Sodni svet v obravnavani zadevi meja svoje diskrecije, ki jo uživa pri odločanju, ni prekoračil. Tožnica se v bistvenem ne strinja z ovrednotenjem rezultatov njenega dosedanjega dela, kar pa spada v diskrecijsko presojo toženca, ki samostojno ocenjuje izpolnjevanje pogojev za napredovanje, strokovno avtonomno z dvotretjinsko večino. Pred Vrhovnim sodiščem pravilnost uporabe diskrecije ni del presoje v upravnem sporu zoper tovrstno odločitev, temveč je to zgolj morebitna prekoračitev diskrecije oziroma njena zloraba (drugi odstavek 27. člena ZUS-1). Kot že obrazloženo, je Sodnemu svetu v okviru diskrecijske pravice, ki jo ima v postopku odločanja o napredovanju sodnika, pridržana vsebinska (lastna) presoja oziroma ovrednotenje zakonsko opredeljenih kriterijev iz prvega odstavka 28. člena ZSS (teh ni mogoče neposredno uporabiti), upoštevaje pri tem merila iz drugega odstavka istega člena, ki jih sprejme Sodni svet (prim. 4. točko prvega odstavka 23. člena ZSSve). Vrhovno sodišče presoja le, ali je bila odločba izdana v mejah pooblastila in v skladu z njegovim namenom. Tem kriterijem izpodbijana odločba zadosti.
Določbe drugega odstavka 23. a člena ZKZ ni mogoče razlagati tako, da se po ugotovitvi, da kmetijska zemljišča sicer presegajo 20 odstotkov, vendar nihče od sprejemnikov ponudbe ne izpolnjuje pogojev za predkupnega upravičenca po ZKZ, uporabi drug zakon, na primer ZG, in nadaljnji postopek vodi ter presoja izpolnjevane pogojev za predkupnega upravičenca po določbah ZG. Taka razlaga bi presegla jasno zakonsko določbo, iz katere že po jezikovni razlagi izhaja, da ko delež kmetijskih zemljišč predstavlja vsaj 20 odstotkov skupne površine, je posledično izključeno uveljavljanje predkupne pravice po drugih določbah drugih zakonov, četudi se v nadaljnjem postopku izkaže, da predkupnih upravičencev po ZKZ ni in ne glede na to, da bi po ZG pa bili izpolnjeni pogoji za uveljavljanje prednostne pravice pri nakupu gozda (deseti odstavek 47. člena ZG).
Tožnica se v bistvenem ne strinja z ovrednotenjem (sicer nespornih) rezultatov njenega dosedanjega dela, kar pa spada v diskrecijsko presojo toženca, ki samostojno ocenjuje izpolnjevanje pogojev, strokovno avtonomno z dvotretjinsko večino. Pravilnost uporabe diskrecije ni del presoje v upravnem sporu zoper tovrstno odločitev. Kot je bilo že obrazloženo, je Sodnemu svetu v okviru diskrecijske pravice, ki jo ima v postopku odločanja o napredovanju sodnika, pridržana vsebinska (lastna) presoja oziroma ovrednotenje zakonsko opredeljenih kriterijev iz prvega odstavka 28. člena ZSS (teh ni mogoče neposredno uporabiti), upoštevaje pri tem merila iz drugega odstavka istega člena, ki jih sprejme Sodni svet (prim. 4. točko prvega odstavka 23. člena ZSSve). Vrhovno sodišče presoja le, ali je bila odločba izdana v mejah pooblastila in v skladu z njegovim namenom.
V skladu z drugim odstavkom 24. člena ZKZ se pri ugotavljanju pomembnega dohodka iz kmetijske dejavnosti upošteva vrednost pridelkov iz dejavnosti, ki je kmetijska po predpisih o standardni klasifikaciji dejavnosti, v obravnavanem primeru SKD 2008 iz Uredbe o standardni klasifikaciji dejavnosti. Taka dejavnost je vinogradništvo, ne pa tudi proizvodnja vina iz doma pridelanega grozdja, saj gre za predelavo, ki je v navedenih predpisih klasificirana kot druga (nekmetijska) gospodarska dejavnost. Posledično je pri ugotavljanju vrednosti pridelka v vinogradništvu relevantna le vrednost pridelka pred predelavo, to je pridelanega grozdja, ne glede na to, da ga pridelovalec še sam predela v vino.
Določbe ZUP dopuščajo odločitev upravnega organa, da pritožbo stranke upravnega postopka zavrže kot vloženo po neupravičeni osebi, če ta zanjo nima pravnega interesa.
Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-85/21-11 z dne 24. 10. 2024 ocenilo, da 95. člen ZDavP‑2 tudi po spremembi z novelo ZDavP-2J ni v neskladju ne z 2. in ne 29. členom Ustave.
Tudi davčne obresti nastanejo tako kot samo davčno razmerje, po volji zakonodajalca, takoj, ko so za to izpolnjeni zakonski pogoji (ex lege), za vsak dan v obdobju obrestovanja in ne šele z izdajo akta, v katerem bi bile ugotovljene. S tega vidika je mogoče govoriti tudi o (do uveljavitve spremembe) zaključenem pravnem položaju davčnih zavezancev glede obrestne obveznosti iz 95. člena ZDavP-2, v katerega pa je, če se sprejme razlaga Upravnega sodišča, očitno povratno obremenjujoče poseženo, saj so za obdobje, ko novela še ni veljala (za obdobje pred 1. 1. 2017), dolžni na podlagi kasneje zaključenega davčnega inšpekcijskega postopka plačati obresti, ki jim sproti niso nastajale, saj je bila obrestna mera nižja.
Ob uporabi določbe prvega odstavka 71. člena ZDavP-2J je do ustavno skladnega rezultata z vidika 155. člena Ustave mogoče priti le tako, da se iz nje izloči materialnopravne določbe glede obrestovanja v postopkih davčnega inšpekcijskega nadzora kot posebnih upravnih postopkih, ki se začnejo po uradni dolžnosti in zajemajo nadzor nad upoštevanjem zakonov v preteklih (zaključenih) davčnih obdobjih. Ker je zaradi teh posebnosti (nedopustno) povratno učinkovanje teh določb toliko bolj izraženo in za davčne zavezance obremenjujoče, bi zato vključitev teh postopkov v pravilo iz prvega odstavka 71. člena ZDavP-2J morala biti izrecno zakonsko določena.