Pritožba ima prav, ko izpostavlja, da se vprašanje za prehodno odločanje, ki ga je VSRS zastavilo SEU, nanaša le na denarni zahtevek na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi, zato ni bilo nobene podlage za prekinitev postopka tudi glede tistega dela, ki se nanaša na nedenarni zahtevek (ugotovitev ničnosti spornih pogodb in posledično vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja), ker vprašanj v zvezi s temi zahtevki predhodno vprašanje VSRS ne naslavlja.
Idealni delež solastnine vsakokratnega lastnika posameznega dela stavbe na skupnih delih stavbe je enak razmerju med površino posameznega dela stavbe in skupno površino vseh posameznih delov stavbe. Izračun razmerja terja pravilna uporaba materialnega prava.
Ne pogodba o opremljanju ne 78. člen ZPNačrt ne predvidevata pobotanja plačila za izgradnjo nove komunalne opreme investitorja z nasprotnim zahtevkom občine za plačilo komunalnega prispevka in poračun preostanka vrednosti (če je višina plačila za izgradnjo nove komunalne opreme višja od komunalnega prispevka), ampak domnevo, da se šteje, da je na ta način investitor v naravi plačal komunalni prispevek za izvedbo komunalne opreme, ki jo je sam zgradil. Strošek izgradnje nove komunalne opreme je lahko višji, tudi za znesek DDV kot v konkretnem primeru, kar pa je tveganje in breme na strani investitorjev.
Sodišče ni vezano na pravno mnenje drugega državnega organa (DORS, FURS), saj gre za vprašanje uporabe prava, za kar je pristojno sodišče.
V razmerju med pravdnima strankama je treba upoštevati med njima sklenjeno pogodbo o opremljanju, iz katere ne izhaja, da bi bila toženka dolžna tožnici povrniti znesek DDV od prenesene komunalne opreme (potem ta prenos ne bil več brezplačen). Morebitna možnost vračila DDV od države, enako kot tudi možnost odbitka DDV, na to ne vpliva, kar velja tako za toženko kot za tožnico. Možnost odbiti ali zahtevati vračilo DDV ne spremeni dejstva, da je prenos komunalne opreme med pravdnima strankama po pogodbi brezplačen.
Pritožbeno sodišče glede na pridobljena pojasnila Pošte Slovenije o vročanju predmetnih sodnih pisanj nima nobenega dvoma v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je bila tožencu tožba pravilno vročena s fikcijo vročitve. Ni namreč prav nobenega razloga, da bi sodišče podvomilo v navedbe Pošte Slovenije, da je bilo v predmetnem hišnem predalčniku na naslovu bivališča toženca puščeno tako obvestilo o poskusu vročitve kot tudi (po izteku roka za prevzem) samo pisanje s tožbo. Zgolj z navedbami, da je toženec zaposlen v podjetju X d.o.o. in da je večino časa odsoten s stalnega naslova ter navedbami o hipotetični možnosti, da je poštar obvestilo in pisanje s tožbo pustil v napačnem predalčniku, toženec ne more omajati pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje.
Ker vsako uveljavljanje neveljavnosti oporoke v zapuščinskem postopku povzroči pretrganje zastaranja, je bilo potrebno upoštevati, da je pritožnik prvič vložil tožbo na ugotovitev neveljavnosti oporoke zaradi oporočne nesposobnosti zapustnice v letu 2013 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. I P 725/2013. Tožbeni zahtevek je po zavrnitvi pritožbe na višjem sodišču 15. 2. 2007 postal pravnomočen. Po tem datumu je pretrgani enoletni rok za vložitev izpodbijane tožbe začel ponovno teči in se je do 17. 6. 2019, ko je bila vložena predmetna tožba, nedvomno iztekel. Zato pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje in toženo stranko v odgovoru na pritožbo, da tožeča stranka neveljavnosti oporoke zaradi napak v obličnosti ni uveljavljala pravočasno znotraj enoletnega roka v smislu določila 76. člena ZD.
Ugotavljanje vsebine pogodbenega prava ima značilnosti ugotavljanja dejanskega stanja.
Nobene pravne ovire ni, da lastniki poslovnih prostorov v določeni stavbi s pogodbo o medsebojnih razmerjih, s katero sicer uredijo medsebojne pravice v zvezi s posameznimi in skupnimi deli v etažni lastnini, svojega medsebojnega razmerja ne bi smeli celovito urediti na način, da eden od etažnih lastnikov, ki ima v izključni lasti nepremičnine, po katerih poteka dostopna pot do stavbe, te nepremičnine nameni uporabi objekta kot celote na način, da drugim etažnim lastnikom podeli trajno pravico uporabe teh nepremičnin za potrebe dostopa do stavbe.
Tožeča stranka bi eventualno lahko preklicala pravico do uporabe predmetne poti, če bi šlo za prekarij, to je začasno dovoljenje lastnika za uporabo njegove stvari, kjer čas trajanja in namen uporabe nista določena, vendar v tej zadevi ne gre za takšen primer. Obstajala sta namreč tako dogovor o trajanju kot tudi namen uporabe nepremičnin tožeče stranke, kar ni skladno z institutom prekarija.
Ker se odpoved na podlagi 333. člena OZ nanaša na prenehanje celotnega razmerja, obveznost tožeče stranke dopuščati uporabo spornih nepremičnin pa je zgolj ena od zavez znotraj celovitega obligacijskega razmerja, tudi 333. člen OZ ne more predstavljati pravne podlage za preklic tožničinega soglasja k uporabi dovozne poti in zunanjih dostopnih površin iz 5. člena pogodbe o vzajemnih razmerjih.
V določbah ZGD-1 posebnega procesnega določila, ki bi narekovalo dopustitev posebne pritožbe zoper sklep, ki se nanaša izključno na obveznost nasprotnega udeleženca založiti dodatni predujem za stroške izdelave dopolnilnega izvedenskega mnenja ni. Zato je treba uporabiti 14. točko prvega odstavka 270. člena ZPP in tretji odstavek 270. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 52. člena ZGD-1 in 42. členom ZNP-1, ki se smiselno uporablja v nepravdnem gospodarskem postopku. Sklep sodišča o naložitvi predujma je sklep procesnega vodstva, zoper katerega ni pritožbe.
Sodišče prve stopnje je primarno presojalo, ali je izpodbijana izredna odpoved nezakonita zaradi kršitev procesne narave, nato pa je ugotavljalo še utemeljenost očitkov, kot izhajajo iz izpodbijane izredne odpovedi. Glede na to, da je odpoved nezakonita že zaradi kršitev procesne narave, je sodišče prve stopnje po nepotrebnem ugotavljalo utemeljenost dejanskih razlogov, pri čemer pa je sicer pravilno ugotovilo, da so toženčevi očitki neutemeljeni.