Tožnici niso bila dana primerna in jasna navodila o tem, v kakšnem časovnem obdobju naj opravlja kontrolne UZ desne ledvice. Če bi urolog navedel časovne intervale UZ preiskav, bi bil drugi UZ opravljen v roku 12 mesecev po prvem, kar pomeni v obdobju 16 mesecev po odstranitvi katetra, pri tožnici pa je bil opravljen v obdobju 18 mesecev. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo obstoj vzročne zveze med opustitvijo pravočasno opravljenih UZ preiskav in nastankom škode, to je močno okrnjena funkcija desne ledvice, ki je imela za posledico njeno odstranitev. Toženki tekom postopka nista zatrjevali ali dokazali, da bi bilo v primeru, če bi bil pri tožnici drugi UZ opravljen v roku 12 mesecev po prvem, vse brez posebnosti ter se zato v pritožbah neutemeljeno sklicujeta na to, da je „odločitev sodišča prve stopnje napačna“.
ugovor upnika - posebna razdelitev - končni načrt razdelitve - odločitev o ugovoru
Sodišče je o svoji odločitvi glede pritožnikovega ugovora obvestilo upravitelja, kar pa ne pomeni, da mu odločitve ni bilo potrebno povzeti v izpodbijanem sklepu oziroma obrazložiti. S sklepom o prvi razdelitvi (kar velja tudi za posebno razdelitev) mora namreč sodišče odločiti o ugovorih iz 364. člena ZFPPIPP.
ZPP člen 105, 105/3. ZGD-1 člen 32, 32/1, 515, 515/1.
popolnost vloge - podpis pravne osebe - podpis zakonitega zastopnika pravne osebe
Podpis pravne osebe v skladu s sodno prakso tako praviloma sestavljajo firma, navedba imena in funkcija osebe, ki je upravičena za njeno zastopanje ter njen lastnoročni podpis. Navedene sestavine podpisa pravne osebe sodišču ob prejemu vloge omogočajo presojo, ali je vlogo vložila oz. podpisala oseba, ki je pooblaščena za zastopanje pravne osebe.
Ugovor dolžnika je pri navedbi PODPIS DOLŽNIKA vseboval žig dolžnika in lastnoročni podpis. K ugovoru je bil priložen tudi listinski dokaz, iz katerega izhaja, da je direktor in tako zakoniti zastopnik dolžnika, P. M., kar sicer izhaja tudi iz podatkov sodnega registra. Upoštevaje navedeno pa je tudi iz lastnoročnega podpisa na ugovoru mogoče razbrati, da ga je podpisal ravno direktor, saj podpis vsebuje začetnico njegovega imena - P. in njegov priimek - M.
postopek osebnega stečaja - zahteva za razpis naroka - zloraba postopka - namen postopka osebnega stečaja - preizkus prijavljenih terjatev - prerekanje prijavljene terjatve - stranka stečajnega postopka - sklep o preizkusu terjatev - pritožba dolžnika - pravnomočnost sklepa - nezakonitost dela sodnikov - nepravilnosti pri delu sodišča - pritožbeni postopek - disciplinska odgovornost - kazenska odgovornost
Iz 1. točke obrazložitve dolžnikovega predloga izhaja zloraba postopka osebnega stečaja, saj dolžnik navaja, da je šel v osebni stečaj zato, da bo dokazal, kako slovenski državni uslužbenci naklepno in namerno kršijo človekove pravice ter pravni in ustavni red Republike Slovenije. Postopek osebnega stečaja temu pač ni namenjen. Namenjen je poplačilu upnikov prezadolženega dolžnika in pa tudi odpustu obveznosti poštenemu in vestnemu stečajnemu dolžniku. Iz predloga pa ne izhaja, da bi dolžnik zasledoval dovoljene cilje.
V postopku preizkusa terjatev ima tudi dolžnik kot stranka postopka pravico prerekati prijavljene terjatve. Te možnosti dolžnik v postopku ni izkoristil, prav tako se ni pritožil na sklepe o preizkusu terjatev. Kakršnihkoli nepravilnosti glede preizkusa terjatev zdaj ne more več uveljavljati, saj je sklep o preizkusu terjatev pravnomočen. Če je dolžnik menil, da so obstajale kakršnekoli nezakonitosti v postopku preizkusa terjatev ali v postopku odločanja o upnikovem ugovoru proti odpustu obveznosti, bi moral take nepravilnosti, kot sam navaja: nezakonitosti, uveljavljati v pritožbenih postopkih zoper te odločitve, česar pa ni storil.
V zakonu ni podlage, da bi sodišče prve stopnje na navedeni dolžnikov predlog razpisalo narok. Ob tem sploh ni jasno, kaj naj bi se razčiščevalo na tem naroku, saj dolžnik zgolj pavšalno navaja nezakonitosti v delu višje pravosodne svetovalke in stečajnega upravitelja, enako velja tudi za očitke razpravljajoči sodnici. Nepravilnosti pri delu oziroma nezakonitosti se lahko razčiščujejo le v pritožbenih postopkih zoper izdane sklepe, teh možnosti pa dolžnik ni uporabil. Disciplinska in kazenska odgovornost pa se ne ugotavljata v stečajnem postopku, temveč so temu namenjeni drugi postopki.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00017858
ZGD člen 439, 439-8. ZGD-1 člen 505, 505-8. ZPP člen 286, 286/1, 286/4, 286/6.
družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) - poslovodenje družb - pridobitev protipravne premoženjske koristi - zahtevek družbe proti poslovodji - odgovornost poslovodje - soglasje k vložitvi tožbe - sklep skupščine o vložitvi tožbe - predpostavka za vložitev tožbe - adhezijski postopek - napotitev na pravdo
Ni mogoče sprejeti stališča, da sklep skupščine tožeče stranke ni bil potreben, ker je kazensko sodišče v adhezijskem postopku tožečo stranko kot oškodovanko s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Napotitev kazenskega sodišča pomeni zgolj to, da je bila tožeča stranka na podlagi zakonite (procesnopravne) napotitve na pravdo upravičena vložiti tožbo za plačilo 9.821,17 EUR. Ta napotitev pa ne more nadomestiti obstoja materialnopravnih predpostavk, kot je sklep družbenikov o vložitvi tožbe zoper (nekdanjega) poslovodjo; je le pouk oškodovancu, da sme svoj zahtevek uveljavljati v pravdnem postopku, v katerem mora oškodovanec, navkljub napotilu kazenskega sodišča, izpolniti vse z zakonom predpisane materialnopravne predpostavke, ki so potrebne za utemeljenost njegovega tožbenega zahtevka. Glede na besedilo osme alineje 439. člena ZGD (enako glede na besedilo osme alineje 505. člena ZGD-1), pa je za uveljavljanje zahtevka tako proti trenutnemu kot nekdanjemu poslovodji družbe v zvezi s povračilom (oziroma vrnitvijo) premoženjske koristi, ki je bila protipravno pridobljena pri poslovodenju, potreben sklep skupščine družbenikov. Tega tožeča stranka ni pridobila (na kar utemeljeno opozarja pritožnica), zato je višje sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo.
upravljanje stečajne mase - oddajanje nepremičnine v najem - soglasje sodišča za oddajo v najem - višina najemnine
Oddajanje premoženja stečajnega dolžnika v najem spada med upravljanje stečajne mase. Zakon za tak primer določa, za mora upravitelj pred sklenitvijo pogodbe ali izvedbo drugega pravnega posla pridobiti soglasje sodišča, ni pa zakonsko predviden noben postopek, po katerem bi moral upravitelj oddati predmet najema.
osebni stečaj - ugovor proti odpustu obveznosti - ugovor dolžnika - preizkusna doba - izjemne okoliščine
Na podlagi ugovora proti odpustu obveznosti je dopustno skrajšati preizkusno obdobje v trajanju več kot dve leti, če so podane izjemne okoliščine, določene v osmem odstavku 400. člena ZFPPIPP. Dolžnik sicer spada v skupino starostnih upokojencev, vendar prejema nadpovprečno visoko pokojnino. Iz podatkov v spisu tudi ne izhaja, da bi nastopile druge izjemne okoliščine oziroma poslabšanje zdravstvenega stanja glede na stanje pred začetkom postopka.
poslovna goljufija - eventualni naklep - nastala škoda - objektivni pogoj kaznivosti
Vse okoliščine, ki jih pritožnik navaja v pritožbi (da je obdolženčeva družba poslovno sodelovala z oškodovano družbo pri več različnih naročilih za nemško in avstrijsko družbo in sicer C., H. G. ter Z. G. že v letu 2011, da so bili naročniki resni, vsi projekti ter naročila izvedena in plačana, nadalje, da je imela družba v inkriminiranem času blokirane račune, da pa je za poravnavo plačila oškodovani družbi obljubila, da ji bo pripeljala poslovne partnerje iz tujine in s provizijo, ki bi jo pri tem dobila, kompenzirala dolg, ter obljubila obročno plačilo dolga v treh letih) potrjujejo prav to, kar ugotavlja sodišče prve stopnje glede naklepa, da se je obdolženi zavedal, da je družba D. P. d.o.o. neplačevita in da lahko pride do neplačila obveznosti, pa je v to vseeno privolil, da bi na tak način zagotovil nadaljnje poslovanje svoje družbe
zavrnitev dokaznega predloga - nepotreben dokaz - kaznivo dejanje spolni napad na osebo mlajšo od 15 let
Sodišče, ki ga zavezuje poleg načela proste presoje dokazov tudi načelo učinkovitosti in ekonomičnosti postopka (člen 15 ZKP), pa sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve povsem odveč, oziroma, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo že dokazano, ali pa je brez pomena za zadevo, oziroma, če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Prvo sodišče je zavrnitev dokaznih predlogov temeljito obrazložilo (točka 24) s tem, da predlagane priče niso bile predlagane iz razloga, ker bi lahko karkoli izpovedale o domnevnih dogodkih, ki sta pod obtožbo, pri katerih sta bila prisotna obtoženec ali oškodovanka, temveč le o njunem odnosu po tem dogodku. Ker je o posledicah doživljanja travmatskega dogodka oškodovanke, njenih stiskah ter o tem, kako so se le-te odrazile navzven tudi po daljšem obdobju, temeljito povprašalo tudi oba izvedenca dr. K. in dr. T., ki sta ob dodatnih zaslišanjih podrobneje pojasnila posledice doživljanj in stisk oškodovanke po tem dogodku, je pritrditi prvemu sodišču, da obramba takšnega dokaznega predloga, ko naj bi predlagane priče izpovedovale le o odnosu med obtožencem in oškodovanko po tem dogodku, ni utemeljila s potrebno stopnjo materialnopravne relevantnosti, saj ni ponudila ustrezne podlage, iz katere bi izhajala ocena verjetnosti uspeha tako predlaganih dokazov.
Zavrnitev takšnega dokaznega predloga, ki pa je zaradi jasnosti zadeve tudi odveč, pa tudi ni vnesla kakršnegakoli dvoma v ugotovljeno obremenilno dejstvo v zvezi s posledicami, doživljanji in stiskami oškodovanke, ki so se odražale navzven, kar pa sta že tekom postopka podrobneje obrazložila tudi oba angažirana izvedenca. Po povedanem se torej pritožbene navedbe o kršitvi pravice do obrambe (drugi odstavek člena 371 ZKP) in posledično o kršitvi pravice do poštenega postopka izkažejo za neutemeljene.
prodaja električne energije - pogodba o prodaji in nakupu električne energije - razlaga pogodbe - kraj izpolnitve obveznosti - merilno mesto - sprememba uporabnika merilnega mesta - nemožnost izpolnitve pogodbene obveznosti - povrnitev škode - poslovna odškodninska odgovornost - razbremenitev odškodninske odgovornosti - oprostitev dolžnika odgovornosti - notranja in zunanja tveganja - ravnanje pogodbenih partnerjev
Tako v teoriji kot v sodni praksi je uveljavljeno stališče, da je treba razlikovati med zunanjimi in notranjimi tveganji, pri čemer dolžnik za notranja tveganja odgovarja, odgovornosti pa se lahko v skladu z 240. členom OZ razbremeni le v primeru, da gre za zunanja tveganja (rizike), torej tveganja, na katera ne more vplivati. Ravnanja pogodbenih partnerjev dolžnika sodijo med notranja tveganja, torej tveganja, ki jih je dolžnik dolžan sam obvladovati. Tu ne gre za njegovo krivdo, saj je poslovna odškodninska odgovornost odgovornost, ki se približuje objektivni odgovornosti. Po 240. členu OZ se dolžnik lahko razbremeni odgovornosti le tako, da dokaže, da ne gre za notranje, temveč za zunanje tveganje. Odpoved ali sprememba koncesijske pogodbe v času od sklenitve pogodbe do začetka dobave elektrike zagotovo predstavlja notranje tveganje tožene stranke, torej tveganje, ki ga je pripisati toženi stranki, ki ga lahko tudi lažje obvladuje in sanira posledice morebitnega nastanka škode (tudi z morebitnim odškodninskim zahtevkom do partnerja iz koncesijske pogodbe).
Gre za tipično zmoto v izjavi. Toženka očitno ni hotela stikov do 24. 8., pač pa do 20. 8., izjavila pa je, da si jih želi. Tega se ne da sanirati s popravnim sklepom.
Tožnica osmih dni dopusta za sporni leti ni mogla izkoristiti iz razlogov na strani tožene stranke. Ker ji je pri toženi stranki delovno razmerje prenehalo zaradi prehoda k drugemu delodajalcu, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo 164. člen ZDR-1 in tožnici prisodilo nadomestilo v višini izračuna tožene stranke.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - pisno opozorilo
Namen pisnega opozorila iz 85. člena ZDR-1 je v tem, da delodajalec delavca pisno seznani, katere konkretne delovne obveznosti je kršil oziroma katera predpisana ravnanja je opustil, vse s ciljem, da delavec teh kršitev oziroma ravnanj ne ponavlja več (tudi zaradi kasnejše morebitne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga). Ker se utemeljenost pisnega opozorila presoja v sodnem postopku v okviru presoje zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga (zoper pisno opozorilo ni dopustno posebno sodno varstvo), je odločilnega pomena dejstvo, da delavec ve, kaj mu je bilo v tem pisnem opozorilu očitano. Šele v takšnem primeru ima možnost v sodnem postopku uspešno uveljavljati, da kršitve, ki mu jo je delodajalec očital v pisnem opozorilu, ni storil (seveda ob upoštevanju dejstva, da je dokazno breme za zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga na delodajalcu - prvi odstavek 84. člena ZDR-1).
Tožena stranka je tožniku podala tri pisna opozorila, ki so datirana z dnem 13. 10. 2016 (to tožniku ni bilo vročeno), 18. 10. 2016 in 6. 9. 2016. Glede na to, da pisno opozorilo z dne 13. 10. 2016 tožniku sploh ni bilo vročeno, se sodišče prve stopnje do njegove obrazložitve in do njegove vsebinske utemeljenosti pravilno ni opredeljevalo. Ker pisni opozorili z dne 18. 10. 2016 in 6. 9. 2016 nista zadostili standardu obrazloženosti (ki bi omogočal tožniku ustrezno varstvo svojih pravic v sodnem postopku) je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
sodna taksa kot pravna predpostavka - sodna taksa za pritožbo - višina sodne takse - izpodbijana višina sodne takse
Sodna taksa za pritožbo zoper sodbo je enaka tako v primeru vrednosti izpodbijanega dela 10.791,36 EUR (11.544,00 EUR – 752,64 EUR) kot v primeru vrednosti izpodbijanega dela 10.004,36 EUR (11.544,00 EUR – 1.539,64 EUR) in to v višini 459,00 EUR (3 x 153,00 EUR), skladno s tar. št. 1121 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v zvezi s 16. členom ZST-1.
Med seznanitvijo z delno izpolnitvijo in umikom tožbe je sicer res poteklo 5 mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje. Zgolj razpis naroka, ki je bil kasneje preklican, pa ni oprava procesnega dejanja in ne vpliva na presojo, da je tožnik umaknil tožbo takoj po delni izpolnitvi zahtevka.
Kadar pride med pravdo do delnega umika tožbe, to narekuje odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerijo po uspehu. Določbe drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujejo, ampak dopolnjujejo tudi, kadar tožena stranka samo delno izpolni tožbeni zahtevek, tožnik pa se s tem zadovolji. Če tožbo (takoj) po delni izpolnitvi tožbenega zahtevka umakne, lahko zahteva od toženca toliko pravdnih stroškov, kolikor mu jih pripada po drugem odstavku 154. člena ZPP.
ZDR-1 člen 200, 200/1, 200/2.. ZDR-1 člen 200, 200/1, 200/2.. ZJU člen 5, 5/1, 5/2.. ZSPJS člen 3, 3/2, 3/3, 3/5, 3a, 3a/10.
sodno varstvo - zavrženje tožbe - javni uslužbenec - sistem plač v javnem sektorju
S 3. a členom ZSPJS je delodajalcu omogočeno, da po pisni zahtevi delavca sam predhodno preveri zakonitost plače javnega uslužbenca. Med strankama v postopku ni sporno, da je tožnica poziv za odpravo nezakonitosti v zvezi s pogodbo o zaposlitvi naslovila na toženo stranko in zahtevala, da se ji plača skladno s 3. in 3. a členom določi z zakonskimi predpisi. Tožena stranka na ta poziv ni odgovorila in tožnica je predmetno vložila tožbo. Ker ZSPJS v 10. odstavku 3.a člena napotuje na poseben zakon v okviru uveljavljanja pravnega varstva javnega uslužbenca, ki ureja postopek pritožbe oziroma ugovora in se upoštevajo določbe posebnega zakona, je sodišče prve stopnje pravilno postopalo, upoštevajoč prvi in drugi odstavek 200. člena ZDR-1. Tožnica je vložila tožbo na sodišče po 6 mesecih od zakonsko določenega roka za sodno varstvo, zato je sodišče prve stopnje tožbo v tem delu pravilno zavrglo.
Četudi tožena stranka ni imela sprejetih aktov, ki bi določali višino plače, je odločilno, da gre za voljeno funkcijo in zatrjevano opravljanje istega dela. Enake pravne položaje je treba obravnavati enako, zato ni nobenega razumnega razloga, da tožeča stranka ne bi na voljeni funkciji sekretarja prejemala enake plače kot delavka, ki je to funkcijo opravljala pred njo.
Dejstvo, da je bil tožnik z delnim plačilom tožene stranke seznanjen 5. 12. 2017, tožbo pa je umaknil 18. 6. 2018, ne pomeni, da tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi. Med seznanitvijo z delno izpolnitvijo in umikom tožbe je sicer res poteklo 6 mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje, zato je umik tožbe pravočasen.
Kadar pride med pravdo do delnega umika tožbe, to narekuje odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerijo po uspehu.
ZDR-1 člen 131, 131/2.. ZDR člen 126, 126/2, 127, 127/1.
plačilo razlike plače - pobotni ugovor - regres za letni dopust - zakonske zamudne obresti
Po določbi drugega odstavka 126. člena ZDR oz. ZDR-1 je plača delavca sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Po določbi prvega odstavka 127. člena ZDR oz. ZDR-1, se osnovna plača določi upoštevaje zahtevnost dela, za katerega je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi. V prvem odstavku 9. člena pogodbe o zaposlitvi je določeno, da osnovna plača tožnika na navedenem delovnem mestu glede na pričakovane delovne rezultate znaša 1.203,00 EUR bruto in da je tožnik upravičen do dodatka k osnovni plači glede na pričakovani delovni rezultat in delovno uspešnost. Iz takšne dikcije pogodbenih določil, ki so skladna z zakonskimi določili, ne izhaja, da osnovna tožnikova plača po pogodbi o zaposlitvi zajema tudi vse dodatke.
razvrstitev v plačni razred - javni uslužbenec - upoštevanje napredovanj - uradniško delovno mesto
Imenovanje v naziv za uradniško delovno mesto je bistvenega pomena, zato je treba določbo prvega odstavka 20. člena ZSPJS o ohranitvi napredovalnih razredov, ki jih je javni uslužbenec dosegel na prejšnjem delovnem mestu, v primeru uradniških delovnih mestih razlagati na način, da javni uslužbenec ohrani število doseženih napredovalnih razredov na prejšnjem delovnem mestu, vendar v konkretnem nazivu, v katerem je opravljal javne naloge. Člen 19 ZSPJS ne ureja prenosa plačnih razredov iz naslova napredovanj v nazivu, temveč vzpostavlja zgolj temeljno pravilo, da se javni uslužbenec ob imenovanju v naziv razvrsti v plačni razred, v katerega je uvrščen naziv, v katerega je imenovan.