Analogija s prvim odstavkom 399. člena ZOR ni utemeljena, saj predvideva bistveno drugačno situacijo (razmerje med posamezniki), kar potrjuje tudi praksa Ustavnega in Vrhovnega sodišča. Velja še dodati, da je bil ratio določbe prvega odstavka 399. člena ZOR, ki je bila sprejeta v povsem drugačnem družbenem in političnem kontekstu, v tem, da je fizičnim osebam (posameznikom) preprečeval kapitalske zaslužke s posojanjem denarja drugim fizičnim osebam (posameznikom). Kapitalskih zaslužkov pa brez izrecne zakonske določbe ni mogoče preprečiti pravnim osebam, še posebej ne tistim, ki se ukvarjajo z gospodarjenjem s kapitalom (npr. bankam, zastavljalnicam), saj gre za izpolnjevanje njihovega poslovnega namena.
Dejansko stanje je v tej zadevi bistveno podobno enemu izmed abstraktnih dejanskih stanov, ki jih predvideva tretji odstavek 399. člena ZOR. Ker je posledica ugotovljene nemoralnosti ničnost višine dogovorjenih pogodbenih in zamudnih obresti, je treba uporabiti analogijo z abstraktnim dejanskim stanom, ki predvideva situacijo, ko je med drugimi osebami dogovorjena obrestna mera, ni pa določena njena višina, zato velja obrestna mera, ki jo banka ali druga bančna organizacija plačuje oziroma s pogodbo določa za tako ali podobno vrsto posla.