zavrženje pritožbe - postulacijska sposobnost - laična pritožba - vloga, ki jo vloži stranka sama - pravniški državni izpit (PDI)
Stranka v postopku s pritožbo lahko opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. Pogoj obveznega zastopanja po kvalificiranem pooblaščencu ne velja, če zahtevani pogoj izpolnjuje stranka sama ali njen zakoniti zastopnik.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2.
Kot ovira za predajo na podlagi Uredbe Dublin III ne zadošča katerakoli pomanjkljivost v azilnem sistemu odgovorne države članice, saj je relevantna le tista, ki je sistemska in pomeni, da odgovorna država članica ne bo resno obravnavala vložene prošnje za mednarodno zaščito in da bo prosilec v njej izpostavljen življenjskim razmeram v pogojih, ki bi pomenili nevarnost ponižujočega oziroma nečloveškega ravnanja.
Ravnanja (tj. nezakonito zavračanje in pridržanje na mejnih prehodih) sicer niso v skladu s pravom Unije, vendar pa, če se ne nanašajo na azilni postopek ali pogoje za sprejem, niso ovira za predajo.
mednarodna zaščita - preganjanje prosilca v izvorni državi - resna škoda - informacije o stanju v izvorni državi - specifične in splošne informacije
Za priznanje mednarodne zaščite mora pritožnik izkazati preganjanje (27. člen ZMZ-1) ali resno škodo (28. člen ZMZ-1).
Informacije o izvorni državi se pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - varna izvorna država - subjekt preganjanja ali resne škode - nedržavni subjekt preganjanja
Tveganje, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, mora izhajati iz dejavnikov na strani države ali drugih subjektov, pred katerimi država prosilca noče ali ne more zaščititi.
Pojem nedržavnih subjektov lahko zajema družinske člane, vendar pa slednji ne morejo biti subjekti preganjanja ali resne škode, če ni mogoče dokazati, da država oziroma politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, prosilcu niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred njimi.
upravni spor - odložitvena začasna odredba - težko popravljiva škoda - pravni standard - dovoljene pritožbene novote - materialno procesno vodstvo
Določba prvega odstavka 74. člena ZUS-1 je uporabljiva tudi za postopek s predlogom za izdajo začasne odredbe, pri čemer iz navedb v pritožbi v povezavi z navedbami v odgovoru tožene stranke izhaja pojasnilo o upravičenem navajanju novot šele v pritožbenem postopku.
Sodišče prve stopnje mora tudi v postopku odločanja o začasni odredbi strankam zagotoviti ustrezno materialno procesno vodstvo po 285. členu ZPP (ta je kot institut tudi vsebina 45. člena ZUS-1). Bistveno je, da se predlagatelju začasne odredbe omogoči, da s svojimi navedbami in dokazi ustrezno vsebinsko napolni nedoločen pravni pojem težko popravljive škode iz 32. člena ZUS-1, če sodišče meni, da te zakonske zahteve ni izpolnil. Le tako je predlagatelju lahko razpoznavno, kdaj je zadostil zahtevam sodišča za to, da lahko to opravi meritorno presojo in vsebinsko odloči o utemeljenosti ali neutemeljenosti podanega predloga za izdajo začasne odredbe.
sklep, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - procesna odločitev - sklep o združitvi postopkov - zavrženje tožbe
Po drugem odstavku 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu lahko izpodbijajo le tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.
Sklep o združitvi postopkov je po vsebini procesna odločitev, saj se z njim ne odloča o materialnopravno določenih pravicah, obveznostih ali pravnih koristih strank v postopku izdaje upravnega akta, pač pa le o načinu vodenja oziroma izvedbe postopka pred upravnim organom.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00092012
ZMZ-1 člen 51, 51/1, 51/1-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29, 29/1. ZUS-1 člen 32, 32/5.
mednarodna zaščita - ustaljena sodna praksa - ugoditev in tožbi - zahteva za odločitev v sporu polne jurisdikcije - odprava izpodbijanega akta - obrazložitev sodbe - suspenzivnost tožbe v azilnih zadevah - rok za predajo prosilca - predlog za izdajo začasne odredbe - rok za odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe - prekoračitev instrukcijskega roka
V skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča se v primerih, ko Upravno sodišče tožbi ugodi tako, da izpodbijani akt (le) odpravi in zadevo vrne upravnemu organu v ponovni postopek, šteje, da je tožbi ugodilo v celoti in ne samo delno, četudi je tožnik v njej zahteval odločitev v sporu polne jurisdikcije.
Obrazložitev sodbe Upravnega sodišča mora vsebovati (le) bistvene navedbe strank in njihovo sodno presojo. Razlogi za odločitev sodišča morajo biti jasno predstavljeni in prepoznavni tudi strankam, ki se lahko tako prepričajo, da je Upravno sodišče spor obravnavalo vsebinsko poglobljeno ter na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja in pravilne uporabe prava.
Le vložitev tožbe v upravnem sporu zoper sklep o zavrženju prošnje za priznanje mednarodne zaščite po četrti alineji prvega odstavka 51. člena ZMZ-1 in o tem, da bo prosilec za priznanje mednarodne zaščite predan odgovorni državi članici, nima samodejnega suspenzivnega učinka glede izvršitve odločitve o njegovi predaji odgovorni državi članici.
Ker znaša rok za predajo šest mesecev (člen 29(1) Uredbe Dublin III), rok za odločitev Upravnega sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe pa sedem dni (peti odstavek 32. člena ZUS-1), ni bojazni, da pritožnica zaradi zadržanja izvršitve predaje do odločitve o predlogu za izdajo začasne odredbe ne bi imela dovolj dolgega roka, da opravi predajo. Navedeno velja tudi v primeru, ko se instrukcijski rok prekorači zaradi zagotavljanja procesnih pravic strank, ki so nujno potrebne. To pa ne drži v obravnavani zadevi, v kateri je Upravno sodišče o pritožnikovem predlogu za izdajo začasne odredbe odločalo nerazumno dolgo, in sicer več kot osem mesecev.
mednarodna in subsidiarna zaščita - ponovna prošnja za mednarodno zaščito - novo dejstvo ali nov dokaz
Obravnava naknadnih prošenj (oz. ponovnih prošenj po ZMZ-1) se opravi v dveh fazah. V prvi se obravnava vprašanje, ali so se pojavili novi elementi ali ugotovitve oziroma je prosilec navedel take nove elemente ali ugotovitve v zvezi z vprašanjem, ali izpolnjuje pogoje za upravičenost do mednarodne zaščite. Če je odgovor na navedeno pritrdilen, se v drugi fazi presoja, ali ti novi elementi in ugotovitve znatno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za upravičenost tega statusa. Navedena možnost še ne pomeni, da bo (ponovni) prošnji za pridobitev statusa mednarodne zaščite po njeni podrobni vsebinski obravnavi tudi ugodeno.
Iz določbe prvega odstavka 64. člena ZMZ-1 že na podlagi jezikovne razlage izhaja (zaradi konteksta uporabe besede "ali"), da je lahko nov element ne samo novo dejstvo ampak tudi nov dokaz, torej eden ali drugi samostojno. Čim pa zadošča, da so novi le dokazi, pomeni, da se ti lahko nanašajo tudi na "stara" dejstva, to je tista, ki so bila v prejšnjem postopku že zatrjevana, a so ostala nedokazana in je bil to razlog za zavrnitev prošnje.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00092321
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 27, 29.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - ponovna prošnja za mednarodno zaščito - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III)
Upravni organi so po uredbi Uredbi Dublin III izrecno pooblaščeni, da v tam predpisanih rokih predajo prosilca za mednarodno zaščito pristojni državi članici, kar je namenjeno tudi hitremu nadaljevanju postopkov za mednarodno zaščito in s tem v korist prosilcev samih. Ta predpis prava Evropske unije predvideva začasno prenehanje te obveznosti le v primeru, da je skladno z nacionalnim pravnim redom vloženo pravno sredstvo pred sodiščem s suspenzivnim učinkom ali izdana začasna odredba s strani sodišča, ki ima tak suspenzivni učinek (27. člen Uredbe Dublin III), v času suspenzivnega učinka pa rok za predajo ne teče (29. člen Uredbe Dublin III).
upravni spor o zakonitosti odločbe - dopustnost sodnega varstva - tožnik v upravnem sporu - država kot stranka v postopku - status stranke ali stranskega udeleženca v postopku izdaje upravnega akta
Republika Slovenija je lahko tožnica v upravnem sporu, če je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta (prvi odstavek 17. člena ZUS-1), in jo pri tem zastopa za to pooblaščeni organ. Enako je lahko v takem primeru tožena stranka Republika Slovenija, vendar v svoji vlogi nosilca oblasti (iure imperii), pri čemer jo zastopa organ, ki je izdal akt, s katerim je bil postopek odločanja končan, oziroma zakonito določen pooblaščenec. Tak upravni spor je, kot vsi drugi, namenjen presoji zakonitosti izpodbijanega upravnega akta in ne reševanju notranjih pravnih nesoglasij med upravnimi organi, ki bi jih bilo sploh mogoče reševati izven zakonsko predpisanih postopkov in pravnih sredstev. Od narave in okoliščin posameznega primera pa je za dopustnost sodnega varstva v upravnem sporu lahko odvisno, ali mora Republika Slovenija posebej izkazati prizadetost svojega pravnega položaja in za to podati ustrezne navedbe.
Vrhovno sodišče ni nadaljnja (tretja) instanca, ki bi ponovno preverjala pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ki mu pritožnik nasprotuje le s ponavljanjem že podanih argumentov in navajanjem dejstev, ki jih je kot neutemeljene oziroma nedokazane zavrnilo že sodišče prve stopnje.
Po presoji Vrhovnega sodišča celovita in konsistentna dokazna ocena Upravnega sodišča temelji na argumentih, ki so racionalno sprejemljivi in prepričljivi. V zvezi s to oceno pritožnik ne navaja dovoljenih in konkretnih novih dejstev in dokazov. Zgolj s pritožbenim ponavljanjem trditev, ki jih je podal že v tožbi (glede prehrane, nastanitve, zdravstvene oskrbe, ravnanj uradnih oseb, diskriminacije, pravnega varstva in spoštovanja načela nevračanja v Republiki Bolgariji), pa ne more biti uspešen.
dopuščena revizija - prekrškovni postopek - začasni odvzem vozniškega dovoljenja - pogoji za odvzem - ustavitev postopka o prekršku - vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja - zdravniško spričevalo o opravljenem kontrolnem zdravstvenem pregledu po zakonu o voznikih - telesna in duševna zmožnost voziti vozilo - dopustnost časovne omejitve
Zdravstveni pregledi, s katerimi se ugotavlja telesna in psihična sposobnost za vožnjo, so tako sredstvo za zagotavljanje varnega izvajanja cestnega prometa, to je cilja v javnem interesu, zdravniško spričevalo pa listina, ki potrjuje (ugotavlja) psihofizično stanje imetnika vozniškega dovoljenja, pomen zdravstvenega stanja za morebitna tveganja, povezana z udeležbo v cestnem prometu, in način za njihovo odpravo (npr. s krajšo veljavnostjo dovoljenja in posledično ponovnim zdravstvenim pregledom). Zdravniško spričevalo je zato relevantno za ugotavljanje dejanskega stanja glede zdravstvene sposobnosti osebe za varno vožnjo v prometu v času oprave pregleda, torej ne glede na to, da oseba že ima vozniško dovoljenje, ker je pred njegovo pridobitvijo izpolnila vse za to predpisane pogoje.
Zaradi zdravstvenih razlogov in v odvisnosti od njihovega pomena za varnost cestnega prometa je z odločbo mogoče poseči v pravico do vožnje bodisi s (popolnim) odvzemom vozniškega dovoljenja, bodisi z odvzemom na način skrajšanja njegove veljavnosti v primeru ugotovljene začasne zdravstvene sposobnosti za vožnjo. V prvem primeru je posledica, da se oseba ne sme udeleževati cestnega prometa, v drugem primeru pa te prepovedi ni, saj lahko nadaljuje z dejavnostjo vožnje pod pogojem, da si pridobi nov vozniški dokument z drugačno (krajšo) veljavnostjo. Pri tem morata tako omejitev kot trajanje izhajati iz izdanega zdravniškega spričevala, kot to zahteva že navedena določba osmega odstavka 59. člena ZVoz-1. Časovno omejenemu dovoljenju pa se nato ob izpolnitvi zahtevanih pogojev veljavnost tudi podaljša.
Odločitev o omejitvi časvne veljavnosti vozniškega dovoljenja v upravnem postopku na podlagi zdravniškega spričevala kontrolnega zdravstvenega pregleda, izdanega v zvezi z ukrepom začasnega odvzema vozniškega dovoljenja v postopku o prekršku, le zaradi okoliščine, da je bil navedeni sodni postopek o prekršku ustavljen in vozniško dovoljenje vrnjeno imetniku, ni bila nezakonita in ni kršila določb 63. člena ZVoz-1.
ZOPDA člen 2, 4, 6. ZPP člen 367a, 367c. ZUS-1 člen 22.
denarna odškodnina - priznanje poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu - azbestna bolezen - poračunavanje plačil - ugoditev predlogu za dopustitev revizije
Predlogu se ugodi in se revizija dopusti glede vprašanja:
Ali je Upravno sodišče pravilno uporabilo določilo 6. člena ZOPDA s tem, da je pritrdilo stališču tožene stranke, ki je od skupnega zneska odškodnine, ki je določena za najhujšo bolezen, ki jo povzroča azbest in jo upravičenec lahko prejme na podlagi določbe 6. člena tega zakona, odštela že izplačano odškodnino za predhodno verificirano bolezen tako, da upravičenec prejme le razliko oziroma ali 6. člena ZOPDA dopušča poračunavanje odškodnina za posamezne vrste poklicnih bolezni, ki jih povzroča azbest?
V skladu z določbo drugega odstavka 334. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 lahko stranka, dokler sodišče druge stopnje ne izda odločbe, umakne že vloženo pritožbo. Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi do umika pritožbe o njej še ni odločilo, zato je takšno razpolaganje dopustno. Vrhovno sodišče je na podlagi navedenih zakonskih določb ugotovilo umik pritožbe.
tožba v upravnem sporu - upravni akt - sklep o odmeri stroškov - ustaljena sodna praksa - inšpekcijski postopek - sklep o ustavitvi postopka - pravni interes
V skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča je sklep o stroških upravnega postopka lahko predmet (samostojne) presoje pred Upravnim sodiščem.
Res je, da stranka v primerih, ko se inšpekcijski postopek zaključi s sklepom o ustavitvi postopka, v skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča nima pravnega interesa za izpodbijanje takšnega sklepa. Vendar pa je odločitev o stroških inšpekcijskega postopka tudi v takšnih primerih posledica postopka odločanja o izdaji upravnega akta. Iz 118. člena ZUP tako izhaja, da mora organ o stroških postopka odločiti v odločbi oziroma sklepu, s katerim se postopek konča, ali navesti, da bo o stroških postopka izdal poseben sklep. Zoper sklep o stroških postopka pa je dovoljena pritožba.
upravni spor - pravni interes za tožbo - izvršena inšpekcijska odločba - možnost vzpostavitve prejšnjega stanja - učinkovito sodno varstvo - vezanost sodišča na tožbeni predlog - sprememba tožbenega predloga - ugotovitvena tožba - poziv sodišča
V primeru, ko je bil inšpekcijski ukrep, naložen z izpodbijanim upravnim aktom, že izvršen, ima stranka možnost (le) vložitve ugotovitvene tožbe, ki je bila v ZUS-1 vnesena z novelo ZUS-1B ravno iz razloga, ker je Ustavno sodišče v odločbi U-I-181/09, Up- 860/09, Up-222/10 z dne 10. 11. 2011 presodilo, da je bil ta zakon neustaven, ker ni zagotavljal učinkovitega sodnega varstva pravic in pravnih koristi posameznikov v primerih, ko so bili v upravnem sporu izpodbijani upravni akti že izvršeni in z njihovo odpravo vzpostavitve prejšnjega oziroma drugačnega zakonitega stanja na podlagi ponovljenega postopka odločanja o izdaji upravnega akta ne bi bilo mogoče doseči.
Ustaljena in enotna je sodna praksa Vrhovnega sodišča, na katero se sklicuje tudi Upravno sodišče, da sodišče tožnike poziva le na odpravo formalnih pomanjkljivosti tožbe v skladu s prvim odstavkom 31. člena ZUS-1, ni pa jih dolžno pozivati na spremembe tožbenih predlogov oziroma zahtevkov ali jih opozarjati na to, da naj za možnost uspeha v upravnem sporu predlagajo oziroma zahtevajo nekaj drugega od tistega, kar vsebuje njihova prvotna tožba.
začasna odredba v upravnem sporu - nastanek težko popravljive škode - sklep o dovolitvi izvršbe - predmet spora - prisilna izterjava denarne kazni
Pri sklepu o dovolitvi izvršbe gre za odločanje o vidiku obveznosti, o katerem še ni bilo in ni moglo biti odločeno z izvršilnim naslovom, to je o njeni prisilni realizaciji, zaradi katere mora zavezanec dopustiti posege v svoje pravice. Prisilna realizacija je šele posledica sklepa o dovolitvi izvršbe, saj se lahko izvršba dejansko izvede šele na podlagi tega sklepa, zato je tudi grozeča škoda v zvezi s prisilno realizacijo posledica tega sklepa in ne obveznosti, ki je bila naložena v inšpekcijski odločbi. Povedano drugače: predmet spora je izključno prisilna realizacija obveznosti - in ne obveznost sama -, to pa posledično pomeni, da je težko popravljiva škoda iz 32. člena ZUS-1 lahko samo tista, ki neposredno izvira iz prisilitve kot cilja, v katerega je usmerjen izdani sklep o izvršb.
začasna odredba v upravnem sporu - zavrnitev pritožbe - sporno pravno razmerje - predmet presoje sodišča - sodna presoja zakonitosti izpodbijanega akta - izrek ukrepov
Izpodbijana odločba je naslovljena na družbo A. in ji nalaga sklenitev sporazuma o nadomestni hrambi. Vsebina te odločbe je torej določitev obveznosti tega zavezanca, da zagotovi kontinuiteto hrambe z ustreznim pogodbenim razmerjem. Tožba pritožnikov zoper to odločbo pomeni, da je vsebina v tem upravnem sporu spornega razmerja navedena obveznost družbe A. in le to sporno pravno razmerje bi lahko sodišče z izdajo začasne odredbe začasno uredilo do odločitve v upravnem sporu.
Sodišče z izdajo začasne odredbe ne more nadomeščati morebitnega nadaljnjega ravnanja tožene stranke in njenih organov na podlagi zakonskih pooblastil, ki so jim podeljena. V upravnem sporu sodišče nadzira zakonitost že sprejetih ukrepov in nima - razen v zakonsko izrecno določenih primerih - niti pristojnosti niti možnosti nadomeščati neaktivnost uprave. Predmet presoje v takem sporu je zato le zakonitost izpodbijane odločbe, izdane zoper njenega naslovnika, in ne vprašanje, ali bi moral organ izreči drugačen ali dodatni ukrep (tretji pravni osebi itd.).
Vrhovno sodišče je v sklepu I Up 40/2023 z dne 17. 5. 2023 zavzelo stališče, da mora sodišče prve stopnje, ki oceni, da je treba tožbo kot prepozno zavreči, s tem stališčem seznaniti tožečo stranko, saj je stranki šele s tem omogočeno, da v zvezi s to ugotovitvijo sodišča poda ustrezne navedbe in predlaga morebitne dokaze. To, da lahko izpodbija pravilnost dejstev, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo v zvezi z zaključkom, da je tožba prepozna (npr. iz obvestila o prispelem pismu), je po ustaljeni sodni praksi strankina pravica, ki ji mora biti ustrezno zagotovljena.
predlog za dopustitev revizije - obvezne sestavine predloga za dopustitev revizije - nepopoln predlog - ponavljanje tožbenih navedb - natančna in konkretna opredelitev pomembnega pravnega vprašanja - navedba pravega pravila, ki naj bi bilo kršeno - stališče sodišča - neizkazana neenotna sodna praksa - napačno pravno mnenje - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Predlagatelj mora za formalno popolnost predloga ne le navesti sporno pravno vprašanje, temveč predvsem jasno predstaviti pravni problem, ki naj bi ga Upravno sodišče napačno rešilo. Pri tem mora izhajati iz stališč izpodbijane sodbe in na kratko utemeljiti, zakaj so napačna, ter zakaj bi revizijska obravnava izpostavljenih vprašanj presegla pomen konkretne zadeve in bila pomembna za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava preko sodne prakse. Bistvo zahtev torej je, da predlagatelj izlušči pravna stališča v sodbi, ki temeljijo na pravotvornih dejstvih konkretnega primera, in da nato stališča v predlogu problemsko zastavi na natančen in jedrnat, konkreten in vzročno-posledičen način. Obravnavani predlog temu ne zadosti. V predlogu izpostavljena vprašanja bodisi niso natančna in konkretna, bodisi iz obrazložitve predloga, v katerem predlagateljica predvsem ponavlja tožbene navedbe, do katerih se je Upravno sodišče obširno opredelilo, ni razvidno, zakaj so stališča sodišča napačna in katero pravno pravilo je bilo z njimi kršeno.