izvršilni postopek – prisilna poravnava – stečaj – zastavna pravica – ločitvena pravica – sklep o izvršbi
Po določbi 170. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) upnik pridobi zastavno pravico na nepremičnini šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi. Ker se to v predmetni zadevi ni zgodilo, tožeča stranka ni pridobila zastavne pravice in s tem tudi ne ločitvene pravice. Pri tem ni pomembno, zakaj do izdaje sklepa o izvršbi in s tem do nastanka ločitvene pravice še ni prišlo.
V predmetni zadevi izvršilni postopek v trenutku začetka insolvenčnega postopa še ni prišel do točke, ko bi o predlogu upnika za izvršbo sploh že bilo odločeno, zato o pridobljeni ločitveni pravici v nobenem primeru ni mogoče govoriti.
Tožnik je v predmetnem sporu uveljavljal odškodnino zaradi poklicne bolezni, in sicer azbestoze pljuč in plevre - kalcinacij in zadebelitev kostne in diafragmalne plevre, nastale kot posledica izpostavljenosti azbestu v času opravljanja dela pri družbi B, kot pravnem predniku tožene stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila tožena stranka ustanovljena šele 11. 4. 1990 in se je 20. 1. 2000 preoblikovala v d.o.o., tožnik pa je bil zaposlen pri družbi B do 17. 10. 1967. Nad družbo B je bil začet stečajni postopek, v katerem je bila ta družba prodana družbi C. d.o.o., zato je bil stečajni postopek ustavljen, nadaljeval pa se je zoper stečajno maso. Takrat veljavni ZPPSL je namreč v 130. členu določal, da se po prodaji pravne osebe v stečaju stečajni postopek glede pravne osebe ustavi, nadaljuje pa se zoper stečajno maso. Za terjatve pravne osebe, ki so nastale do ustavitve stečajnega postopka, ne odgovarjata ne dolžnik ne njegov kupec. Tako pravna oseba obstaja še naprej, vendar ne kot univerzalni pravni naslednik stečajnega dolžnika, kar pomeni, da ne odgovarja za obveznosti stečajnega dolžnika. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zoper toženo stranko ni utemeljen.
starostna pokojnina - odmera pokojnine - plačilo prispevkov - delovno razmerje - pokojninska doba
Ker je bil tožnik v spornem obdobju v pokojninsko zavarovanje vključen na podlagi delovnega razmerja, v tem primeru plačani prispevki niso pogoj za priznanje pokojninske dobe, saj kot delavec ni bil dolžan sam zase plačevati prispevkov. Zato mora tožena stranka tožniku sporno obdobje upoštevati v pokojninsko dobo in mu ponovno odmeriti starostno pokojnino, upoštevaje to dobo.
odškodnina za nepremoženjsko škodo - lahke telesne poškodbe
Odmerjena odškodnina ne odstopa od prisojenih odškodnin v podobnih primerih v sodni praksi, pri čemer seveda povsem identičnega primera ni. Razpon odškodnin za lahke telesne poškodbe, kamor je uvrstiti tudi tožnikove (II. skupina po Fischerjevi klasifikaciji), je namreč zelo širok. Izbrana dva primera, ki jih z navedbo sodnih odločb izpostavlja pritožba, res obsegata manjše število poškodb, vendar se v dejanskem pogledu tudi glede škodnih posledic od tožnikovega razlikujeta, zlasti upoštevajoč integralni pristop pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo, ko je treba upoštevati tudi skupno odmerjeno odškodnino glede na vse škodne posledice, ne le po posameznih odškodninskih postavkah.
STVARNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – STANOVANJSKO PRAVO
VSL0083790
SZ-1 člen 23. SPZ člen 68, 115. OZ člen 355, 355/1, 355/1-1, 355/2, 378, 381. Pravilnik o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli člen 1.
etažna lastnina – posamezni del stavbe – stroški dobave toplotne energije – etažni lastnik – odklop iz sistema ogrevanja – skupno odjemno mesto – ključ delitve – zastaranje terjatev – enoletni zastaralni rok – začetek teka zastaralnega roka – zamudne obresti – procesne obresti
Etažni lastnik z enostranskim ravnanjem (zaprtjem ventilov) ne more vplivati na zakonsko (skupno) obveznost, ki je neodvisna od tega, ali je ogrevanje dejansko uporabljal ali ne.
ZPP člen 156, 156/1, 156/2, 264, 264/1, 264/2, 266.
zavarovanje dokazov - pogoji za zavarovanje dokazov - navedba razlogov
Po 1. odstavku 264. člena ZPP se lahko med pravdo ali pred pravdo predlaga, naj se ta dokaz izvede, če je utemeljena bojazen, da se kakšen dokaz pozneje ne bo mogel izvesti ali da bo njegova izvedba pozneje težja. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu podal predlog za zavarovanje dokazov, v katerem je navedel, da v tej zadevi uveljavlja odškodnino za nesrečo pri delu. V predlogu je uveljavljal zavarovanje dokazov z zasegom kamer, ki naj bi ga beležile pri izstopanju iz tovornjaka pri toženi stranki in izročitev tahografov, iz katerih naj bi bilo razvidno, kje se je nahajal in kdaj. Ker tožnik v predlogu za zavarovanje dokazov ni navedel razlogov, zaradi katerih misli, da izvedba dokazov kasneje ne bo mogoča, oziroma da bo ta izvedba otežena, njegov predlog za zavarovanje dokazov z zasegom kamer in tahografov ni utemeljen.
Tožnica z očitanim ravnanjem, da je na sestanku na občini, ki je ustanovitelj tožene stranke kot javnega zavoda, trdila, da ni prejela obrazložitve ocene delovne uspešnosti za leto 2010 in da je zato vložila tožbo na pristojno sodišče, ni kršila zakonskih obveznosti niti obveznosti iz Kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti v Republiki Sloveniji. Očitana kršitev se ne nanaša na opravljanje dela tožnice niti na stike z obiskovalci, javnostjo ali organi zavoda, zato tožnica ni storila kršitve iz 8. točke a) odstavka 55. člena kolektivne pogodbe. Prav tako ji ni možno očitati kršitve namernega dajanja netočnih podatkov, ki se nanašajo na poslovodenje, upravljanje in nadzorstvo v zavodu iz 4. točke b) odstavka 55. člena kolektivne pogodbe, saj iz dokaznega postopka ni razvidno, da bi tožnica namerno dajala netočne podatke. Tožnica je s svojim ravnanjem varovala svoje pravice, pri čemer njene odločitve, da z domnevnimi kršitvami seznani ustanovitelja tožene stranke, glede na pristojnosti, ki jih ima ustanovitelj po določbah ZZ, niti ni mogoče označiti za nerazumne. Zato je tožbeni zahtevek na razveljavitev odločb disciplinskega organa prve stopnje in organa druge stopnje, s katerima je bil tožnici v disciplinskem postopku izrečen javni opomin, utemeljen.
ZDR-1 člen 84, 84/1, 85, 85/1, 89, 89/1, 89/1-3, 89/2, 118, 118/1. ZUTD člen 63, 63/2, 63/2-3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - kršitev delovnih obveznosti - sodna razveza - višina denarnega povračila
Tožena stranka je tožnici v pisnem opozorilu utemeljeno očitala, da spornega dne ni prišla na delo brez opravičljivega razloga, s tem pa je bil izpolnjen predpogoj za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga po prvem odstavku 85. člena ZDR-1. Vendar pa tožena stranka ni dokazala v odpovedi očitane kršitve tožnici (da naj bi spornega dne kupcu, zaradi katerega se je sprožila alarmna naprava, nakazala, da lahko odide, ne da bi preverila blago, ki ga je ta s seboj odnesel iz trgovine), zato ni podan odpovedni razlog po 3. alinei prvega odstavka 89. člena ZDR-1 za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (krivdni razlog) . Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
ZZVZ člen 15, 15-6, 15-20, 22, 78, 85. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 5, 5/1, 6, 6/1, 7, 8, 13.
lastnost zavarovanca - sprememba lastnosti zavarovanca - pravnomočnost - otrok
Do spremembe statusa zavarovanca zaradi spremenjene podlage zavarovanja lahko, ob izpolnjenih pogojih, pride le za naprej, z izdajo ustrezne odločbe.
Tožnica je bila v obdobju od 17. 12. 2009 do 30. 11. 2012 pri toženki zavarovana iz dveh naslovov. V obdobju od 17. 12. 2009 do 25. 11. 2012 je bila vključena v obvezno zdravstveno zavarovanje kot družinski član, od 26. 11. 2012 pa kot oseba s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki ni zavarovana iz drugega naslova. Ob izostanku izrecne zakonske ureditve o spremembi statusa zavarovanca, ki je že obvezno zdravstveno zavarovan na drugi - nepravi podlagi, od dneva nastanka pravnega razmerja, ki je temelj za spremembo, je odločitev tožene stranke, da ima tožnica lastnost zavarovanca obveznega zdravstvenega zavarovanja iz naslova lastništva zasebne družbe na podlagi 6. točke prvega odstavka 15. člena ZZVZZ od 17. 12. 2009 do 30. 11. 2012, nezakonita. V pravnomočno urejeno razmerje bi lahko tožena stranka z odločbo z učinkom za nazaj posegla le v primerih in po postopku, predpisanem z zakonom, kar je bistvo določila 158. člena Ustave RS, tega pa veljavni ZZVZZ ne ureja.
ZDR-1 člen 73, 74, 91. ZZ člen 31, 31/1. ZDR člen 72.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - direktor - poslovodna oseba
Tožnica in tožena stranka sta v pogodbi o zaposlitvi določili, da ima tožnica po prenehanju mandata direktorice tožene stranke pravico do zaposlitve na delovnem mestu, ki ustreza njeni strokovni izobrazbi in usposobljenosti ter pravico do razporeditve v plačni razred v skladu s podzakonskimi akti. Po prenehanju mandata direktorice je tožena stranka tožnici ponudila sklenitev pogodbe o zaposlitvi za sicer neustrezno delovno mesto računovodje, ki pa je tožnica ni sprejela. Ni pa ji bila dolžna ponuditi pogodbe o zaposlitvi za sistemizirano, a nikoli zasedeno delovno mesto pomočnika direktorja. Citirane določbe v pogodbi o zaposlitvi namreč ni mogoče interpretirati na način, za katerega se zavzema pritožba, da v skladu s pogodbo o zaposlitvi ni obstajala možnost, da tožnici preneha delovno razmerje, in da je bila dolžnost tožene stranke, da tožnici po prenehanju mandata direktorice v vsakem primeru zagotovi zaposlitev na delovnem mestu, ki ustreza njeni strokovni izobrazbi in usposobljenosti, četudi takšnega delovnega mesta ni oz. ni potrebe po njegovi zasedbi. Tožena stranka je dokazala, da v delovnem procesu dejanske potrebne po delovnem mestu pomočnika direktorja niso obstajale. Zato je tožena stranka tožnici utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.
invalid III. kategorije - delna invalidska pokojnina - pravica do nadomestila za čas čakanja na razporeditev
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožnica upravičena do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev. Te pravice namreč ne poznata niti ZPIZ-1 niti ZPIZ-2. Pravica do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu oziroma na delo s skrajšanim delovnim časom je bila urejena v določbah ZPIZ/92. Tožnica pa ni postala invalid po določbah ZPIZ/92, temveč je bila v III. kategorijo invalidnosti razvrščena šele z odločbo z dne 18. 9. 2008 in so ji bile priznane pravice iz invalidskega zavarovanja po določbah ZPIZ-1 (delna invalidska pokojnina). Tožbeni zahtevek, s katerim tožnica uveljavlja priznanje pravice do denarnega nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, zato ni utemeljen.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog - organizacijski razlog - delovna uspešnost - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Ker je bilo tožničino delovno mesto („skrbnik kupcev I“) ukinjeno oziroma se je tožena stranka odločila, da se delo na tem delovnem mestu ne bo več opravljalo, gre v tem obsegu za organizacijsko spremembo, ki jo je sprejela tožena stranka zaradi zagotovitve boljših poslovnih rezultatov. Pri tem ni odločilno, ali je tožena stranka v svojih internih aktih to delovno mesto formalno ukinila, ali pa se je zgolj odločila, da se delo na tem delovnem mestu ne opravlja več, kljub temu da takšno delovno mesto v sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki še obstaja. Sodišče ne more presojati organizacijske odločitve tožene stranke v smislu, ali so odločitve ekonomsko upravičene, racionalne oziroma primerne, temveč lahko ugotavlja le, ali je razlog resničen oziroma ni fiktiven. Tožena stranka je dokazala, da sta delovne naloge delovnega mesta „skrbnica kupcev I“ prevzeli drugi dve delavki, ki sta delali na delovnem mestu skrbnic ključnih kupcev, delo poslovodje, ki ga je tožnica opravljala na podlagi aneksa k pogodbi o zaposlitvi, pa je opravljal nadzorni poslovodja, angažiran pa je bil tudi študent na delovnem mestu supervizorja. Organizacijski razlog je torej podan, resničen in ni navidezen, ter je tak podlaga za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka je dokazala tudi obstoj ekonomskega razloga, ki je v upadu prometa oziroma izpadu dohodkov in nedoseganju pričakovanih poslovnih rezultatov. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
Za čas prve pogodbe o zaposlitvi sta pravdni stranki določili delovno uspešnost kot variabilni del plače tožnice po merilih, ki so jasno določena. Zato je za presojo tega dela tožbenega zahtevka bistvena le dosežena prodaja oglasnega prostora oziroma uspeh tožnice pri trženju. Tožena stranka bi morala tožnici, glede na podatke o prodaji oglasnega prostora, obračunati ter izplačati neto znesek delovne uspešnosti, kot je bil določen v pogodbi o zaposlitvi oziroma v njeni prilogi. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča, da ni obstajala dolžnost tožene stranke izplačati tožnici delovno uspešnost, ni ugotavljalo vseh pravno odločilnih dejstev, to je zneska prodaje oglasnega prostora v posameznih kvartalih, čeprav je tožnica glede tega podala ustrezno trditveno in dokazno podlago, je ostalo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v delu odločitve glede plačila delovne uspešnosti ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZZVZZ člen 80, 80/3, 81, 81/5, 82, 85. ZPP člen 105, 180. ZDSS-1 člen 73.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež
Tožnica je bila tudi v spornem obdobju začasno nezmožna za delo zaradi bolezni po štiri ure dnevno, razen v tistih obdobjih, za katera ji je bil priznan polni bolniški stalež že s strani osebnega zdravnika zaradi drugih bolezenskih stanj.
začasna nezmožnost za delo - nadomestilo - pravnomočno urejeno pravno razmerje - izredna pravna sredstva
Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih posamičnih upravnih aktov. Z delom prvostopenjske upravne odločbe o ugotovljenem preplačilu nadomestila za čas začasne nezmožnosti za delo od 5. 9. 2011 do vključno 31. 1. 2013, izdane v rednem postopku, je namreč poseženo v pravnomočno urejeno pravno razmerje na način, za katerega v procesnem smislu ni zakonske podlage. Četudi je tožena stranka menila, da je v zvezi s pravnomočno sodbo delovnega in socialnega sodišča, po kateri je bil tožnik tudi od 16. 5. 2011 do 24. 7. 2011 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni, potrebno odmeriti in izplačati denarno nadomestilo za to obdobje ob upoštevanju 31. člena ZZVZZ, tako da se kot osnova uporabi povprečna mesečna plača in nadomestila iz koledarskega leta pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost z dela, torej iz leta 2009 in ne 2010, bi bilo mogoče zakonito na takšen način denarno dajatev odmeriti le za navedena 2 meseca. Za naknadni preračun že izplačanih nadomestil od 5. 9. 2011 do 31. 1. 2013 pa v predmetnem rednem predsodnem postopku ni bilo mogoče ugotovljati preplačila. Gre namreč za poseg v pravnomočno urejeno pravno razmerje, ki je dopusten le izjemoma, ob uporabi katerega izmed izrednih pravnih sredstev iz ZUP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je izpodbijani upravni odločbi tožene stranke odpravilo in ji zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.
razžalitev – pravica do časti in dobrega imena – ista škoda – nesklepčnost
Tožnik je zatrjeval obseg škode, ki naj bi bila posledica škodnega ravnanja, opisanega v tožbi. Sodišče je bilo po izvedenem dokaznem postopku dolžno oceniti izvedene dokaze in se opredeliti o dokazanosti teh navedb.
Pravilna je ugotovitev prvega sodišča, da menica predstavlja verodostojno listino v smislu 2. odstavka 23. člena ZIZ. Protest kot pogoj, da menica postane verodostojna listina, velja le, ko menični upnik v izvršbi nastopa nasproti regresnim zavezancem (v primeru neplačila ali neakcepta). Ne pa tudi v primeru, ko remitent oz. menični upnik uveljavlja menico zoper glavnega meničnega dolžnika, to je akceptanta oz. trasata.
Tožena stranka je solidarni porok in plačnik, zato ima isti ugovor kakor glavni dolžnik. To pa pomeni, da je treba razjasniti vprašanje glede uveljavitve garancije, saj gre za pravno pomembna dejstva. Ker tožena stranka ni sodelovala pri sklepanju pogodbe o izdaji garancije in zato težko pride do podatka ter dokazil o tem, ali je bila garancija uveljavljena in v kakšen obsegu, tudi ni mogoče pričakovati, da bi lahko tožena stranka, v skladu z 212. členom ZPP, specificirala svoje trditve in predložila dokaze. Sodišče prve stopnje bi zato moralo izvesti poizvedbe in s tem toženi stranki omogočiti obravnavanje v postopku. Ker tega ni storilo, je zagrešilo kršitev iz 8. točke 2. odstavka 399. člena ZPP.
ODŠKODNINSKO PRAVO – DENACIONALIZACIJA – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0083204
ZDen člen 72, 72/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-15. OZ člen 299. ZOR člen 324.
nadomestilo za izgubljeno korist – odškodnina zaradi nemožnosti uporabe vrnjene nepremičnine – višina nadomestila za izgubljeno korist – upravljanje premoženja – zamudne obresti
Pri ugotavljanju koristi, ki bi jo denacionalizacijski upravičenec dosegel z upravljanjem nepremičnine, je treba upoštevati konkretno nepremičnino in po toženi stranki zatrjevane stroške, ki bi bremenili lastnika, če bi z njo upravljal.
pravdna sposobnost – poslovna sposobnost – dvom o pravdni sposobnosti – strokovno znanje – izvedenec psihiater
Sodišče nima ustreznega strokovnega znanja, da bi lahko zanesljivo sklepalo o tem, da je bil tožnik tudi v resnici sposoben razumeti dogajanje na naroku in ob zaslišanju izraziti svojo pravo voljo. Za razjasnitev teh vprašanj bi sodišče prve stopnje moralo izvesti dokaz z izvedencem psihiatrom.
postopek za delitev stvari v solastnini – delitev nepremičnine – prekinitev postopka – spor o predmetu delitve in o velikosti deležev – predhodno vprašanje
Predlagatelj v pravdnem postopku, ki še ni končan, vztraja, da je lastnik nepremičnin parc. št. 1 in 2, vse k. o. X, do celote in glede na to, da nasprotna udeleženka tega nedvomno ne priznava, kar izhaja tudi iz njenih navedb v tej pritožbi, je jasno, da med njima obstaja spor o velikosti lastninskih deležev in predmetu delitve. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je nepravdni postopek prekinilo.
padec na strmi povezovalni poti – odgovornost upravljavca golf igrišča – poslovna odškodninska odgovornost – nečlanstvo tožnika – neposlovna odškodninska odgovornost – objektivna odškodninska odgovornost – ni nevarna dejavnost – krivdna odškodninska odgovornost
Toženki kot upravljavki golf igrišča ni mogoče očitati krivdne odgovornosti. Tožnica ni niti zatrjevala, da je toženka kršila kakšno pravno normo ali pravila stroke ali običajev, ki bi toženki nalagali takšno dolžnostno ravnanje, kot ga izpostavlja tožnica, in to v razmerju do nje kot prostovoljne obiskovalke (in ne igralke) golf igrišča. Tožnica se je sama odločila, da spremlja moža, tudi po delu povezovalne poti, glede katere je vedela, da je strma, zavestno se je izpostavila možnosti, da na strmi poti pade in je zavestno takšen rizik sprejela nase. Za svojo varnost bi morala poskrbeti sama.