Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo 300 točk za tožbo, 300 točk za prvi narok, 20 točk za sprejem sodbe in obvestilo stranke, 60 točk za odsotnost iz pisarne in 2 % materialnih stroškov, kar skupaj znaša 693,60 točk. Tožnici je priznalo še kilometrino v višini 22,20 EUR, ki jo je prištelo k številu točk 693,60 in dobilo znesek 715,80 EUR, od tega zneska je izračunalo še 22 % DDV v višini 157,48 EUR, namesto, da bi kilometrino prištelo k znesku 318,36 EUR (693,60 točk x 0,459 EUR) in na podlagi vsote 340,56 EUR izračunalo 22 % DDV, to je v višini 74,92 EUR, kar skupaj znaša 415,48 EUR in ne 873,28 EUR. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep o stroških postopka skladno s 5. alinejo 358. člena ZPP spremenilo tako, da je znesek 873,28 EUR nadomestilo z zneskom 415,48 EUR.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS0016842
ZDR člen 6a, 45, 45/2, 184. ZJU člen 15a.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing - protipravno ravnanje
Tožnik (zdravnik specialist - radiolog) v pritožbi neutemeljeno navaja, da je tožena stranka nad njim izvajala psihično nasilje na način, da ga je neprestano pošiljala na zdravniške preglede. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi ocene izvedenih dokazov pravilno zaključilo nasprotno. Ugotovilo je, da tožena stranka tožnika ni neupravičeno pošiljala na zdravniške preglede. Za zasedbo tožnikovega delovnega mesta se je zahteval vsakoletni specialistični pregled. Na tožnikovem delovnem mestu je prisotno ionizirano sevanje in brez profesionalnega zdravniškega spričevala tožnik dela ni mogel opravljati. Iz dokazne ocene sodišča prve stopnje tudi izhaja, da tožnik v spornem obdobju ni bil zmožen za delo.
Tožena stranka tožniku, ko je bil na delu, ni zagotavljala dela s pacienti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ugotovljeno ravnanje tožene stranke ni bilo protipravno, saj tožnik posebnih zdravstvenih zahtev za delo ni izpolnjeval.
Ravnanja tožene stranke (pošiljanje tožnika na zdravniške preglede, onemogočanje dela tožniku s pacientom) ni mogoče opredeliti kot trpinčenja na delu, zato tožnikovo subjektivno dojemanje ravnanja tožene stranke kot trpinčenja na delu ni relevantno. Tožnik ni bil deležen psihičnega nasilja, zato ni podano protipravno ravnanje tožene stranke, ki bi opravičevalo priznanje odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu.
ustavitev postopka – odločitev o pravdnih stroških – vrednost spornega predmeta
Samo v primeru, če bi tožeča stranka navedla očitno previsoko ali prenizko vrednost spora, da bi nastalo vprašanje o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije, bi se moralo sodišče najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti v tožbi navedene vrednosti. Ker vrednost spora kot jo je navedla tožeča stranka ni ne previsoka ne prenizka, opisana možnost ne pride v poštev. Tudi sicer v tej zadevi ni sporna niti stvarna pristojnost in tudi ne pravica do revizije (31. člen ZDSS-1). Prav tako ne gre za druge primere po ZPP, za katere bi bila odločilna vrednost spornega predmeta oziroma bi obstajali razlogi za določitev drugačne vrednosti spornega predmeta, kot jo je določila tožeča stranka.
starostna pokojnina - odškodnina v višini zakonskih zamudnih obresti
Pri odškodnini v višini zakonskih zamudnih obresti gre za posebno vrsto odškodninske odgovornosti zavoda, ki se uporabi v primerih, če je zavod dolžan denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku izplačati za nazaj na podlagi odločbe druge stopnje o priznanju pravice ali po odločbi sodišča, pa do izdaje ustrezne odločbe na prvi stopnji ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca oziroma vlagatelja, delodajalca oziroma druge osebe. V teh primerih se upravičencu izplača v breme zavoda odškodnina v višini obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan, pa do izvršitve odločbe.
V primeru, če je v sporu ugotovljena stvarna pristojnost rednega sodišča, je glede krajevne pristojnosti takega sodišča potrebno upoštevati 48. člen ZPP, po katerem je za sojenje v sporih zoper pravne osebe splošno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega je njihov sedež. Toženka je pravna oseba, zato je splošno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega je njen sedež, to pa je v Ljubljani. Poleg tega sta stranki tega spora v pogodbi o sodelovanju sklenili sporazum o krajevni pristojnosti sodišča glede na sedež naročnika, torej toženke.
ZDR člen 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1, 111/1-2. KZ-1 člen 257.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - policist - kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradih pravic
Tožena stranka je tožniku (kriminalistu) izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Očitala mu je, da je pri preiskavi kaznivega dejanja tatvine osebnega avtomobila toženi stranki zamolčal del informacij in sodeloval pri odkupu ukradenega vozila oz. dogovarjanju v zvezi s tem. Odpovedni razlog iz prve alineje prvega odstavka 111. člena ZDR ni podan, ker kršitev, ki naj bi jo storil tožnik, nima vseh znakov očitanega kaznivega dejanja iz 257. člena KZ-1. Tožena stranka namreč ni dokazala, da bi oškodovanec tožniku na njegovo zahtevo izročil 1.000,00 EUR. Ugotovljeno je le, da je bil denar izročen, vendar ne tožniku, ampak tretji osebi. Ugotovljena kršitev iz odpovedi, upoštevaje njeno naravo in težo, tudi ni hujša. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
Pravnomočnost odločbe o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja (tožnik je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: deloma sedeče, deloma stoječe delo, brez počepanja, s polnim delovnim časom od 7. 12. 2006 dalje) ob nespremenjenem dejanskem stanju preprečuje priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. To je mogoče samo v primeru ugotovljenih takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, ki povzročajo novo invalidnost, bodisi v okviru iste ali druge kategorije invalidnosti. Do vprašanja, ali je pri tožniku po pravnomočni invalidski odločbi prišlo do poslabšanja oziroma do sprememb v zdravstvenem stanju, se sodišče prve stopnje ni opredelilo, oziroma so dokazna ocena ter zaključki sodišča prve stopnje v nasprotju z izvedenskim mnenjem, posledično pa odločitev v nasprotju z institutom pravnomočnosti. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe, s katerim je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti z dodatnimi fizičnimi razbremenitvami in so mu bile na tej podlagi priznane pravice iz invalidskega zavarovanja, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje.
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - gostota dobe
Tožnica, pri kateri je sicer podana popolna nezmožnost za delo in I. kategorija invalidnosti, bi morala za priznanje pravice do invalidske pokojnine dopolniti najmanj 8 let in 4 mesece pokojninske dobe. Do nastanka invalidnosti je namreč dopolnila 45 let starosti oziroma 25 delovnih let, ena tretjina od tega pa znaša 8 let in 4 mesece. Ker ne izpolnjuje pogoja gostote dopolnjene pokojninske dobe iz 2. alineje 1. odstavka 42. člena ZPIZ-2, ji pravice do invalidske pokojnine ni mogoče priznati.
obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti - nastanek zavarovalnega primera
Izvedensko mnenje šteje za izdelano šele, ko poda odgovore na postavljena vprašanja o spornih dejstvih, torej takrat, ko je dopolnjeno. Ob ugotovljenem dejanskem stanju o načinu nastanka nesreče je življenjsko logično in zato sprejemljivo ter pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik lahko razmejil na svojem vozilu nastale poškodbe, ki so v vzročni zvezi z obravnavanim trčenjem, od tistih, ki to niso, šele po izdelanem izvedenskem mnenju. Izvedensko mnenje je bilo potrebno prav zaradi ugotovitve, ali so zatrjevane poškodbe nastale v obravnavanem trčenju. Po presoji pritožbenega sodišča je odločilno, da je tožnik pravno relevantne poškodbe razmejil po izdelanem izvedenskem mnenju (VS RS II Ips 327/2014), zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da tožnik tega ni storil pravočasno.
ZPP člen 285, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 131.
bistvena kršitev določb postopka – razlogi o odločilnih dejstvih – možnost izjave – regres za letni dopust – redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – materialno procesno vodstvo
Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev pravil postopka iz 8. in 14. točke 339. člena ZPP, saj tožniku ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, ker sodišče ni zaslišalo prič, ki jih je predlagal tožnik, zavrnitev njihovega zaslišanja pa pomeni vnaprejšnjo dokazno oceno.
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za obračun bruto regresa za letni dopust za sporno leto. Svojo odločitev je obrazložilo, da je tožnik v postopku imel pooblaščenca (odvetnika), ki na glavni obravnavi v zvezi z regresom za letni dopust ni navedel dejstev. Dejstvo je, da zaposlenemu delavcu, ki je v delovnem razmerju, pripada letno regres za letni dopust, pri čemer 131. člen ZDR-1 določa, da je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače, pri čemer se regres izplača najkasneje do 1. julija tekočega leta. Če pa ima delavec pravico do izrabe le sorazmernega dela letnega dopusta, ima pravico le do sorazmernega dela regresa. ZPP v 285. členu ureja načelo materialnega procesnega vodstva in določa, da predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi na drug primeren način, da se med glavno obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh, da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno vprašanje, ki sta pomembni za odločbo. Sicer pa je tožnik predložil redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in bi sodišče že na podlagi odpovedi lahko odločilo o izplačilu sorazmernega regresa za letni dopust.
Tožena stranka je ravnala zakonito, ko tožnici (sodnici) ni izplačevala plače za 50. plačni razred, ampak ji je izplačala plačo za 47. plačni razred in tudi, ko je tožnici plačo znižala za 4 %. Ne glede na to, da je Sodni svet odpravil odločbo predsednice sodišče in ne glede na kasnejšo pravnomočno odločbo, da ima tožnica pravico do osnovne plače, ki ustreza 50. plačnemu razredu, je imela tožena stranka za svoje ravnanje podlago v 3. členu ZSPJS. Tretji odstavek 3. člena ZSPJS določa, da se v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu javnemu uslužbencu in funkcionarju ne sme določiti plače v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami, saj se v tem primeru uporabljajo določbe zakonov, predpisov in drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi ter kolektivnih pogodb, s katerimi je določena plača javnega uslužbenca ali funkcionarja, kot sestavni del te pogodbe, odločbe ali sklepa.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta pravdni stranki (in družba P. d.d., ki je izvajala sporna gradbena dela) dogovorili, da bo tožeča stranka (namesto tožene stranke) plačala izvajalcu gradbenih del kabelske kanalizacije 6.200,00 EUR in 4.170,21 EUR. Znesek 6.200,00 EUR je bil 20.3.2011 tudi poravnan s kompenzacijo. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je tožeča stranka plačala družbi P. d.d. znesek 4.170,21 EUR. V zvezi s temi plačili je namreč v poslovnem svetu povsem razumno sklepati, da je omenjeni dogovor obsegal tudi pravico tožnika, da od tožene stranke zahteva vrnitev plačanega, upoštevaje ob tem, da tožena stranka navedb o kakršnikoli drugi pravni podlagi za omenjeno plačilo ni podala.
sodba na podlagi pripoznave - materialnopravna podlaga za pripoznavo
Sodišče mora pri odločitvi o pripoznanju tožbenega zahtevka presoditi ali ima pripoznava podlago v materialno pravnem odnosu med tožečo in toženo stranko.
Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine tvori tožbo šele skupaj s prvo pripravljalno vlogo, v kateri upnik oziroma tožnik v pravdnem postopku navede dejansko podlago obveznosti dolžnika (oziroma toženca v pravdnem postopku). Šele z opredelitvijo dejanske podlage je namreč možna identifikacija zahtevka, kar pa je pogoj za ugotavljanje istovetnosti dveh zahtevkov v smislu litispendence. Ker je tožnik prvo pripravljalno vlogo vložil v spis po pravnomočno zaključenem postopku v drugi zadevi, je ugovor litispendence neutemeljen.
Prvi in drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP določata, katere nezavarovane terjatve so prednostne terjatve. Po prvem odstavku 213. člena ZFPPIPP potrjena prisilna poravnava med drugim ne učinkuje tudi na prednostne terjatve. Ker so se po prvem odstavku 21. člena ZFPPIPP, ki je veljal v spornem obdobju (pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP, objavljene v Ur. l. RS, št. 27/2016) med prednostne terjatve uvrščale tudi plače in nadomestila plač za zadnje tri mesece pred začetkom postopka zaradi insolventnosti in davki ter prispevki, ki jih mora izplačevalec obračunati ali plačati hkrati z izplačili plač in nadomestil plač za zadnje tri mesece pred začetkom postopka zaradi insolventnosti, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da potrjena prisilna poravnava nad toženo stranko ne učinkuje na tožničine terjatev iz naslova plač za januar in februar 2014 (vključno z odvodom predpisanih dajatev). Med prednostne terjatve pa ne spadajo terjatve tožnice iz naslova povrnitve stroškov v zvezi z delom (torej stroškov prevoza na delo in z dela ter stroškov prehrane), saj te terjatve niso navedene v 21. členu ZFPPIPP.
Tožnica nima pravnega interesa za ugotovitveno sodbo, da je podana solidarna odgovornost drugotožene stranke in delodajalca za pravnomočen in izplačan del odškodnine. Terjatev, ki jo je imela tožnica zoper svojega delodajalca, je v skladu s prvim odstavkom 270. člena OZ s plačilom, ki med strankami ni sporno, prenehala. Ker je bila tožnica iz naslova odškodninske obveznosti za sporni škodni dogodek že poplačana, prav tako pa je dajatveni del tožbe umaknila tudi zoper sedanji toženi stranki, ni izkazan njen pravni interes za ugotovitveno tožbo. Ker je pravni interes temeljna procesna predpostavka (za ugotovitveno tožbo), pa tega tožeča stranka ni niti zatrjevala niti izkazala, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je v tem delu ugodilo zahtevku zoper drugotoženo stranko. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi drugotovžene stranke v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo in tožbo zavrglo.
vodna pravica - uporaba vode - oskrba s pitno vodo
Druga nasprotna udeleženka za koriščenje vode iz navedenega vodnega vira nima vodne pravice, domačija in stanovanjska stavba pa pitno vodo sicer pridobivajo preko javnega vodovodnega omrežja. Za koriščenje vode kot javnega dobra, tretji odstavek 19. člena SPZ določa, da se lahko pridobi posebna pravica uporabe le pod pogoji, kot jih določi zakon. Pravico do uporabe vode kot javnega dobro ureja Zakon o vodah. Ta rabo vode posamezniku dopušča le, če ta pridobi vodno dovoljenje in z njim vodno pravico. Navedeni zakon lastno oskrbo posameznega gospodinjstva s pitno vodo in v zvezi s takšno rabo tudi ustanovitev služnosti dovajanja vode v korist takšnega zemljišča, dopušča le na območjih, kjer ni zagotovljeno izvajanje lokalne javne službe oskrbe s pitno vodo in ob pridobitvi vodnega dovoljenja (117. člen). Zato sodišče prve stopnje pravilno ni odločilo tudi o ustanovitvi takšnih služnosti.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSM0023116
KZ-1 člen 300, 300/1, 300/2. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 372, 372-3.
znaki kaznivega dejanja – kaznivo dejanje – prekršek – grdo ravnanje – psihična prizadetost – občutek ogroženosti in strahu – škoda na predmetih – krivda – direktni naklep – kaznivo dejanje napada na uradno osebo - razlogi o odločilnih dejstvih so nejasni in med seboj v nasprotju
Pritožbeno sodišče poudarja, da mora imeti vsaka sodna odločba ustrezne in tehtne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi pa morajo biti predvsem jasni. Pritožbeno sodišča pa ugotavlja, da napadena sodba, ki jo je potrebno gledati kot celoto, teh razlogov nima. Razlogi v zavrnilnem delu napadene sodbe so povsem nejasni, saj sodišče prve stopnje ob tem, ko zaključuje, da gre za res iudicata, obrazlaga tudi, da obdolžencema očitano kaznivo dejanje nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, torej navaja okoliščine, ki ustrezajo razlogom za oprostilno sodbo. Navedeno pa je odločilnega pomena predvsem zato, ker je sodišče prve stopnje za enak opis kaznivega dejanja, ki se očita obdolženima L.R. in N.U., slednja spoznalo za kriva kaznivega dejanja po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 300. člena KZ-1. V obsodilnem delu napadene sodbe sodišče prve stopnje namreč trdi, da sta obdolžena L.R. in N.U. z grdim ravnanjem, s tem ko sta v policiste metala trde predmete, glede na odsotnost očitka sledi poškodb ter glede na očitek, da so predmeti zadevali v zaščitno opremo, policistom brez dvoma povzročena psihična prizadetost v smislu občutka ogroženosti in strahu, izpolnila vse zakonske znake očitanega jima kaznivega dejanja, pri čemer pri obeh obdolžencih ugotavlja tudi krivdo za njuno ravnanje, in sicer direktni naklep. Prav z odsotnostjo sledi poškodb v zavrnilnem delu napadene sodbe, pa sodišče prve stopnje zaključuje, da je podan le prekršek.
- Ker je sodišče prve stopnje za enak opis obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, tako v obsodilnem kot zavrnilnem delu sodbe, zavzelo različna stališča, je s tem podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj so razlogi napadene sodbe o tem ali imajo opisana kazniva dejanja vse njihove zakonske znake nejasni in sami s seboj v nasprotju.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – standard obrazloženosti – sodno varstvo – sodna razveza – denarno povračilo
Tožena stranka je podala tožniku odpoved pogodbe o zaposlitvi z označbo „sklep o odpovedi pogodbe“, ki ni bila podpisana (niti ni na njej navedeno, kdo jo je podal), prav tako pa ni bila ustrezno obrazložena. Iz te odpovedi je razbrati, da naj bi s sprejemom Pravilnika o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki prenehala potreba po delu tožnika iz njegove pogodbe o zaposlitvi, sklenjene dne 1. 4. 2012 (čeprav je imel tožnik pri toženi stranki sicer sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 30. 10. 2014). Ta organizacijska sprememba naj bi „predstavljala redno odpoved delovnega razmerja“, vse podrobnosti prenehanja delovnega razmerja z redno odpovedjo pa so opredeljene v pogojih za prekinitev delovnega razmerja pri toženi stranki, ki je v prilogi (kar prav tako izhaja iz izpodbijane odpovedi). Zgoraj opisana obrazložitev tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne ustreza standardu obrazloženosti dejanskega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugem odstavku 87. člena ZDR-1, po katerem mora delodajalec v odpovedi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved. Zato je izpodbijana odpoved nezakonita.
učinek pravnomočnosti – ne bis in idem – nedovoljena pritožba
Sodba sodišča prve stopnje je postala pravnomočna in je ni več mogoče izpodbijati s pritožbo. S tem je bila obravnavana prekrškovna zadeva dokončno rešena, zato o isti stvari ni več mogoč nov postopek oziroma ni več dopustno ponovno odločanje.