V primeru priznanja pravice do izplačevanja 20 % starostne pokojnine je zavarovanec, če se za to odloči, do izplačevanja upravičen od prvega naslednjega dne po vložitvi zahteve (39. a člen ZPIZ-2). Ne gre torej za odločanje organa po uradni dolžnosti, temveč izključno na zahtevo stranke. Šele 27. 2. 2019 je tožnik vložil vlogo za (ponovno) priznanje pravice do 20 % starostne pokojnine, zato do nje pred 28. 2. 2019 ne more biti upravičen.
Tožena stranka je pravilno upoštevala, da je tožnik po določbi šestega odstavka 37. člena ZPIZ-2 upravičen do ugodnejšega vrednotenja pokojninske dobe brez dokupa zgolj za 1 % (tj. za 3 mesece pokojninske dobe brez dokupa), ker se je 1. 1. 2016 ponovno v obvezno zavarovanje vključil po prekinitvi zavarovanja 31. 12. 2015. Za takšen zaključek daje podlago gramatikalna razlaga besedne zveze iz šestega odstavka 37. člena ZPIZ-2 „in ostane vključen v obvezno zavarovanje“. Glede na pomen besede „ostati“ (ne prenehati biti) po Slovarju slovenskega knjižnega jezika ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da enodnevna prekinitev obveznega zavarovanja ni bistvena.