CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO
VSK00058176
ZIZ člen 62.. Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 24, 24/5.
ugovor pristojnosti slovenskega sodišča - izvršilni postopek na podlagi verodostojne listine
V predmetni zadevi pa gre za denarni zahtevek, za katerega iz predloga niti ni razvidna pravna podlaga zahtevka, ko po splošnem pravilu bivališče toženca)slovensko sodišče ni pristojno, bi pa lahko bilo pristojno na podlagi ostalih določb Uredbe Bruselj I, pri čemer izvršilno sodišče ne razpolaga s podatki o kompetenčnem dejanskem stanju. Zato odločitev o razveljavitvi sklepa o izvršbi in odločitev, da se postopek nadaljuje pred krajevno pristojnim slovenskim sodiščem, še ne pomeni, da je bilo pravnomočno odločeno o pristojnosti slovenskega sodišča. Ker je bil ugovor pristojnosti podan pravočasno, ga bo moralo pravdno sodišče obravnavati vsebinsko.
Sodišče prve stopnje je pravilno na podlagi 328. člena ZPP izdalo popravni sklep, s katerim je odpravilo pisno pomoto v prvi alineji točke III izreka sodbe z dne 1. 2. 2021. Skladno s to določbo lahko predsednik senata kadar koli popravi napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnost prepisa sodbe z izvirnikom. Sklepa o popravi ni mogoče izpodbijati iz razloga, ker sodišče prve stopnje ni odpravilo vseh (po stališču stranke) potrebnih pisnih pomot. To lahko stranka izpodbija s pritožbo zoper popravljeni prepis sodbe.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - nepristop tožene stranke na narok - bolezen - nenadnost in nepredvidljivost bolezni - povprečna skrbnost - izvedenec - pritožbene novote
Ni vsaka bolezen razlog za vrnitev v prejšnje stanje in ni odločilno za kako težko bolezen gre. Presoditi je treba, ali je bolezen nastopila tako nenadoma in je bila taka, da je povprečno skrbnemu človeku preprečila, da bi opravil procesno dejanje.
predlog za obnovo postopka - pogoji za obnovo postopka - nova dejstva ali novi dokazi - objektivne meje pravnomočnosti - komasacija zemljišč - geodetska uprava - izvedenec geodetske stroke - predlog stranke za izvedbo dokaza - pravočasna predložitev dokaza
Tožnik v predlogu za obnovo postopka ni podal trditev, da brez svoje krivde novo predlaganih dokazov ni mogel predložiti oziroma uveljavljati že v času do pravnomočnega zaključka postopka. Pravno sredstvo obnove postopka ni namenjeno ponovnemu uveljavljanju pritožbenih razlogov, ki jih je stranka že neuspešno uveljavljala v predhodnem pritožbenem postopku, temveč se obnova postopka lahko zahteva zgolj iz taksativno naštetih razlogov.
ZDavP-2 člen 57, 57/1, 58, 58/1, 58/1-1. ZDR-1 člen 126,. ZIZ člen 17, 17/1.
načelo formalne legalitete - vezanost sodišča na izvršilni naslov - obračun in izplačilo nadomestila plače - uspeh z ugovorom zoper sklep o izvršbi
Vezanost izvršilnega sodišča na izvršilni naslov (prvi odstavek 17. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ) ni kršena s tem, če opisno obveznost, kot ta izhaja iz obravnavanega izvršilnega naslova pravnomočne sodbe Delovnega sodišča v Mariboru Pd 30/2017 z dne 24. 11. 2017, ustrezno razlaga.
Obveznost obračunati in plačati denarno povračilo v višini 14.700,00 EUR, pri tem pa upoštevati davke in prispevke, je v obravnavani zadevi neposredno povezano s plačo, saj naveden znesek predstavlja 15 povprečnih plač upnice, kot izhaja tudi iz obrazložitve navedene sodbe. Dolžnikove obveznosti tako ni mogoče razumeti brez razumevanja obračuna in izplačila plače.
ZFPPIPP člen 22, 227, 296, 296/1, 296/4, 296/5, 299, 299/5. ZZZDR člen 58.
skupno premoženje zakoncev - obseg skupnega premoženja - delitev skupnega premoženja v pravdnem postopku - izločitvena pravica - postopek osebnega stečaja - prijava terjatve
Za uveljavljanje izločitvenih pravic v postopku osebnega stečaja ZFPPIPP sicer ne določa časovnih rokov njihove prijave v stečajni postopek in izgube takšnih pravic zaradi zamude rokov, vendar pa v petem odstavku 299. člena ZFPPIPP določa, da v primeru, če stečajni upravitelj v stečajnem postopku proda predmet izločitvene pravice, izločitveni upnik izgubi izločitveno pravico, lahko pa zahteva, da se mu plača denarni znesek, dosežen s prodajo tega premoženja, zmanjšan za stroške v zvezi s prodajo. Dajatev iz naslova pravice do nadomestila za prodano nepremičnino je obligacijska pravica podvržena pravilom ZFPPIPP (227. člen) in jo je zato, ker se poplačuje iz stečajne mase, potrebno tudi v postopkih osebnega stečaja po posebnih pravilih, ki veljajo za osebni stečaj, prijaviti. Uveljavljena terjatev je v osebnem stečaju preizkušena po stečajnem upravitelju in upnikih. ZFPPIPP v zvezi s prerekanimi v stečajnem postopku prijavljenimi izločitvenimi pravicami, pridobljenimi na izviren način mora upnik te uveljavljati v pravdi, tam pa s tožbo zahtevati ugotovitev obstoja prerekane pravice. Tožbeno uveljavljanje terjatve ni dopustno z dajatvenim zahtevkom zoper toženca kot stečajnega dolžnika ob ugotovljenem, da bi to lahko predstavljalo le uveljavljanje zahtevka iz petega odstavka 296. člena ZFPPIPP, tega pa tožnica v stečajnem postopku zoper toženca ni prijavila in uveljavila, njeno tožbeno uveljavljanje v pravdnem postopku niti ni dopustno. Tako sodišču prve stopnje kot obema pravdnima strankama je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje nedvoumno, kakšno pravno varstvo želi tožnica in v kakšnem obsegu. Zato bi ugoditev pritožbeno prvič uveljavljenim, sicer pravilnim pritožbenim trditvam toženca o nesklepčnosti tožbe v tem delu zaradi nepravilnega zahtevka pomenila nesorazmeren poseg v tožničino pravico do učinkovitega pravnega varstva.
Ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišča ugotavlja, da je sodba sodišča prve stopnje obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Razlogi o odločilnih dejstvih, ki so vodili v zavrnitev tožbenega zahtevka, so v tolikšni meri pomanjkljivi (niso navedeni), nejasni in med seboj v nasprotju, da je onemogočen pritožbeni preizkus izpodbijane sodbe.
ZDZdr člen 39, 39/1, 39/2. URS člen 19, 19/1, 19/2, 35, 51, 51/3.
postopki sprejema osebe na zdravljenje oziroma obravnavo - sprejem na zdravljenje brez privolitve - oddelek pod posebnim nadzorom - sprejem na zdravljenje brez privolitve na podlagi sklepa sodišča - ogrožanje lastnega zdravja - duševna motnja - varstvo osebne svobode - odvzem prostosti - poseg v varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic - pravica do zdravstvenega varstva
Pritožnica je do svojega stanja in potrebe po zdravljenju z zdravili nekritična, izvajanje terapije v domačem okolju je že opustila, zato so izpolnjeni vsi pogoji iz 39. člena ZDZdr in je zaradi narave duševne bolezni potrebno, da se jo zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom, odklonitev zdravljenja pa je posledica duševne bolezni in s tem povezane nesposobnosti razumevanja lastnega stanja, ne pa posledica zavestne in razumske odločitve.
odločba o stroških postopka - kriterij potrebnosti stroškov - vsebinska obravnava vloge - uspeh stranke v postopku
Sodišče druge stopnje soglaša s pristopom sodišča prve stopnje, ki je navedeni vlogi z dne 9. 12. 2019 in 18. 2. 2020 presojalo po vsebini in v kontekstu celotnega postopka. Tudi sama dolžnica priznava, da sta bili vlogi del njene obrambe, zato ju je tudi pravilno presojati glede na končni uspeh dolžnice v postopku. Drobljenje vlog, kot želi to storiti dolžnica, ni skladno s pojasnjenim izhodiščem, ampak je za stroškovno odločitev pomembna glavna vsebina in povezava vlog.
Pomemben je neuspeh dolžnice z ugovorom po izteku roka z dne 11. 9. 2019, ki je bil zavržen. Drugačno razumevanje dolžnice ni utemeljeno. Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da sta bili po njuni bistveni vsebini vlogi povezani z navedenim ugovorom. Tudi vloga z dne 18. 2. 2020 se je v bistvenem nanašala na zatrjevanje, da je bil dolg v celoti poravnan in da je ugovor po izteku roka dopusten.
odlog - nepremičnina - dom dolžnika - nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda - izjemne okoliščine - nesorazmernost
Izguba doma res pomeni trajno in praviloma nepovratno posledico, ki izjemno intenzivno poseže tako v položaj dolžnika kot tudi v položaj njegovih družinskih članov, ki bodo skupaj z njim v izvršbi izgubili svoj dom. A izvršba na tako nepremičnino sama po sebi ni nedopustna, niti sama po sebi ne predstavljata nenadomestljive ali težko nadomestljive škode. Dolžnik mora tako v predlogu za odlog navesti tako trditveno kot tudi dokazno podlago, ki izkazuje, da so pri njem ali njegovih družinskih članih podane okoliščine, ki jim trenutno oziroma v obdobju predlaganega odloga izvršbe onemogočajo poplačilo dolgov in ureditev novega doma drugje.
Ob ugotovljeni vrednosti nepremičnine dolžnika v višini 261.000,00 EUR in goli glavnici terjatev upnikov nad 30.000,00 EUR, pri čemer so izvršbe dovoljene tudi zaradi zamudnih obresti in stroškov izvršilnih postopkov, v konkretnem primeru očitna nesorazmernost ni podana.
Storilec v napovedi pritožbe jasno izraža voljo, da se pritožuje zoper sodbo prvostopenjskega sodišča, zato po oceni pritožbenega sodišča, upoštevajoč stališče Vrhovnega sodišča v sodbi IV Ips 21/2018, z dne 26. 11. 2018, ni mogoče zaključiti, da bi pozneje vložena, prepozna pritožba zoper sodbo z obrazložitvijo, lahko vplivala na dovoljenost prvotne pritožbe podane zoper sodbo brez obrazložitve.
davčna izvršba - seznam izvršilnih naslovov - načelo stroge formalne legalitete izvršilnega postopka - preizkus višine terjatve - konkretizacija - prehod trditvenega in dokaznega bremena - nepremičninska izvršba - pogoji za sodno izvršbo - dom dolžnika - načelo sorazmernosti - omejitev izvršbe - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19) - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19)
Seštevek posameznih zneskov iz naslova davčnih odmernih odločb se ujema s celotnim zneskom terjatve, ki jo upnik izterjuje na podlagi seznama, zato je višino terjatve mogoče preizkusiti. V kolikor dolžnik skuša izpodbiti pravilnost samih odmernih odločb, pa višje sodišče pojasnjuje, da je sodišče na izvršilni naslov zaradi stroge formalne legalitete vezano in ga ne sme spreminjati niti se spuščati v presojo njegove pravilnosti in zakonitosti, zato bi moral vse morebitne nepravilnosti pri izdaji posamezne odločbe iz seznama dolžnik uveljavljati v predhodnem davčnem postopku.
Ker je upnik izterjevano terjatev v predlogu za izvršbo konkretiziral do te mere, da je mogoče njeno višino v zvezi s predloženimi listinskimi dokazi v celoti preizkusiti, je trditveno in dokazno breme o morebitni nepravilni višini in o morebitnem nepravilnem vračunavanju delnih plačil prevalil na dolžnika. Dolžnik je torej tisti, ki bi moral podati konkretne in dokazno podprte trditve o izvedenih delnih plačilih in o morebitnem drugačnem znesku dolga, tega bremena pa ni zmogel, saj so njegove trditve v zvezi z višino dolga ostale popolnoma pavšalne.
Upnik je že v predlogu za izvršbo jasno in določno navedel, da zapadlih obveznosti ni bilo mogoče izterjati iz dolžnikovih prejemkov, sredstev na računih, terjatev ali premičnega premoženja, priložil je tudi sklep o davčni izvršbi na dolžnikove premičnine in rubežni zapisnik, iz katerega izhaja, da je bila premičninska izvršba neuspešna (čemur dolžnik tudi pritrjuje). V odgovoru na ugovor pa je upnik dodatno priložil še štiri sklepe o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva in trdil, da je bila tudi ta izvršba neuspešna, česar dolžnik ne v odgovoru na to vlogo ne sedaj v pritožbi ne prereka. Ravno tako dolžnik ni nasprotoval navedbam upnika, da je bil v času davčnih izvršb nezaposlen in brez dohodkov. Višje sodišče ob pojasnjenem pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je upnik uspel izkazati obstoj procesne predpostavke za dovolitev nepremičninske izvršbe.
V zvezi nepremičnino dolžnik podaja ugovorni razlog iz 7. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, torej da je izvršba dovoljena na stvar, na kateri je možnost izvršbe omejena, saj gre za dolžnikov dom. Take navedbe so neutemeljene, saj ZIZ za tako sklepanje ne daje podlage, prav tako ne slovenska sodna praksa ne sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice izvršbe na nepremičnino, ki je dolžnikov dom, ne prepovedujeta. Sama očitana nesorazmernost med vrednostjo nepremičnin in terjatvijo (tudi če je podana) še ne pomeni nujno razloga, ki bi preprečeval izvršbo, temveč je treba upoštevati okoliščine vsakega konkretnega primera. Tudi morebitna nizka višina terjatve v posamezni zadevi sama po sebi še ni razlog, ki bi preprečeval izvršbo s prodajo nepremičnin, načelo sorazmernosti iz 3. člena ZIZ pa je varovano z možnostjo dolžnika, da lahko predlaga omejitev že dovoljene izvršbe pod pogoji iz 169. člena ZIZ.
Na pravilnost dovolitve nepremičninske izvršbe tudi ne morejo vplivati epidemiološke razmere zaradi Covid-19. Poudariti je, da je vpliv teh razmer že predvidel in uredil zakonodajalec z zakonskimi prekinitvami teka rokov in zakonskim odlogom izvršbe, vsi ti ukrepi pa so bili v predmetni zadevi pravilno upoštevani.
Davčna izvršba se v sodnem postopku lahko opravlja le na nepremičnine ali poslovni delež, zato je možnost omejitve izvršbe omejena zgolj na predlog, da se izvršba opravi le na nekatere od nepremičnin, na katerih je vknjižena hipoteka, ne pa na denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet.
DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO PRAVO ČLOVEKOVIH PRAVIC - NEPRAVDNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00047494
ZZZDR člen 105, 105/2, 106, 106/3, 130. DZ člen 135, 138, 138/2, 139, 151, 189. ZNP-1 člen 3, 23, 23/1. URS člen 54. Konvencija ZN o otrokovih pravicah člen 18.
spori iz razmerja med starši in otroki - pravice in dolžnosti staršev - varstvo in vzgoja mladoletnega otroka - skupno varstvo in vzgoja otroka - stiki med otrokom in staršema - starševska skrb - korist mladoletnega otroka - Konvencija ZN o otrokovih pravicah - šolanje - sklenitev sodne poravnave - nasprotni udeleženci - načelo ne bis in idem - bistveni vpliv na razvoj otroka - preživninska obveznost staršev - določitev preživnine - materialne zmožnosti staršev - potrebe preživninskega upravičenca
Z vidika pravic staršev bi bilo najprimerneje, da za otroka vselej skrbijo in izvršujejo svoje pravice skupaj, tudi če živijo ločeno. Te pravice se lahko omejijo samo iz razlogov, ki jih narekuje otrokova korist. Z vidika otrokove koristi pa velja kot izhodišče, da varstvo in vzgoja potekata tako, kot da bi bila življenjska skupnost staršev še vedno vzpostavljena.
Zaključek prvostopenjskega sodišča, da otrokova starša nista zmožna takšne stopnje dogovarjanja, da bi sodišče lahko ugodilo očetovemu predlogu za skupno starševstvo, saj na naroku za glavno obravnavo kljub poskusom nista bila sposobna doseči sporazumne rešitve, ne zadošča za zavrnitev možnosti določitve skupnega varstva in vzgoje.
Izpodbijani sklep ne vsebuje nikakršnih razlogov, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da so preživninske zmožnosti predlagateljice slabše. Določitev preživnine je odvisna od preživninskih zmožnosti preživninskih zavezancev in ne od njunega trenutnega premoženjskega stanja. Pri presoji zmožnosti udeležencev imata oba enako izhodišče: oba sta mlada, očitno delazmožna in z enako stopnjo izobrazbe. Vsak od njiju ima tudi breme preživljanja še enega otroka iz življenjske skupnosti z drugim partnerjem.
OZ člen 131, 164, 352. ZPIZ-1 člen 201, 281, 282. ZPIZ-2 člen 413, 206.
poklicno zavarovanje - plačevanje zavarovalnih premij s strani delodajalca - neplačilo - denarna odškodnina
Tožnik je ves čas veljavnosti ZPIZ-1 in tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 ohranil pravico, da toženec zanj plačuje prispevke za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje in toženec od te obveznosti ni mogel svojevoljno pravno veljavno odstopiti. Zaradi nerednega plačevanja in nato še prenehanja plačevanja prispevkov za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje je imel tožnik ob upokojitvi na svojem računu pri K. d.d. 15.656,37 enot premoženja manj, kot bi imel, če bi toženec izpolnjeval svojo zakonsko obveznost, torej je bil tožnik oškodovan zaradi protipravnega ravnanja toženca, ki je vzrok za nastanek njegove škode. Zaradi neplačevanja mesečnih prispevkov tožniku ni nastajala škoda mesečno, saj je pravice iz obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja lahko zahteval šele ob upokojitvi, zato mu je nastala škoda šele ob upokojitvi. Pritožbeno sodišče zato sprejema presojo sodišča prve stopnje, da je tožnikov tožbeni zahtevek odškodninske narave, da je za svojo škodo tožnik izvedel šele po obvestilu kapitalske družbe in zato njegov zahtevek ni zastaral, toženec pa je s svojim samovoljnim in protipravnim ravnanjem krivdno povzročil tožniku materialno škodo in mu jo je zato dolžan povrniti.
začasna odredba v zavarovanje denarne terjatve - neznatna škoda - slabo premoženjsko stanje - blokada transakcijskega računa
Tožeči stranki neutemeljeno navajata, da ima tožena stranka več kot 2,000.000,00 EUR letnega prometa in ves denarni tok preko edinega odprtega TRR, da z blokado 132.234,90 EUR ne bi utrpela škode, saj bi lahko normalno poslovala. Uveljavljani znesek ne more prestavljati neznatne škode v okoliščinah tega primera, ko tožeči stranki gradita začasno odredbo ravno na objektivnih okoliščinah slabega premoženjskega stanja.
ZPP člen 151, 151/1, 151/2. ZIZ člen 17, 17/2, 17/2-1.
odločitev o stroških - načelo formalne legalitete - stroški odgovora upnika na ugovor dolžnika - ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi
Dolžnica stroškovne odločitve konkretno ne izpodbija. Uradni preizkus odločitve o upnikovih stroških, ki predstavljajo stroške za pripravo odgovora na ugovor, pa je pokazal nepravilno uporabo materialnega prava. Po drugem odstavku 151. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ mora upravičenje drugih oseb do nagrade izhajati iz zakona. Upnik, ki kot podlago za stroške navaja svoj cenik, do te nagrade zato ni upravičen.
Upniku kot stranki sicer pripadajo izdatki (prvi odstavek 151. člena ZPP). Zahteva za njihovo povrnitev mora biti opredeljena (drugi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ker v konkretnem primeru upnik v stroškovniku določno navaja, da gre za plačilo za pripravo odgovora na ugovor, tem stroškom ni mogoče pripisati naravo izdatkov po prvem odstavku 151. člena ZIZ.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 354, 354/1. OZ člen 393, 393/1, 393/2, 394.
izvršba - menica v zavarovanje izpolnitve obveznosti - pooblastilo za izpolnitev menice - samostojna menična zaveza - deljiva obveznost - solidarna obveznost - določitev obsega izpolnitve obveznosti - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - izostanek razlogov o odločilnih dejstvih - razveljavitev odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje
Glede obveznosti druge toženke je tožeča stranka trdila, da je le ta osebno kot trasant podpisala drugo (prav tako bianco) menico in ji jo izročila s pooblastilom za izpolnitev v zavarovanje bodočih obveznosti prvega toženca iz Prodajne pogodbe. In glede na navedeno je tudi pravilno stališče sodišča prve stopnje, da druga toženka odgovarja tožeči stranki samostojno na podlagi dane menične zaveze. Zato se pritožbeno sodišče strinja tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da je za pravilno odločitev relevanten njen ugovor, da je bila menica izpolnjena v nasprotju z vsebino meničnega pooblastila. Pri tem pa ugotavlja, da obrazložitev sodbe ne vsebuje relevantnih dejstev o vsebini pooblastila druge toženke tožeči stranki za izpolnitev bianco menice, prav tako pa sodba tudi nima razlogov o odločilnem dejstvu, da je tožeča stranka v tem znesku izpolnila bianco menico druge toženke v skladu z vsebino njenega meničnega pooblastila. Sodišče prve stopnje namreč izhaja iz zmotne predpostavke, da morata biti zavezi obeh strank enaki, ker gre za zavarovanje iste obveznosti. Zato v tem delu sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti.
V obravnavanem primeru je izrek sodbe tak, da zavezuje vsako od toženk k plačilu polovice vtoževanega zneska.