V okviru samoprijave iz 63. člena ZDavP-2 je mogoče uveljavljati odlog ugotavljanja davčne obveznosti iz 100. člena ZDoh-2.
Odlog je skupaj z davčno napovedjo na podlagi samoprijave mogoče vložiti najpozneje do vročitve odmerne odločbe oziroma do začetka davčnega inšpekcijskega nadzora oziroma do začetka postopka o prekršku oziroma kazenskega postopka.
Objektivni rok za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja (drugi odstavek 47. člena GZ) začne teči s trenutkom zakonitega začetka gradnje. Le po preteku dveh mesecev od zakonitega začetka gradnje ni mogoče predlagati obnove postopka izdaje gradbenega dovoljenja iz razloga, ker bi določena oseba morala biti udeležena v postopku kot stranski udeleženec in ji ni bila dana možnost udeležbe v postopku.
Začetek gradnje je zakonit, če je gradnja objekta, ki je utemeljena na izdanem dokončnem oziroma pravnomočnem gradbenem dovoljenju, zaznavna v zunanjem svetu, investitor pa je skladno z zakonom zakoličil objekt, prijavil začetek nameravane gradnje, začel gradnjo z izvajanjem takih gradbenih, obrtniških ali inštalacijskih del na podlagi katerih je tam prisotni tretji osebi lahko razvidno, da se je začela gradnja nepremičnine ter najpozneje do začetka gradnje skladno s predpisi uredil in označil gradbišče z gradbiščno tablo z vsemi predpisanimi sestavinami in podatki
Pomen in težo morebitnih pomanjkljivosti glede zakonitosti začetka gradnje je treba presoditi v vsakem primeru posebej z vidika njihovega posega v pravni položaj tretje osebe, ki bi želela v postopku sodelovati kot stranski udeleženec. V zvezi s pomanjkljivostjo navedbe podatka o gradbenem dovoljenju na gradbiščni tabli pa gre v vsakem primeru za težko pomanjkljivost, ki povzroči nezakonitost začetka gradnje, saj se tretja oseba ne more seznaniti niti z okoliščino, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano, poleg tega pa tudi ne s tem, kdaj je bilo izdano in kdo ga je izdal, kar so vse podatki, ki so bistveni, da oseba lahko sklepa na možnost svojih pravnih sredstev in sploh ugotovi pristojni organ, pri katerem jih lahko uveljavi.
Rok iz drugega odstavka 47. člena GZ, za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP, nadomešča rok, ki ga za obnovo postopka iz tega razloga določa 5. točka 263. člena ZUP. V zvezi z obnovo postopka pa ostaja iz vseh obnovitvenih razlogov omejitev absolutnega roka iz četrtega odstavka 263. člena ZUP, ki določa, da se po preteku treh let od dokončnosti odločb obnova ne more več predlagati in tudi ne uvesti po uradni dolžnosti. Ta omejitev velja torej tudi za možnost obnove postopka izdaje gradbenega dovoljenja.
Presoja, ali je šlo za nedovoljeno davčno izogibanje in odmera davčne obveznosti, kakršna bi nastala ob upoštevanju razmerij, nastalih na podlagi gospodarskih (ekonomskih) dogodkov (četrti odstavek 74. člena ZDavP-2), je vmogoča tudi v primeru pravnoformalno pravilno izvedenega nakupa lastnih poslovnih deležev z nastalimi pravnimi in ekonomskimi posledicami, če določene objektivne okoliščine primera kažejo, da je bil ta pravni posel del širšega, vsebinsko praznega pravnega konstrukta (umetne sheme), ki bi kot celota lahko služil nedovoljenemu davčnemu izogibanju.
Presoja nedovoljenega davčnega izogibanja vselej temelji na ugotovitvi, da je davčni zavezanec skupaj z drugimi osebami oblikoval pravna razmerja brez pravega poslovnega namena, s ciljem, da bi vzpostavil posebne okoliščine, ki bi vodile do drugačnega obdavčenja od tistega, ki bi nastopilo ob običajnem sklepanju oziroma izvajanju pravnih poslov med razumnimi subjekti. Gre torej za oblikovanje vsebinsko praznega pravnega konstrukta (umetne sheme), ki vodi do uporabe drugega davčnega predpisa od tistega, ki bi bil ob odsotnosti takega konstrukta uporabljen za obdavčenje. Prav s tem pa nastane enemu od subjektov, udeleženem v taki umetni shemi, davčna korist, ki šteje za neupravičeno, saj je nasprotna temeljnemu namenu zakonodajalca, ki je za določeno vrsto pravnih poslov predvidel obdavčenje, ki bi nastopilo ob odsotnosti nedovoljenega davčnega izogibanja.
Sklep, s katerim senat odloči, da bo v zadevi sodil sodnik posameznik, ker gre za izjemo od senatnega sojenja po ZUS-1 (pred njegovo spremembo, ZUS-1C, Uradni list RS, št. 49/23), ki jo je treba razlagati restriktivno, v korist senatnega sojenja,mora biti ustrezno obrazložen, da so razvidni razlogi, ki so vodili senat pri odločitvi, da gre za enostavno dejansko in pravno stanje. na enostavno dejansko stanje lahko kaže npr. nespornost dejstev, na enostavno pravno stanje pa npr. stabilna in jasna sodna praksa glede uporabe relevantnih pravnih norm, ki ne zahteva dodatnih razlag pravnih pravil, mora pa to izhajati iz obrazložitve sklepa.
Določba 286. b člena ZPP o prekluziji grajanja se ne uporablja glede kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena) in med temi je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena, to je nepravilna sestava sodišča.
Absolutna bistvena kršitev iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1 in 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1 je podana le v primeru očitne kršitve pravil ZUS-1 o tem, kdaj je v zadevi za odločanje pooblaščen sodnik posameznik.
Posamezno delovanje spada pod izjemo iz 56.a člena ZIntPK, le in izključno kolikor se neposredno nanaša na sistemska vprašanja krepitve pravne države, demokracije in varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin in ni namenjeno varstvu interesov posamezne fizične ali pravne osebe. Oceniti je torej treba posamezne lobistične stike (oziroma njihove dele) na podlagi njihove konkretne vsebine oziroma dejanskih predlogov in zahtev lobista, torej na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja.
Glede na to, da je izvoljeni predstavnik intersne organizacije kot izjema določen skupaj z zakonitim zastopnikom (58. člen ZIntPK), je po presoji Vrhovnega sodišča tudi tukaj na mestu ozka, restriktivna razlaga, da se ta izjema nanaša le na izvoljene predstavnike tistih organizacijskih oblik, ki nimajo posebej z zakonom določenega (zakonitega) zastopnika (npr. razna združenja, civilne iniciative, stanovanjske skupnosti, zbor etažnih lastnikov ipd.), ampak izvolijo izmed njih nekoga, da jih zastopa oziroma predstavlja. Z uzakonitvijo te izjeme je bila taki interesni organizaciji dana možnost, da ji za izvajanje lobiranja ni treba najemati registriranega lobista, ampak lobiranje lahko izvaja tudi njen član.
S strani skupščine izrecno pooblaščeni član nadzornega sveta, ki deluje kot izvoljeni predstavnik družbe (ki je organizirana v skladu z ZGD-1 in ima zakonitega zastopnika, kot ga določa zakon), tako ne izpolnjuje pogojev za delovanje kot izvoljeni predstavnik v smislu četrtega odstavka 58. člena ZIntPK.
Prepoved mučenja, nečloveškega ali ponižujočega kaznovanja ali ravnanja iz 18. člena Ustave v upravnem delu izročitvenega postopka po ZKP učinkuje neposredno tako v materialnem kot tudi procesnem smislu, ne glede na to, ali njeno uporabo v tem delu postopka določa zakon - oziroma prav zato, ker ZKP tega ne določa. Tako mora minister pri odločanju o dovolitvi izročitve na podlagi 530. člena ZKP ne glede na njegovo siceršnjo vsebino neposredno uporabiti 18. člen Ustave. Zato je dolžan presojati tujčeve navedbe o spremenjenih okoliščinah in v primeru njihove utemeljenosti izročitev zavrniti.
V okviru dopuščenega revizijskega vprašanja navedeno pomeni, da je v postopku odločanja o izročitvi vezanost ministra na pravnomočno odločitev kazenskega sodišča (na podlagi 527. in 528. člena ZKP) mogoča le v omejenem obsegu in sicer le tedaj, kadar vezanost nanjo ne bi povzročila kršitve absolutne človekove pravice, ki skladno s 15. členom Ustave učinkuje neposredno ne glede na to, da tega 530. člen ZKP ne ureja.
V okoliščinah obravnavane zadeve, ki se nanaša na varstvo pravice iz 18. člena Ustave, to pomeni, da je, tudi če je kazensko sodišče (na eni ali dveh stopnjah) ob presoji pogoja iz 14. točke prvega odstavka 522. člena ZKP pravnomočno odločilo, da zatrjevana kršitev te ustavne pravice ni podana, morebitni obstoj kršitve te pravice vselej dolžan preverjati tudi minister, kar dopolnjuje materialnopravno podlago za njegovo odločanje. V obravnavani zadevi to torej pomeni, da mora minister pri odločanju o dovolitvi izročitve ugotoviti (tudi), da ne obstaja verjetnost, da bi bila oseba, katere izročitev se zahteva, v državi prosilki mučena, da bi se z njo nečloveško ali ponižujoče ravnalo oziroma bi se jo na ta način kaznovalo, kar sicer določa navedena zakonska norma ZKP le za sodno presojo pogojev za izročitev.
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je tožena stranka z zavrnitvijo tožnika kot odvetniškega kandidata v konkretnih okoliščinah njegovega primera s postavitvijo pogoja, da izpolni obveznosti, ki so bile odpuščene v postopku osebnega stečaja ali zastarane, postavila nesorazmeren pogoj v zvezi z oceno njegove primernosti za opravljanje odvetniškega poklica?