Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je nacionalni regulatorni organ pristojen za uveljavljanje obveznosti operaterja s pomembno tržno močjo v postopku reševanja medoperaterskegaspora?
Drugi odstavek 10. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ureja le druge (širše) pogoje, ki posamezniku omogočajo kandidiranje na mesto upravnega sodnika. Ne ureja pa kriterijev, po katerih se med več kandidati, ki vsi izpolnjujejo pogoje za mesto upravnega sodnika (bodisi splošne pogoje za višjega sodnika po 8. členu Zakona o sodniški službi (ZSS) bodisi posebne pogoje po 10. členu ZUS-1) izbere najprimernejšega kandidata. Glede kriterijev se zato v skladu s prvim odstavkom 10. člena ZUS-1 uporabi 28. člen ZSS.
Za pravilno razlago 12. člena Meril za izbiro kandidatov na sodniško mesto (Merila) je treba upoštevati določbe ZSS o ugotavljanju dejanskega stanja v izbirnem postopku, ki Sodnemu svetu nalaga dolžnost vselej v celoti upoštevati pisno dokumentacijo pri izbiri najprimernejšega kandidata, glede uporabe preostalih spoznavnih metod pa daje prosti preudarek, saj z uporabo besede "lahko" vzpostavlja možnost in ne dolžnosti uporabiti druga (primeroma našteta) spoznavna sredstva, kot so: razgovor, preizkus strokovnega in drugih znanj ali psihološki preizkus. Prvi odstavek 12. člena Meril Sodnemu svetu daje zgolj možnost izvesti razgovore z enim ali več kandidatov, ki jih v ožji izbor uvrsti sam ali ki jih kot najustreznejše navede predsednik sodišča, ne vzpostavlja pa obveznosti Sodnega sveta izvesti razgovore z vsemi navedenimi kandidati, če se odloči izvesti razgovor z nekaterimi od njih.
Cilj Sodnega sveta je izbrati po njegovi oceni najustreznejšega kandidata. Posameznikove lastne značilnosti so glede na zakonsko določene kriterije tiste, ki prepričajo Sodni svet, da ga izbere, zato je argumentacija njegove odločitve o izbiri namenjena izpostavljanju (pravno) relevantnih karakteristik izbranega, in ne neizbranega kandidata. Posledično izpostavljanje uspešnosti opravljanja sodniške funkcije pri nekaterih kandidatkah pomeni le, da je to upoštevanja vredna pozitivna okoliščina v okviru presoje zakonskih kriterijev iz 28. člena ZSS. Ne pomeni pa izpostavitev te okoliščine, da je toženka izbor opravljala izključno na podlagi uspešnosti opravljanja sodniške funkcije.
Drugi odstavek 10. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ureja le druge (širše) pogoje, ki posamezniku omogočajo kandidiranje na mesto upravnega sodnika. Ne ureja pa kriterijev, po katerih se med več kandidati, ki vsi izpolnjujejo pogoje za mesto upravnega sodnika (bodisi splošne pogoje za višjega sodnika po 8. členu Zakona o sodniški službi (ZSS) bodisi posebne pogoje po 10. členu ZUS-1) izbere najprimernejšega kandidata. Glede kriterijev se zato v skladu s prvim odstavkom 10. člena ZUS-1 uporabi 28. člen ZSS.
Za pravilno razlago 12. člena Meril za izbiro kandidatov na sodniško mesto (Merila) je treba upoštevati določbe ZSS o ugotavljanju dejanskega stanja v izbirnem postopku, ki Sodnemu svetu nalaga dolžnost vselej v celoti upoštevati pisno dokumentacijo pri izbiri najprimernejšega kandidata, glede uporabe preostalih spoznavnih metod pa daje prosti preudarek, saj z uporabo besede "lahko" vzpostavlja možnost in ne dolžnosti uporabiti druga (primeroma našteta) spoznavna sredstva, kot so: razgovor, preizkus strokovnega in drugih znanj ali psihološki preizkus. Prvi odstavek 12. člena Meril Sodnemu svetu daje zgolj možnost izvesti razgovore z enim ali več kandidatov, ki jih v ožji izbor uvrsti sam ali ki jih kot najustreznejše navede predsednik sodišča, ne vzpostavlja pa obveznosti Sodnega sveta izvesti razgovore z vsemi navedenimi kandidati, če se odloči izvesti razgovor z nekaterimi od njih.
Cilj Sodnega sveta je izbrati po njegovi oceni najustreznejšega kandidata. Posameznikove lastne značilnosti so glede na zakonsko določene kriterije tiste, ki prepričajo Sodni svet, da ga izbere, zato je argumentacija njegove odločitve o izbiri namenjena izpostavljanju (pravno) relevantnih karakteristik izbranega, in ne neizbranega kandidata. Posledično izpostavljanje uspešnosti opravljanja sodniške funkcije pri nekaterih kandidatkah pomeni le, da je to upoštevanja vredna pozitivna okoliščina v okviru presoje zakonskih kriterijev iz 28. člena ZSS. Ne pomeni pa izpostavitev te okoliščine, da je toženka izbor opravljala izključno na podlagi uspešnosti opravljanja sodniške funkcije.
Sklep o uvedbi postopka na podlagi 210. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-3) ni sklep, s katerim bi bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan, zaradi česar nima pravne narave sklepa iz drugega odstavka 5. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Vendar pa je treba upoštevati, da tudi če se akt imenuje sklep, to še ne pomeni, da gre le za procesno odločitev, in ne za upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1.
Izdaja sklepa o uvedbi postopka neposredno vpliva na pritožnikov pravni položaj kot lastnika teh nepremičnin. Odločitev o tem, da se uvede razlastitveni postopek, ker so izpolnjeni pogoji za uvedbo razlastitvenega postopka, torej pomeni odločitev v posamičnem in konkretnem primeru, da za razlastitvenega zavezanca nastopijo navedene pravne posledice, določene v ZUreP-3. Že zato izpodbijani odločitvi o uvedbi postopka v primerih, kot je obravnavani, ni mogoče pripisati zgolj procesne narave. Prav zaradi predpisanih učinkov izdaje takega sklepa je pomembno, da so za njegovo izdajo izpolnjeni vsi zakonski pogoji. Zato mora imeti lastnik nepremičnine, ki mora v primeru uvedbe postopka po navedeni ureditvi ZUreP-3 trpeti poseg v svojo lastninsko pravico, možnost ugovarjati, da ti pogoji niso izpolnjeni.
Obstoj pravnega interesa za sodno varstvo je treba presojati v vsakem konkretnem primeru. V procesnem smislu pa je bistveno, da tožnik lahko ob uspehu s tožbo doseže odpravo izpodbijane odločbe ali sklepa, ki je zanj neugoden, saj že to pomeni, da si je izboljšal svoj pravni položaj v primerjavi s situacijo, ko bi taka odločitev nadalje ostala v veljavi. V takem primeru je torej tudi nadaljevanje postopka pred pristojnim upravnim organom na podlagi sodbe, s katero je bilo ugodeno tožbi na odpravo izpodbijanega akta, korist, ki utemeljuje vsebinsko obravnavo tožbe. Od navedenega je treba ločevati vprašanje možnosti uresničevanja nadaljnje koristi v ponovljenem postopku pred upravnim organom, torej uspeha s samim zahtevkom, saj je to v pristojnosti upravnega organa in za presojo pravnega interesa za tožbo v upravnem sporu na podlagi navedene določbe 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ni bistveno.
Sodišče prve stopnje se je ustrezno opredelilo do trditvene podlage tožbe in pravilno presodilo, da pritožnik v svoji izvorni državi ni imel nobenih težav zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, niti ne gre za resno škodo. Zgolj dejstvo, da je ekonomski in socialni sistem v izvorni državi zanj slabši, pa ne more biti razlog za mednarodno zaščito.
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali gre v primeru delne razveljavitve kaznovalne določbe iz četrtega odstavka 68.a člena ZDavP-2 s 1. točko izreka odločbe Ustavnega sodišča U-I-113/17 z dne 30. 9. 2020 (glede višine davčne stopnje, po kateri je dopustno z dohodnino obdavčiti nenapovedan dohodek) za (očitno) kršitev materialnega davčnega zakona, ki omogoča odpravo odločbe po nadzorstveni pravici po drugem odstavku 88. člena ZDavP-2, čeprav je ta postala pravnomočna pred delno razveljavitvijo zakona?
Pritožnikovo ravnanje v nasprotju z njegovo zakonsko obveznostjo iz določbe 89. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) pomeni, da očitno nima več namena uveljavljati pravice do mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Zato po ustaljeni razlagi Vrhovnega sodišča samovoljna zapustitev azilnega doma, čeprav že v času po izdaji upravnega akta, vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločitev o prošnji za mednarodno zaščito. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi (ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
Posojilnega razmerja med pravno osebo kot posojilodajalcem in z njo povezano fizično osebo kot posojilojemalcem le zaradi pogodbeno nedoločenega roka za vračilo posojila (vračilo na poziv) ter pomanjkanja zavarovanja posojila, kadar posojilojemalec posojilo vrača, v takem primeru, kot je obravnavani, ni dovoljeno prekvalificirati iz posojila v obdavčljivo izplačilo povezani fizični osebi.
Dejstvo, da pravna oseba še ni podala zahteve za vračilo posojila in da rok za zastaranje terjatve iz naslova posojila še ni potekel, samo po sebi ni ovira, da davčni organ sredstev, ki jih je povezana fizična oseba prejela na podlagi posojilne pogodbe, v kateri rok vračila ni določen, ne bi mogel pravno okvalificirati kot njen obdavčljiv dohodek. Tak položaj bi na primer nastopil, če bi bilo ugotovljeno, da posojilna pogodba prikriva nek drug pravni posel (v tem primeru je za obdavčenje merodajen prikrit pravni posel, tretji odstavek 74. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP‑2)), ali da je po sklenitvi posojilne pogodbe prišlo do odpusta dolga, kar vse pa mora temeljiti na dokazih oziroma sklenjenemu krogu indicev, ki to odločitev utemeljujejo na ustrezni ravni prepričanja, sicer na podlagi posojilne pogodbe prejetih sredstev ni mogoče obdavčiti z dohodnino. Če namreč ni dokazano drugače, velja, da posojilna pogodba odraža resnično voljo pogodbenih strank, torej da bo posojilojemalec posojilodajalcu posojena sredstva vrnil. Čim je tako, pa ta sredstva niso obdavčljiv dohodek v smislu 15. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2).
Revizija se dopusti glede vprašanja:
"Ali je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je dohodek iz delovnega razmerja, izplačan za storitve, za katere bi se lahko štelo, da so opravljene v zvezi s posli države pogodbenice ali politične enote ali njenega organa lokalne uprave, davčno obravnavalo po določbi pododstavka a) prvega odstavka 19. člena Konvencije z Avstrijo, brez upoštevanja izjeme iz te določbe po četrtem odstavku 19. člena konvencije?"
Sodišče Evropske unije je v zadevi C-231/21 pojem zapora razložilo tako, da zajema tudi odvzem prostosti, ki je odrejen osumljencu za kaznivo dejanje, kar smiselno pomeni pripor. Povedano drugače: pojem zapora iz Uredbe Dublin III zajema tudi pojem pripora v pravnem redu Republike Slovenije.
Pritožnik ugotovitvi Upravnega sodišča, da je bila tožba zoper sklep o začetku postopka ustanovitve služnosti v javno korist vložena prepozno, obrazloženo ne nasprotuje. Večidel pritožbe predstavlja prepis tožbenih navedb, ki se nanašajo na (ne)ustreznost ponudbe za sklenitev pogodbe o ustanovitvi služnosti v javno korist in ki na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o zavrženju tožbe kot prepozne ne morejo vplivati.
Ker se predaja prosilcev ni izvršila v okviru časovne omejitve, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa toženke, se je odgovornost za obravnavanje prošenj pritožnikov za mednarodno zaščito v skladu z drugim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III prenesla na Republiko Slovenijo.
Pritožnika si zaradi nastopa okoliščin, zaradi katerih tožena stranka izpodbijanega akta ne bo mogla izvršiti, z odločitvijo v tem upravnem sporu, torej tudi v tem pritožbenem postopku, ne moreta izboljšati svojega pravnega položaja, niti tega sama ne zatrjujeta (več). Pravni interes v tem upravnem sporu zanju torej ne obstoji, saj so učinki, ki jih zasledujeta, že obstoječi (na podlagi zakonskih določb).
Pritožnikova revščina ni in tudi ob vrnitvi ne bi bila rezultat zoper njega usmerjenih ravnanj subjektov resne škode iz 24. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) (njihovih namernih, pritožniku namenjenih dejanj ali opustitev, torej v pomenu individualne grožnje), zato ne izkazuje upravičenja do statusa mednarodne zaščite. Gre za ustaljeno razlago Vrhovnega sodišča, ki poudarja, da resna škoda ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.
V pritožnikovem primeru stališče, da ovira za predajo prosilca drugi državi članici niso le sistemske pomanjkljivosti v azilnem sistemu in pogojih za namestitev prosilcev za azil, ki bi lahko pomenile nevarnost nečloveškega in poniževalnega ravnanja prosilca v tej državi članici, ni bilo spregledano, le pritožnik ni navedel ničesar, s čimer bi utemeljil, da mu zaradi predaje Republiki Bolgariji grozi nevarnost mučenja, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Obstoja osebnih okoliščin, ki bi omogočale sklepanje, da akt predaje v njegovem primeru ni dopusten, pa ne zatrjuje niti v pritožbi.
Sodišče prve stopnje je v skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča izhajalo iz stališča, da je za ugotavljanje zatrjevanih sistemskih pomanjkljivosti pomembno, da se te nanašajo na bolgarski azilni postopek ter pogoje za sprejem prosilcev in ne na ravnanja bolgarskih policistov z migranti, ki niso prosilci za mednarodno zaščito, neposredno po nezakonitem prečkanju državne meje. Zato bi bila lahko odločitev drugačna le, če bi Vrhovno sodišče prav v tem primeru odstopilo od ustaljene sodne prakse, za kar pa ne vidi razlogov. Tudi pritožnik za to ne ponudi nobenih prepričljivih argumentov.
Toženka je ob vložitvi tožnikove prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji razpolagala z zadostnimi dokazi (žig v potni listini), ki so predpisani v Izvedbeni uredbi Komisije (EU) št. 118/2014 z dne 30. 1. 2014, da bi lahko Republiki Hrvaški kot državi, v katero je tožnik vstopil, posredovala zahtevek za (ponovni) sprejem, ne pa zahtevka za informacijo po 34. členu Uredbe Dublin III. Če pa je kljub temu menila, da informacije, ki so ji bile znane (žig v potni listini in dejstvo, da tožnik ni bil vnesen v evidenco Eurodac), ne zadostujejo za podajo zahteve za sprejem, bi lahko s tožnikom opravila osebni razgovor na podlagi 5. člena Uredbe Dublin III.
Očitno je, da je izpodbijana sodba obremenjena s protislovjem med sprejeto odločitvijo in razlogi zanjo. Izrek na eni strani izraža neutemeljenost vložene tožbe, obrazložitev sodbe pa na drugi strani popolnoma nasprotno, to je utemeljenost istega pravnega sredstva in s tem povezane pravne posledice za izpodbijano upravno odločbo. Tako stanje objektivno onemogoča preizkus sodbe, saj ni jasno, v katero smer in v zvezi s katerimi razlogi glede uporabe materialnega prava in ugotovljenega dejanskega stanja bi jo lahko preverjalo inštančno sodišče na podlagi vloženega pravnega sredstva.
Namen uporabe besede "organ" v besedilu 4. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) je zlasti v razmejitvi sodnega varstva zoper delovanje nosilcev oblasti, ki se zagotavlja na tej podlagi, od sodnega varstva zoper delovanje zasebnopravnih subjektov, ki je predvideno pred sodišči splošne pristojnosti. Občina pa je nosilka oblasti, ki ima oblastveno strukturo in funkcionira prek svojih zaposlenih. Glede na to da je predsedujoči njenemu Odboru za urejanje prostora in varstvo okolja pritožniku sodelovanje na seji prepovedal med opravljanjem javne funkcije, enostransko in s položaja moči, ima tudi izpodbijano dejanje po presoji Vrhovnega sodišča vse lastnosti javnopravnega oblastvenega delovanja. Ni namreč dvoma, da je šlo v razmerju med občino in pritožnikom v tej situaciji za enostransko nastopanje v javnopravnem razmerju s položaja moči do druge, podrejene osebe. Čim je tako, pa je zadnje sredstvo za varstvo ustavnih pravic posameznikov nasproti takšnemu oblastvenemu delovanju (če ti nimajo zagotovljenega drugega sodnega varstva) prav subsidiarni upravni spor. Zato za dovoljenost tožbe ne more biti odločilen subjekt, prek katerega naj bi nosilec oblasti poseg izvršil, ampak je treba na prvem mestu izhajati iz vsebine pravice, katere kršitev se zatrjuje.