Za presojo, ali je za odločitev o stroških postopka po prvem odstavku 158. člena ZPP izpolnjen pogoj takojšnjega umika tožbe po izpolnitvi, ni relevanten le datum izplačila, pač pa tudi, kdaj je bil tožnik seznanjen s tem, na kaj se plačilo nanaša, zlasti če gre - tako kot v obravnavanem primeru - le za delno plačilo (ali celo za več delnih izplačil, do katerih je pri toženi stranki prišlo v istovrstnih množičnih zadevah, med katere spada tudi obravnavana).
Tudi sicer je pri presoji pravočasnosti umika tožbe po izpolnitvi zahtevka bistveno, da med izpolnitvijo zahtevka in umikom tožbe ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje, tako da nobeni stranki niso nastali kakršnikoli stroški, povezani s postopkom. Zato je treba šteti, da je tožba umaknjena takoj po izpolnitvi, tudi če med samim izplačilom in umikom preteče nekaj mesecev. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v več istovrstnih podobnih zadevah.
Dolžnik je lahko pričakoval prijavo terjatve zastavnega upnika na razdelitvenem naroku. Moral bi nanj pristopiti, da bi lahko prerekal terjatev in si na ta način zagotovil enako pravico v pritožbi. Ker tega ni storil, mu je pravica do prerekanja iz 201. člena ZIZ ugasnila.
Dejstvo, da je tožnik plačilo prejel 5. 12. 2017, tožbo pa umaknil 31. 5. 2018, ne pomeni, da tožbe ni umaknil takoj. Med izvršenim plačilom in umikom tožbe je poteklo skoraj šest mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje. Čeprav tožnik tožbe ni umaknil (takoj) po izpolnitvi zahtevka, takšna "zamuda" ni imela nobenih stroškovnih posledic. Ko ZPP v prvem odstavku 158. člena določa, da mora tožeča stranka, ki tožbo umakne, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo umakne takoj po tem, ko tožena stranka izpolni zahtevek, s tem ne določa, da ob umiku tožbe tožnik stroškov ne nosi le v primeru takojšnjega umika. ZPP v tem določilu le preprečuje nastajanje morebitnih nadaljnjih (nepotrebnih) pravdnih stroškov. Zato toženka v primeru umika tožbe nima pravice do povrnitve pravdnih stroškov, kadar do umika pride neposredno (brez pravdnih dejanj) po tem, ko ta izpolni svojo obveznost.
ZSPJS člen 17a, 17a/10.. ZObr člen 93, 93/11, 94, 94/1, 94/1-2.. ZDR-1 člen 185.. ZSSloV člen 49, 49/14.. Pravilnik o službeni oceni (2014) člen 15, 18.. Uredba o nagradah za sklenitev in podaljšanje pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski (2008) člen 4.
službena ocena - prenehanje pogodbe o zaposlitvi - javni uslužbenec - denarna nagrada - obrazložitev ocene - negativna ocena njegovega dela
Utemeljitev ocene v V. delu službene ocene ustreza zahtevi po utemeljitvi ocene, kot izhaja iz 15. člena Pravilnika o službeni oceni. Utemeljitev službene ocene po citirani določbi namreč ne zahteva obrazložitve ocene posamezne kompetence in vojaške usposobljenosti, temveč celovito in jasno sliko osebnosti, kompetenc, usposobljenosti, uspešnosti in posebnih dosežkov ocenjevanega, temu pa tožnikova ocena zadostuje. Delodajalec lahko službeno oceno utemelji tudi v sodnem postopku, zato morebitna pomanjkljiva obrazložitev ne vpliva na zakonitost ocene.
Prenehanje delovnega razmerja na podlagi dveh zaporednih negativnih ocen ne pomeni prenehanja delovnega razmerja iz krivdnih razlogov na strani tožnika. Gre namreč za samostojen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 94. členu ZObr. Tožniku zato, ker mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo zaradi dveh negativnih službenih ocen, ker ni dosegel večine zastavljenih ciljev in rezultatov ter je v celoti pod pričakovanji opravljal delo v ocenjevalnem obdobju, ni mogoče očitati, da mu je prenehalo zaradi njegove krivde, temveč kvečjemu zaradi njegove nesposobnosti. Za krivdni razlog na pripadnikovi strani bi šlo v primeru kršitev delovnih obveznosti, ki pa tožniku niso očitane (npr. kršitev vojaške discipline kot razlog za odpoved iz 94. člena ZObr). Ker torej tožniku pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana iz krivdnih razlogov na njegovi strani, tožena stranka od tožnika neutemeljeno zahteva povrnitev posebne denarne nagrade.
Po 2. odstavku 34. člena ZSVarPre je upravičenec do izredne denarne socialne pomoči dolžan prejeto pomoč uporabiti za namen, za katerega mu je bila dodeljena, in sicer v roku 30 dni po prejemu pomoči oziroma do vložitve nove vloge, če je vložena pred potekom roka. Če je rok zamujen iz opravičenih razlogov, je v skladu z zakonom o splošnem upravnem postopku mogoč predlog za vrnitev v prejšnje stanje (3. odstavek). Dokazila o porabi sredstev je upravičenec dolžan predložiti pristojnemu centru za socialno delo v roku 45 dni po prejemu izredne denarne socialne pomoči, oziroma najkasneje ob vložitvi nove vloge za izredno denarno socialno pomoč. Če tega ne stori, ali pa se iz dokazil ugotovi, da pomoč ni bila namensko uporabljena, ali ni bila uporabljana v predpisanem roku, ni upravičen do izredne socialne pomoči 14 mesecev po mesecu prejema istovrstne denarne dajatve, razen v primeru vložitve nove vloge zaradi naravne nesreče ali višje sile (4. odstavek).
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO VARSTVO
VDS00018357
ZSDP člen 81.. ZPIZ-1 člen 142.. OZ člen 131, 148.
dodatek za nego otroka - dodatek za pomoč in postrežbo - odškodninska odgovornost države za delo državnih organov
Protipravnost pri izdaji upravnih odločb ni podana pri vsaki zmotni uporabi materialnega predpisa ali kršitvi postopka, temveč je ravnanje protipravno le, če gre za kvalificirano stopnjo napačnosti oziroma kršitev, ki je zavestna, namerna in očitna. Torej, če gre zlasti za nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse, neuporabo jasne določbe zakona ali namerno razlago predpisov v nasprotju z ustaljeno sodno prakso zaradi pristranskosti, če je podano grobo kršenje pravil postopka in napake, ki so povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja v smislu arbitrarnosti oziroma izdaje odločbe zunaj z zakonom predvidenega postopka. Celo ugotovljena nezakonitost, sama po sebi še ne pomeni nujno nastanka odškodninske odgovornosti, saj se za obstoj odškodninskega elementa protipravnosti pri postopanju upravnih organov zahteva hujše odstopanje od pričakovanih standardov postopanja. Le v primeru težjih kršitev, kot so zloraba, samovolja in podobno, ki očitno odstopajo od nekega pravnega standarda postopanja, je izkazan odškodninski namen protipravnosti.
Toženima strankama ni mogoče očitati, da sta pri izdaji spornih odločb, nerazumno odstopili od materialnega prava. Četudi je bil ustavljen dodatek za nego otroka za nazaj drugotoženi stranki ni mogoče očitati grobega kršenja pravil postopka niti napake, ki bi bila povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja v smislu arbitrarnosti oziroma izdaje odločbe zunaj z zakonom predvidenega postopka. Enako velja glede dajanja navodil prvotožene stranke drugotoženi stranki, saj ne gre za obvezna navodila glede tolmačenja zakonodaje.
transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - odločanje brez glavne obravnave - bistvena kršitev določb postopka
V obravnavanem primeru v novem sojenju ni bilo pogojev za izdajo izpodbijane sodbe brez glavne obravnave, saj je bila zadeva s sodbo in sklepom VDSS ob delni spremembi prvostopenjske sodbe in pravnomočni odločitvi o transformaciji pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo za nedoločen čas razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. Že okoliščina, da je zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje zato, ker je bilo zaradi zmotne presoje glede zakonitosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas dejansko stanje v zvezi z nadaljnjimi zahtevki nepopolno ugotovljeno (odločilna dejstva v zvezi z reparacijskim zahtevkom in zahtevkom za vrnitev na delo k toženi stranki se sploh niso ugotavljala, ker to glede na tedanjo odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka glede transformacije ni bilo potrebno), kaže, da pogoji iz prvega odstavka 24. člena ZDSS-1 v ponovnem sojenju niso bili izpolnjeni. Ni mogoče šteti, da bi pisna izjava o odpovedi glavni obravnavi, podana v prvem postopku, veljala tudi v ponovljenem sojenju. Zato je podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00017920
ZP-1 člen 14, 14/1, 15, 15/1, 56, 57, 57/3, 62a, 62a/1, 62/1-2, 136, 136/1, 136/1-1. ZVPot člen 78, 78/1, 78/1-14.
hitri postopek o prekršku - plačilni nalog - opis dejanskega stanja v plačilnem nalogu - zakonski znaki prekrška - osebna zaznava prekrška - odgovornost odgovorne osebe - odgovornost pravne osebe - izdaja računa
Za izrek pisne odločbe o prekršku je zahtevana podrobnejša dejanska opredelitev očitanega dejanja, kot pa se to zahteva za vsebino plačilnega naloga, v katerem zadošča že samo opis dejanskega stanja.
Opis dejanskega stanja mora vsebovati vsaj takšno dejstveno podlago, iz katere je z logičnim sklepanjem mogoče ugotoviti, da je neposredni storilec bil pooblaščen opravljati delo v imenu, na račun, v korist ali s sredstvi pravne osebe in da je storilec pri opravljanju dejavnosti pravne osebe prekršek storil v njenem imenu ali za njen račun ali v njeno korist ali z njenimi sredstvi, kar je temelj odgovornosti pravne osebe po prvem odstavku 14. člena ZP-1 in temelj odgovornosti odgovorne osebe po prvem odstavku 15. člena ZP-1.
″Tožnikovih″ sodnih taks ni mogoče šteti kot njegovih potrebnih stroškov. Tožnik je plačila sodnih taks oproščen, sodnih taks ni plačal in te ga zaradi oprostitve tudi ne bodo bremenile. Povedano drugače, zaradi oprostitve so sodne takse postale predmet razmerja med sodiščem in nasprotno stranko (tožencem) oziroma postopka po ZST-1. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z odločbo Bpp stroške tožnikovega odvetniškega zastopanja (stroške stranke) prisodilo na račun Bpp in ne neposredno tožniku, saj tožniku ni bila priznana brezplačna pravna pomoč v obliki odvetniškega zastopanja, ampak je bil le oproščen plačila pravdnih stroškov na prvi stopnji sojenja.Sodišče prve stopnje bi moralo tožniku priznati stroške izvedenskega mnenja in naložiti tožencu, da le-te plača na račun Bpp.
Razlaga Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju KPVIZ) (2007) člen 75.. ZDR-1 člen 9, 9/2.. Konvencija Mednarodne organizacije dela (MOD) št. 87 o sindikalni svobodi in zaščiti sindikalnih pravic člen 3.
pavšalna odškodnina - kolektivna pogodba - nezakonita odpoved - pogodbeno razmerje - dejavnost vzgoje in izobraževanja
V 75. členu KPVIZ je določena pavšalna odškodnina za nezakonite odločitve delodajalca in je to inštitut delovnega prava "sui generis", kot to izhaja iz več odločb Vrhovnega sodišča RS, v katerih je pojasnjeno, da se stranke kolektivne pogodbe lahko glede na določbe Konvencije št. 87 mednarodne organizacije dela (3. člen) in ZDR-1, ki v drugem odstavku 9. člena določa, da se s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon. Torej s kolektivno pogodbo se prosto dogovarjajo in samostojno oblikujejo pravno obliko, vrsto, višino in pogoje odškodnine, katere namen je preprečevati nezakonita ravnanja delodajalca pri prenehanju delovnih razmerjih. Podpis kolektivne pogodbe predstavlja poenotenje volj in hotenj glede odškodnine oziroma pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki jo izplača delodajalec delavcu za svoje nezakonite odločitve. Zato je določitev pavšalne odškodnine oziroma pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki sicer pripada delavcu, poleg reparacijskega in reintegracijskega zahtevka v skladu s kolektivno voljo pogodbenih strank. Take pavšalne odškodnine veljavni predpisi ne prepovedujejo, zato je zmotno pritožbeno zatrjevanje, da bi moralo sodišče ugotavljati elemente odškodninske odgovornosti v skladu z določbami OZ.
Res je sicer, da je tožena stranka delno izpolnila tožbeni zahtevek tožnika 5. 12. 2017, ta pa je tožbo umaknil 22. 6. 2018, vendar to ne pomeni, da tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi. Med seznanitvijo z delno izpolnitvijo in umikom tožbe je sicer res poteklo več mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje. Sodišče prve stopnje je tako zavzelo zmotno stališče, da tožnik ni upravičen do povračila stroškov postopka ter da mora povrniti toženi stranki celotne stroške postopka, ker tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi zahtevka.
Kadar pride med pravdo do delnega umika tožbe, to narekuje odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerijo po uspehu. Določbe drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujejo, ampak dopolnjujejo tudi, kadar tožena stranka samo delno izpolni tožbeni zahtevek, tožnik pa se s tem zadovolji. Če tožbo takoj po delni izpolnitvi tožbenega zahtevka umakne, lahko zahteva od toženca toliko pravdnih stroškov, kolikor mu jih pripada po drugem odstavku 154. člena ZPP
ZUTD člen 60, 60/1, 69, 70, 70/2, 70/3, 180, 180/2.. ZZZPB-UPB1 člen 25a, 25a/3.
denarno nadomestilo med brezposelnostjo - zavarovalna doba
Po prehodni določbi 2. odstavka 180. člena ZUTD zavarovanec, ki je pridobil pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti do začetka uporabe tega zakona, zadrži te pravice v obsegu in trajanju po določbah ZZZPB. V 2. odstavku 180. člena ZUTD je nadalje eksplicitno določeno, da se zadržanje teh pravic nanaša na pravico do denarnega nadomestila, ki je zavarovanec, mlajši od 50 let, ni v celoti izkoristil zaradi njenega prenehanja brez volje ali krivde zavarovanca.
Prehodno določbo 2. odstavka 180. člena ZUTD je zaradi načela enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS mogoče pravilno razlagati in uporabljati le v smislu 70. člena ZUTD. Za neizkoriščeni del denarnega nadomestila po ZZZPB namreč lahko velja le enako, kot velja za neizkoriščeni del denarnega nadomestila po ZUTD. Pomeni, da se neizkoriščeni del pravice po ZZZPB lahko uveljavi, če je ta daljši od nove pravice po ZUTD in če je izbira pisna.
ZJU člen 25.. Zakon o obrambi člen 100a.. ZDR-1 člen 200, 200/5.. Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (2013) člen 6, 6/1, 6/2, 6/3.. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (1991) člen 40.. ZKolP člen 10, 10/1, 11, 11/1.. ZRSin člen 7.
solidarnostna pomoč - denarna terjatev iz delovnega razmerja
Sodišče prve stopnje je vse izpodbijane odločbe odpravilo kot nezakonite, vendar pa po presoji pritožbenega sodišča vsebinska presoja odločbe z dne 12. 6. 2017 (v zvezi z odločbo z dne 4. 11. 2016) zaradi prepoznega uveljavljanja sodnega varstva ne pride v poštev. Vseeno to ne pomeni, da je v posledici dokončne in pravnomočne odločbe z dne 12. 6. 2017 neutemeljen tudi tožnikov denarni zahtevek za plačilo solidarnostne pomoči za leto 2014.
Ker gre za denarno terjatev, za katero velja pravilo neposrednega uveljavljanja sodnega varstva iz petega odstavka 200. člena ZDR-1, dokončna odločba o tem, da se solidarnostna pomoč ne prizna, ni ovira za to, da tožnik v sodnem sporu ne bi mogel doseči priznanja te denarne terjatve. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da tožnikova prošnja za solidarnostno pomoč ni zahteva v smislu 100.a člena ZObr, temveč zahteva za izplačilo solidarnostne pomoči iz tretjega odstavka 6. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji, kar pa prav tako ne spremeni tega, da gre za uveljavljanje denarne terjatve in ne za odločanje o zahtevi za varstvo pravic. Izdane odločbe so torej nezakonite tudi zato, ker je tožena stranka o prošnji za solidarnostno pomoč odločala kot o zahtevi za varstvo pravic, za kar ni imela pravne podlage.
Upravičenosti do solidarnostne pomoči ni možno pogojevati s podajo zahteve. Ta je po pravilnem stališču sodišča prve stopnje relevantna zlasti za presojo zapadlosti terjatve oziroma zamude s plačilom (kar je upoštevalo pri odločitvi o začetku teka zakonskih zamudnih obresti), ne vpliva pa na samo pravico na način, da bi bila pravica do solidarnostne pomoči izgubljena, če delavec (oziroma kot določa Aneks, sindikat) v določenem roku ne poda zahteve.
Manjkajoče (minus) ure v zimskih mesecih, to so ure, za katere je tožnik prejel plačilo, čeprav dela ni opravljal, so se kompenzirale s presežkom opravljenih ur iz preteklega leta. Navedene presežke ur je tožnik izrabil v dnevih, ko je v celoti izrabil letni dopust za leto 2013, na delu pa ga ni bilo. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno izhajalo iz ugotovitve izvedenskega mnenja o seštevku vseh opravljenih nadur tožnika (758,95 nadur), od katerega je odštelo seštevek ur, ko tožnik kljub plačilu dela ni opravljal ter ni koristil dopusta (296 ur). Razliko nadur (462,95 nadur) torej predstavljajo nadure, ki se niso kompenzirale z njegovo odsotnostjo v zimskih mesecih in jih je tožena stranka zato tožniku dolžna plačati. Za nadure, ki so se kompenzirale s tožnikovo odsotnostjo v razmerju 1 : 1, pa je tožena stranka dolžna plačati 30 % dodatka za nadure.
sodba na podlagi pripoznave - plača - plačilo razlike plače - odločitev o pravdnih stroških
Toženka je tožnici dolgovala razlike v plači s pripadajočimi obrestmi. Toženka je tožnici še pred vložitvijo tožbe najprej plačala razliko v plači, vendar brez obresti. Nato je plačala še del obresti, vendar po mnenju tožnice premalo. Zato je za razliko obresti tožnica vložila tožbo za plačilo 266,61 EUR in v sporu uspela za znesek 214,61 EUR (80,50 %), za znesek 52,00 EUR (19,50 %) pa in je tožbo umaknila. Iz navedenega izhaja, da je toženka dala povod za tožbo, saj pred vložitvijo tožbe tožnici ni plačala celotne terjatve. Ker pa je tožnica iz naslova sporne terjatve zahtevala preveč, je potrebno upoštevati, da je v pravdi le deloma zmagala.
Stroški pregleda odločb, posvet s stranko in poročilo stranki so nesamostojna opravila, ki so priznana in zajeta v stroških sestave obrazložene vloge in zastopanja na narokih.
sprejem na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih - postopek - zaslišanje nasprotne udeleženke - presoja pogojev
Nasprotna udeleženka ima pravico, da ne odgovarja na vprašanja in samo to ne bi mogel biti razlog za njeno zadržanje na prisilnem zdravljenju.
Ugotovitev, da je tavala po prometni cesti in da je bila premražena, pritožnica ni uspela izpodbiti. Ti ugotovitvi pa utemeljujeta sklep, da je huje ogrožala svoje zdravje in življenje.
dokazovanje z izvedencem - predpravdno izvedensko mnenje - dokazi in dokazna ocena
Utemeljena je pritožbena graja, da ima pred pravdo pridobljeno Poročilo ZAG glede na okoliščine obravnavanega primera neposredno dokazno vrednost. Za obravnavano zadevo ni (neposredno) uporabljiva odločba VS RS II Ips 748/2005 z dne 15. 2. 2007, na katero se v točki 9 obrazložitve sklicuje sodišče prve stopnje. Drži sicer, kar je v tej odločbi poudarilo vrhovno sodišče, da v primeru obrazložene graje zasebno pridobljenega strokovnega mnenja, le - tega ni mogoče uporabiti v dokazne namene, saj je treba upoštevati strogo formaliziran postopek dokazovanja z izvedenci (243. - 256. člen ZPP), a je treba okoliščine v tej smeri v vsakem primeru posebej presoditi.
Ker je toženi sanirano steno v nekaj dneh porušil, tožnica izključne posesti nad podstrešnim delom svojega stanovanja ni pridobila, zato ni upravičena do posestnega varstva niti v obliki prepovedi nadaljnjih motenj z rušenjem stene.
Toženi je solastnik podstrešja in ima kot tak na podlagi določila 66. člena SPZ pravico celotno podstrešje imeti v soposesti in ga skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu. Tožeča stranka je brez soglasja ostalih solastnikov podstrešja pregradila del podstrešja nad svojim stanovanjem in ga ločila od ostalega podstrešja. Ravnanje toženca je zato mogoče prepoznati tudi kot dovoljeno samopomoč iz 31. člena SPZ.