OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00017582
OZ člen 59, 421, 421/2.
odstop terjatve s pogodbo (cesija) - odkup terjatev - razmerje med prevzemnikom in dolžnikom - ugovori iz temeljnega razmerja - načelo nevtralnosti dolžnikovega položaja - kritno razmerje - pomen izjave - vrnitev posojila - temeljno razmerje - plačilo terjatve - odstop od pogodbe
Obveznost tožene stranke nasproti tožeči stranki se s to izjavo ni osamosvojila v tem smislu, da bi bila tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati vtoževano terjatev ne glede na to, ali bo iz temeljnega pogodbenega razmerja prejela nasprotno izpolnitev ali ne.
Tožena stranka (kot cesus) v izjavi, ki jo je podala tožeči stranki (kot cesionarju), ni določno, izčrpno in nedvoumno izjavila, da se odpoveduje ugovorom zaradi prodajalčeve neizpolnitve ali nepravilne izpolnitve iz temeljnega razmerja. Zato je sodišče prve stopnje pri razlagi izjave pravilno upoštevalo kontekst, v katerem je bila izjava podana. To pa je dejstvo, da je tožena stranka izjavo podala kot cesus v okviru odstopa terjatev. Vsebino te izjave je posledično pravilno razlagalo skozi prizmo drugega odstavka 421. člena OZ.
Cesus lahko tudi po tem, ko je bila terjatev do njega odstopljena, odstopi od pogodbe, iz katere je bila terjatev cedirana.
Za presojo, ali je za odločitev o stroških postopka po prvem odstavku 158. člena ZPP izpolnjen pogoj takojšnjega umika tožbe po izpolnitvi, ni relevanten le datum izplačila, pač pa tudi, kdaj je bil tožnik seznanjen s tem, na kaj se plačilo nanaša, zlasti, če gre - tako kot v obravnavanem primeru - le za delno plačilo (ali celo za več delnih izplačil, do katerih je pri toženi stranki prišlo v istovrstnih množičnih zadevah, med katere spada tudi obravnavana).
Bistveno pa je, da med izpolnitvijo zahtevka in umikom tožbe ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje, tako da nobeni stranki niso nastali kakršnikoli stroški, povezani s postopkom. Zato je treba šteti, da je tožba umaknjena takoj po izpolnitvi.
Zmanjšanje odškodnine je namreč boniteta, ki je namenjena varstvu dolžnika in ne upnika, pri čemer je namen instituta zastaranja v tem, da sili stranki, da uredita sporno razmerje in s tem varuje dolžnika pred trajnim negotovim pravnim položajem iz izjalovljenega pogodbenega razmerja.
pregled in prepis sodnega spisa - zavrnitev zahteve za vpogled v spis - opravičena korist - pridobitev podatkov - uveljavljanje svoje pravice ali pravne koristi - izvršba zoper dolžnikove dediče
Za učinkovitost uveljavljanja (izterjave) dolgovane terjatve je za upnika pomembno ne le kdo so dediči pokojnega dolžnika temveč tudi, da ve, katero premoženje je bilo v zapuščini in s tem predmet dedovanja. Čeprav upnik ni predlagal ločitve zapuščine po 143. členu ZD (dokler je ta možnost obstajala), to ne vpliva na njegovo pravico, da na podlagi drugega odstavka 150. člena ZPP pridobi potrebne podatke za uspešno uveljavljanje svoje terjatve (tudi z vidika morebitne bodoče izterjave v izvršilnem postopku). Pritožbeno sodišče zato meni, da je upnik s podanimi trditvami izkazal opravičeno korist za pregled in prepis sklepa o dedovanju.
Tožena stranka v času zaključka glavne obravnave ni imela prostega mesta, na katerem bi lahko tožniku zagotovila delo. Tožena stranka je dokazala, da nima več ustreznega delovnega mesta, na katerega bi se lahko tožnik vrnil. Ob ugotovljeni objektivni nezmožnosti zagotoviti tožniku ustrezno delo glede na odpovedano pogodbo o zaposlitvi so neutemeljene navedbe tožnika, da sodišče prve stopnje ni navedlo objektivnih razlogov za sodno razvezo. Organizacija delovnega procesa je v pristojnosti delodajalca, zato je neutemeljena tožnikova ocena, da nemoten delovni proces narekuje zaposlitev petih nadzornikov. Zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožnikov interes za vrnitev na delo ne prevlada nad okoliščinami na strani tožene stranke in da reintegracijski zahtevek ni utemeljen.
Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje tožnik tudi, če bi bilo pri njem ugotovljeno stanje določeno v prvem odstavku ali stanje določeno v drugem odstavku 43. člena ZPIZ-2, ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Pred dopolnjenim 21 letom tožnik ni bil vključen v obvezno zavarovanje in tudi ni dopolnil najmanj tri mesece pokojninske dobe. Tožnik pa tudi v obdobju od dopolnjenega 21 leta starosti do dopolnjenega 30 leta starosti, ne izpolnjuje pogoja gostote 1/4 delovnih let. Tožnik, ki se je prvič vključil v obvezno zavarovanje ko je bil star 26 let, je delo opravljal s prekinitvami do 31. 12. 2015 in skupaj dopolnil 1 leto, 8 mesecev in 22 dni pokojninske dobe, kar nedvomno ne predstavlja pokojninske dobe, ki pokriva najmanj 1/4 delovnih let.
ZPP v tretjem odstavku 189. člena določa, da dokler pravda teče, se ne more o istem zahtevku začeti nova pravda med istimi strankami; če se taka pravda začne, sodišče zavrže tožbo. Zato je v tem sporu pomembno vprašanje, kdaj se je katera od pravd začela.
Kot izhaja iz podatkov v spisu, je bila tožničina nasprotna tožba (v zadevi I Pd 694/2017) vročena toženki še v letu 2016, saj je toženka 22. 11. 2016 vložila pripravljalno vlogo, v kateri je podala tudi odgovor na nasprotno tožbo. Ker je bila tožba v obravnavani zadevi vložena 17. 3. 2017 in toženki vročena 29. 3. 2017, je bila pravda v tej zadevi začeta, ko je že tekel postopek v zadevi opr. št. I Pd 694/2017. Zato je sodišče prve stopnje tožbo za odškodninski zahtevek skladno s tretjim odstavkom 189. člena ZPP pravilno zavrglo.
začasna odredba - prepoved obremenitve in odtujitve nepremičnine - neprimerna začasna odredba - dovoljenost vpisa v zemljiško knjigo - lastništvo nepremičnine
Niti jezikovna, niti namenska oz. sistemska razlaga petega odstavka 168. člena ZIZ ne daje podlage za razlogovanje, da bi se upniku, ki je svojo terjatev do dolžnika že poskušal izterjati in to celo v izvršilnem postopku, vendar neuspešno, odreklo procesno upravičenje za vložitev tožbe po petem odstavku 168. člena ZIZ, če ta ne bi predhodno že v izvršilnem postopku predlagal izvršbo na takšno nepremičnino kot predmet izvršbe in predhodno ne bi bil že v izvršilnem postopku izdan sklep o njegovi prekinitvi zaradi rešitve predhodnega vprašanja.
Sodišče lahko po predlogu upnika (tožnika) v zavarovanje upnikove terjatve zoper dolžnika (toženca) izda predlagano začasno odredbo, če upnik s trditvami v predlogu za izdajo začasne odredbe izkaže obstoj pogojev, kot jih določa ZIZ.
Sodišče ni ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe zato, ker je presodilo, da predlagana začasna odredba s prepovedjo obremenitve, odtujitve in kakršnegakoli razpolaganja z nepremičnino in njeno zaznambo v zemljiški knjigi pri tej nepremičnini, ne dosega zatrjevanega namena zavarovanja (torej ne izpolnjuje pogojev po 271. členu ZIZ). Predmetne nepremičnine namreč niso v zemljiški knjigi vpisane kot lastnina prvo in drugotoženke, ampak tretjetoženke. Zato pa glede na zakonska določila ZZK-1 vpis začasne odredbe s takšno prepovedjo v zemljiško knjigo ni možen.
Vpis predlagane začasne odredbe v zemljiško knjigo ne bi bil mogoč zaradi načela pravnega prednika (9. člen ZZK-1) in dejstva, da je pri tej nepremičnini v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica tretjetoženka, zato pa takšna začasna odredba, izdana zoper prvotoženca in drugotoženko, vpisa zaznambe prepovedi v zemljiški knjigi pri tej nepremičnini ne bi dopuščala. Zato pa predlagana začasna odredba zoper prvotoženca in drugotoženko zatrjevanega namena zavarovanja upnikove denarne terjatve zoper njiju ne dosega, saj vpis takšne prepovedi v zemljiško knjigo ne bi bil možen.
plača - plačilo razlike plače - individualna pogodba o zaposlitvi
Tožena stranka je utemeljevala obstoj individualne pogodbe o zaposlitvi (in s tem pravilnost znižanja plače tožniku in nepodrejenost njegovih pogodb o zaposlitvi pravilom relevantnih kolektivnih pogodb) s tem, da je bil tožnik ključni delavec. ZDR-1 takšne kategorije delavcev ne pozna. Ker je individualno pogodbo mogoče skleniti le s poslovodjo ali z vodilnim delavcem (73. in 74. člena ZDR-1), je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali je bil tožnik eden izmed njiju. Po ugotovitvi, da nobena izmed obravnavanih pogodb o zaposlitvi ni bila individualna pogodba, saj tožnik ni bil ne poslovodja ne vodilni delavec, je pravilno presodilo, da za tožnika velja Kolektivna pogodba za kmetijstvo in živilsko industrijo, podjetniška kolektivna pogodba in Tarifni del podjetniške kolektivne pogodbe, saj te kolektivne pogodbe ne veljajo le za poslovodne osebe oziroma za delavce s posebnimi pooblastili.
ZDR člen 20, 52, 52/1, 52/1-13, 53, 53/2, 54.. ZDR-1 člen 22, 54, 54/1, 54/1-15, 55, 55/2, 56.. ZOFVI člen 93, 99, 99/4, 109, 109/6.. ZOFVI-B člen 4.
transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - izpolnjevanje razpisnih pogojev - pogodba o zaposlitvi za določen čas - učitelj
Šesti odstavek 109. člena ZOFVI dopušča sklenitev pogodbe o zaposlitvi za dobo največ enega leta, če nihče od prijavljenih kandidatov ne izpolnjuje zahtevanih pogojev za zaposlitev in je taka zaposlitev potrebna zaradi nemotenega opravljanja dela.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka s tožnikom ni mogla skleniti pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto učitelja, saj tožnik ni izpolnjeval izobrazbenega pogoja (specialna pedagoška izobrazba), ki ga predvideva četrti odstavek 99. člena ZOFVI.
Ker je v sporih iz naslova transformacije bistveno le vprašanje, ali je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena iz zakonitega razloga ali ne, ni pomembno, zakaj tožnik ni izpolnjeval zahtevanega pogoja oziroma zakaj se ni dokvalificiral. Pritožbeni očitek, da sodišče dejanskega stanja v zvezi s tem ni zadosti raziskalo, ni utemeljen, saj ne gre za odločilna dejstva spora. Ni pomembno, kdo razpisuje izobraževalne programe. Tudi, če bi se ugotovilo, da je na strani tožene stranke oziroma stranske intervenientke razlog, da izobraževalni program ni bil razpisan, to ne bi moglo privesti do ugoditve zahtevku iz naslova transformacije.
Obširne pritožbene navedbe glede krivde države, da izobraževalni program za pridobitev dokvalifikacije ni bil razpisan, torej niso pomembne.
ZPIZ-2 člen 27, 30, 35, 37, 389, 390.. ZPIZ-1 člen 47.
sorazmerni del starostne pokojnine
Za določitev pogojev in obseg pravic, ki gredo zavarovancem iz obveznega pokojninskega zavarovanja, je pooblaščen zakonodajalec. Pri tem mora skrbeti tudi zato, da je z zakonsko ureditvijo zagotovljena posamezna socialna varnost in enakost pred zakonom. Načelo enakosti ne preprečuje, da bi zakonodajalec različno urejal pravna razmerja, ampak ga obvezuje, da enaka razmerja ureja enako ter različna različno. Torej je tudi določitev različnih pogojev ter meril za odmero pravic iz pokojninskega zavarovanja v pristojnosti zakonodajalca. Če takšna ureditev temelji na legitimnih ciljih in so ukrepi za dosego teh ciljev določeni racionalno ter sorazmerno glede na objektivno ugotovljene razlike med zavarovanci, sama ureditev ni v nasprotju z ustavo.
Z uporabo ZPIZ-2 v obravnavani zadevi ni poseženo v pridobljeno pravico. Prav tako z novo ureditvijo odstotkov za odmero starostne pokojnine ni kršena prepoved retroaktivne veljavnosti zakona oziroma njegove določbe. V ZPIZ-2 sicer ni določbe, ki bi tako kot 409. člen ZPIZ-1, različno vrednotila pokojninsko dobo dopolnjeno do 31. 12. 2012 in po 1. 1. 2013, vendar to ne pomeni, da takšna ureditev varstva pričakovanih pravic ne bi bila ustavno skladna. Kot je že poudarilo sodišče prve stopnje, po prehodni določbi 390. člena ZPIZ-2 so predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona, uporabljajo le v postopku za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja ali za ugotavljanje pokojninske dobe, ki se je začel pred uveljavitvijo tega zakona. Za priznanje pravice do starostne pokojnine po predpisih oziroma pod pogoji, ki so veljali v času, ko je tožnik plačeval prispevke oziroma dopolnil pokojninsko dobo, ni nobene podlage. Pravico iz pokojninskega zavarovanja lahko zavarovanec uveljavi, ko zanjo izpolni pogoje, ki jih določa zakon veljaven ob nastopu zavarovanega primera. Tožnik v času, ko je dopolnil določeno pokojninsko dobo in plačal prispevke, ni izpolnjeval pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine. Zato je pravico lahko uveljavil po zakonu, veljavnem v času upokojitve, to je po ZPIZ-2. Po tem zakonu se mu je pravilno vrednotila pokojninska doba in upošteval odmerni odstotek določen v ZPIZ-2.
MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00017498
ZOZP člen 18, 18/1. ZMZPP člen 26, 30, 30/1. Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 85, 85/1, 85/1-a.
invalidska pokojnina - zavarovanje avtomobilske odgovornosti - regresni zahtevek - škoda, povzročena s prometno nesrečo - odgovornostna zavarovalnica - prenos odškodninske terjatve - uporaba avstrijskega prava za prenos odškodninske terjatve - pravno razmerje z mednarodnim elementom - kraj škodnega dogodka - nepogodbena odškodninska odgovornost - pasivna stvarna legitimacija - obseg povračila - lex specialis - obvezna zavarovanja v prometu - povračilni zahtevek - retroaktivna uporaba zakona - zavarovalna pogodba - sorazmerni del
Glede prehoda pravic z neposrednega oškodovanca na nosilca izvajanja pravic socialnega zavarovanja se uporablja pravo kraja, kjer ima sedež nosilec pravic socialnega zavarovanja, v konkretnem primeru avstrijsko pravo po sedežu tožnice, medtem ko se glede vsebine pravic in proti komu takšne pravice obstajajo (pasivna stvarna legitimacija) presojajo po slovenskem pravu.
Obseg povračil, ki jih je dolžna kriti toženka kot odgovornostna zavarovalnica določa ZOZP, ki je lex specialis v razmerju do zakonov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.
V konkretnem primeru je do škodnega dogodka prišlo 28. 12. 1998, kar je pred začetkom veljavnosti ZPIZ-2, ki velja od 1. 1. 2013, in tudi pred začetkom veljavnosti ZPIZ-1, ki velja od 1. 1. 2000. Resda uveljavlja tožnica povračila za čas, ko je že veljal ZPIZ-2, vendar se njegova določila ne morejo retroaktivno uporabiti za škodo, ki je le posledica dogodka iz obdobja pred začetkom njegove veljavnosti. Potencialna obveznost toženke temelji na zavarovalni pogodbi, ki se je nanašala na obdobje, ko se je zgodila prometna nesreča. Tedaj pa toženka ni imela obveznosti plačevanja vtoževanih stroškov in take obveznosti v času sklepanja pogodbe tudi ni mogla predvideti.
Neenaka obravnava javnega uslužbenca zaradi osebne okoliščine je lahko vzrok duševnih bolečin. Pri diskriminaciji so lahko različne vrste nepremoženjske škode med seboj tako prepletene, da je pri določenih posledicah težavno oceniti, za katero izmed pravno priznanih oblik škode gre. Tožnik je v tem sporu vztrajal pri enotnem zahtevku za celotno nepremoženjsko škodo, zato je sodišče tako tožbo obravnavalo in odločilo o tožbenem zahtevku, ker je na podlagi dejanskih trditev o duševnih bolečinah lahko samo določilo višino nepremoženjske škode. Kot nepremoženjska škoda se štejejo tudi pretrpljene duševne bolečine zaradi neenake obravnave delavca oziroma diskriminatornega obravnavanja delodajalca. Skladno s prvim odstavkom 179. člena OZ za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina.
Za obstoj duševnih bolečin zaradi diskriminacije ni nujno, da se te izkazujejo z medicinsko dokumentacijo. Zato tudi ni odločilno, da tožnik ni poiskal zdravniške pomoči in da ni bil hospitaliziran. Že sama trajajoča duševna stiska predstavlja nepremoženjsko škodo.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00019618
ZDR člen 184.. OZ člen 131, 149, 150, 153, 153/2, 153/3, 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - objektivna odgovornost - nevarna dejavnost - soprispevek oškodovanca - nepremoženjska škoda - pravična denarna odškodnina - ekskulpacijski razlog
Tožnik se je poškodoval, ko se je zaradi udarca težkega kladiva ob vijak okrušil košček kovine in mu priletel v oko. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da udarjanje z 10 kg težko macolo ob kovino z vso močjo, da izbiješ vijak, predstavlja nevarno dejavnost. Ugotovljene okoliščine, da je šlo za udarjanje z 10 kg težko macolo ob kovino, da je šlo očitno za napako v materialu, saj iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca izhaja, da do okruškov praviloma ne pride in ob dejstvu, da to opravilo ni bilo običajno pri toženi stranki, so tudi po presoji pritožbenega sodišča okoliščine, zaradi katerih je tveganje za nastanek škode večje od običajnega. Za škodo od nevarne dejavnosti pa v skladu s 150. členom OZ odgovarja tisti, ki se s tako dejavnostjo ukvarja, to je tožena stranka.
Tožnik s tem, ko pri navedenem opravilu ni uporabil zaščitnih očal, ni soprispeval k nastanku škode. Ob upoštevanju mehanizma tožnikove poškodbe in dodatnega pojasnila sodne izvedenke na naroku, da imajo takšne primere poškodb, kot jo je utrpel tožnik, tudi z zaščitnimi očali, je prepričljiv dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče očitati soprispevka k nastali nezgodi.
Kolektivna pogodba za lesarstvo (2015) (2015) člen 41, 44.
plačilo razlike plače - enostransko znižanje plače - variabilni del plače - delovna uspešnost - merila
Tožena stranka je nezakonito enostransko tožniku znižala plačo, saj v zvezi s tem ni dosegla soglasja tožnika in spremembe pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega tožena stranka ni dokazala obstoja veljavno sprejetega splošnega akta o znižanju plač ter ni dokazala, da so bili delavci o znižanju plač neposredno obveščeni. Tožniku je zato sodišče prve stopnje priznalo razliko v plači.
Tožena stranka se svoje obveznosti zagotavljanja tedenskega počitka ne more razbremeniti s sklicevanjem na specifične okoliščine, ki so povezane z življenjem in organizacijo dela v vojaški bazi na misiji v tujini. Tožnik bi moral biti na dneve, ko naj bi mu bil zagotovljen tedenski počitek, 24 ur prost vseh delovnih obveznosti.
invalidska pokojnina - I. kategorija invalidnosti - datum nastanka invalidnosti
Datum nastanka invalidnosti je strokovno medicinsko vprašanje, ki se ugotovi na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije. V kolikor ga na tej podlagi ni mogoče opredeliti, se v praksi toženca, kot datum invalidnosti opredeli datum pregleda pri invalidski komisiji. Invalidnost torej nastane (najkasneje) takrat, ko se invalidska komisija neposredno seznani s stanjem zavarovanca oziroma njegovo invalidnostjo.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - sprememba zakona
Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru poudarilo, da je glede na novo določbo v 31. členu ZDR-1 navedba razloga za sklenitev pogodbe za določen čas obvezna sestavina pogodbe. Opustitev navedbe takšnega razloga posledično pomeni, da je pogodba sklenjena v nasprotju z zakonom in se na podlagi 56. člena ZDR-1 šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00017106
ZIL-1 člen 47. ZPOmK-1 člen 63a, 63a/2, 63a/3, 63b, 63b/2. ZIZ člen 272, 272/1. URS člen 74. Uredba (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije člen 9, 124a, 125/1, 131/2. Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 4/1.
začasna odredba - znamka - kršitev pravic iz znamke - nelojalna konkurenca - določen zahtevek
Na uspeh s svojim zahtevkom na varstvo pred kršitvijo znamke lahko upravičenec upa le, če določno opredeli domnevno kršeči znak.
ZUPJS člen 12, 15, 15/1, 28, 28/1.. ZSVarPre člen 20, 20/1, 26, 26/1, 26/1-1.. SZ-1 člen 121b.. Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem (2004) člen 14, 14/6.. ZDSS-1 člen 63, 63/1.
Po 1. odstavku 28. člena ZUPJS je do subvencije najemnine upravičen tudi najemnik v tržnem najemnem stanovanju. Meja dohodkov za ugotavljanje upravičenosti do subvencije najemnine je ugotovljen dohodek najemnika in oseb, navedenih v najemni pogodbi, ki ne presega višine njihovega minimalnega dohodka, brez dodatka za delovno aktivnost, določenega skladno s predpisi, ki urejajo socialno varstvene prejemke, povečanega za 30 % ugotovljenega dohodka, in za znesek neprofitne najemnine, določene po predpisih, ki urejajo stanovanjske zadeve, ali za znesek priznane neprofitne najemnine pri tržnih in hišniških stanovanjih. V 1. odstavku 28. člena ZUPJS je torej določena meja dohodkov za ugotavljanje upravičenosti do subvencije najemnine oziroma t. i. premoženjski cenzus. Cenzus je pri tržnih stanovanjih odvisen od višine minimalnega dohodka za upravičenca oziroma družino, ugotovljenega dohodka najemnika in oseb iz najemne pogodbe ter zneska priznane neprofitne najemnine pri tržnih in hišniških stanovanjih.
Pri ugotavljanju upravičenosti do subvencionirane najemnine je treba upoštevati povprečne mesečne dohodke, ki se po določbah ZUPJS vštevajo v lastni dohodek, torej tudi nadomestilo med začasno zadržanostjo z dela zaradi bolezni, prejeto v treh koledarskih mesecih pred mesecem vložitve zahteve.