni bilo potrebno ponovno zaslišati.
Da bi v tem sporu zadostila standardu obrazloženosti ugovora zastaranja terjatve iz računa, bi morala tožeča stranka v okviru trditvene in dokazne podlage ponuditi dejanske predpostavke za njegovo utemeljitev, to pa so predvsem oziroma zlasti tudi dejstva, ki se nanašajo na začetek in konec zastaralnega roka, česar pa glede na zgoraj navedeni pavšalen ugovor zastaranja ni storila.
Po vpogledu v stroškovnik tožene stranke pritožbeno sodišče ugotavlja, da je znesek vseh priglašenih stroškov nižji od zneska stroškov, ki jih je priznalo sodišče prve stopnje. Zato tožeča stranka v pritožbi utemeljeno očita, da izpodbijana stroškovna odločitev ni preizkusljiva, saj ni jasno, kako je sodišče prišlo do zneska priznanih stroškov.
izvršba na podlagi izvršilnega naslova – litispendenca v pravdnem postopku – litispendenca v izvršilnem postopku – več izvršilnih naslovov – načelo stroge formalne legalitete
V izvršilnem postopku so pogoji za upoštevanje litispendence poleg istovetnosti strank tudi istovetnost zahtevka, istovetnost predlaganih izvršilnih sredstev in istovetnost predmetov. V pravdnem postopku je namen prepovedi litispendence v tem, da se prepreči, da bi upnik za terjatev, ki temelji na isti dejanski podlagi, zoper iste osebe pridobil več izvršilnih naslovov (oziroma, da bi prišlo do dvakratne odločitve o isti stvari), vendar pa ta možnost v dejanskih sodnih postopkih ni povsem izključena, zlasti, če stranke v postopkih, iz katerih izvršilni naslovi izvirajo, litispendence ne uveljavljajo. V danem primeru do takšne napake v pravdnem postopku ni prišlo, tudi če bi, pa je izvršilno sodišče vezano na (vsak) izvršilni naslov (načelo stroge formalne legalitete) in ga mora izvršiti tako, kot se glasi, ne da bi ob tem imelo pristojnost ugotavljati ali preverjati dejansko podlago in resničnost prisojene terjatve ter ali je bila terjatev upniku morebiti prisojena že s kakim drugim izvršilnim naslovom in s sklicevanjem na litispendenco takšno nepravilnost sanirati.
Ni se mogoče strinjati s pritožbenimi navedbami, da namen izdelave cenitve ne more biti pomemben kriterij pri presoji prepričljivosti cenitve, saj je povsem realno pričakovati, da bo ocena vrednosti v primeru ocenjevanja za potrebe najetja kredita lahko tudi precej višja od cenitve, kot jo bo izdelal cenilec v primeru ocenjevanja zaradi prodaje na prisilni dražbi.
Če sodišče na podlagi ugotovitvene tožbe in zahtevka, da terjatev obstoji, odloči, da terjatev ne obstoji, s tem ne prekorači meja postavljenega zahtevka, pač pa le uporabi drugačno besedno zvezo za vsebinsko enako odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka na ugotovitev obstoja terjatve.
Nesporno je, da se zoper zapuščino ni vodil stečajni postopek, kar pomeni, da je glede zahtevkov zapustnikovih upnikov zoper dediče veljalo pravilo prior tempore prior iure. Dediči tistim zapustnikovim upnikom, ki se niso uspeli poplačati do trenutka, ko je višina plačanih zapustnikovih terjatev dosegla višino vrednosti podedovanega premoženja, za zapustnikove dolgove ne odgovarjajo več.
Sodišče prve stopnje je na naroku predloženo preglednico poplačanih upnikov pravilno upoštevalo v trditveno podlago tožene stranke o tem, katere zapustnikove upnike in v kakšni višini je toženka poplačala. Glede na jasnost podatkov v njej sodišče ni bilo dolžno pozivati tožene stranke, da obrazloži posamezne zapisane postavke, še manj pa od pooblaščenca zahtevati, da podatke iz preglednice na glas prebere. Zato sodišče prve stopnje dokazov o plačilu ni presojalo brez ustrezne trditvene podlage.