DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS00009226
ZDR-1 člen 113, 113/3.. ZIZ člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-3.. ZDSS-1 člen 43.
začasna odredba - zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - zavarovanje nedenarne terjatve - regulacijska začasna odredba
Sodišče sme izdati regulacijsko začasno odredbo le v izjemnih primerih, če bi bilo kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi, kasneje, ob sodbi, s katero bi sodišče zahtevek zavrnilo, mogoče za toženca vzpostaviti prejšnje stanje, kar pa bi bilo v konkretnem primeru onemogočeno. Iz navedenega izhaja, da je pri regulacijski začasni odredbi potrebno upoštevati načelo kontradiktornosti (kar v postopku izdaje začasne odredbe praviloma ni zagotovljeno), posledično pa zelo restriktiven pristop, oboje pa je v tem primeru namenjeno varstvu pravic dolžnika (toženke). Ne gre torej za tehtanje škode na eni ali drugi strani, temveč za vprašanje, ali je v primeru za tožnika neugodne sodbe mogoče pri toženki vzpostaviti prejšnje stanje.
Sodišče prve stopnje je neutemeljeno štelo kot razlog, da bi se izdelano izvedensko mnenje štelo za zelo zahtevnega zaradi obsežnosti medicinske dokumentacije in trajanja osebnega pregleda in števila bolezni. Kot je pravilno navedla že pritožba, se je izvedenki za proučitev obsežne medicinske dokumentacije že priznala posebna nagrada, enako pa posebna nagrada tudi za opravljen osebni pregled, pri čemer je upoštevalo trajanje pregleda.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00008562
KZ-1 člen 57, 57/3, 62, 62/2. ZKP člen 506, 506/4.
rok za preklic pogojne obsodbe
Prvostopno sodišče je še v zakonsko določenem roku, in sicer dne 14. 9. 2017, preklicalo pogojno obsodbo, vendar je rok iz drugega odstavka 62. člena KZ-1 potekel, še preden je bila sodba sodišča prve stopnje vročena obsojencu. Ker je zakonski rok za preklic pogojne obsodbe potekel in ni podaljšljiv, temveč je prekluziven, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo četrtega odstavka 506. člena ZKP ob reševanju pritožbe obsojenca po uradni dolžnosti odločilo, da se postopek za preklic pogojne obsodbe ustavi.
ZFPPIPP člen 142, 142/1, 142/1-3, 147, 147/1, 147/4.
poročilo o finančnem položaju in poslovanju dolžnika - vrstni red terjatev - nepopolna vloga - zavrženje predloga za začetek postopka prisilne poravnave - začetek stečajnega postopka - materialno procesno vodstvo
Morebitna napaka pri razvrščanju upnikov v seznamu terjatev po namenu stvari praviloma ne more biti tako pomembna, da bi se nad dolžnikom iz tega razloga začel stečajni postopek na podlagi četrtega odstavka 147. člena ZFPPIPP. Če je, potem mora sodišče prve stopnje dolžnika o tem in o posledicah takega seznama s sklepom materialno procesnega vodstva iz prvega odstavka 147. člena ZFPPIPP konkretno poučiti. V primeru, da dolžnik temu ne sledi, pa mora sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navesti razloge, zakaj taka pomanjkljivost terja zavrženje predloga za začetek postopka prisilne poravnave in začetek stečajnega postopka nad dolžnikom. Smiselno enako velja glede označitve ovir za imenovanju članov upniškega odbora.
Določbo 3. točke prvega odstavka 142. člena ZFPPIPP, da je treba oblikovati seznam navadnih terjatev, razvrščen po velikosti terjatev, pri upnikih, pri katerih je ovira za imenovanje v upniški odbor, pa opisati okoliščine ovire iz 1. do 5. točke drugega odstavka 78. člena ZFPPIPP, je torej potrebno razlagati ustrezno njenemu namenu.
strokovna (medicinska) napaka - opustitev dolžne skrbnosti - pojasnilna dolžnost zdravnika - izkazanost elementov odškodninske odgovornosti - nepravilno sklepanje na obstoj drugih dejstev - neobstoj vzročne zveze
Sodišče prve stopnje je tako iz ugotovljenih dejstev (uporaba električnega noža med operacijo) nepravilno sklepalo na obstoj drugih dejstev (poškodba debelega črevesa med operacijo dne 11. 1. 2012), zaradi česar se sodba sodišča prve stopnje v tem delu glede obstoja temelja tožbenega zahtevka neutemeljeno opira na to dejstvo.
Ker je bila izvedena operacija dne 11. 1. 2012 za tožnico življenjskega pomena, primerjalno izostanek pojasnila o tako majhni možnosti nastanka nastalega zapleta pri tovrstni operaciji, kot ga navaja izvedenka v izvedenskem mnenju, ob primerjavi s pomenom izvedene operacije za življenje tožnice, po prepričanju pritožbenega sodišča ne nudi podlage za zaključek o vzročni zvezi med vsebinsko nezadostno opravljeno pojasnilno dolžnostjo in tožnici nastalo vtoževano škodo.
odpust obveznosti stečajnega dolžnika - namen odpusta obveznosti - ugovor proti odpustu obveznosti - ovire za odpust obveznosti - prevzemanje nesorazmernih obveznosti - lahkomiselno ravnanje - upnikovo ravnanje
Upnik je dolžniku posodil veliko denarja, pri tem pa je vedel najmanj, da dolžnik ni zaposlen in nima omembe vrednih prihodkov, iz katerih bi lahko vrnil posojilo. Dolžnikovo ravnanje je bilo sicer lahkomiselno in neodgovorno, vendar pa je bilo tako tudi ravnanje upnika. Niti povprečno skrben gospodar, kaj šele oseba, ki se ukvarja s posojanjem denarja, že ob sklenitvi pogodbe ne bi menil, da bo posojilo lahko vrnjeno. Upnik zato ni oseba, ki bi bila upravičena do varstva z ugovorom proti odpustu obveznosti. Tudi od upnikov se namreč pričakuje, da bodo ravnali odgovorno in nikakor ne lahkomiselno.
izpodbijanje sporazuma o delitvi skupnega premoženja - napake volje - grožnja - nerazsodnost - ničnost - razveljavitev pravnega posla
Tožnik kakšne koli grožnje s strani toženke, ki bi lahko povzročila njegovo nerazsodnost v času sklepanja sporazuma oziroma vplivala na njegovo voljo pri sklepanju sporazuma, ni uspel dokazati.
Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo vsa dejstva, ki so odločilna za presojo, ali obsojenka s pogojno obsodbo naložene obveznosti ni izpolnila iz objektivnih, ali iz subjektivnih razlogov in sprejelo pravilen zaključek, da tega ni storila zato, ker tega ni bila pripravljena storiti. Za tak svoj zaključek je v obrazložitvi napadene sodbe navedlo tehtne in prepričljive razloge, ki jih pritožbena izvajanja obsojenke ne morejo z ničemer ovreči.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00008347
KZ-1 člen 86, 86/3, 86/4, 173, 173/3. ZKP člen 129a, 371, 371/1, 371/1-11, 373.
način izvršitve kazni zapora - izvršitev odločb - odprti oddelek - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nejasni in nasprotujoči si razlogi o odločilnih dejstvih - konkretizacija pritožbenih očitkov - nepopolna in zmotna ugotovitev dejanskega stanja - dokazna ocena - presoja vseh okoliščin - teža kaznivega dejanja - kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let
Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadenega sklepa navedlo določne, jasne in tehtne razloge, s katerimi je utemeljilo zavrnitev predloga obsojenca za prestajanje kazni zapora v odprtem oddelku, pri tem pa razlogi niso v medsebojnem nasprotju, temveč se zgolj dopolnjujejo in tvorijo razumno in prepričljivo obrazložitev napadene sodne odločbe. Pritožba ne pojasni, kateri razlogi bi naj bili sami s seboj v nasprotju, prav tako pa tudi ne, kateri razlogi bi naj bili nejasni. V navedenem zatrjevanju je povsem pavšalna in kot taka ne more biti uspešna.
napotitveni sklep - objektivne meje pravnomočnosti - časovne meje pravnomočnosti - identiteta spora - skupno premoženje bivših zakoncev - že pravnomočno razsojena stvar
Razlaga prvostopenjske sodbe izdane v prvi pravdi (upoštevaje tako izrek, kot tudi dejansko stanje in razloge) daje podlago za ugotovitev, da sta spora identična ter je bilo v prvem postopku že pravnomočno odločeno o tem, kar je predmet nove tožbe v tekoči pravdi.
plačilo sodne takse - ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - plačilni nalog za plačilo sodnih taks - ugovorni razlog - neupoštevni ugovorni razlogi
Sodišče je v izpodbijanem sklepu jasno in argumentirano zavrnilo ugovor udeleženke zoper plačilni nalog. Pravilno je obrazložilo, iz katerih razlogov je mogoče ugovarjati zoper plačilni nalog (prvi odstavek 34a. člena Zakona o sodnih taksah) in ugovor pritožnice zavrnilo, ker v ugovoru takšnih razlogov ni navajala.
kaznivo dejanje nasilništva - znaki kaznivega dejanja - spravljanje v podrejen položaj
Vsaka protipravna uporaba sile še ne pomeni nasilništva, zanj je značilno izvajanje nasilja zaradi nasilja oziroma izživljanje z nasiljem, ki se lahko izvaja oziroma kaže na različne načine.
Na podlagi pravilne dokazne ocene o obdolžencu očitanih inkriminiranih ravnanjih, je sodišče prve stopnje prišlo do neoporečnega zaključka, da predstavlja obdolženčevo izživljanje z verbalnim in fizičnim nasiljem nad oškodovanko, ki ga je dalj časa izvajal z grdim ravnanjem, pretepanjem in zmerjanjem oškodovanke ter spravljanjem le-te v podrejen položaj, ravnanje takšne narave in intenzivnosti, da je pri oškodovanki povzročilo prestrašenost. Zato pritožbeno sodišče glede na intenzivnost, trajanje in posledice obdolženčevega ravnanja zoper oškodovanko, kot izhaja iz opisa kaznivega dejanja, in kot mu je bilo z gotovostjo dokazano v predmetnem kazenskem postopku, ne soglaša s pritožbeno izraženim mnenjem, da obdolženčeva izvršitvena ravnanja ne dosegajo standarda kaznivega dejanja nasilništva.
Že iz razlogov običajne oziroma skrbnosti povprečnega človeka je zavarovanec tožene stranke (etažni lastniki) kot lastnik zgradbe dolžan zaradi varnosti hoje po stopnišču poskrbeti za zamenjavo pregorele žarnice luči, ki osvetljuje stopnišče in poskrbeti, da se počistijo mastni madeži na stopnišču, v kolikor tega prvenstveno ne stori neposredni povzročitelj razlitja tekočine po stopnišču. Opustitev takega dolžnega ravnanja lahko privede do krivdne odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke, razen če oškodovalec (zavarovanec) oziroma zavarovalnica kot tožena stranka zatrjuje in dokaže, da je zavarovanec ravnal z dolžno skrbnostjo, ki se od njega pričakuje.
ZP-1 člen 59, 59/3, 155, 155/2. ZTro-UPB8 člen 16, 68, 68/1, 68/1-5.
pravica do pravnega sredstva - opredelitev sodišča do pomembnih okoliščin - zahteva za sodno varstvo - pravica do poštenega sojenja - nezakonita proizvodnja trošarinskih izdelkov
Nobenega dvoma ni, kot pritožba pravilno izpostavlja, da je dolžnost sodišča, ki je praviloma edina sodna instanca v hitrem postopku, da za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja, kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo, tudi v primeru, če pravnemu sredstvu stranke ne ugodi, v svoji odločbi obrazloži, da se je z argumenti v pravnem sredstvu seznanilo in jih obravnavalo in da stranka v takem primeru ne ostane v dvomu, ali je sodišče njene argumente enostavno prezrlo.
Pravica do sodnega varstva torej ne pomeni samo formalne pravice, torej pravice do vložitve rednega pravnega sredstva, temveč tudi, da sodišče vlogo stranke vsebinsko obravnava in pri tem bistvene navedbe v pravnem sredstvu loči od nebistvenih ter na prve vsebinsko tudi odgovori, ta obveza pa se nanaša na tiste navedbe, ki se nanašajo na pravnorelevantna dejstva, katerih obstoj obramba utemelji s potrebno stopnjo verjetnosti. Na navedbe v vloženi ZSV o tem, da je izrek odločbe prekrškovnega organa nerazumljiv, prvostopno sodišče tako, kot pravilno trdi pritožba, ni odgovorilo, temveč je v točki 5) obrazložitve zgolj povzelo bistvo očitka izreka odločbe prekrškovnega organa, kar predstavlja kršitev določbe tretjega odstavka člena 59 ZP-1, saj ni v celoti ocenilo bistvenih in pravnorelevantnih navedb v vloženi ZSV, navedeno pa je po oceni pritožbenega sodišča vplivalo na zakonitost tako sprejete odločitve (drugi odstavek člena 155 ZP-1), saj je na ta način storilcu v tem postopku bila prekršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva in poštenega sojenja. Identična kršitev se je v zvezi s presojo vložene ZSV storilca pripetila prvemu sodišču tudi v zvezi z odmero sankcije, ki jo je vložnik ZSV ocenil kot izrazito neustrezno, zlasti pa se je upiral utemeljitvi tako izrečene sankcije v odnosu do oviranja dela prekrškovnega organa, kar je v ZSV ustrezno pojasnjeno, prvostopno sodišče pa tudi na takšen očitek glede neobrazložene sankcije ni odgovorilo argumentirano, temveč se je (točka 18) zgolj sklicevalo na podrobno pojasnjene razloge za odločitev v zvezi z izrečeno sankcijo, ki naj bi upoštevala stopnjo storilčeve odgovornosti, nagib in obnašanje ter gospodarsko moč storilčeve družbe, kar pa je glede na višino globe, ki ni bila izrečena na spodnji meji, temveč v bistveno višjem znesku (20.000,00 EUR) tudi po oceni pritožbenega sodišča nezadostno in nesprejemljivo.
Obe pritožbeno uveljavljani bistveni kršitvi določb postopka o prekršku iz drugega odstavka člena 155 ZP-1 storjeni pred prvostopnim sodiščem sta takšne narave, da so posledično v izpodbijani sodbi izostali tudi razlogi o odločilnih dejstvih (8. točka prvega odstavka člena 155 ZP-1), kar je tudi pritožbeno uveljavljano, zato sta ob zakonskem pooblastilu iz petega odstavka člena 163 ZP-1 pritožbenemu sodišču narekovali ugoditev pritožbi in razveljavitev odločitve prvostopnega sodišča ter vrnitev zadeve prvemu sodišču v ponovljen postopek.
plačilo sodne takse - plačilni nalog za plačilo sodne takse - ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - neupoštevni ugovorni razlogi - ugovorni razlog
Pritožnikoma je sodišče obrazložilo, iz katerih razlogov je mogoče ugovarjati zoper plačilni nalog (prvi odstavek 34a. člena Zakona o sodnih taksah). Ker takšnih razlogov v ugovoru nista navajala, je njun predlog pravilno zavrnilo.
zahteva za preiskavo za več kaznivih dejanj - opis očitanih ravnanj - opis kaznivega dejanja
Pritožbeno sodišče se namreč strinja z razlogi v napadenem sklepu, da niti pri prvem niti pri drugem kaznivem dejanju, ki se v zahtevi za preiskavo očitata osumljenemu L.P., niso opisana konkretna ravnanja, ki naj bi jih osumljeni P. storil. Iz opisa kaznivih dejanj je razvidno, da naj bi L.P. naklepoma napeljal A.M. k storitvi dveh kaznivih dejanj (pod točko I in II zahteve za preiskavo), s tem da naj bi mu kot dejanski direktor družbe F. d.o.o. dajal predhodna navodila. Kot pravilno ugotavlja zunajobravnavni senat, iz takšnega opisa ne izhaja kakšna navodila naj bi mu dajal in v kakšnih okoliščinah, niti ali je osumljeni s takšnimi navodili izzval odločitev A.M., da naklepoma stori očitani kaznivi dejanji.
Opis kaznivega dejanja je namreč najpomembnejša sestavina zahteve za preiskavo, saj se z njo določa okvir, v katerem bo potekala preiskava, prav tako pa osumljencem omogoča učinkovito pravico do obrambe, ki je v nasprotnem primeru kršena.
Kaznivo dejanje samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena KZ-1 stori, kdor si samovoljno vzame svojo pravico ali pravico, za katero misli, da mu pripada. V opisu dejanja mora biti torej določno navedeno: 1. pravica, ki jo oseba vzame, 2. prepričanje osebe, da mu ta pravica pripada ter 3. samovoljnost odvzema, ki se kaže v protipravnosti odvzema te pravice.
Kaznivo dejanje samovoljnosti je podano le v primeru, če storilec ve, da mu pravica gre ali misli, da mu ta pravica gre. Če pa ve, da mu pravica ne pripada, potem ne gre za kaznivo dejanje samovoljnosti. Lahko pa gre v tem primeru za kakšno drugo kaznivo dejanje (če so izpolnjeni zakonski znaki tega drugega kaznivega dejanja).
preslepitev pri pridobitvi posojila ali ugodnosti - zakonski znaki kaznivega dejanja - ponareditev ali uničenje poslovnih listin - idealni stek - načelo inkluzije
Sklenitev pogodb, s katerima sta se M. in F. zavezali Z. pod dogovorjenimi pogoji izplačati nepovratna sredstva, je za Z. predstavljala potencialno upravičenje do nakazila subvencije pod odložnim pogojem oziroma pravno zavarovano pričakovanje do pridobitve subvencije, ne pa pridobitev subvencije v obliki premoženjske koristi, ki je za Z. nedvomno nastala šele z nakazilom denarnih sredstev na njen račun.
Uporaba ponarejenega računa je služila le kot (dodatno) sredstvo za dosego cilja preslepitve pristojnih na M. in F., primerjava konkretnih okoliščin storjenih kaznivih dejanj v steku pa po oceni pritožbenega sodišča kaže, da bi bilo dvojno kaznovanje v konkretni zadevi nesmiselno, saj je kriminalna količina kaznivega dejanja po 235. členu KZ-1 postranska okoliščina kaznivega dejanja po prvem odstavku 230. člena KZ-1.
razmerja med etažnimi lastniki - izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja v sporu majhne vrednosti - vplačilo v rezervni sklad - pritožbeni razlogi v sporu majhne vrednosti - uporabniki stanovanja - notranje razmerje - dolžnost plačevanja v rezervni sklad - etažni lastniki večstanovanjske stavbe
Notranje razmerje med etažnim lastnikom in osebo, ki v stanovanju prebiva, na obveznost etažnega lastnika glede plačila stroškov v rezervni sklad ne vpliva.
Vprašanje lastništva stanovanja sodi v sklop ugotavljanja dejanskega stanja, zato ugotovitve sodišča v sporu majhne vrednosti, da je toženec njegov lastnik, slednji v pritožbi ne more več izpodbiti.