zastaranje terjatev - pretrganje zastaranja - ustna pripoznava dolga - nezastarana terjatev - pisna pripoznava dolga - zastarana terjatev - pisna oblika - brezpogojna izjava, da obveznost obstoji
Pripoznava dolga po 364. členu OZ je mogoča le, dokler terjatev ni zastarana. Po tem lahko nastopijo enaki učinki le, če so izpolnjeni pogoji za pisno pripoznavo po 341. členu OZ. Pogoji za takšno pripoznavo so strožji - podana mora biti v pisni obliki, dolžnik pa mora v njej upniku pisno (jasno in brezpogojno) izjaviti, da obveznost obstoji.
Okoliščina, kdaj naj bi bila ustna pripoznava dana, je ključna za presojo, ali je ta sploh lahko veljavna (po poteku zastaralnega roka je namreč pripoznava lahko zgolj pisna).
Glede obstoja protipravnosti, kot elementa odškodninske odgovornosti, je pritožbeno sodišče že večkrat zavzelo stališče, da bi za morebiten obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke moralo biti ravnanje zaposlenih pri toženi stranki takšno, da bi iz njega izhajalo namerno izigravanje z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Morebitna zaznamba v zemljiški knjigi o prepovedi odtujitve tožničine nepremičnine v zvezi s priznanim varstvenim dodatkom ne predstavlja temelja odškodninske odgovornosti. Tudi če bi do zatrjevane zaznambe dejansko prišlo v katerem od poznejših predsodnih upravnih postopkov, bi takšno postopanje tožene stranke imelo podlago v ZSVarPre in ne bi bilo protipravno, kar je eden od temeljnih elementov odškodninske odgovornosti. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen.
ZDIU12 člen 4, 4/1. ZUJV člen 152, 152/1. ZSVarPre člen 33, 33/4.
izredna denarna socialna pomoč - odmera v višjem znesku - interventni ukrepi
V skladu s četrtim odstavkom 33. člena ZSVarPre se lahko izredna denarna socialna pomoč v višini treh upravičenčevih mininalnih dohodkov (v skladu s ZDIU12 in ZUJF je osnovni znesek minimalnega dohodka v letu 2012 znašal 260,00 EUR) dodeli le za namen, ki je različen od namena dodelitve varstvenega dodatka. Tožnik je s tem, ko je v letu 2012 dobil izredno denarno socialno pomoč v višini dveh njegovih minimalnih dohodkov (520,00 EUR), izčrpal izredno denarno socialno pomoč za leto 2012, saj gre v okviru dodeljenih stroškov za izredno denarno socialno pomoč za stroške, ki se krijejo v daljšem časovnem obdobju, torej za stroške, za katere je namenjen varstveni dodatek. Zato tožnik ni upravičen do višjega zneska denarne socialne pomoči, kot mu je bil priznan z izpodbijanima upravnima odločbama tožene stranke v višini 260,00 EUR.
denarna socialna pomoč - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine
V 7. odstavku 36. člena ZSVarPre je določeno, da se upravičencu, ki je v zadnjih treh letih pred vložitvijo vloge prejel denarno socialno pomoč najmanj 24-krat, pa je ta isti upravičenec tudi lastnik nepremičnine, z odločbo o upravičenosti do denarne socialne pomoči v korist Republike Slovenije prepove odtujiti in obremeniti nepremično, katere lastnik je. Ob ugotovitvah, da je tožnik lastnik stanovanja in da je od leta 2002 do 2004 prejel denarno socialno pomoč 24-krat, je odločitev tožene stranke v izpodbijanih upravnih aktih o prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine, katere lastnik je tožnik, pravilna. Zato tožbeni zahtevek za razveljavitev upravnih odločb tožene stranke v delu glede prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine ni utemeljen.
OT tar. št. 27. ZIZ člen 15, 188, 188/2, 191, 191/3. ZPP člen 156, 156/1.
stroški izvršilnega postopka - predlog za ponovni razpis druge javne dražbe - stroški potrebni za izvršbo
Sodišče je oceno potrebnosti stroškov podalo zgolj z navedbo, da je bila upnikova vloga potrebna za izvršbo in zato tudi stroški te vloge, ne da bi nanizalo razloge za takšno oceno. Po določbi drugega odstavka 188. člena ZIZ sodišče razpiše drugi narok, če nepremičnine na prvem naroku ni bilo mogoče prodati, medtem ko tretji odstavek 191. člena ZIZ sodišču predpisuje postopanje v primeru, ko kupec v predpisanem roku ne plača kupnine.
ugovor zoper sklep o izvršbi - predmeti izvzeti iz izvršbe - kmetijska zemljišča in gospodarska poslopja kmeta
Dolžnik mora v ugovoru določno opredeliti vse okoliščine, ki izkazujejo, da je izpolnjen dejanski stan 177. člena ZIZ, in da zato izvršba ni dopustna. Dolžnik mora navesti konkretna dejstva, ki izkazujejo, da mu je dohodek iz kmetijskih zemljišč in od uporabe gospodarskih poslopij, ki so predmet izvršbe, potreben vir sredstev za preživljanje. Da zadosti standardu obrazloženega ugovora, mora določno opredeliti kmetijska zemljišča in gospodarska poslopja, ki so mu potrebna za preživljanje in kaj na njih prideluje oziroma zakaj so mu potrebna, konkretizirati prihodek, ki ga pridobiva iz kmetijske dejavnosti, kot tudi število članov družine, katere preživlja in druge lastne prihodke ter prihodke družinskih članov, vse te trditve pa tudi dokazno podpreti.
obnova postopka - dovoljenost obnove postopka - zavrženje predloga za obnovo postopka - izvršba na podlagi izvršilnega naslova - sodna poravnava kot izvršilni naslov - nedenarna terjatev - naložitev plačila denarne kazni - izterjava izrečene denarne kazni po uradni dolžnosti - zavrnitev ugovora dolžnikov - neobrazložen ugovor - vezanost na izvršilni naslov - načelo formalne legalitete
Odločitev o naložitvi plačila denarne kazni ne predstavlja primera iz prvega odstavka 63. člena ZIZ, to je izjeme, ko je obnova postopka dovoljenja. Dolžnikoma določena in naložena denarna kazen v tem postopku predstavlja le sredstvo prisile, da dolžnika izpolnita svojo obveznost iz izvršilnega naslova. Predstavlja le način uveljavitve nedenarne terjatve, kot jo določa 226. člen ZIZ.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - delo po pogodbah civilnega prava
Tožena stranka je tožnici v spornem obdobju odrejala delo. Narava tožničinega dela je bila taka, da je bilo opravljanje njenega dela bistveno povezano z delom drugih delavcev pri toženi stranki. Tožnica je delo opravljala v prostorih delodajalca in je morala svoj prihod na delo in odhod z dela evidentirati z evidenčno kartico. Tožnica je sicer imela manj ur kot znaša polni delovni čas, vendar pa se ji v delovni čas ni upošteval čas odmora in tudi ni bilo upoštevano, da je bil njen delovni čas neenakomerno razporejen. Prav tako se ni upoštevala začasna zadržanost zaradi bolezni. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so bili pri delu tožnice pri toženi stranki v spornem obdobju podani vsi elementi delovnega razmerja, kot so določeni v prvem odstavku 4. člena ZDR, ki delovno razmerje opredeljuje kot razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Zato je tožbeni zahtevek za priznanje obstoja delovnega razmerja za obdobje, ko je tožnica pri toženi stranki opravljala delo na podlagi podjemnih pogodb in pogodb o avtorskem delu, utemeljen.
padec na ledu - odgovornost planinskega doma - skrbnost dobrega strokovnjaka
Pritrditi je sodišču prve stopnje, da je zavarovanec toženke bil dolžan zagotoviti varen dostop v planinski dom, v katerem je opravljal dejavnost, za varen dostop v planinski dom pa bi lahko poskrbel s posipanjem ledu s sredstvom, ki je na trgu dostopno tudi v maloprodaji in je primerno za posipavanje manjših površin, tega pa ni storil.
ZDR člen 4, 4/1, 206. ZDR-1 člen 202. OZ člen 347, 347/1, 365. Zdoh-2 člen 111, 111/1, 113, 113/3, 127, 127/12. ZPIZ-1 člen 26. ZZVZZ člen 17, 17/6, 49, 49/2, 49/2-3. ZDR-1 člen 118.
obstoj delovnega razmerja - delo preko študentskega servisa - študent - elementi delovnega razmerja - zamudne obresti - zastaranje - ugotovitev obstoja delovnega razmerja
Zakonske zamudne obresti so občasne terjatve, ki zapadejo dnevno, in zastarajo v treh letih od zapadlosti posamezne dajatve (prvi odstavek 347. člena OZ). Zastarajo torej le tiste zakonske zamudne obresti, ki so zapadle več kot tri leta pred vložitvijo tožbe, ki pretrga zastaralni rok (365. člen OZ), ne pa tudi tiste zakonske zamudne obresti, ki so zapadle kasneje. V konkretnem primeru to pomeni, da so zastarale le zakonske zamudne obresti, ki so zapadle pred 22. 5. 2010 (tri leta pred vložitvijo tožbe dne 22. 5. 2013), ne pa tudi tiste, ki so zapadle po navedenem datumu. Sodišče prve stopnje bi zato pri odločanju o denarnih tožbenih zahtevkih za izplačilo razlik v plači, regresa in razlike v povračilu stroškov prevoza in prehrane pri obeh tožnikih moralo priznati zakonske zamudne obresti od 22. 5. 2010 dalje. Zato je pritožbeno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožbi tožnikov v tem delu ugodilo in spremenilo odločitev sodišča prve stopnje glede teka zamudnih obresti.
V spornem obdobju sta tožnika kot potniška referenta na oddelku za prihode in izgubljeno prtljago pri toženi stranki opravljala delo preko napotnic študentskega servisa. Tožnika sta delo opravljala osebno, po navodilih in pod nadzorom tožene stranke. Ta je planirala in odrejala delo tako, da sta tožnika delala po mesečnem planu. Odsotnosti jima niso bile vedno odobrene. Tožnika sta delala z enako ali celo večjo obremenitvijo kot redno zaposleni delavci, in sicer kontinuirano celo leto, ne samo občasno (kar je značilno za študentsko delo) in sta za delo prejemala plačilo. Delo tožnikov pri toženi stranki je imelo vse elemente delovnega razmerja po 4. členu ZDR, zato je njun tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za vtoževano obdobje utemeljen.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0083792
OZ člen 70, 190, 619. ZPP člen 7, 286, 286/1, 337, 337/1.
podjemna pogodba – zastopanje – neposredno zastopanje – posredno zastopanje – zgrešena pasivna legitimacija – eventualna maksima – spor majhne vrednosti – pritožbeni razlogi – ius novorum
Dejstvo, da je bil naročnik storitve toženec, ker je toženčev sin nastopal le kot njegov pooblaščenec, predstavlja tožnikovo trditveno breme, ki ga tožnik ni zmogel. Sodišče kljub toženčevemu priznanju ne more odločati izven okvira (pravočasnih) trditev, s katerimi je tožnik utemeljil svoj zahtevek.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232. ZZVZZ člen 34, 34/3.
začasna nezmožnost za delo - brezposelna oseba - izvedensko mnenje - izvedenec
Pri zavarovancih v delovnem razmerju se začasna nezmožnost za delo ocenjuje za delovno mesto, za katero je sklenjena pogodba o zaposlitvi, pri brezposelnih iskalcih zaposlitve pa se začasna nezmožnost za delo ocenjuje le za poklic ali delo, ki so ga opravljali pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi oziroma pred izgubo zaposlitve. Glede na tretji odstavek 34. člena ZZVZZ v primeru, da je zadržanost od dela posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, pripada zavarovancu nadomestilo tudi po prenehanju delovnega razmerja, in sicer dokler ni spet zmožen za delo. Tožnik je preko zaposlitvene agencije opravljal delo proizvodnega delavca v livarni in se je na tem delu tudi poškodoval. Po preteku časa, za katerega je bil tožnik zaposlen, mu je delovno razmerje prenehalo, vendar se po prenehanju delovnega razmerja tožnik ni prijavil na Zavodu RS za zaposlovanje. Glede na ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo, ki ga je tožnik opravljal v času poškodbe oziroma pred prenehanjem zaposlitve, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo izvedensko mnenje specialista medicine dela, prometa in športa v povezavi z medicinsko dokumentacijo in ugotovitvami specialistov, da je tožnik upravičen do bolniškega staleža v spornem obdobju, ker zaradi svojega zdravstvenega stanja začasno ni bil zmožen za delo v proizvodnji, to je za delo, ki ga je opravljal ob poškodbi oziroma pred izgubo zaposlitve skladno s 34. členom ZZVZZ. Zato izpodbijani upravni odločbi toženca v delu, ki se nanašata na obdobje začasne zadržanosti od dela nista zakoniti in je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožnik zaradi poškodbe pri delu začasno nezmožen za delo tudi v spornem obdobju.
Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine člen 36, 48, 48/3. ZDR člen 128.
obveznost plačila - plačilo za delo - plačilo razlike v plači - izmensko delo - dodatek za čas dela v popoldanski izmeni
Ne glede na to, da je definicija izmenskega dela po 36. členu Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine, ki je veljala od 11. 11. 2006 do 30. 4. 2014, začela veljati šele 17. 9. 2008 z Dogovorom o spremembah in dopolnitvah Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije, je sodišče prve stopnje to definicijo pravilno uporabilo tudi za obdobje pred njeno veljavnostjo. Kolektivna pogodba je do tega datuma določala, da je izmenski delovni čas čas, ko se delo izmenoma opravlja v dopoldanski, popoldanski ali tudi v nočni izmeni, ki traja v odvisnosti od pet ali šest-dnevnega delovnega tedna od 6-8 ur dnevno in se praviloma opravlja vsak teden, tako da delavec dela en teden v dopoldanski in drugi teden v popoldanski ali nočni izmeni. Iz tega določila pa ne izhaja, da se izmensko delo opravlja le tedensko, ampak le, da se izmensko delo opravlja praviloma tedensko. Tako ta določba omogoča tudi drugačne oblike izmenskega dela, torej tudi dela v dnevnih izmenah, kot je bilo to v obravnavani zadevi. To pomeni, da dopolnitev definicije izmenskega dela ni spremenila pravice tožnika, da je za delo v različnih delovnih izmenah dodatno plačan, ne glede na to, ali dela v izmenah po delovnih dnevih ali v izmenah po delovnih tednih. Ker je tožnik v spornem obdobju več kot 75 % dela opravil v popoldanski izmeni, je upravičen do dodatka za čas dela v popoldanski izmeni v višini 10 %.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 45, 45/3.
izvedensko mnenje - izvedenec - nagrada
Sodišče prve stopnje je izvedencu pravilno priznalo nagrado za zelo zahtevno izvedensko mnenje. Glede na to, da je dopolnilno izvedensko mnenje izdelano na 41 straneh in glede na kompleksnost samega primera (vprašanje priznavanja poklicne bolezni) je odmera nagrade izvedencu ustrezna, to je skladna s Pravilnikom o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih.
zahteva za izločitev dokazov - dokazi pridobljeni v zvezi z izvedbo prikritih preiskovalnih ukrepov - dokazi zbrani na podlagi dokazov pridobljenih v zvezi z izvedbo prikritih preiskovalnih ukrepov - nedopusten dokaz - zakonito pridobljen dokaz - sodelovanje pri izvršitvi kaznivega dejanja - udeležba pri kaznivem dejanju - naključno pridobljen dokaz - uporaba pridobljenih dokazov zoper osebo, zoper katero ukrep ni bil odrejen
Pritožbeno sodišče opozarja na ustaljeno sodno prakso, po kateri se lahko dokaz, ki je bil zakonito pridobljen na podlagi odredbe zoper enega obdolženca, v konkretnem primeru zoper T. in M. M. (za katera se vodi drug kazenski postopek), uporabi tudi zoper osebo, zoper katero ukrep ni bil odrejen, a je s tem obdolžencem sodelovala pri izvršitvi kaznivega dejanja. Pritožba si napačno razlaga pojem sodelovanje pri izvršitvi kaznivega dejanja ter ga enači z udeležbo pri kaznivem dejanju in pri tem izhaja iz zakonskih pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, da je podana ena od oblik udeležbe (sostorilstvo, napeljevanje, pomoč), v posledici tega pa zaključuje, da so dokazi, ki so bili pridobljeni pri izvajanju prikritih preiskovalnih ukrepov zoper T. in M. M., kar zadeva obdolženega G. Š., nezakoniti. Gre za način sodelovanja pri izvrševanju kaznivega dejanja, pri katerem je vsak od udeležencev izvrševal svoje kaznivo dejanje ter ni šlo za obliko udeležbe v smislu sostorilstva, napeljevanja ali pomoči.
zaslišanje pravdnih strank - načelo kontradiktornosti - absolutna bistvena kršitev postopka - enaka možnost obravnavanja pred sodiščem
Sodišče prve stopnje je s tem, ko je na naroku za glavno obravnavo zaslišalo oba tožnika, ne pa tudi tožene stranke, ki je na navedeni narok za glavno obravnavo ni niti vabilo, in s tem, ko toženi stranki ni dalo možnosti, da predloži listinsko dokumentacijo v slovenskem prevodu, kot je to storilo za tožnika, kršilo temeljno načelo kontradiktornosti, saj strankama ni dalo enake možnosti obravnavanja pred sodiščem. S takšnim ravnanjem je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi - izpodbojnost - napake volje - prevara
Pravdni stranki sta dne 26. 9. 2013 podpisali sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je tega dne, ko se je zglasila pri toženi stranki, podpisala dve listini, pri čemer je bila druga listina (sporazum) prekrita s prvo listino (prošnja o krajšem delovnem času). Tožnica je obe listini podpisala, ne da bi pogledala, kaj podpisuje. Šele po podpisu spornega sporazuma je tožnica ugotovila, da je dejansko podpisala sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je šlo za napako volje. Tožnica je namreč sklenila sporazum zaradi zvijačnega ravnanja (prevare) tožene stranke, zato je sporazum, ki sta ga sklenili pravdni stranki, izpodbojen. Tožbeni zahtevek, v katerem je tožnica uveljavljala ugotovitev, da ta sporazum ni bil sklenjen in da nima pravnih učinkov, ni utemeljen.
Ob ugotovitvi, da tožnica sporazum dejansko izpodbija zaradi napak volje, je sodišče prve stopnje tožbo v zvezi s podrednim tožbenim zahtevkom za razveljavitev sporazuma pravilno zavrglo, ker je bila ta vložena po izteku roka 30 - dni iz tretjega odstavka 200. člena ZDR.
Tožnica z lastnim dohodkom izrednih stroškov za ogrevanje ni zmožna pokriti, ogrevano stanovanje pa ji tudi ni zagotovljeno s pogodbo o preužitku. V osnovni preužitkarski pogodbi, sklenjeni med tožnico in njeno hčerko, je sicer bila določena obveznost ogrevanja hiše, vendar je ta obveznost zaradi nemožnosti izpolnjevanja in spremenjenih okoliščin na strani prevzemnice odpadla in tako tožnica s služnostno pogodbo nima več zagotovljenega ogrevanja stanovanja. Zato je upravičena do izredne denarne socialne pomoči za kritje stroškov ogrevanja.
Sodišče prve stopnje je v izreku izpodbijanega sklepa predlog tožnice za obročno plačilo sodne takse zavrglo, v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pa je navedlo, da je tožnica z vlogo z dne 28. 4. 2015 prosila za odlog plačila sodne takse in da je predlog za odlog plačila sodne takse zavrglo (čeprav iz izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da je bil zavržen tožničin predlog za obročno plačilo sodne takse), ker je o taksni oprostitvi že odločalo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki člena 339/2 ZPP, saj izrek izpodbijanega sklepa nasprotuje razlogom tega sklepa. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da o tožničinem predlogu za odlog plačila sodne takse ni bilo več dopustno odločati zato, ker je bil predhodno tožnici izdan sklep, s katerim je bil njen predlog za oprostitev plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje zavrnjen in s katerim je bila tožnica delno oproščena sodne takse. Oprostitev, odlog oz. obročno plačilo taks so različne oblike taksnih olajšav, katerih namen je socialno oz. finančno šibkejšim strankam (ki plačila sodne takse ne zmorejo brez resnih oz. nesorazmernih težav) zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Tudi predlagatelju, ki je delno oproščen plačila sodne takse, je dopustno omogočiti bodisi odlog bodisi obročno plačilo te takse, če so za to izpolnjeni pogoji.