pogodba o finančnem leasingu – uporaba določb o povrnitvi škode – soprispevek – deljena odgovornost – sorazmerno zmanjšana odškodnina – spor majhne vrednosti
Glede na to, da je leasingodajalka tožeča stranka za škodo iz prometne nezgode 21. 11. 2010, v kateri je bilo udeleženo vozilo, ki je bilo predmet leasing pogodbe, izvedela s prejemom regresnega zahtevka 13. 11. 2013 in da tožeča stranka v času škodnega dogodka ni vedela za prenehanje zavarovanja vozila, saj je lizingojemalec o tem ni obvestil, kot bi jo moral, ni utemeljen pritožbeni očitek, da je tožnica sama prispevala k nastanku škode, ker vozila ni zavarovala.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC0004494
KZ-1 člen 20, 20/2, 49, 49/2, 186, 186/1. ZKP člen 372, 372-3.
neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami - odmera kazni - absolutno bistvena kršitev postopka
Odmera kazni za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami namreč ni odvisna zgolj od količine prepovedane droge, pač pa se pri odmeri kazni upoštevajo vse okoliščine, ki vplivajo na višino kazni in so v vsakem konkretnem primeru specifične. Skoraj povsem izključeno je, da bi se v življenju zgodila dva popolnoma identična primera, pri čemer bi bile tudi subjektivne okoliščine storilca povsem enake.
Odločbe o krivdi, o premoženjskopravnem zahtevku, o odvzemu prepovedane droge in zaseženih predmetov namenjenih za njeno pridelavo ter o stroških kazenskega postopka, ki so nastali v prvem sojenju, so s sodbo Okrožnega sodišča v Celju III Kp 53548/2014 z dne 22. 4. 2015 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Celju I Kp 53548/2014 z dne 4. 9. 2015, postale pravnomočne dne 4. 9. 2015 in je tako glede teh odločb stvar že pravnomočno razsojena. V tokrat ponovljenem postopku bi moralo sodišče prve stopnje glede na to, da je bila obtožencu izrečena obsodilna sodba razveljavljena le v odločbah o kazenskih sankcij in vštevanju pripora, zato izreči le kazensko sankcijo in vanjo všteti čas, ki gaje obtoženec prestal v pridržanju in v priporu ter odločiti o stroških kazenskega postopka, nastalih v ponovljenem sojenju.
SODNE TAKSE – IZVRŠILNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0075847
ZST-1 člen 11, 11/2, 11/3, 11/4, 12. ZPP člen 2, 2/1, 7, 7/1, 212, 339, 339/2, 339/2-14.
predlog za oprostitev plačila sodnih taks – odlog ali obročno plačilo sodnih taks – razlogi o odločilnih dejstvih – premoženjsko stanje predlagatelja – trditveno in dokazno breme – odločanje v mejah postavljenih zahtevkov
Trditveno in dokazno breme o razlogih za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse je na stranki. Kadar stranka poda samo predlog za oprostitev plačila sodne takse in v ta namen predloži podatke o svojem premoženjskem stanju, mora sodišče pri odločanju o takšnem predlogu izhajati iz trditev v predlogu in dokazov, s katerimi stranka zatrjuje svoje slabo premoženjsko stanje, da bi bila upravičena do oprostitve plačila sodne takse. Podrejenega zahtevka za odlog plačila sodne takse dolžnik ni postavil in zato sodišče prve stopnje tudi ni dolžno odločati o zahtevku, ki ga ni.
kršitev materialnih določb zakona – odločba o sankciji – opomin – zahteva za sodno varstvo
Izrekanje opomina ni utemeljeno že z obstojem katerihkoli olajševalnih okoliščin, temveč mora biti prekršek storjen v okoliščinah, ki so očitno olajševalne in jim organ pripiše posebno težo. Izrekanja opomina torej ne utemeljujejo take okoliščine, ki nastanejo bolj ali manj redno pri storitvah prekrškov. Predvsem pridejo v poštev okoliščine ali splet okoliščin objektivne narave ob sami storitvi prekrška, ki zmanjšujejo pomen kršitve predpisov v danih razmerah (npr. provociranost storilca, ovire za pravilno delovanje, razmere, ko je meja med pravilno uporabo prava in kršitvijo predpisa težko prepoznavna itd.), upravičeno pa je upoštevati tudi okoliščine na strani storilca (stopnja odgovornosti za prekršek, nagibi storilca, storilčevo prejšnje življenje ipd.).
Tožena stranka je dokazala, da tožnica, ki je bila zadolžena za vsebinsko koordinacijo projekta v zvezi z izdelavo programske opreme za podporo izračunu cen zdravil, ni pravočasno sporočila podatkov o izvoru cen zdravil, oziroma je odgovorna za nastanek zamude pri izvedbi projekta. Dokazala je tudi, da je tožnica odklonila pripravo plana izobraževanja za leto 2014, čeprav je bilo v splošnih navodilih tožene stranke za zaposlene predvideno vsaj 5 dni izobraževanj na leto in da je na sestanku verbalno napadla dva udeleženca. S takšnim ravnanjem je tožnica najmanj iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je podan u
temeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Izpolnjen je tudi dodatni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, tj. da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.
izvolitev v naziv - odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti
Ker je tožena stranka tožniku na podlagi 227. člena Statuta (Univerze) omogočila nadaljevanje dela do dneva, ko je prejel dokončno odločitev senata tožene stranke z dne 22. 9. 2014, je imel tožnik, ki je dne 15. 5. 2013 vložil pravočasno in popolno zahtevo za izvolitev v naziv, podaljšano veljavnost svojega dotedanjega naziva, vendar pa le do vročitve odločbe, s katero je bilo dokončno odločeno o njegovem zahtevku za izvolitev v naziv. Ker tožnik v ponovni naziv „višji predavatelj ....“ ni bil izvoljen (o čemer je bilo dokončno odločeno s sklepom senata tožene stranke z dne 22. 9. 2014), neizvolitev v ustrezen naziv pa predstavlja odpovedni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ki jo je tožena stranka podala tožniku, zakonita.
Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ugotavlja, da med pogodbenicama Potrditvene pogodbe o odstopu terjatev, D. in A. ni sporno, da so bile z navedeno pogodbo na D. prenesene vse terjatve zavarovane z maksimalno hipoteko, kar pomeni, da je bila na D. prenesena celotna pogodba, iz katere izvira temeljno razmerje, zavarovano z maksimalno hipoteko, torej so izpolnjeni pogoji za predlagan vpis.
ZSDP člen 80, 81, 91, 91/3. Pravilnik o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo člen 6, 22.
dodatek za nego otroka - hudo bolni otroci
Kot ugotavlja sodni izvedenec, bo otrok zaradi transplantacije jeter moral prejemati imunosupresivno terapijo, vendar kljub takemu zdravstvenemu stanju ne gre za hudo bolnega otroka, kot je le-ta opredeljen v 6. členu Pravilnika o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo (kronično bolni otroci, pri katerih je kljub zdravljenju pričakovati trajne posledice bolezni oziroma otroci s takimi boleznimi, ki zahtevajo zdravljenje, nego in rehabilitacijo, ki traja dalj kot 6 mesecev), niti ne gre za stanje, kot je bilo opredeljeno v 22. členu v spornem obdobju veljavnega Pravilnika (otroci po transplantaciji organov in kostnega mozga še eno leto po končani intenzivni imunosupresivni terapiji). Tožbeni zahtevek na priznanje pravice do dodatka za nego otroka je zato neutemeljen.
Obrok plačila sodne takse ne more zapasti v plačilo pred pravnomočnostjo sklepa, s katerim je odločeno o tem, kolikšno takso in kako je stranka postopka dolžna plačati.
Po določbi 125.a člena ZZK-1 mora biti predlog za vpis vložen elektronsko. Elektronsko poslovanje ima določene posebnosti, ki jih morajo vsi udeleženci postopka upoštevati.
Zakon o zdravniški službi člen 2. ZDR-1 člen 37, 110, 110/1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi
Podan je razlog po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker je tožnik, ki je imel pri toženi stranki sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto zdravnik specialist, zjutraj ob prihodu na delo pred vhodom v stavbo tožene stranke neupravičeno verbalno in fizično napadel pacientko tožene stranke (onkološko bolnico), ki je zunaj kadila. Tožnik je s pacientko govoril s povišanim tonom, jo močneje prijel oziroma jo zgrabil za ramo in jo grobo odrinil, tako da bi pacientka skoraj padla. Takšno ravnanje tožnika je povsem neprimerno in v nasprotju s 37. členom ZDR-1, s čemer je tožnik huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Takšno ravnanje pomeni tudi kršitev varovanja ugleda zdravniškega poklica in skrbi za dobrobit pacientov, kar je v nasprotju z 2. členom Zakona o zdravniški službi (Ur. l. RS, št. 98/1998 in nadalj.) oziroma 1. členom Kodeksa medicinske deontologije Slovenije .
državna štipendija - prenehanje - vrnitev prejetih zneskov štipendije
Tožnica je prejemala državno štipendijo za študijsko leto 2011/2012 za 1. letnik izobraževalnega programa na določeni fakulteti. Tožnica navedenega letnika ne v študijskem letu 2011/2012 ne do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje ni dokončala, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da so nastopili razlogi za prenehanje štipendijskega razmerja in je tožnica prejeto štipendijo dolžna vrniti.
Konkurenčna klavzula (t.j. pogodbena prepoved konkurenčne dejavnosti za čas po prenehanju delovnega razmerja) je predvidena v določbah ZDR. Če spoštovanje konkurenčne klavzule onemogoča pridobitev zaslužka, primerljivega delavčevi prejšnji plači, mu mora delodajalec za ves čas spoštovanja prepovedi mesečno izplačevati denarno nadomestilo (1. odstavek 39. člena ZDR). Delodajalec in delavec se lahko sporazumno dogovorita o prenehanju veljavnosti konkurenčne klavzule (1. odstavek 40. člena ZDR).
ZDR v 1. odstavku 39. člena ne predvideva nekega posebej težkega dokaznega bremena na strani delavca, ampak pomeni zgolj to, da tisti delavec, ki mu kljub spoštovanju prepovedi opravljanja konkurenčne dejavnosti, uspe zunaj te dejavnosti pridobivati primerljivi zaslužek, ne more biti upravičen še do nadomestila. Bistveno je, da je bila tožnica šest mesecev po prenehanju pogodbe o zaposlitvi (obdobje veljavnosti dogovorjene konkurenčne klavzule) brezposelna in da v tem času ni pridobivala zaslužka. To pa pomeni, da ji je dolžna tožena stranka za ves čas spoštovanja konkurenčne klavzule tako na podlagi 39. člena ZDR kot tudi na podlagi pogodbe o zaposlitvi izplačati dogovorjeno mesečno nadomestilo.
Glavno podlago za prenehanje veljavnosti konkurenčne klavzule daje 1. odstavek 40. člena ZDR - da lahko konkurenčna klavzula preneha veljati sporazumno. Vsi drugi dogovori o njenem prenehanju delavcu ne smejo biti v škodo. Bistveno je, da tožnica in tožena stranka nista dosegli sporazuma o prenehanju veljavnosti konkurenčne klavzule, nasprotno - tožena stranka je tožnico resno opozorila na možnost uveljavljanja pogodbe kazni oziroma odškodnine, če bo kršila konkurenčno klavzulo. Ker torej ni pridobila soglasja tožene stranke, predvidenega v pogodbi o zaposlitvi, je konkurenčno klavzulo še nadalje spoštovala.
Tožeča stranka ima sicer prav, da interna delitev stroškov v skladu s tretjim odstavkom 19. člena Odloka ni njena obveznost, kar pa še ne pomeni, da tožbenega zahtevka ni dolžna utemeljiti po temelju in po višini. Navesti mora vsaj toliko odločilnih dejstev, ki omogočajo identifikacijo tožbenega zahtevka in preizkus utemeljenosti le-tega.
odpravnina - sprememba delodajalca - prenos gospodarske enote
Ker je tožena stranka v proizvodnem obratu na G. začela opravljati iste (strojne) storitve, kot jih je predhodno prenosnik (tožena stranka) z nakupom istih delovnih sredstev (nakladalcev), ki sploh omogočajo opravljanje dejavnosti, je prišlo do prenosa gospodarske enote. Prevzela je tudi tri delavce, ki so delali v asfaltni bazi na G. To pomeni, da je na podlagi pogodbenega razmerja med toženo stranko in A. d. d. slednja s prodajo nakladalcev toženi stranki prepustila opravljanje strojnih storitev v proizvodnem obratu (asfaltni bazi) na G., zato je izpolnjen zakonski dejanski stan spremembe delodajalca iz 73. člena ZDR.
Pri ugotavljanju izvenzakonske skupnosti je treba izhajati iz tega, da mora biti enaka vsebini zakonske skupnosti, zadovoljevati mora torej čustvene, moralne in materialne potrebe partnerjev, poleg tega pa mora biti opazna navzven in zato izpolnjevati tudi nekatere za okolico dobro vidne pogoje, kot sta skupno bivanje in skupno gospodinjstvo. Tožnica ima s partnerjem skupnega otroka, zato se po 4. odstavku 10. člena ZUPJS domneva, da med njima obstaja zunajzakonska skupnost. Ker tožnica ni dokazala drugače, je toženec partnerja pri dodeljevanju denarne socialne pomoči in otroških dodatkov utemeljeno upošteval kot tožničinega družinskega člana.
Ob vložitvi tožbe stranki nista bili več v pogodbenem razmerju, torej tudi ne v civilnem razmerju, ki bi lahko imelo elemente delovnega razmerja. Tožnica bi zato za ugotovitev delovnega razmerja po siceršnjem prenehanju pogodbenega razmerja morala zahtevati tudi ugotovitev nezakonitega prenehanja delovnega razmerja oziroma razmerja, ki naj bi imelo elemente delovnega razmerja in ki je že pred tem prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas. Ker tožnica tega ni zahtevala, ne more uspešno uveljavljati pravic iz delovnega razmerja po prenehanju pogodbenega razmerja med pravdnima strankama.
Sodišče prve stopnje je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni ugotavljalo elementov delovnega razmerja, ampak je le pavšalno navedlo honorarje ter da je tožnica delo za toženo stranko opravljala neprekinjeno. Ni pa sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali je tožnica pri toženi stranki opravljala delo v enakem obsegu kot ostali zaposleni novinarji, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje.
Pavšalna zavrnitev dokaznega predloga predstavlja kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kadar razlogi za takšno odločitev niso upravičeni oziroma ustavno sprejemljivi.
negativna uskladitev pokojnin - zavrženje pritožbe - nepopolna pritožba - vloga v elektronski obliki - lastnoročen podpis
Pisna vloga je tista, ki je napisana ali natisnjena in lastnoročno podpisana v fizični obliki. Lahko je tudi v elektronski obliki, če je podpisana z varnim elektronskim podpisom, overjenim s kvalificiranim potrdilom. Vendar pa določba 105.b člena ZPP glede elektronskih vlog za potrebe pravdnega postopka še ni operacionalizirana, kar pomeni, da je v socialnem sporu mogoče pritožbo na pravno veljaven način vložiti le v fizični pisni obliki, saj je le tako mogoče zagotoviti, da je na njej tudi lastnoročen podpis pritožnika. Ker tožnikova pritožba, ki je bila po elektronski pošti naslovljena na urad prvostopenjskega sodišča, nima, niti ne more imeti veljavnega podpisa, niti ni vložena v dveh izvodih, je z izpodbijanim sklepom kot nepopolna zakonito zavržena.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - voznik avtobusa
Tožena stranka je tožniku očitala, da je nevestno opravljal delo in moralno škodoval poslovnim interesom delodajalca, ker je uporabnico mestnega prometa, ki je invalidna oseba, ko je ta želela izstopiti pri sprednjih vratih, le nemo gledal, potem ji je komaj odprl sprednja vrata, nato pa izjavil, da bo poskrbel, da ji ne dajo več vozovnice. Tožena stranka je dokazala, da je tožnik kot voznik avtobusa storil očitano kršitev delovne obveznosti, zato mu je utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
ZDR člen 4, 5, 5/2, 130. ZDR-1 člen 4, 5, 5/2, 118, 130, 200, 200/1, 200/2, 200/4. ZMZPP člen 21, 21/1, 57. ZPP člen 28, 76, 76/, 339, 339/2, 339/2-14.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - sodna pristojnost - pasivna legitimacija - tuje veleposlaništvo - stroški za prevoz na delo in z dela - stroški prehrane med delom - absolutna bistvena kršitev določb postopka - nerazumljiv izrek
Tožnica se je pri toženki prostovoljno vključila v organiziran delovni proces za delovni čas, krajši od polnega (25 ur tedensko), tj. čiščenje, opravljanje kurirskih storitev in strežbe (cateringa). Delo je opravljala osebno in nepretrgano, po navodilih delodajalca in pod njegovim nadzorom ter je zanj prejemala plačilo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so v razmerju med strankama tega individualnega delovnega spora obstajali vsi elementi delovnega razmerja, kot so bili določeni v 4. členu ZDR, ki je veljal do 12. 4. 2013, in po tem datumu v sedaj veljavnem 4. členu ZDR-1, zato je tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za vtoževano obdobje utemeljen.
Sodišče prve stopnje je tožnici iz naslova povrnitve stroškov prehrane med delom zmotno dosodilo znesek v višini maksimuma, ki ni obdavčen, saj je kot pravno podlago napačno uporabilo Uredbo o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, ki določa višine povračil stroškov v zvezi z delom, povračil stroškov v zvezi s službenim potovanjem in drugih dohodkov, do katerih se ti skladno s 3., 4., 7. in 8. točko 1. odstavka in 2. odstavkom 44. člena ZDoh-2 ne vštevajo v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja. Uredba ne določa višine povračil stroškov prehrane, do katerih je delavec upravičen. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da za toženo stranko ne velja nobena kolektivna pogodba in da tožena stranka tudi podzakonskega akta s tem v zvezi nima, zato bi se moralo opreti na pravno ureditev tega vprašanja v podobni dejavnosti, npr. v javnem sektorju. Ker zaradi napačne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi o povrnitvi stroškov prehrane med delom v točki V izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP v točki VI izreka sodbe, saj izrek, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo o regresu za letni dopust, ki ga je tožena stranka dolžna izplačati tožnici, ni razumljiv in tudi ne izvršljiv. Iz izreka namreč ni razvidna višina zneskov regresov za letni dopust, od katerih tečejo zakonske zamudne obresti, ti zneski pa tudi ne izhajajo iz obrazložitve sodbe, zato pritožbeno sodišče odločitve sodišča prve stopnje v tem delu ni moglo preizkusiti. Zato je pritožbeno sodišče tudi v tem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.