ZDSS-1 člen 72, 72/1.. ZPP člen 112, 112/1, 274, 274/1.
zavrženje tožbe - rok za vložitev tožbe
Prvostopenjsko sodišče je tožnici pravilno pojasnilo, da je napačno vložila tožbo pri toženi stranki, ki jo je odstopila prvostopenjskemu sodišču 8. 5. 2017 in šele ta dan se šteje, da je bila izročena pristojnemu sodišču. To pa pomeni, da je bila vložena nepravočasno, po izteku 30 dnevnega roka.
ZDR-1 člen 37, 39, 39/1, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-2.. ZKnj-1 člen 2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - rok za podajo odpovedi - konkurenčna prepoved - pisno soglasje
Tožnik je med trajanjem delovnega razmerja s tem, ko je v lastnem imenu in za svoj račun na podlagi sklenjene avtorske pogodbe sodeloval z drugo družbo pri projektu izdaje avtobiografije, opravljal delo, ki sodi v okvir dejavnosti tožene stranke in s katero ji je konkuriral. Do tožene stranke ni bil lojalen in je posegel v njene poslovne interese. Ker za opravljanje dela ni imel pisnega soglasja tožene stranke, je s takšnim ravnanjem kršil konkurenčno prepoved, kot je določena v 39. členu ZDR-1.
obrazložitev sklepa o podaljšanju pripora - odreditev in trajanje pripora - sorazmernost - manjkajoči razlogi
Kot pravilno izpostavlja pritožnik so merila, na podlagi katerih se presoja razumnost trajanja pripora: 1) dolžina pripora; 2) primerjava med dolžino pripora in naravo kaznivega dejanja; 3) posledica pripora za obtoženca; 4) prispevek obtoženca k trajanju pripora; 5) zapletenost primera ter 6) ravnanje tožilstva in sodne veje oblasti. Ker je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu navedlo le splošno primerjavo med dolžino pripora in naravo kaznivega dejanja, do ostalih meril pa se ni opredelilo, ima pritožnik prav, da izpodbijani sklep nima razlogov. Zaradi tega pritožbeno sodišče ne more presoditi utemeljenosti zatrjevane kršitve ter v tej posledici ne more odgovoriti na konkretizirane pritožbene navedbe, da gre v obravnavani zadevi za počasno ravnanje sodne veje oblasti, oziroma, da je delovanje sodne veje oblasti v postopku z zgolj dvema obtožencema nerazumno počasno, da obtoženec ni z ničemer prispeval k trajanju pripora, da gre za nezapleteno zadevo ter da obtoženec že trpi posledice pripora. Pritožbeno sodišče manjkajočih razlogov ne more nadomestiti, saj bi s tem obrambi odvzelo pravico do pritožbe (pravnega sredstva) iz 25. člena Ustave RS, ki bi jo imela, če bi izpodbijani sklep imel razloge, ki bi jih bilo mogoče preizkusiti v okviru pritožbenih navedb.
dodatek za izobraževanje zunaj stalnega bivališča - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zamuda roka za opravo procesnega dejanja - fikcija vročitve - dejansko bivanje - Zoisova štipendija
Ttožnik se z odločbo z dne 16. 12. 2015, kljub temu, da je bila vročitev opravljena po določbi 87. člena ZUP na njegovo formalno prijavljeno stalno prebivališče, ki ga je tožnik navedel v vlogi za uveljavljanje Zoisove štipendije, ni mogel pravočasno seznaniti. Takšne vročitve ni mogoče šteti za veljavno. Namreč tožnik v obdobju od septembra 2015 do 23. 1. 2016 na tem naslovu dejansko ni živel in mu s takšnim načinom vročanja ni bilo omogočeno, da bi se pravočasno z vsebino odločbe seznanil in vložil pritožbo v roku 15 dneh od dneva, ko je bila opravljena fiktivna vročitev, to je 4. 1. 2016. Ker je vročanje ključno dejanje oz. opravilo v upravnem postopku, je vročitev ali fikcija vročitve pogoj, da imajo upravna pisanja dejansko nek pravni učinek vročitve. Glede na navedeno odločbe z dne 16. 12. 2015 vročene po četrtem odstavku 87. člena ZUP z dnem 4. 1. 2016, ni mogoče šteti za veljavno, pač pa vročitev odločbe z dne 23. 1. 2016. Posledično pa to pomeni, da je tožnik pritožbo zoper odločbo z dne 16. 12. 2015, dne 6. 2. 2016 vložil pravočasno in da procesna predpostavka za vrnitev zadeve v prejšnje stanje, ker ni izpolnjen pogoj zamude, ni izpolnjena. Takšen predlog je zato treba zavreči in ne zavrniti.
začasna odredba na prepoved odsvojitve ali obremenitve poslovnega deleža - izkazana težko popravljiva škoda - začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - pravni standard neznatne škode - poseg v tujo lastnino - pavšalne navedbe o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost
Večinska sodna praksa poudarja, da vsak poseg v tujo lastnino predstavlja določeno škodo, ki je ni mogoče šteti za neznatno. Tudi v obravnavanem primeru se tožnikov predlog nanaša na toženčevo premoženje (poslovni delež), zato predlogu ni mogoče slediti zgolj na podlagi predpisane abstraktne zakonske dikcije, saj gre prav tako za poseg v njegovo lastnino, zato bi morala tožeča stranka navesti in dokazati, zakaj bi v konkretni zadevi za toženo stranko takšna omejitev predstavljala le neznatno škodo. Takega trditvenega in dokaznega bremena pa ni zmogla. V tej smeri namreč konkretnih navedb in dokazov ni ponudila. Ni namreč na toženi stranki dolžnost, da zatrjuje in dokazuje, kakšno škodo bo utrpela zaradi izdaje začasne odredbe, pač pa je na tožeči stranki breme dokazovanja, da tožena stranka s predlagano začasno odredbo ne bo utrpela nobene škode, ali da bo le-ta takšna, ki tožene stranke v svojih premoženjskih pravicah ne bo omejevala.
kazniva dejanja zoper življenje in telo - umor na grozovit način - eventualni naklep - sostorilstvo - kazniva dejanja zoper človekove pravice in svoboščine - neupravičeno slikovno snemanje - privolitev oškodovanca
S tem, ko sta oba obtoženca oškodovanca skupaj tepla, ga s pestmi udarjala po glavi in ga brcala, sta dejanje storila v sostorilstvu, saj sta skupaj izpolnjevala zakonske znake kaznivega dejanja, pri čemer ni bistveno, kdo je oškodovancu povzročil posamezne poškodbe.
Neupravičen je vsak slikovni posnetek drugega, če slednji nanj ne pristane. Oškodovanec privolitve za snemanje in objavo posnetka zaradi poškodb, ki sta mu jih prizadejala obtožena, ni mogel dati, saj se dogajanja ni več zavedal.
Zato bi izrek napadene sodbe moral vsebovati zgolj obdobje neplačevanja preživnine po datumu izvršljivosti izvršilnega naslova, kar pa v obravnavani zadevi glede na zgoraj navedeno ni primer. Sodišče prve stopnje je takšnemu nejasnemu izreku opisa kaznivih dejanj sledilo, v napadeni sodbi pa navedlo tudi razloge za obdobje, ki ne obsega časa po izvršljivosti izvršilnega naslova, kar je lahko predmet obravnavanega kazenskega postopka, ne pa tudi civilno pravno razmerje. Zato se pritožbeno sodišče, z razlogi napadene sodbe, ki sledi nerazumljivemu izreku, ni moglo ukvarjati.
Direktiva Evropskega parlamenta in sveta 96/71/ES z dne 16. decembra 1996 o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev člen 3.. ZDR člen 212.
pogodba o zaposlitvi (PZ) za določen čas - napotitev na delo v tujini
Ker je tožnik dejansko delal v Republiki Avstriji, bi morala tožena stranka na podlagi Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 96/71/ ES o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev, ki v 1. točki 3. člena določa, da podjetja zagotovijo delavcem, ki so napoteni v drugo državo članico, minimalno urno postavko, kot je opredeljena z nacionalno zakonodajo ali prakso države članice, na katere ozemlje je delavec napoten oziroma kjer je delo opravljal, pri plačilu tožniku za opravljeno delo upoštevati določbe avstrijske Kolektivne pogodbe za gradbeno industrijo in gradbeništvo.
imenovanje posebnega revizorja - odločanje družbenikov na skupščini
Zakon za koncernsko posebno revizijo tako ni predvidel predhodnega neuspešnega poskusa imenovanja posebnega revizorja na skupščini kot pogoja za sodno imenovanje posebnega revizorja, kot je to določeno po splošnih pravilih 318. člena ZGD-1 za imenovanje posebnega revizorja.
začasna nezmožnost za delo - vzrok - prekluzija dokazov
Ne glede na to, da je tožnik šele v pripombah na izvedensko mnenje izpodbijal tudi vzrok začasne nezmožnosti za delo, pa po prepričanju pritožbenega sodišča, s tem ni bil prekludiran.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - trpinčenje na delovnem mestu - mobing
Delavec ne krši svojih pogodbenih obveznosti, če teh obveznosti ne opravi zaradi pomanjkanja časa, ker opravlja druge delovne zadolžitve oziroma zato, ker te obveznosti ne more opraviti zaradi upravičene zadržanosti od dela. Prav takšen pa je bil po zaključku sodišča prve stopnje, s katerim soglaša tudi pritožbeno sodišče, primer tožnice. Tožnica v spornem obdobju zaradi opravičene odsotnosti od dela in zaradi opravljanja drugih delovnih zadolžitev ni mogla opraviti še delovnih nalog, katerih neopravo ji očita tožena stranka v izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.
Tožnica je v zvezi z zatrjevanim mobingom navajala 20 ravnanj tožene stranke oziroma njenih delavcev v spornem obdobju, ki naj bi ustrezali definiciji trpinčenja na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi opredelilo do vsakega od teh ravnanj in ugotovilo, da predstavlja trpinčenje le vsebina nekaterih elektronskih sporočil, ne pa tudi preostala ravnanja tožene stranke oziroma njenih sodelavcev. Pri tem je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je presojalo le vsako ravnanje posebej in za vsako izmed ostalih ravnanj posebej ugotovilo, da ne predstavljajo trpinčenja tožnice. Že iz četrtega odstavka 7. člena ZDR-1 pa tudi iz uveljavljene sodne prakse izhaja, da posamezni dogodek oziroma ravnanje že po definiciji ne more predstavljati trpinčenja. Trpinčenje predstavlja lahko le več ponavljajočih se ali sistematičnih ravnanj oziroma vedenja, ki so graje vredna, očitno negativna in žaljiva ter usmerjena proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Pri tem niti ni bistveno, če so bila ta ravnanja s strani tožene stranke protipravna (če je imela tožena stranka pravno podlago za ta ravnanja), temveč to, ali so ta ravnanja kot celota (usmerjena proti tožnici) predstavljala trpinčenje tožnice.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - večje število delavcev - uporaba kriterijev
Tožnik tudi v primeru pravilnega točkovanja vseh delavcev ne bi bil uvrščen med 5 delavcev z najvišjim številom točk. Posledično izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri točkovanju delavcev ni nezakonita, odločitev sodišča prve stopnje o utemeljenosti tožbenega zahtevka pa je napačna.
Umik tožbe torej pomeni preklic zahteve za pravno varstvo v konkretni pravdi. Gre za izraz načela dispozitivnosti. Če je tožba umaknjena, se šteje, kot da nikoli ni bila vložena. Sodišče ob umiku tožbe, če toženec izjavi, da se z umikom strinja, izda sklep, ki je deklaratorne narave. Umik tožbe je neposredno učinkujoče procesno dejanje, zato umika tožnik ne more preklicati niti v času, dokler sodišče še ne izda sklepa o umiku in čeprav tudi toženec še ni izjavil, da se z umikom strinja.
zavrženje tožbe - postopek izbire kandidata - kršitev prepovedi diskriminacije - rok za sodno varstvo - neizbran kandidat
Pri presoji pravočasnosti vložitve tožbe za plačilo odškodnine zaradi zatrjevane diskriminacije pri neizbranem kandidatu je potrebno uporabiti določbo 5. odstavka 200. člena ZDR-1, po kateri lahko neizbrani kandidat, ki meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije, zahteva v roku 30 dni od prejema obvestila delodajalca sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem.
Ker je na revizijsko vprašanje glede uporabe določb ZPIZ-2 v razmerju z ZOPZ že odgovorilo Vrhovno sodišče RS III Ips 33/2017 z dne 25. 7. 2017, je sklicevanje tožeče stranke na dve odločbi višjih sodišč neutemeljeno. Tožeča stranka pa tudi ni upravičena do povrnitve nadomestil za invalidnost izplačanih njeni zavarovanki v letih 2013-2015 od povzročitelja prometne nesreče - drugega toženca. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, glede na dejstvo, da je do škodnega dogodka prišlo v letu 2010, ZPIZ-2 pa velja od dne 1. 1. 2013, da bi z uporabo ZPIZ-2 v konkretnem primeru, prišlo do nedopustne retroaktivne uporabe določb ZPIZ-2. 190. člen ZPIZ-2 v prvem odstavku res določa, da ima zavod pravico zahtevati povrnitev povzročene škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil invalidnost, potrebo po tuji pomoči in postrežbi ali smrt zavarovanca. V v četrtem odstavku 190. člena določa dolžnost zavoda, da določi najnižji in najvišji znesek odškodnine, ki jo le-ta lahko zahteva od fizične osebe. Takšnega pravnega akta tožeča stranka ni sprejela, zato tudi iz tega razloga ni pravne podlage za presojo vtoževane terjatve po višini od povzročitelja prometne nesreče - drugega toženca po noveli ZPIZ-2, ampak njegova odškodninska odgovornost obstaja zgolj v primerih taksativno naštetih v 7. členu ZOZP, obstoj slednjih pa tožeča stranka niti ni zatrjevala.
ZKP člen 158, 158/1, 285e. ZObr člen 32. ZNPPol člen 33.
predobravnavani narok - skrajšani postopek pred okrajnim sodiščem - predlog za izločitev dokazov - pristojnost OVS za vodenje predkazenskega postopka - kaznivo dejanje zaposlenega na MORS - razlogi za sum - zloraba pravice do povračila stroškov prevoza na delo in z dela
Sodišče prve stopnje je predlog obdolženega A. A. za izločitev dokazov prejelo na predobravnavnem naroku dne 28. 10. 2016 in nadaljevanju slednjega dne 25. 11. 2016. Predobravnavni narok je sodišče opravilo na podlagi XIX.a poglavja določb ZKP in obdolženca med drugim poučilo tudi, da lahko na naroku, če ne prizna krivde, predlaga izločitev nedovoljenih dokazov. Na podlagi 285.e člena, ki je umeščen v XIX.a poglavje ZKP, pa je prvostopenjsko sodišče tudi vsebinsko odločilo o obdolženčevem predlogu za izločitev dokazov in ker ima po določbi drugega odstavka 285.e člena ZKP obdolženec pravico do pritožbe, slednjo sodišče druge stopnje tudi vsebinsko obravnava.
Upoštevaje ustavno odločbo št. U-I-239/14-10, Up-1169/12-24 z dne 26. 3. 2015 je toženec v konkretni zadevi, glede na to, da je z odločbo z dne 6. 6. 2015 potrjeno z dokončno odločbo z dne 17. 2. 2016 po uradni dolžnosti ponovno odmeril sorazmerni del starostne pokojnine, ker je ugotovil, da je tožnik prejel tudi del plače, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup, pravilno na novo odmerjeni sorazmerni del starostne pokojnine priznal za čas od 1. 7. 2015 dalje, to je od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje.
Tožena stranka, ki temelju in višini uveljavljane terjatve ne nasprotuje, ne more biti uspešna s pritožbenim uveljavljanjem, da je imela s tožečo stranko ustno dogovorjeno drugačno valuto plačila, katere se je tudi držala. Tožena stranka, ki je tekom postopka sicer takšen dogovor zatrjevala, dokazno breme za dokazovanje takšnega dogovora pa je bilo na njeni strani, drugačne valute obveznosti kot jo je v svoji trditveni dokazni podlagi ponudila tožeča stranka, ki je obstoj zatrjevanega ustnega dogovora tudi zanikala, ni uspela dokazati.
ZPIZ-2 člen 27, 28, 37, 37/5, 38, 39a, 399.. ZPol člen 87, 87/1.
delna starostna pokojnina
Pritožbeno sodišče je o materialnopravnem vprašanju izpolnjevanja pogojev po 39.a členu ZPIZ-2 v primeru, ko zavarovanec izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine po določbi 87. člena ZPol v zvezi s 399. členom ZPIZ-2 že zavzelo stališče v več zadevah. Štelo je, da v takšnih primerih, ko zavarovanec izpolnjuje pogoje po 399. členu ZPIZ-2 v zvezi z določbami ZPol se šteje, da gre za izpolnjevanje pogojev po posebnih predpisih, kar pomeni upokojitev pod drugačnimi (milejšimi) pogoji, kot jih določa splošni predpis ZPIZ-2 v določbah 27. in 29. člena. ZPIZ-2 namreč v 39.a členu določa, da zavarovancu, ki je vključen v obvezno zavarovanje s polnim delovnim oziroma zavarovalnim časom in izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne ali predčasne pokojnine po tem zakonu ali je izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po predpisih, veljavnih do 31. decembra 2012 v skladu s prvim odstavkom 391. ali 394. člena tega zakona, se mu, če se za to odloči, od prvega naslednjega dne po vložitvi zahteve mesečno izplačuje 20 % starostne ali predčasne pokojnine, do katere bi bil upravičen na dan njene uveljavitve. Del pokojnine se izplačuje do prenehanja obveznega zavarovanja s polnim delovnim oziroma zavarovalnim časom. Glede na prvi odstavek 39.a člena ZPIZ-2 pridobi pravico do izplačila 20 % pokojnine le zavarovanec, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne ali predčasne pokojnine po tem zakonu, torej izključno v primeru, če so izpolnjeni pogoji določeni v 27. in 28. členu ZPIZ-2. Tožnik pa, kot je bila že pojasnjeno, pogojev po omenjenih dveh določbah ne izpolnjuje. Izpolnjevanje pogojev po določbi 399. člena ZPIZ-2 v zvezi s prvim odstavkom 87. člena ZPol pa ne pomeni, da tožnik izpolnjuje pogoje po določbah splošnega zakona, temveč izpolnjuje pogoje za upokojitev po določbah posebnega predpisa.