Tožena stranka pri razpisu oziroma v postopku imenovanja direktorja tožene stranke ni kršila določb ZZ, ki določajo postopek izbire kandidata za imenovanje na delovno mesto direktorja in je postopek javnega razpisa za izbiro direktorja vodila transparentno ter v skladu z določbami ZZ. Zato tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti in odpravo sklepa, a katerim je bila za direktorico tožene stranke imenovana druga kandidatka, ni utemeljen.
finančni leasing - Konvencija UNIDROIT o mednarodnem finančnem leasingu - pravne napake predmeta leasinga - zaseg in odvzem predmetov leasinga s strani organov pregona - izguba posesti - zamude s plačili obrokov - odstop od pogodbe
Za finančni leasing je celo tipična takšna razdelitev tveganj, saj je jemalec leasinga sam izbral tako predmet leasinga kot tudi dobavitelja tega predmeta, dajalec leasinga pa je le finančno omogočil izvedbo posla.
Leasingodajalec, ki je za ustrezno visoko najemnino omogočil leasingojemalcu nakup opreme, ima pozitivni pogodbeni interes, to je interes, da pridobi tolikšno premoženje, kot bi mu pripadalo, če bi bila pogodba pravilno izpolnjena. S tem, ko je tožena stranka kršila pogodbo in leasing obrokov ni redno plačevala, je ob odstopu od pogodbe nastopila situacija in so zapadle v plačilo vse še neplačane anuitete.
neopravljanje dela - razlogi na strani delodajalca - ukinitev organa - izvršitev pravnomočne sodbe
V času pravnomočnosti sodbe, s katero je bilo ugotovljeno, da je tožnik še vedno zaposlen na delovnem mestu inšpektorja vodje medobčinskega inšpektorata ter da ga je tožena stranka dolžna pozvati na delo na to delovno mesto, medobčinskega inšpektorata ni bilo več. Ker torej tožena stranka tožniku ni mogla zagotoviti ustreznega dela, je zakonito izdala izpodbijani sklep o določitvi nadomestila plače v skladu s 137. členom ZDR. za čas, ko tožnik iz razloga, na strani tožene stranke ne dela.
ZPIZ-1 člen 15, 15/2, 39, 187, 191, 191/1, 191/2, 203, 409, 409/3, 430, 430/2. ZPIZ92 člen 12, 52, 202, 202/2, 230. ZDM člen 4. TZPZ člen 249a, 249b.
starostna pokojnina - odmera - višina pokojnine - pokojninska doba - zavarovalna doba s povečanjem - plačilo prispevkov - družbenik in direktor družbe
V postopku priznanja pravice do starostne pokojnine tožnik podlage zavarovanja oziroma lastnosti zavarovanca ne more spreminjati niti je izbirati (za nazaj). Po ustaljeni sodni praksi je status zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja pravno urejen status osebe, v katerega je mogoče posegati le ob izpolnitvi zakonskih pogojev in uživa varstvo pravnomočnosti v smislu 185. člena Ustave RS.
Toženec je pravilno v skladu z določbo 39. člena ZPIZ-1 izračunal najugodnejšo pokojninsko osnovo na podlagi 18. letnega povprečja plač oz. zavarovalnih osnov, valoriziranih na koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do starostne pokojnine. Starostna pokojnina je odmerjena od pravilne osnove. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločbe, s katero je toženec tožniku odmeril starostno pokojnino, ni utemeljen, saj ni nobene podlage, da bi se mu starostna pokojnina odmerila v višjem znesku.
Glede na to, da so določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju, zlasti glede na 3. člen ZSPJS, prisilne narave, je potrebno uporabiti določbo 86. člena OZ, ki govori o ničnosti pogodbe in določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače, kot je zakonsko določena, je nično. Nično pogodbeno določilo nima pravnega učinka. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače oziroma do višjega izplačila plač, ki presega plačo, določeno v skladu z ZSPJS. Zato v tem primeru ne pride v poštev določba 191. člena OZ. Javni uslužbenec namreč lahko dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti ali kolektivne pogodbe. Če mu je bila izplačana višja plača od zakonsko določene, mora razliko vrniti.
ZDR člen 32, 34, 35, 82, 110, 111, 111/1, 111/1-1, 111/1-2. KZ-1 člen 209.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev pogodbenih in drugih obveznosti - znaki kaznivega dejanja - neupravičena uporaba tujega premoženja- nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja - porušeno zaupanje
Ravnanje tožnice (ki je na račun tožene stranke naročala taksi prevoze ter koristila službeni telefon v zasebne namene, s tem pa toženi stranki povzročila škodo) je tako skrhalo odnose s toženo stranki oziroma njeno zaupanje v tožničino delo, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče v smislu določbe prvega odstavka 110. člena ZDR. Gre za kršitve, ki so hude in katerih pomena ni mogoče zmanjševati, kljub temu, da zoper tožničino delo pri toženi stranki v preteklih 13 letih ni bilo pripomb. Kršitve, ki so tožnici dokazane, utemeljujejo zaključek, da so podani pogoji za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Dejstvo, da je tožnica ves čas zaposlitve pri toženi stranki vestno in dobro opravljala svoje delo ter da se je direktor tožene stranke nanjo zelo zanašal in ji zaupal, ob ugotovljenih hujših kršitvah delovne obveznosti, ne more pomeniti razloga, da niso bili izpolnjeni pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Upoštevati je potrebno, da je bila tožnica zaposlena na delovnem mestu poslovne sekretarke, na katerem je potrebno popolno zaupanje direktorja, saj gre za stalno delovno povezanost in tudi komuniciranje tožeče stranke navzven s poslovnimi partnerji in drugo javnostjo.
PREKRŠKI - VARNOST CESTNEGA PROMETA - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
VSL0066216
ZP-1 člen 25, 25/2, 154, 154-4, 155, 155/1, 155/1-8, 159. ZPrCP člen 23.
odločitev o sankcijah - odvzem predmetov - lastništvo predmeta - absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku - zaseg motornega vozila
Iz sodbe mora izhajati, ali temelji odločitev sodišča za izrek stranske sankcije odvzema predmeta - motornega vozila na določbi prvega odstavka (odvzem lastniku) ali drugega odstavka 25. člena ZP-1 (odvzem storilcu, ki ni lastnik vozila).
vojaško usposabljanje - vojak - povračilo stroškov vojaškega usposabljanja - ničnost sporazuma
Pravdni stranki sta sklenili delovno razmerje za opravljanje dolžnosti vojaka za obdobje petih let od 14. 1. 2007 do 13. 1. 2012. Dne 15. 10. 2007 sta sklenili pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dolžnosti podčastnika za čas 10 let od 1. 10. 2007 do 30. 9. 2017. Toženec je bil dolžan na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi opraviti usposabljanje, ker za opravljanje te dolžnosti ni imel ustreznega vojaškega znanja. Toženec je usposabljanje opravljal od 1. 10. 2007 ter ga uspešno zaključil 23. 4. 2008. Dne 5. 8. 2011 je odpovedal pogodbo o zaposlitvi, pri čemer je želel v času odpovednega roka izrabiti še letni dopust in višek ur, tako da bi z delom prenehal 30. 9. 2011. Tožeča stranka je z datumom prenehanja delovnega razmerja soglašala in nekaj dni pred prenehanjem delovnega razmerja 26. 9. 2011 tožencu v podpis ponudila sporazum, v katerem je poleg dogovorjenega datuma prenehanja delovnega razmerja zapisala tudi toženčevo zavezo povrniti stroške strokovnega usposabljanja v vtoževanem znesku. V obravnavanem primeru je treba upoštevati, da je tožeča stranka Republika Slovenija in da je tožencu podpis navedenega sporazuma ponudila, ko ni bilo več zakonite podlage za povračilo stroškov usposabljanja. Toženčeva obveznost je v skladu s Pravilnikom o izobraževanju, usposabljanju in izpopolnjevanju, po katerem mora zaposleni, ki je napoten na izobraževanje, usposabljanje ali izpopolnjevanje po končanem izobraževanju, usposabljanju ali izpopolnjevanju ostati v delovnem razmerju v ministrstvu najmanj dve leti, če je bilo izobraževanje krajše od enega leta, kar je v tožnikovem primeru bilo, glede na uspešno zaključeno usposabljanje dne 23. 4. 2008 prenehala dne 23. 4. 2010. Zato določba sporazuma z dne 26. 9. 2011 o povrniti stroške strokovnega usposabljanja v vtoževanem znesku nima podlage in je v skladu s četrtim odstavkom 39. člena OZ nična. Ker tožeča stranka ni imela podlage, na podlagi katere bi lahko od toženca zahtevala povračilo teh stroškov, je sodišče prve stopnje pravilno razveljavilo sklep o izvršbi ter zavrnilo tožbeni zahtevek za povračilo stroškov usposabljanja.
SOCIALNO ZAVAROVANJE - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0015200
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4. ZPIZ-1 člen 110.
vdovska pokojnina - absolutna bistvena kršitev določb postopka - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo - zmotna uporaba materialnega prava - sprememba predpisa - zavrženje zahteve
Sodišče prve stopnje je storilo absolutno bistveno kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj obstaja nasprotje med izrekom in obrazložitvijo. Tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih aktov je zavrnjen z utemeljitvijo, da je zakonito zavržena zahteva za priznanje pravice do vdovske pokojnine, medtem ko je sočasno o delu istovrstnega tožbenega zahtevka razsojano meritorno. Z vsebinsko zavrnitvijo tega dela tožbenega zahtevka je presežen procesni obseg predsodnega upravnega odločanja. Poleg tega v predsodnem postopku ni bilo pogojev za postopanje po 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP, po katerem organ s sklepom zavrže zahtevo tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenila. Zaradi spremenjene pravne podlage, na katero se opira tožničina zahteva za ponovno priznanje pravice do vdovske pokojnin, to je ZPIZ-2, ki velja od 1. 1. 2013, v obravnavanem predsodnem postopku ni bilo pogojev za procesno rešitev zahteve. Torej ni bilo pogojev za postopanje po 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP-a za zavrženje zahteve. Zaradi spremenjene zakonske podlage bi morala biti ponovna zahteva obravnavana po vsebini. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je izpodbijana nezakonita upravna akta odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.
sporazum o varstvu in vzgoji skupnih otrok - zavrnitev predloga za izdajo sklepa
Sodišče zavrne predlog za izdajo sklepa o sporazumu staršev o varstvu, vzgoji, preživljanju otrok in o stikih, če ugotovi, da sporazum ni v skladu s koristijo otrok.
Tožeča stranka je poleg ugotovitvenega zahtevka glede ločitvene pravice uveljavljala tudi dajatveni zahtevek v smeri prednostnega poplačila iz premoženja, ki je predmet ločitvene pravice (drugi odstavek 184. člena ZPP). S tem procesnim dejanjem tožeča stranka ni zgolj dopolnila ali popravila svojih navedb na način, da zaradi tega tožbeni zahtevek ni spremenjen (tretji odstavek 184. člena ZPP), kot je to zmotno ocenilo sodišče prve stopnje.
Kolektivna pogodba za dejavnost poslovanja z nepremičninami člen 43, 43/4. ZDR člen 8, 42, 112, 112/1, 112/1-4, 112/2, 126, 130. ZPIZ-2 člen 144, 429.
obveznost plačila - plačilo plače - stroški za prehrano med delom - stroški za prevoz na delo in z dela - izredna odpoved delavca - odpravnina - odškodnina za čas odpovednega roka
Tožena stranka (delodajalec) tožniku v spornih mesecih ni izplačala plače, stroškov prevoza na delo in z dela, stroškov za prehrano, sorazmernega dela regresa za leti 2010 in 2011 ter celotnega regresa za leti 2012 in 2013, zato je tožnikov zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Kršitve po 4. alineji 1. odstavka 112. člena ZDR (če je delodajalec delavcu vsaj dva meseca izplačeval bistveno zmanjšano plačilo za delo) ni mogoče odpraviti s kasnejšim izplačilom plače, zato izredna odpoved, čeprav je podana pred iztekom 8 dnevnega roka iz 1. odstavka 112. člena ZDR, zgolj iz tega razloga ni nezakonita. V obravnavani zadevi tožniku niso bile izplačane plače, zato tožena stranka tudi s kasnejšim izplačilom plač kršitve ne more več odpraviti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik upravičen do odškodnine za čas odpovednega roka kot tudi odpravnine skladno z določbo 2. odstavka 112. člena ZDR.
ZDR člen 4, 172. ZDR-1 člen 4, 31, 31/1, 31/1-8, 137.
obstoj delovnega razmerja - delo preko študentskega servisa - študent - elementi delovnega razmerja - ugotovitev obstoja delovnega razmerja
Tožnica je delo članice kabinskega osebja za toženo stranko opravljala osebno, po navodilih in pod nadzorom delodajalca in je za to delo na podlagi obračuna dela mesečno prejela plačilo. Tožnica je opravljala enako delo kot redno zaposleni člani kabinskega osebja in je zanj izpolnjevala vse zahtevane pogoje. Poleg tega je tožnica delala na podlagi plana dela, ki je bil sestavljen dvakrat mesečno, potem ko je sporočila proste dneve, kar je enako veljalo tudi za redno zaposlene. Tožničine želje v zvezi z odsotnostjo niso bile vedno upoštevane in je odsotnosti morala opravičevati s potrdili. Tožnica je delo opravljala nepretrgoma od 1. 7. 2008 do začetka oktobra 2013, v enakem obsegu kot redno zaposleni. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je imelo delo tožnice pri toženi stranki od 1. 7. 2008 dalje vse elemente delovnega razmerja po 4. členu ZDR oziroma 4. členu ZDR-1, zato je tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za obdobje od 1. 7. 2008 utemeljen. Za čas pred 1. 7. 2008 (od 1. 5. 2008 do 30. 6. 2008) pa tožbeni zahtevek ni utemeljen, saj tožnica takrat dela članice kabinskega osebja še ni opravljala, prav tako ni opravljala drugega dela po navodilu tožene stranke, ki bi kazalo na obstoj delovnega razmerja pri toženi stranki.
Po noveli ZP-1H je pojem hujšega prekrška samostojno opredeljen v drugem odstavku 23. členu ZP-1. Hujši prekršek je prekršek, za katerega je bila izrečena stranska sankcija najmanj treh kazenskih točk v cestnem prometu ali stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila ne glede na to, s katero kategorijo je bil storjen.
zahteva za sodno varstvo - vročanje pisanj - umik zahteve za sodno varstvo - domneva umika zahteve za sodno varstvo
Ker je odgovorna oseba prejela le vabilo na narok za zaslišanje kot zastopnik pravne osebe, ni mogoč zaključek, da je umaknila zahtevo za sodno varstvo, ker se ni zglasila na narok niti ni opravičila izostanka, saj ni bila pravilno vabljena na narok.
Sklepno torej: Vprašanje dovoljenosti konkretne pritožbe se pojavlja v zvezi s taksno obveznostjo, ki je nastala v kazenskem postopku, zato je treba glede na določbo tretjega odstavka 1. člena ZST-1 uporabiti določbe ZKP, ta pa v prvem odstavku 399. člena dovoljuje pritožbe zoper vsak sklep, izdan na prvi stopnji (če ni v ZKP izrecno določeno, da ni pritožbe), pritožbe zoper sklep o ugovoru zoper plačilni nalog pa izrecno ne izključuje.
invalid I. kategorije - invalidska pokojnina - invalid III. kategorije invalidnosti - spremembe v zdravstvenem stanju
Tožnica je delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami, s polovico polnega delovnega časa od 6. 9. 2007 dalje. Pri tožnici ni prišlo do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, zaradi katerih bi prišlo do nadaljnjega zmanjšanja njene delovne zmožnosti oziroma poslabšanja invalidnosti. Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke z razvrstitvijo v v I. kategorijo invalidnosti utemeljeno zavrnilo.