invalidska pokojnina - izpolnjevanje pokojninske dobe - gostota zavarovanja - pravice na podlagi invalidnosti
Pri pravici do invalidske pokojnine iz naslova I. kategorije invalidnosti, kakor pri pridobitvi pravic na podlagi invalidnosti II. in III. kategorije, zavarovanci pridobijo pravice, če je invalidnost posledica poškodbe zunaj dela ali bolezni pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti zavarovanec dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta (42. in 69. člen ZPIZ-2). Tožnik je do dneva nastanka invalidnosti 22. 4. 2013 dopolnil 6 let, 9 mesecev in 2 dni pokojninske dobe, za izpolnitev minimalne pokojninske dobe pa bi moral dopolniti 9 let in 8 mesecev pokojninske dobe. Ker tožnik ne izpolnjuje potrebne pokojninske dobe za priznanje pravic na podlagi invalidnosti, tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke z razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti ni utemeljen.
Tožnica je določnega dne po elektronski pošti poslala dopis, v katerem je napadla in diskreditirala delavca in v agresivnem, hujskaškem in sovražnem tonu uporabljala neprimerne, objektivno žaljive in podcenjujoče besede. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je vsebina dopisa objektivno žaljiva in da je tožnica z navedenim dejanjem izpolnila vse zakonske znake kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1, hkrati pa tudi naklepoma huje kršila pogodbeno in zakonsko obveznost prepovedi škodljivega ravnanja iz 37. člena ZDR-1. Poleg tega je tožnica zaradi večinskega poslovnega deleža v v konkurenčni družbi, ki se enako kot tožena stranka ukvarja z dejavnostjo čistilnih servisov in je tudi invalidsko podjetje, imela odločilen vpliv na poslovanje konkurenčne družbe in bi lahko znanja in podatke, pridobljene pri delu pri toženi stranki, uporabljala v navedeni družbi, s čimer je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršila pogodbeno in zakonsko konkurenčno prepoved iz 39. člena ZDR-1. Zato je podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alineji 110. člena ZDR-1.
Ob
osnovnem pogoju za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (obstoj razloga, določenega z zakonom) je podan tudi nadaljnji pogoj, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.
zakonske zamudne obresti - plačilo - zamuda v izvršitvi - izvršljivost posamičnega upravnega akta
V 197. členu ZPIZ-2 je določeno, da je tožena stranka dolžna plačati zamudne obresti na zapadle prejemke, če priznanih pokojninskih dajatev ne izplača v roku 60 dni od dneva, ko je postala odločba o priznanju pravice izvršljiva. Kadar je v postopku uveljavljanja pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja pravica priznana, pa glede na 1. odstavek 182. člena ZPIZ-2 postane izvršljiva že prvostopenjska upravna odločba, saj morebitna pritožba ne zadrži njene izvršljivosti. Tožniku je bila višja starostna pokojnina odmerjena z upravno odločbo z dne 13. 8. 2013 ob upoštevanju osebnega dohodka iz naslova nadurnega dela in izplačana dne 10. 9. 2013, vključno z razliko med prvotno odmerjeno in ponovno odmerjeno pokojnino. Torej v zakonsko določenem roku od izdaje posamičnega upravnega akta o odmeri višjega zneska starostne pokojnine. V obravnavani zadevi tako ni zamude v izvršitvi izvršljivega posamičnega upravnega akta in je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska razlike starostne pokojnine.
denarna socialna pomoč - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine - varstveni dodatek
Po 7. odstavku 36. člena ZSVarPre se upravičencu do trajne denarne socialne pomoči ali upravičencu, ki je v zadnjih treh letih pred vložitvijo vloge prejel denarno socialno pomoč najmanj štiriindvajsetkrat, če je lastnik nepremičnine, z odločbo o upravičenosti do denarne socialne pomoči prepove odtujiti in obremeniti to nepremičnino, v korist Republike Slovenije. Skladno s 53. členom ZSVarPre se upravičencu do varstvenega dodatka, če je lastnik nepremičnine, z odločbo o upravičenosti do varstvenega dodatka prepove odtujiti in obremeniti to nepremičnino, v korist Republike Slovenije. Tožniku so bile priznane pravice do denarne socialne pomoči, varstvenega dodatka in plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2015. Tožnik je tudi lastnik nepremičnine in je v zadnjih treh letih pred vložitvijo vloge prejel denarno socialno pomoč najmanj štiriindvajsetkrat. V obravnavanem primeru so izpolnjeni pogoji za zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine po 7. odstavku 36. člena ZSVarPre kot tudi po 53. členu ZSVarPre. Zato tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke v delu, v katerem tožniku prepoveduje odtujitev in obremenitev stanovanja, ni utemeljen.
ZSV člen 9, 10, 10/1, 11, 11/1, 11/1-4, 100, 100/3.
institucionalno varstvo - plačilo - oče - otrok - samska oseba
Pravica do oprostitve plačila storitev institucionalnega varstva je odvisna od materialnega položaja osebe. Po 9. členu ZUPJS se pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevajo s tem zakonom določene osebe, njihov dohodek in premoženje. V prvem odstavku 10. člena ZUPJS je določeno, da se poleg vlagatelja pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevajo še zakonec ali izven zakonski partner ter otroci, ki jih je vlagatelj dolžan preživljati. Ker upravičenka ni v nobenem od naštetih družinskih razmerjih, ni pravilno, da je tožena stranka pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za oprostitev plačila storitev institucionalnega varstva upoštevala tudi očeta upravičenke in da tožnice ni obravnavala kot samsko osebo. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za odpravo izpodbijanih upravnih aktov in je zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje.
ZDR-1 člen 33, 87, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4. ZDR člen 86.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odsotnost z dela - kršitev obveznosti obveščanja delodajalca - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Iz opisa očitane kršitve, predvsem pa iz celotne obrazložitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, jasno izhaja, da tožena stranka tožnici ne očita zgolj, da je ni obvestila o razlogih za odsotnost, temveč tudi in predvsem to, da je pet dni zapored neupravičeno izostala z dela. Tako dejanski razlog, naveden in obrazložen v odpovedi, ne pomeni le odpovednega razloga po 4. alineji, temveč tudi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 118. KZ-1 člen 20, 36a, 37, 258, 259, 259/1. ZPP člen 286, 286/4.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - neopravljanje dela iz razlogov na strani delodajalca
Sodišče pri presoji zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni vezano na ugotovitve in dokazne zaključke delodajalca, temveč presoja njihovo pravilnost in utemeljenost. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica očitanih kršitev (kršitev pri postopku izdaje potrdila o plačanih davkih in obveznih dajatvah davčnemu zavezancu, čeprav ta ni imel plačanih zapadlih davkov in obveznih dajatev, vodenje in koordiniranje postopka izdaje lažnega potrdila in pri tem kršenje notranjih pravil reševanja zadev in izdajanja potrdil ter opustitev dolžnega nadzorstva pri izdaji, pregledu in predaji potrdila) ni storila, zato izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni zakonita.
Ker tožnica v času prepovedi opravljanja dela ni delala iz razlogov na strani tožene stranke, ima na podlagi 137. člena ZDR-1 pravico do razlike v plači med plačo, ki bi jo prejela, če bi delala, in dejansko izplačanim nadomestilom plače, ki ga je prejela v času prepovedi opravljanja dela.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015434
KZ-1 člen 300, 300/1. ZDR-1 člen 179, 179/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - nesreča pri delu - nevarna stvar - objektivna odgovornost - krivdna odgovornost - postopek kontrole hitrosti in zaustavitve vozila
Delo, ki ga je tožnik opravljal, ni bilo nevarno delo, saj je postopek kontrole hitrosti in zaustavitve vozila potekal povsem običajno, tožniku pa sta bila na pomoč, po tem ko je bilo ugotovljeno, da je ustavljeni voznik „zanimiv po mamilih“, poslana dva policista, tako da bi ga lahko trije policisti, če bi bilo potrebno, obvladali. Glede na navedeno ni podana niti krivdna niti objektivna odgovornost delodajalca za škodo, ki jo naj bi utrpel tožnik (policist) zaradi groženj, da ga bo ustavljena oseba pretepla in poškodovala, mu polomila rebra, mu prestrelila koleno, kupila orožje, mu na čelo prislonila Beretto in ga ustrelila, njegovo stanovanje zaminiral in vrgel v zrak skupaj z njegovo družino.
Ovadba oškodovanke kot tožilke je bila jasna in je na obdolženca naslavljala očitek, da je porezal dve veji drevesa, ki sta segali v zračni prostor nepremičnine v lasti njegove svakinje N.L., ena pa na parcelo oškodovanke kot tožilke. To kar sedaj oškodovanka kot tožilka očita v obtožnem predlogu pa je povsem drugo, saj obdolžencu očita, da je posekal dve debli drevesa, rastočega ob večstanovanjski hiši in obe debli s kraja odnesel, kar pomeni poškodovanje drevesa kot celote. Glede vej drevesa, ki segajo v zračni prostor sosednje nepremičnine je že državna tožilka odgovorila, da odstranitev teh ne predstavlja kaznivo dejanje, saj ima lastnik nepremičnine take veje pravico odstraniti in si jih prilastiti na podlagi 83. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Pritožnica zato nima prav, da v konkretnem primeru ni pomembno, ali gre za deblo drevesa ali pa za veje le-tega. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je zavrglo obtožni predlog oškodovanke kot tožilke, saj oškodovanec lahko prevzame pregon le za isto dejanje oziroma historični dogodek, glede katerega je tožilec zavrgel ovadbo ali odstopil od pregona.
Z dokončno in pravnomočno odločbo tožene stranke, s katero je bilo odločeno, da se tožnici ustavi izplačevanje delne invalidske pokojnine, je odpadla pravna podlaga za izplačilo navedenega zneska. Zato je bil tožnici sporni znesek nakazan brez pravne podlage in ga je v skladu s 194. členom ZPIZ-2 dolžna vrniti.
Sodišče prve stopnje je kot edini argument za zavrnitev zahtevka uporabilo dejstvo, da je bilo vozilo tožene stranke v času nesreče zavarovano pri zavarovalnici X d.d. O v tožbi zatrjevanih pravnoodločilnih dejstvih pa izpodbijana sodba nima nobenega razloga.
denarno nadomestilo za čas brezposelnosti - nesorazmernost posega v pravico do socialne varnosti - sporočanje podatkov
Po prvem odstavku 67. člena ZUTD se denarno nadomestilo zniža zavarovancu, ki v času upravičenosti do denarnega nadomestila med brezposelnostjo opravi delo, za katero prejme ali je upravičen prejeti dohodek iz dela, ki po poplačilu davkov in obveznih prispevkov mesečno presega 200,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka z odločitvijo, da tožniku brez posebnega predhodnega obvestila preneha pravica do denarnega nadomestila, ker v roku 8 dni zavodu ni sporočil prejetih zneskov, ki mesečno niso dosegli zneska 200,00 EUR, nesorazmerno posegla v tožnikovo pravico do socialne varnosti. Zato je pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku na odpravo upravnih odločb in odločilo, da je tožena stranka za sporno obdobje dolžna tožniku izplačati zapadle zneske denarnega nadomestila za čas brezposelnosti.
ZDR člen 156, 156/1, 156/3. ZObr člen 97f, 97f/2. ZSSloV člen 53, 53/1, 53/2.
odškodnina zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da določba 53. člena ZSSloV ne omejuje ali izključuje pravice pripadnikov SV do tedenskega počitka na mirovnih misijah oziroma mirovnih operacijah v tujini. Drugega odstavka 53. člena ZSSloV ni mogoče razlagati na način, da pripadnikom Slovenske vojske tedenski počitek v času opravljanja mirovne misije v tujini sploh ne pripada. Iz citirane določbe izhaja le, da je treba ta tedenski počitek prilagoditi glede na vrsto nalog in druge razmere.
V predmetni pravdi je odločilno vprašanje, ali so toženci zavestno zavajali tožnika, da se je ta prav zaradi tega zavajanja odločil in najprej sprejel posel, nato pa pred zaključkom dela od posla ni odstopil. Gre namreč za škodo, ki naj bi jo toženci povzročili v zvezi s svojim delom, zato bi imel oškodovanec zahtevke do njih neposredno le, če bi škodo povzročili namenoma (drugi odstavek 147. člena OZ). Da je bila škoda povzročena namenoma (in ne zgolj iz malomarnosti), pa je dokazno breme tožeče stranke, ki bi morala dokazati, da so toženci vedeli, da tožeča stranka plačila ne bo dobila in so jo kljub temu prepričevali in prepričali, da sklene posel in ga izvede do konca.
pravočasna pritožba - postopek za ureditev stikov - nepravdna zadeva - sodne počitnice rok za vložitev pritožbe
Posebno ureditev poslovanja sodišč in tek procesnih rokov v času sodnih počitnic je uvedel Zakon o sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/1994), ki je začel veljati 28. 4. 1994 in sicer v določbi 83. člena. Namen takšne takratne nove ureditve in opredelitve nujnosti tovrstnih nepravdnih zadev je bil usklajen s posebnim pomenom hitrosti reševanja zadev iz razmerij med starši in otroki zaradi narave teh razmerij in s takratno sodno pristojnostjo sodišč v odločanju o zadevah iz razmerij med starši in otroki. Takratna sodna pristojnost je bila podana za odločanje o vzgoji, varstvu in oskrbi ter preživljanju otrok, odločanje o stikih otrok s starši pa je bilo v pristojnosti upravnih organov (skrbstvenih organov). Leta 2004 je bila z novelo Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v sodno pristojnost prenesena tudi pristojnost za odločanje o stikih. Za odločanje o stikih, kadar se o njih ne odloča skupaj s sporom o varstvu in vzgoji otrok, je bilo določeno, da se odloča v nepravdnem postopku. Določba 83. člena ZS se v opredelitvi nujnih zadev pod točko 3 drugega odstavka vse od njegove uveljavitve do danes ni spremenila. Zato pa je glede na namen navedene določbe in naravo razmerij stikov otrok s starši tudi nepravdne zadeve, ki se nanašajo na stike otrok s starši, šteti kot nujne zadeve po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZS.
invalid III. kategorije - spremembe v zdravstvenem stanju
Sodni izvedenec je podal izvedensko mnenje, da so pri tožnici zaradi njenega zdravstvenega stanja potrebne omejitve pri delu, in sicer lahko opravlja razgibano delo, kjer ni dvigovanja bremen nad 7 kg, ni stalnega sedenja, stalnega pripogibanja, stalne prisilne drže ledvene hrbtenice, s skrajšanim delovnim časom. Pri tožnici je še pričakovati izboljšanje zdravstvenega stanja v naslednjih letih in bi bil potreben kontrolni pregled čez največ 3 leta. Glede na na podano izvedensko mnenje je sodišče prve stopnje tožnico utemeljeno razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti skladno s tretjo alinejo drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2 in ji priznalo pravico do delnega nadomestila za invalidnost na podlagi 86. člena ZPIZ-2, pri tem pa je odmero in izplačevanje navedenega nadomestila pravilno naložilo tožencu.
SZ-1 člen 10, 83, 87, 103, 103/5, 112, 112/1, 112/3.
najemna pogodba za stanovanje - neprofitno najemno stanovanje - odpoved najemne pogodbe - posebni odpovedni razlog - lastništvo primernega stanovanja ali stanovanjske stavbe
Okoliščine v zvezi z objektom odpovednega razloga obstoja drugega primernega stanovanja ali stanovanjske stavbe v smislu 10. člena SZ-1 je treba presojati v času, ko je lastnik stanovanja zanj izvedel in nanj opazil najemnika.
ZUPJS člen 13, 14, 15, 16, 22, 22/1, 22/2, 51, 51/2, 51/2-10, 62, 62/3. ZDavP-2 člen 87.
pravice iz javnih sredstev - otroški dodatek - državna štipendija - znižano plačilo vrtca - materialni položaj družine - premoženjski cenzus
Ker tožničin dohodek presega cenzus, ki je določen za pridobitev pravice do otroškega dodatka, državne štipendije in za uveljavljanje znižanega plačila vrtca, tožbeni zahtevek na odpravo upravnih odločb tožene stranke s priznanjem vtoževanih pravic iz javnih sredstev ni utemeljen.
ZPP člen 17, 32, 32/2, 32/2-7, 482, 482/1, 482/1-1. ZDR člen 72. ZDSS-1 člen 5, 5/1-b.
stvarna pristojnost - odškodninska odgovornost - pogodba o poslovodenju
Tožeča stranka je v obravnavanem sporu zoper toženca uveljavljala plačilo odškodnine zaradi kršitve konkurenčne prepovedi v višini 10.000,00 EUR. Na podlagi drugega odstavka 17. člena ZPP se pristojnost presodi na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana. V tožbi je tožeča stranka trdila, da je toženec kršil pogodbo o poslovodenju. Toženec je opravljal funkcijo direktorja na podlagi sklenjene pogodbe o poslovodenju in ne na podlagi pogodbe o zaposlitvi. V spornem primeru je zato treba izhajati iz položaja in delovanja poslovodje v smislu njegove (ne)samostojnosti v odnosu do gospodarske družbe in pri njegovem delu, pri tem pa upoštevati, da se položaj poslovodje ureja in varuje v okviru statusnega prava in da se instituti delovnega prava uporabljajo le subsidiarno, če poslovodna oseba sklene pogodbo o zaposlitvi. To pa utemeljuje presojo odškodninskega spora zaradi zatrjevane kršitve konkurenčne prepovedi proti (nekdanjemu) direktorju po statusnopravni in ne delovnopravni zakonodaji, kar pomeni, da ne gre za spor o pravici, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem med delavcem in delodajalcem v smislu točke b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, za katerega bi bilo pristojno delovno sodišče kot specializirano sodišče. Odločitev, da Delovno in socialno sodišče v Ljubljani ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi, je zato pravilna.
Ni pa pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se zadeva po pravnomočnosti sklepa odstopi v reševanje pristojnemu Okrajnemu sodišču v Ljubljani. Po 1. točki prvega odstavka 482. člena ZPP veljajo v sporih med družbeniki, družbeniki in družbami ter družbami in člani organov upravljanja družb, za katere je treba uporabiti pravo gospodarskih družb, pravila o postopku v gospodarskih sporih. V gospodarskih sporih po določbi 7. točke drugega odstavka 32. člena ZPP sodijo okrožna sodišča. Ker gre v spornem primeru za spor med družbo (tožečo stranko) in članom organa upravljanja (tožencem), za katerega je treba uporabiti pravo gospodarskih družb, gre torej za gospodarski spor, zato je za odločitev stvarno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi toženca ter spremenilo odločitev sodišča prve stopnje v II. točki izreka izpodbijanega sklepa tako, se še zadeva odstopi v reševanje Okrožnemu sodišču.