redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je predstavljalo zaprtje poslovne enote organizacijski razlog in s tem prenehanje potrebe po delu pod pogoji pogodbe o zaposlitvi tako tožnice kot ostalih sodelavcev te poslovne enote. Delodajalec, ki organizira delovni proces, ima pravico spremeniti organizacijo dela, med drugim tudi ukiniti poslovno enoto. Sodišče v postopku ugotavljanja nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ukinitve enote ne ugotavlja smiselnosti oziroma ekonomske smotrnosti odločitve delodajalca.
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 30, 30/3, 46.
prekinitev pravdnega postopka - Bruseljska uredba I - sorodne pravde
Sodišče druge stopnje glede na obrazloženo zaključuje, da v predmetnem postopku glede na vsebino in namen določbe 30. člena Uredbe Bruselj I, niso podane okoliščine, ki bi narekovale prekinitev obravnavanega postopka. Nobena izmed pravdnih strank interesa za prekinitev postopka ni podala. 30. člen Uredbe Bruselj I daje sodiščem pooblastilo, da lahko prekinejo postopek, če tečejo sorodne pravde pred sodišči različnih držav članic, vendar ob izpolnitvi kriterijev določeni v tretjem odstavku 30. člena Uredbe Bruselj I. Predmetna pravda s celovško zadevo ni sorodna pravda, zato ne obstoji nevarnost diametralno nasprotnih sodnih odločb. Nadalje sodišče prve stopnje zmotno zaključuje, da bi obravnavana pravda in celovška zadeva lahko pripeljali do nezdružljivih sodnih odločb. Sodna odločba učinkuje samo med strankama konkretnega postopka in ne more vezati oseb, ki niso sodelovale v postopku ter nanje niso mogle vplivati.
Zaključek sodišča prve stopnje, da mora delodajalec poskrbeti za varno delovno okolje svojih delavcev, je materialnopravno pravilen, saj to dolžnost delodajalcu nalagata določbi 5. člena in 15. člena Zakona o varstvu in zdravju pri delu (ZVZD).
Če ni poskrbel, da bi zagotovil varno delovišče tožniku in njegovemu sodelavcu kdo drug od številnih izvajalcev na skupnem delovišču, bi moral to dolžnost izpolniti zavarovanec sam. 25. člen ZVZD jasno določa, da je dolžnost dveh ali več delodajalcev zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu in za izvajanje teh ukrepov odgovornega delavca.
ZDR-1 člen 138, 206, 206/2, 206/3, 207.. ZRSin člen 10.
sindikalni zaupnik - sprememba delodajalca - čakanje na delo doma
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je imela tožnica od pripojitve dalje, še eno leto zaščito po 207. členu ZDR-1, kar pomeni tudi, da ji zaradi sindikalne dejavnosti v tem času brez soglasja sindikata, katerega članica je, ni mogoče znižati plače ali proti njej začeti disciplinskega ali odškodninskega postopka ali je kako drugače postaviti v manj ugoden ali podrejen položaj.
ZDR-1 v 138. členu določa, da lahko delodajalec začasno, najdlje za čas šestih mesecev v posameznem koledarskem letu, če ne more zagotavljati dela, z namenom ohranitve zaposlitve pisno napoti delavca na čakanje na delo doma. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je bila odločitev o tem, da je tožnica na čakanju, namenjena ohranjanju njene zaposlitve, saj je bilo njeno delovno mesto ukinjeno in zanjo ni bilo drugega ustreznega dela. Bistveno je, da ji je bila priznana plača v dosedanji višini, tj. 100 % nadomestilo.
Odločilno merilo, ali je mogoče vložiti ugotovitveno tožbo, seveda ni, ali bo z dajatveno tožbo tožeča stranka uspela, ali ne. Odločilno je zgolj, ali ima abstraktno možnost varovati svoj pravni položaj z ugotovitveno tožbo. Nasprotno pa je nepomembno, ali ima tožeča stranka konkretne možnosti za uspeh.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00009926
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4, 118.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - hujša kršitev obveznosti - odsotnost z dela - sodna razveza - možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka
V konkretnem primeru ni podan kumulativno predpisan pogoj za zakonitost izredne odpovedi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je presojalo vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank, pri čemer je pravilno upoštevalo, da je prvi pogoj stvarnega značaja in ga je treba ugotavljati in presojati predvsem glede na naravo, težo in posledice kršitve pogodbe. Drugi pogoj pa ima osebni značaj, pri čemer je pomembno, kako je kršitev vplivala na medsebojna razmerja strank, medsebojno zaupanje in s tem povezano možnost nadaljnjega sodelovanja.
Kot okoliščin po 118. členu ZDR-1 ni mogoče upoštevati okoliščin, zaradi katerih je bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi (109. člen ZDR-1). Ni namreč mogoče mešati pogojev za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z okoliščinami in interesi iz prvega odstavka v času odločanja sodišča veljavnega 118. člena ZDR-1. Zakon jih sicer podobno opisuje, vendar gre za dva različna pojma. Nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja do poteka odpovednega roka (109. člen ZDR-1) se dokazuje z okoliščinami, zaradi katerih je ugotovljena kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja tako resna, da utemeljuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi kot najstrožjo sankcijo. Okoliščine in interesi iz 118. člena ZDR-1 pa se ugotavljajo, če je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, pa nadaljevanje delovnega razmerja kljub temu ni možno. Praviloma bodo to okoliščine, ki nastopijo po podani odpovedi oziroma zaradi podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca
Glede na to, da je tožnik poslal toženi stranki odpoved pogodbe o zaposlitvi z nepreklicnim odstopom z dne 15. 12. 2016, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik z nespoštovanjem odpovednega roka sicer dejansko kršil svoje delovne obveznosti, vendar taka kršitev ne pomeni, da je odpoved pravno neučinkovita. Ugotovilo je, da je tožnikovemu predlogu z dne 19. 12. 2016 toženka sledila in tožnika odjavila iz obveznega zavarovanja z dnem 14. 12. 2016. Ker je pogodba o zaposlitvi in s tem delovno razmerje tožniku na njegov predlog prenehalo z dnem 14. 12. 2016, tožena stranka pogodbe o zaposlitvi tožniku ni mogla še enkrat ne redno ne izredno odpovedati 4. 1. 2017.
ZDR-1 člen 9, 9/2, 9/3, 129, 129/1, 222.. Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo Slovenije (2015) člen 48.. ZKolP člen 4.
dodatek za delovno dobo - višina - kolektivna pogodba
ZDR-1 dopušča kolektivnim pogodbam le določitev nižje višine dodatka za delovno dobo, ne pa tudi krajšega obdobja delovne dobe, od katerega se delavcem obračunava dodatek.
Sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo tistega dela 48. člena Kolektivne pogodbe za kovinsko industrijo Slovenije, ki dodatek za delovno dobo priznava le za vsako izpolnjeno leto delovne dobe pri zadnjem delodajalcu, ampak samo del, ki se nanaša na višino tega dodatka.
Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-239/15-10, Up-1169/12-24 z dne 26. 3. 2015 je bila objavljena 30. 4. 2015, kar pomeni, da se je 60-dnevni rok iztekel 29. 6. 2015. Tožnica je zahtevo vložila 3. 10. 2016, torej nedvomno po izteku prej določenega roka. Tožena stranka je zato pravilno ob uporabi 3. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zahtevo kot prepozno vloženo zavrgla.
sklep o odpustu obveznosti - ugovor proti odpustu obveznosti - rok za ugovor proti odpustu obveznosti - neupoštevni ugovorni razlogi - ugovorni razlog
Ker zakon po preteku preizkusnega obdobja ne dovoljuje uveljavljanja ugovomega razloga iz prvega odstavka 399. člena ZFPPIPP, pač pa le tistega iz 1. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP, ta pa ni podan, pritožba ni utemeljena.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00011164
KZ-1 člen 86, 86/9. ZKP člen 373.
nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - merila za odločanje o predlogu za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - konkretizacija pritožbenih očitkov - zmotna ugotovitev dejanskega stanja - diskrecijska pravica sodišča - razlogi o odločilnih dejstvih - način izvršitve kazni zapora
Skrb za družino, in sicer za mladoletna otroka, mater ter partnerko, kar vse v pritožbi izpostavlja obsojenec, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča niso takšne okoliščine, ki bi, ob upoštevanju velike nevarnosti ponovitve dejanja na prostosti, narekovale nadomestitev zaporne kazni, kot je to predlagal obsojenec. Odsotnost obsojenca iz domačega okolja in družinskega življenja je namreč redna, pričakovana ter neizogibna posledica vsake izrečene zaporne kazni, na katero bi obsojenec moral računati že v času storitve kaznivega dejanja.
premestitev na drugo delovno mesto - dodatek za dvojezičnost - ukinitev delovnega mesta - znižanje plače - sprememba sistemizacije
V primeru, ko delodajalec dejansko spremeni akt o sistemizaciji in ukine delovno mesto zaradi znižanja stroškov dela, ne gre za fiktivni razlog. Tožena stranka je z reorganizacijo dela (sprememba akta o sistemizaciji) zmanjšala število zaposlenih na delovnem mestu policist vodja izmene, za katero se je zahtevalo znanje tujega jezika, in povečala število izvajalcev na delovnem mestu policist vodja izmene, za katero se ni zahtevalo znanje tujega jezika in zato tudi ni bil predviden dodatek za dvojezičnost. Zato je bil v obravnavanem primeru podan organizacijski razlog za tožnikovo premestitev ter premestitev ni bila izvedena izključno z namenom znižanja osnovne plače, kot to trdi tožnik. Tudi dejstvo, da je bil glavni motiv za izvedbo spremembe organizacije znižanje stroškov dela pri toženi stranki, še ne pomeni, da je bila premestitev tožnika nezakonita.
Tožeča stranka je svojo obveznost plačila nadomestil plače v ustreznem neto znesku za čas nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnila prostovoljno in ne na podlagi sodne odločbe, saj v času izpolnitve pripadajoči znesek nadomestil plače toženca še ni bil ugotovljen. Tožeča stranka je sama izračunala znesek, ki naj bi pripadal tožencu, in mu ga tudi plačala, pri čemer je vedela, da je njena obveznost lahko nižja od vtoževanega zneska. Glede na to je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da kasnejša sodba na podlagi odpovedi, ki je posledica že izpolnjene obveznosti, ki je predmet tožbenega zahtevka v sodnem postopku, ne pomeni odpada pravne podlage za plačilo zneskov, ki jih v tem postopku tožeča stranka zahteva nazaj.
premestitev na drugo delovno mesto - javni uslužbenec - izobrazbeni pogoj
V obravnavani zadevi je šlo torej za premestitev zaradi delovnih potreb po 2. in 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila reorganizacija pri toženi stranki v resnici izvedena, in da je imela tožena stranka za spremembo izobrazbenega pogoja na delovnem mestu vodja oddelka B. utemeljene, objektivne razloge. Zato je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti sklepa o premestitvi utemeljeno zavrnilo.
Glede na neizpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, kaj je tožnica izpovedala zaslišana kot stranka, ko je izpovedala, da ni takoj po prispetju na parkirišče izstopila iz avtomobila in da tudi ni padla takoj po izstopu iz avtomobila ter tudi ne po opravljenem prvem koraku, kakor je sama zatrjevala, temveč je kar nekaj časa sedela v parkiranem avtomobilu, preden je izstopila, ko pa je izstopila, pa je opravila pot v dolžini približno 4 metre in nato padla ter se poškodovala, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica ni bila dovolj pazljiva.
Ob ugotovljenem ravnanju tožnice je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da toženki nista opustili svojega dolžnega ravnanja, to je ustreznega čiščenja in posipavanja parkirišča v zimskem času in bi bilo neživljenjsko pričakovati, da na parkirišču ne bo nobenih ledenih zaplat, da so ledene zaplate na pohodnih površinah v zimskih razmerah običajen in pričakovan pojav, toženki pa sta glede na ugotovljene okoliščine dokazali, da tožnica ni bila zadosti previdna in skrbna pri hoji.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO DRUŽB - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00007721
ZIL-1 člen 47, 47/1, 47/1-b, 121a, 121a/2. ZGD-1 člen 4, 4/1. ZPP člen 32, 32/2, 32/2-6, 39, 39/1.
verjetnost zmede v javnosti - zmeda potrošnika glede izvora storitev - povprečni potrošnik - licenčna pogodba - kršitev pogodbe - civilni delikt - denarni zahtevek - izguba dobička - aktivna legitimacija - nedenarni tožbeni zahtevek - vrednost spornega predmeta - pristojnost sodišča - stroški postopka - pravice iz znamke
Verjetnost zmede se interpretira v smislu zmede potrošnika glede izvora storitev (torej izvora oddajanja). Verjetnost zmede je izključena, kadar se ne zdi, da potrošnik pripisuje spornemu blagu (sporni storitvi), da izvira od enega ali ekonomsko povezanih subjektov.
Ključnega pomena je, kako povprečni potrošnik dojema znamko v povezavi s storitvami, za katere je registrirana.
Za presojo, da je podana zmeda glede izvora storitve, je dovolj, da poprečni gledalec pomisli, da morda gleda oddajo, produkcijo (resničnostni šov) tožeče stranke, v resnici pa gleda resničnostni šov tožene stranke. Pri tem ni pomembno, ali je tožeča stranka, ko je tekom trajanja licenčne pogodbe z družbo X. v zvezi s produkcijo spornega resničnostnega šova blagovno znamko „Kmetija“ registrirala na svoje ime, morda kršila določila te pogodbe. Vprašanje kršitve pogodbe je stvar pogodbenih strank.
Vsaka gospodarska družba je samostojna pravna oseba. Kot taka samostojno sklepa pravne posle. Od uspešnosti poslovanja pa je odvisen tudi njen prihodek in posledično dobiček. Iz določil ZGD ne izhaja, da je lastnik deleža ene družbe aktivno legitimiran za vložitev tožbe zaradi izgube dobička, ki jo utrpi družba, v kateri ima 100% delež.
Obveznost sodišča, pozvati tožečo stranko k navedbi VSP pa nastopi le takrat, kadar se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev in je od VSP odvisna pristojnost sodišča.
URS člen 33. ZIZ člen 17, 17/1, 30, 40, 40/1, 40/1-3, 226. ZDR-1 člen 126. ZDavP-2 člen 3, 3/1, 3/2, 3/3, 57, 57/1, 58, 58/1, 58/1-1, 143, 143/1. OZ člen 629.
delovno razmerje - neto in bruto plača - obračun davkov in prispevkov - prisilna izvršba - denarna obveznost - nenadomestno dejanje - sodna ali upravna pristojnost - davčna izvršba - pristojnost civilnega sodišča - denarna kazen kot sredstvo izvršbe - prekomeren poseg v lastninsko pravico - navedbe v predlogu za izvršbo - trditveno breme na strani upnika - jasna in določna opredelitev izterjevanih obveznosti
V Sloveniji je uveljavljen sistem bruto dohodkov, kar pomeni, da je delavec upravičen do plače v bruto znesku, le da delavec celotnega zneska ne prejme na svoj račun, ampak je predpisan način izvršitve navedene denarne obveznosti tako, da delodajalec takoj odtegne (zadrži) od bruto zneska del za plačilo javnih dajatev.
Obračun neto plače in javnih dajatev v zvezi s plačo oziroma njenim nadomestilom ne pomeni samostojnega dejanja, ampak je nezdružljivo povezan s pojasnjenim načinom izpolnitve denarne obveznosti. Obračun le omogoča zneskovno konkretizacijo delov denarne obveznosti plačila za opravljeno delo po pogodbi o zaposlitvi (zneska neto izplačila delavcu in zneska, ki je namenjen plačilu javnih dajatev). Po svoji naravi je obračun računska operacija, ki upošteva zakonsko opredeljene elemente pripadajočih javnih dajatev. Po pojasnjenem obračun ni samostojna nenadomestna nedenarna obveznost, torej takšna, ki jo lahko opravi le dolžnik.
Naložitev in izterjava denarne kazni v skladu z določili 226. člena ZIZ kot prisile za izvedbo obračuna denarne obveznosti je prekomeren poseg v dolžnikovo pravico do zasebne lastnine. Denarna kazen je dopustna le, če drug način izterjave ni mogoč. Za namen izterjave denarne obveznosti so predpisana sredstva prodaje in prenosa dolžnikovega premoženja (30. člena ZIZ), ki učinkovito omogočajo upniku, da pride do poplačila.
Posestna tožba in sklep sodišča, ki ji sledi, sta dajatvena. Restitucijski in prepovedni zahtevek morata biti določna in konkretizirana, da ju je mogoče izvršiti. Uveljavljanje in oblikovanje zahtevka je v dispoziciji tožeče stranke, sodišče pa o njem odloča v mejah postavljenega zahtevka.
Ponovno materialno procesno vodstvo sodišča glede nepopolnosti tožbenega predloga po tem, ko je bilo enkrat že opravljeno (in mu je tožnica sledila, a je kasneje pravilno modificiran zahtevek spet umaknila) in jo je na nepopolnost opozarjala tudi tožena stranka, ni bilo več potrebno. Aktivnost sodišča pri opozarjanju na pomanjkljivosti v tožbenem predlogu je omejena. Oblikovanje pravilnega tožbenega zahtevka je na strani tožeče stranke.
Ker je kabelsko omrežje že zasuto in teren utrjen, posest zemljišča pa tožnici že vzpostavljena, je pravilno ugodeno le prepovednemu zahtevku za bodoče izvajanje takšnih motilnih dejanj. Vrnitev v prejšnje stanje kot sankcija za ugotovljeno samovoljno zasebno uveljavljanje pravic motitelja mora biti objektivno mogoče in upravičeno.
ZDR-1 člen 31, 31/1, 170, 170/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
študij v tujini - pogodba o izobraževanju (štipendiranju) - dokazi in dokazna ocena - pravica do izjave - ustnost pogodbe
Na podlagi dokazne ocene je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila ustno sklenjena pogodba o izobraževanju med pravdnima strankama v pretežnem delu realizirana in je toženka svoje obveznosti v celoti izpolnila. Ker je tožnik za toženko prevzel obveznost nositi stroške študija MBA, je njegov tožbeni zahtevek na plačilo šolnine neutemeljen.