ZDR-1 člen 20, 20/1, 34, 84, 84/2, 85, 85/2, 86, 86/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-8. ZPP člen 212.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti - zloraba odsotnosti z dela zaradi bolezni
Tožnik je spornega dne v času bolniškega staleža kljub prepovedi izhodov odpotoval izven kraja bivanja brez dovoljenja osebne zdravnice. Kršil pa je tudi zdravniška navodila, saj ima kot invalid III. kategorije invalidnosti prepoved dvigovanja bremen, težjih od 5 kg. Pri prodaji plinske jeklenke je namreč z dvigom jeklenke, ki je bila težka 30 kg, ravnal v nasprotju z zdravniškimi navodili in zdravniškim spričevalom. Zato je podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Izpolnjen pa je tudi drugi pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, in sicer nezmožnost opravljanja dela do izteka odpovednega roka. Zloraba odsotnosti z dela zaradi bolezni predstavlja ravnanje, ki pomeni izgubo zaupanja tožene stranke do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče do izteka odpovednega roka. Tožnik je z ravnanjem v nasprotju z navodili v odločbah ZPIZ in ZZZS ter navodilih pristojne osebne zdravnice kršil tudi pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja (34. člen ZDR-1). Tožena stranka je tožniku utemeljeno očitala hudo malomarnost, saj je iz odločbe ZZZS jasno izhajala obveznost ravnanja v skladu z navodili lečečega zdravnika in prepoved potovanja izven kraja bivanja brez odobritve izbranega zdravnika. Ravnanja v nasprotju z zdravniškimi navodili v času bolniškega staleža predstavljajo grožnjo tudi za poslabšanje zdravstvenega stanja, posebno s prenašanjem težjih bremen. Zato je podan tudi utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1 in je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0023396
KZ-1 člen 53, 53/2, 53/2-6, 55, 55/1, 87. ZKP člen 402, 402/3, 407, 407/2.
neprava obnova kazenskega postopka – združitev kazni – istovrstne kazni – kazen zapora – stranska denarna kazen – nezdružljivost zapora in denarne kazni – izvršitev denarne kazni s spremembo v zapor – način izvršitve denarne kazni – zavrnitev pritožbe
Če je bila obsojencu z eno pravnomočno obsodbo izrečena kazen zapora, z drugo pravnomočno sodbo pa denarna kazen, neprava obnova postopka ne pride v poštev, ker navedenih kazni ni mogoče združiti v eno samo kazen. To velja tudi, če je bila denarna kazen, ki je ni bilo mogoče prisilno izterjati po določbi 87. člena KZ-1, izvršena tako, da je bila spremenjena v zaporno kazen, saj le-ta po svoji vsebini predstavlja „zgolj“ način izvršitve denarne kazni.
ZSV člen 9, 10, 10/1, 11, 11/1, 11/1-4, 100, 100/3.
institucionalno varstvo - plačilo - oče - otrok - samska oseba
Pravica do oprostitve plačila storitev institucionalnega varstva je odvisna od materialnega položaja osebe. Po 9. členu ZUPJS se pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevajo s tem zakonom določene osebe, njihov dohodek in premoženje. V prvem odstavku 10. člena ZUPJS je določeno, da se poleg vlagatelja pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevajo še zakonec ali izven zakonski partner ter otroci, ki jih je vlagatelj dolžan preživljati. Ker upravičenka ni v nobenem od naštetih družinskih razmerjih, ni pravilno, da je tožena stranka pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za oprostitev plačila storitev institucionalnega varstva upoštevala tudi očeta upravičenke in da tožnice ni obravnavala kot samsko osebo. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za odpravo izpodbijanih upravnih aktov in je zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje.
nesklepčnost tožbe – pogodbeno dogovorjeno delo – trditveno in dokazno breme – neprerekana dejstva
Poleg tega pa tožena stranka v postopku na prvi stopnji sploh ni prerekala dejstva (ki ga je zatrjevala tožeča stranka), da se omenjeni dobropis nanaša na omenjeno pogodbo z dne 8.8.2011. Neprerekana dejstva pa se štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP).
Tožnica je do dneva uveljavitve pravice do pokojnine dopolnila 61 let starosti in skupno 36 let, 6 mesecev ter 4 dni pokojninske dobe, od tega 35 let 5 mesecev in 10 dni pri slovenskem nosilcu zavarovanja, 4 mesece in 27 dni pri nosilcu zavarovanja v Črni gori in 7 mesecev ter 27 dni pri nosilcu zavarovanja Republike Hrvaške. Ker je pokojninska doba pri tujih nosilcih zavarovanja krajša od enega leta, jo je v skladu z mednarodnima sporazumoma prevzel slovenski nosilec zavarovanja. Pokojninska osnova je bila izračunana na podlagi plač iz obdobja 1980 do 1997 in je bila tožnici starostna pokojnina glede na dopolnjeno pokojninsko dobo odmerjena v pravilni višini. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, saj za odmero starostne pokojnine v višjem znesku ni pravne podlage.
Po 3. odstavku 403. člena ZPIZ-2 lahko zavarovanci do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidnosti, ki bodo uredili postopke ugotavljanja vrste in stopnje telesnih okvar, na podlagi Seznama telesnih okvar pridobijo pravico do invalidnine v skladu z ZPIZ-1, če je telesna okvara posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Od 1. 1. 2013 dalje, ko je začel veljati in se uporabljati novi ZPIZ-2, pravica do invalidnine iz naslova telesne okvare, ki je posledica bolezni ali poškodbe izven dela, ni več zagotovljena. Ker v obravnavani zadevi v zvezi z zatrjevanimi bolečinskimi težavami z ramenskima sklepoma ni dokazana nobena od funkcionalnih motenj iz B točke VI poglavja Seznama telesnih okvar (kot npr. nepregibnost ramenskega sklepa v ugodnem položaju; v neugodnem položaju ali kontraktura ramenskega sklepa), pri tožnici telesna okvara ni podana.
ZAVAROVANJE TERJATEV - STEČAJNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSC0004510
ZFPPIPP člen 132, 132/3, 132/3-4.
predhodna odredba - rubež denarnih sredstev na računu - odločba Ustavnega sodišča - nastanek škode
Tožeča stranka v stečajnem postopku nad dolžnikom ne bi imela ločitvene pravice, četudi bi bila denarna sredstva še zarubljena, saj predhodne odredbe tožeča stranka do začetka stečajnega postopka ni opravičila, z začetkom stečajnega postopka pa je to pravico izgubila in ji ni mogla nastati škoda, kot jo je zatrjevala in jo je vezala na predhodno odredbo in na njeni podlagi pridobljeno ločitveno pravico.
ZLPP člen 5, 5/1. ZSKZ člen 14, 14/3. ZLNDL člen 3,5. ZCes-1 člen 39, 39/2. ZFPPIPP člen 22.
ugotovitev lastninske pravice - izločitev nepremičnin iz stečajne mase - družbeni kapital podjetja - kmetijska zemljišča - gozdovi - nezazidana stavbna zemljišča
Iz drugega stavka tretjega odstavka 14. člena ZSKZ namreč jasno izhaja, da tisti del kmetijskih zemljišč in gozdov (nezazidana stavbna zemljišča, ki na dan 11.3.1993 v prostorskem izvedbenem aktu niso bila določena kot nezazidana stavbna zemljišča), ki je bil na dan 11.3.1993 v upravljanju občine, postane s tem dnem last občine, na območju katere leži, preostala kmetijska zemljišča in gozdovi pa preidejo na dan 11.3.1993 v last Republike Slovenije.
Prav tako je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo (na podlagi arhivskih posnetkov Geodetskega inštituta Slovenije na dan 16.6.1991), da gre pri omenjenih nepremičninah iz točke I izreka izpodbijane sodbe za zemljišča, po katerih so že pred letom 1991 potekale občinske ceste in poti (to izhaja tudi iz priloženih potrdil o namenski rabi, potrdil o kategorizaciji občinskih cest in rednih izpiskov iz zemljiške knjige). To pa pomeni, da gre za nezazidana stavbna zemljišča, ki se štejejo za kmetijska zemljišča in gozdove in ki so bila na dan 11.3.1993 v upravljanju tožeče stranke (drugi odstavek 39. člena Zakona o cestah). Nobenega dvoma tudi ni, da gre za nepremičnine, ki ležijo na območju tožeče stranke.
ZDR člen 156, 156/1, 156/3. ZObr člen 97f, 97f/2. ZSSloV člen 53, 53/1, 53/2.
odškodnina zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da določba 53. člena ZSSloV ne omejuje ali izključuje pravice pripadnikov SV do tedenskega počitka na mirovnih misijah oziroma mirovnih operacijah v tujini. Drugega odstavka 53. člena ZSSloV ni mogoče razlagati na način, da pripadnikom Slovenske vojske tedenski počitek v času opravljanja mirovne misije v tujini sploh ne pripada. Iz citirane določbe izhaja le, da je treba ta tedenski počitek prilagoditi glede na vrsto nalog in druge razmere.
Pri povrnitvi vlaganj gre za zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve. To pomeni, da mora tožena stranka tožeči vrniti tisto, za kar je bila obogatena, to je, kolikor je bil objekt na dan primopredaje zaradi vlaganj vreden več, kot če teh vlaganj ni bilo. Ob opisanem izhodišču računovodski standardi nimajo nobene neposredne zveze z dejanskim povečanjem vrednosti, zato je izvedenec pravilno izhajal iz fizičnega zastaranja.
obveznost plačila - plačilo plače - razlike v plači - zmotna uporaba materialnega prava - regres za letni dopust - zakonske zamudne obresti - bruto - neto
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je toženi stranki naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti od bruto zneska regresa za leto 2009. V skladu z ZPSV in ZDoh-2 se davki in prispevki obračunavajo glede na stopnjo davkov in prispevkov v času izplačila plače in jih je delodajalec dolžan plačati pristojnim skupnostim, zato je tožnica upravičena do plačila zakonskih zamudnih obresti od neto zneska in ne bruto zneska. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da zakonske zamudne obresti tečejo od neto zneska regresa za letni dopust za leto 2009, obračunanega od določenega bruto zneska.
ZPIZ-1 člen 60, 60/1, 148, 276, 276/1. OZ člen 131.
invalidka pokojnina - invalid I. kategorije - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - invalid III. kategorije invalidnosti - poslabšanje zdravstvenega stanja - nov predlog
Izvedenski organ je v postopku podal izvedensko mnenje, da je pri tožnici potrebno nadaljnje zdravljenje ali ukrepi medicinske rehabilitacije in da glede na neskladnost med psihiatričnimi ambulantnimi izvidi in osebnim pregledom ter mnenjem psihologa pri tožnici diagnostični postopek ni končan, zato predlaga resno hospitalno obravnavo, v okviru katere naj se pojasni, ali gre za hujšo duševno motnjo (psihozo). V konkretnem primeru ne gre za vprašanje, ali je pri tožnici zdravljenje končano, temveč je odprto vprašanje, ali pri tožnici obstaja globlja psihopatologija v smislu psihoze in če obstaja, kako omenjena diagnoza oziroma zdravstveno stanje vpliva na tožničino delovno zmožnost. Neopravljeni diagnostični postopek pa pomeni, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na presojo izpodbijanih odločb tožene stranke in na priznanje pravice do invalidske pokojnine, razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - nerazsodnost - izvedba dokazov - ničnost sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi
Sodišče prve stopnje je za razjasnitev tožnikove eventuelne nerazsodnosti oziroma razumevanja pravnih posledic podpisa sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi (v sporazumu sta se stranki dogovorili, da se odpovedujeta vsem zahtevkom, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi in da tožnik zaradi načina prekinitve delovnega razmerja izgubi pravice iz naslova brezposelnosti ter jih ne more uveljavljati pri Zavodu RS za zaposlovanje) imenovalo izvedenca psihiatrične stroke, ki je podal izvedensko mnenje, da tožnik v času podpisa izpodbijanega sporazuma ni bil v takšnem duševnem stanju, da ne bi razumel podpisa sporazuma. Sodišče prve stopnje ni zaslišalo tožnikove lečeče psihiatrinje, tožnikove matere ter lečečega zdravnika, ki je tožnika napotil do odvetnika in štel, da je njegovo zdravstveno stanje tako, da ni bil sposoben zavestno podpisati sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Ker sodišče prve stopnje v zvezi z vprašanjem tožnikove zdravstvene zmožnosti za razumevanje svojih ravnanj ni izvedlo predlaganih dokazov, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje.
delna invalidska pokojnina - priznanje novih pravic - invalid III. kategorije invalidnosti - invalid i. kategorije invalidnosti
V 159. členu ZPIZ-1 je določeno, da se delna invalidska pokojnina izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da določila 159. člena ZPIZ-1 ni mogoče v konkretni zadevi tolmačiti tako, da se delna invalidska pokojnina, priznana skladno s 93. členom ZPIZ-1, tožniku preneha izplačevati zgolj zato, ker so mu bile priznane nove stvarne omejitve delovne zmožnosti. Razlog, da tožnik ni začel opravljati novega dela (tožniku je od 1. 6. 2010 dalje pripadala pravica do dela na drugem delu z omejitvami), je v tem, da je bil ves čas neprekinjeno v bolniškem staležu, do njegove invalidske upokojitve. Kadar v celoti in sočasno z novo odločitvijo o novih pravicah iz naslova invalidnosti ni odločeno, ima zavarovanec še nadalje priznano pravico do delne invalidske pokojnine po ZPIZ-1, ki mu jo je tožena stranka dolžna izplačevati vse do takrat, dokler ne odloči, ali in v kakšni višini gre tožniku nova pravica. S takšnim postopanjem se varuje položaj delovnih invalidov, saj v nasprotnem primeru pride do tega, da so zavarovancem priznane nove pravice, denarne dajatve iz naslova novih pravic pa niso še določene. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da ima tožnik tudi v spornem obdobju pravico do izplačevanja delne invalidske pokojnine, pravilna.
ZDR-1 člen 4, 11, 11/1, 11/2, 17, 17/4, 22, 5, 200, 200/1, 200/2. ZDR člen 9.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - pogodba civilnega prava - ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi
Tožnik je delo za toženo stranko opravljal osebno in je zanj mesečno prejemal plačilo. Delo je opravljal po navodilih in pod nadzorom delodajalca, enako kot redno zaposleni delavci. Izpolnjeval je tudi razpisne pogoje za opravljanje dela. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki od 29. 9. 2011 do 30. 9. 2014 z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja za nedoločen čas za polni delovni čas za delovno mesto „likovni TV oblikovalec“. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je tožnik s 1. 10. 2014 prenehal opravljati delo za toženo stranko in ga je ponovno opravljal v času od 14. 1. 2015 do 31. 3. 2015 po novi pogodbi. Sodišče mu zato utemeljeno ni priznalo delovnega razmerja za čas od 1. 10. 2014 do 13. 1. 2015 in tudi ne delovnega razmerja po 1. 4. 2015. Tožnik namreč v 30 dnevnem roku po prenehanju dela za toženo stranko, to je od 31. 3. 2015 ni zahteval ugotovitve nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi.
ZUPJS člen 13, 14, 15, 16, 22, 22/1, 22/2, 51, 51/2, 51/2-10, 62, 62/3. ZDavP-2 člen 87.
pravice iz javnih sredstev - otroški dodatek - državna štipendija - znižano plačilo vrtca - materialni položaj družine - premoženjski cenzus
Ker tožničin dohodek presega cenzus, ki je določen za pridobitev pravice do otroškega dodatka, državne štipendije in za uveljavljanje znižanega plačila vrtca, tožbeni zahtevek na odpravo upravnih odločb tožene stranke s priznanjem vtoževanih pravic iz javnih sredstev ni utemeljen.
ZPI-1 člen 143, 143/1, 144, 144/1, 145, 403, 403/3.
telesna okvara - sprememba zakona - invalidnina - seznam telesnih okvar
ZPIZ-2 ne zagotavlja več pravice do invalidnine za telesno okvaro, katere vzrok je bolezen ali poškodba izven dela, temveč samo za telesne okvare, ki so posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Pri tožnici ni podana takšna poškodovanost ali onesposobljenost, za kateri bi bile v Samoupravnem sporazumu o seznamu telesnih okvar določene telesne okvare. Zato tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke s priznanjem pravice do invalidnine ni utemeljen.
ZVoz člen 50, 50/11. ZP-1 člen 25, 25/1, 155, 155/1-8.
bistvena kršitev določb postopka o prekršku – razlogi o odločilnih dejstvih – kršitev materialnih določb zakona - obstoj prekrška – vožnja brez veljavnega vozniškega dovoljenja – zamenjava slovenskega vozniškega dovoljenja s tujim – preizkusna doba – odložitev prenehanja veljavnosti slovenskega vozniškega dovoljenja – preklic odložitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - odločba o sankciji – sankcije za prekršek – odvzem predmetov – lastništvo predmeta – odvzem vozila – načelo sorazmernosti
Glede na to, da je bila obdolžencu izrečena sankcija prenehanja veljavnosti v Republiki Sloveniji izdanega vozniškega dovoljenja, je tudi preizkusna doba v kateri ne sme storiti hujšega prekrška vezana na to vozniško dovoljenje in ne na kakšno drugo. V preizkusni dobi izvršena zamenjava slovenskega vozniškega dovoljenja s tujim vozniškim dovoljenjem, na pogojno odložitev izvršitve sankcije prenehanja veljavnosti slovenskega vozniškega dovoljenja ne vpliva.
ZPIZ-1 člen 63, 63/1, 63/1-1, 63/1-2. ZPIZ-2 člen 66, 66/1, 66/1-2.
telesna okvara - invalidnina - vzrok - poškodba izven dela - poškodba pri delu
Pravno podlago v konkretni zadevi predstavlja ZPIZ-1, ki je veljal v času, ko je prišlo do poškodbe na poti na delo. To pa pomeni, da ZPIZ-2 za razmerja, ki so nastala že v času veljavnosti prejšnjega zakona (ZPIZ-1), ni mogoče uporabiti. Tožnik je že na Zavodu za zdravstvo zavarovanje Slovenije prejemal nadomestilo za čas začasne nezmožnosti za delo, s tem da je bil vzrok začasne nezmožnosti za delo poškodba pri delu. ZPIZ-2 pa niti v prehodnih določbah ne določa veljavnosti za nazaj, torej da bi bilo potrebno poškodbo, za katero je bilo že ugotovljeno, da je nastala pri delu, od uveljavitve ZPIZ-2 dalje, torej od 1. 1. 2013 dalje, šteti za poškodbo izven dela.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka – nedovoljeni dokazi – pravica do zasebnosti – nedotakljivost stanovanja – stanovanje in drugi prostori – hišna preiskava – policijska pooblastila – izločitev dokazov
Pojem „stanovanje in drugi prostori“ po 36. členu Ustave RS in 214. členu ZKP obsega vse prostore, v katerih določena oseba stalno ali začasno biva ter prostore, ki so s prostori za bivanje povezani (npr. klet, podstrešje, balkon), kot tudi gospodarsko poslopje, delavnice, garaže in podobni objekti. Bistveno je, da gre za zaključeno enoto prostorov. Če navedeno izhodišče apliciramo na obravnavano zadevo, iz tega izhaja edino logičen zaključek, da vrt, na katerem sta se nahajala lončka s prepovedano konopljo, katera je policist zaznal s prostim očesom, naključno, zgolj ob „pregledu“ okolice obtoženčeve hiše, ne more biti deležen ustavnopravnega varstva. Povedano drugače, ker policist v obtoženčevo „stanovanje in druge prostore“ ni vstopal in jih ni preiskal in se je njegova zaznava omejila zgolj na „dogajanje“ na vrtu (ki po ugotovitvi pritožnika, s katerim se strinja tudi pritožbeno sodišče, ni bil ograjen), s takšnim ravnanjem v ničemer ni posegal v pričakovano zasebnost obtoženca. To nadalje pomeni, da je bila hišna preiskava opravljena zakonito in da so tudi tekom hišne preiskave pridobljeni dokazi zakoniti in jih zato iz spisa ni potrebno izločiti.