Odločitev toženca je v skladu z namenom podeljene diskrecije, saj niti zakon niti podzakonski predpis ne urejata vseh možnih položajev, ampak tožencu omogoča, da glede na številne življenjske primere ustrezno odloča o izredni denarni socialni pomoči v vsakem konkretnem primeru posebej. Pri tožnici niso bile izkazane izjemne okoliščine, ki so potrebne za priznanje izredne denarne socialne pomoči.
Morebitna zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb v predsodnem upravnem postopku sama po sebi nista zadostna za odškodninsko odgovornost nosilca javnih pooblastil (Centra za socialno delo) oziroma državnega organa. Za obstoj odškodninske odgovornosti bi moralo biti ravnanje toženca takšno, da bi iz njega izhajalo namerno izigravanje z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava.
Posamezna subjektivna zatrjevanja zakonitega zastopnika oškodovane gospodarske družbe o lastni prisotnosti in pritožbeno zatrjevani odsotnosti ter telefonski nedosegljivosti sodnega kurirja nad objektivnimi podatki kazenskega spisa ne morejo prevladati.
V izhodišču odločanja o odmeri plačila za opravljeno delo mora biti pravilo, da sodni tolmač ne sme biti večkrat plačan za isto delo (za prevod istega besedila). Pri odmeri plačila mora biti zato ustrezno ovrednotena okoliščina, da se besedilo, ki je predmet prevoda, v več listinah (v pretežnem delu) ponavlja. V tem primeru je sodna tolmačka upravičena do sorazmerno nižjega plačila, pri čemer je višina plačila odvisna od ocene (temelječe na primerjavi besedil), v kolikšnem delu (deležu) je besedilo prevoda isto oziroma različno. Ustrezno pa je treba tudi upoštevati, da mora sodni tolmač skrbno ("od besede do besede") preveriti, v kolikšnem obsegu je besedilo, ki je predmet prevoda, identično že prevedenemu besedilu.
Ne glede na formalno sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z družbo A. d. o. o. je bila dejanski delodajalec tožnika ves čas toženka, vendar mu za čas, ko že ima priznano delovno razmerje v družbi A. d. o. o. (in je na tej podlagi vključen v obvezna zavarovanja), ni mogoče priznati še delovnega razmerja pri toženki. Za čas po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja s toženko, ko je bil tožnik brezposeln in kasneje upokojen, pa ni ovire za priznanje delovnega razmerja pri njej.
V izpodbijani sodbi so obširno pojasnjeni razlogi za zavrnitev vseh ponudb. Tožnica se neutemeljeno zavzema za zaključek, da je bil razlog za odstop navidezen zgolj zato, ker je bilo v sami zavrnitvi vseh ponudb zapisano, da bo storitve izvajala druga toženka. Predmetno si tožnica očitno razlaga na način, da bi jih morala izvajati sama (v lastni režiji). Temu ni mogoče slediti, saj je ugotovljeno, da je bila podlaga za predmetno zavrnitev vseh ponudb v sklenjenem Protokolu in v njegovih namenih. Zoper prenos v izvajanje družbi Č. d.o.o. tožnica ni vložila pravnih sredstev po ZPVPJN in tudi sicer je omenjeni prenos skladen z nameni Protokola, o katerih so izpovedale številne priče. In da, v tem delu ter podobno tudi glede javnega naročila družbe Č. d.o.o. je bila pretrgana vzročna zveza. Sodišče prve stopnje se pri presoji očitka navideznosti zavrnitve vseh ponudb in favoriziranja družb C. d.o.o. in B. d.o.o. ni bilo dolžno podrobneje opredeljevati prav do vseh morebitnih (ne)pravilnosti kasnejših ravnanj, glede katerih je bila prekinjena vzročna zveza.
S ponavljanjem navedb, s katerimi sta pritožnika v zapuščinskem postopku uveljavljala, da je oporoka pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na navedenih nepremičninah, v tem postopku ne moreta doseči prekinitve postopka. Solastninska pravica predlagateljice glede navedenih nepremičnin temelji na pogodbi, da bi o njeni veljavnosti tekla pravda, pa pritožnika ne trdita.
Pritožnica svoj pravni interes utemeljuje zgolj z zatrjevanjem obstoja predpogodbe in plačili.
Datum uporabe oziroma rok veljavnosti, ki ga na embalažo kompleta prve pomoči vnese (ali pa tudi ne) proizvajalec, z vidika zakonskih znakov prekrška ni bistven. Četudi je rok oziroma datum uporabe na embalaži kompleta še veljaven, dejansko pa so v njem sterilni materiali s potečenim rokom uporabe, so znaki prekrška izpolnjeni. Hkrati pa znaki prekrška v primeru, ko imajo vse sestavine kompleta prve pomoči veljaven rok uporabe, niso izpolnjeni, četudi je potekel rok uporabe, označen na embalaži kompleta. Je pa datum uporabnosti, naveden na embalaži kompleta prve pomoči, lahko upoštevna (tudi odločilna) okoliščina dejanskega stanja, dokler je embalaža kompleta prve pomoči originalno zaprta na način, da je jasno, da iz kompleta ni moglo biti ničesar odvzeto, dodano ali zamenjano.
Tožnik je v postopku uveljavljal štiri zahtevke, pri čemer z dvema ni bil uspešen (zahtevka na odpoved najemne pogodbe in na izpraznitev in izročitev bivalne enote sta bila zavrnjena). Z ostalima zahtevkoma (na plačilo neplačanih najemnin in plačilo neplačanih obratovalnih stroškov) pa je tožnik dejansko uspel, saj so toženci neplačane najemnine in stroške plačali po vložitvi tožbe in tik pred narokom za glavno obravnavo, zato je tožnik svoja zahtevka iz tega naslova ob strinjanju tožencev umaknil. Ob taki procesni situaciji je sodišče prve stopnje odločilo, da je pravično, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.
S plačili, izvedenimi po vložitvi tožbe, so toženci pripoznali zahtevek, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik s tem delom zahtevka dosegel dejanski uspeh. Glede na to, da so se toženci, ki dlje časa niso izpolnjevali svojih obveznosti iz najemne pogodbe, plačilu denarne terjatve tudi še v tem postopku upirali z navajanjem razlogov, zakaj plačila niso sposobni izvesti, ni mogoče govoriti, da toženci niso dali povoda za tožbo (157. člen ZPP).
Višje sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da do delovne nesreče ni prišlo zaradi kršitev ukrepov iz varstva pri delu s strani tožene stranke, temveč je bil za to odgovoren delavec sam.
Noben delovodja ne more biti na vseh straneh delovišča in od njega ni mogoče pričakovati, da bo lahko preprečil vsako nezgodo. Ravno zato je tako pomembno, da so o ukrepih varstva pri delu seznanjeni tudi delavci, ki so dolžni paziti tako nase kot na druge, vsekakor pa ne smejo sami ustvarjati nevarnih situacij, v katerih lahko pride do delovne nezgode, če je to v nasprotju z varnostjo. To velja tudi v primeru, da je na delovišču tudi oprema, ki sicer ni primerna za dostop v višje etaže.
Spoštovanje primerljivosti tarif med državami članicami EU je po presoji pritožbenega sodišča treba spoštovati pri določitvi splošno veljavne tarife, kar izhaja tudi iz sodbe Sodišča EU C-351/12. Sodišče v konkretnem postopku ne določa splošno veljavne tarife, temveč le višino primernega nadomestila za konkreten primer, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo za neupoštevne vse navedbe toženke glede primerljivosti nadomestila s tujimi tarifami.
Velja za ustaljeno stališče, da presoja primernosti tarif ni v pristojnosti rednega sodišča. Ker gre za zelo zahtevna dejanska vprašanja, je tovrstna presoja primernosti veljavnih tarif v pristojnosti Sveta za avtorsko pravo (SAP).
Sodišče ni imelo podlage za zavrženje predloga dediča za taksno oprostitev. Predlog je imel vse obvezne/potrebne sestavine. Soglasje polnoletnih družinskih članov in njihovi podpisi niso več obvezna sestavina predloga, podatke o morebitnih družinskih članih pa lahko sodišče po uradni dolžnosti preveri v zbirki podatkov eRISK.
Sodno varstvo posesti ne daje upravičenja zahtevati nečesa, česar posestnik pred motenjem oziroma odvzemom posesti ni imel, četudi vrnitev iz posesti odvzetega objektivno ni več mogoča (denimo zato, ker je premet razpadel in ga ni več mogoče vzpostaviti).
Trditveno in dokazno breme sta posledici razpravnega načela, po katerem sta stranki postopka tisti, ki navajata trditve o odločilnih dejstvih in jih morata praviloma tudi dokazati (izjeme v 214. členu ZPP). Samo v primerih, če odločilna dejstva niso bila (pravočasno) zatrjevana in ta pomanjkljivost v postopku pred sodišče prve stopnje ni bila odpravljena, je podano stanje nesklepčnosti (pomanjkljivo substanciranje), posledica pa zavrnitev tožbenega zahtevka.