Pogodbena določila zavezujejo le pogodbene stranke. Pogodbena določila med tretjimi zato ne morejo izničiti niti določil o ari niti pravil, ki se nanašajo na fiduciarne račune. Ker tožena stranka are ni prejela v zvezi s Pogodbo, ki jo je sklenila z J. S., pač pa ji je bila nakazana fiduciarni račun v hrambo za tretjo osebo (tožeča stranka), je zmotno pravno stališče pritožnice, da lahko s prejetim zneskom razpolaga enako kot prejemnik are.
ZPP člen 77, 77/2, 78, 82, 83, 83/2. ZZZDR člen 209, 209/2.
odvzem poslovne sposobnosti - zakoniti zastopnik – začasni skrbnik – stalni skrbnik - skrbnik za posebni primer – procesna legitimacija
Položaj skrbnice za posebni primer v tem postopku je bil primerljiv s položajem začasnega skrbnika, ki ga postavi sodišče osebi, zoper katero se začne postopek za odvzem poslovne sposobnosti. Ker je v obravnavanem primeru postopek za delni odvzem poslovne sposobnosti končan in je tožeča stranka postavljena pod skrbništvo, je s postavitvijo stalnega skrbnika odpadla potreba, da ga v tej pravdi zastopa skrbnica za posebni primer.
neprava obnova kazenskega postopka – nedopustnost združitve kazni s prestanim priporom v drugi kazenski zadevi
Na predlagani način se sme spremeniti le pravnomočna sodba in ni mogoče združevati kazni izrečene s pravnomočno sodbo s prestanim priporom v drugi kazenski zadevi. S tako imenovano nepravo obnovo kazenskega postopka se namreč spreminja samo odločba o kazni, medtem ko pripor ni kazen, pač pa eden od ukrepov za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti, za odpravo ponovitvene nevarnosti in za uspešno izvedbo kazenskega postopka.
zahteva za sodno varstvo – pritožba zoper odločitev o zahtevi za sodno varstvo – nedovoljena pritožba
Okrajno sodišče je o zahtevi za sodno varstvo storilke odločalo kot pritožbeni organ zoper odločbo o prekršku prekrškovnega organa (torej kot instanca prekrškovnemu organu). Glede na to, da je vloženo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno, bi bila pritožba zoper takšno sodbo dovoljena le pod pogoji iz drugega odstavka 66. člena Zakona o prekrških (ZP-1).
spor majhne vrednosti– narok za glavno obravnavo – zahteva za izvedbo naroka
Sodišče tožene stranke ni bilo dolžno pozivati k izjavi o tem, ali zahteva narok; tožena stranka bi morala to zahtevati že v naprej - v tožbi, odgovoru na tožbo ali pripravljalni vlogi. S tem, ko je sodišče toženo stranko naknadno pozvalo, naj se izjavi, ali zahteva izvedbo naroka, tožena stranka ni pridobila pravice do izvedbe naroka, kot bi šlo sklepati iz njenih pritožbenih navedb.
vožnja z vozilom po cesti – sankcija – sprememba sodbe
Obdolžencu se ne očita, da je povzročil prometno nesrečo zaradi vožnje pod vplivom alkohola, pač pa, da je storil prekršek, opisan v 1. alineji izreka, s tem, da je vozil osebni avtomobil v cestnem prometu pod vplivom alkohola, prekršek opisan v 2. alineji izreka pa s tem, da kot voznik ni vozil po desni strani smernega vozišča na taki oddaljenosti od njegovega roba, da bi potekal promet varno in neovirano, saj je z vozilom zapeljal na desno stran vozišča, kjer je z desnim delom vozila oplazil oziroma trčil v več vozil. Vzročne zveze med alkoholiziranostjo in prekrškom po 37. členu ZPrCP torej sodišču prve stopnje ni bilo treba dokazovati.
sklep o dedovanju - vsebina sklepa - dednopravni zahtevki po pravnomočnosti sklepa o dedovanju - pozneje najdeno premoženje - vračunanje v dedni delež
Predmet dedovanja niso denarna sredstva zap. vdove, zato sodišče v zapuščinskem postopku po pokojnem ne more (in ne sme) ugotavljati obsega sredstev zap. vdove na njenih računih na podlagi zgolj navržene trditve, da gre pri teh sredstvih za skupno premoženje zapustnika in zap. vdove.
ZPP člen 188, 188/2, 339, 339/2, 339/2-15, 454, 454/2.
spor majhne vrednosti – protispisnost – povzemanje vsebine listine – zahteva za izvedbo naroka - dokazni predlog
V postopku v sporih majhne vrednosti mora pravdna stranka izvedbo naroka za glavno obravnavno izrecno zahtevati. Ni namreč mogoče šteti, da določeni dokazni predlogi pomenijo zahtevo za izvedbo naroka, saj ni nujno, da bo sodišče takemu dokaznemu predlogu sploh ugodilo.
zahteva za sodno varstvo – pritožba prekrškovnega organa zoper odločitev o zahtevi za sodno varstvo – nedovoljena pritožba – uveljavljanje premoženjsko pravnega zahtevka
Prekrškovni organ v uvodu pritožbe sicer navaja, da sodbo Okrajnega sodišča v Piranu izpodbija iz pritožbenih razlogov 1., 2. in 4. točke 154. člena ZP-1, vendar je iz vsebine pritožbenih navedb razvidno, da se le te dejansko nanašajo na uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej razloga iz 3. točke 154. člena ZP-1. Iz tega razloga pa glede na določbo tretjega odstavka 66. člena ZP-1, pritožba prekrškovnega organa zoper sodbo sodišča, s katero je bilo zahtevi za sodno varstvo ugodeno, ni dovoljena.
Očitek prekrškovnega organa, da je bila z odločitvijo sodišča prve stopnje onemogočena pravica oškodovanca do uveljavljanja premoženjskopravnega zahtevka, ni utemeljen, saj oškodovanca ni med upravičenci do vložitve zahteve za sodno varstvo (59. člen ZP-1), prav tako ga ne omenjajo določbe 65. člena ZP-1, ki se nanašajo na odločanje sodišča o zahtevi za sodno varstvo. Sicer pa za oškodovanca to ni ovira, da ne bi mogel eventualnega zahtevka uveljavljati v pravdi.
Tožnica (bolniška strežnica) se je poškodovala na delovnem mestu, ko je prelagala lonec s čajem s kuhinjskega pulta na servirni voziček. Tožena stranka ni v celoti izpolnila svojega dolžnostnega ravnanja ter tožnici ni zagotovila uporabe ustreznega servirnega vozička, dopuščala pa je tudi njegovo uporabo na nepravilen način, to je z vlečenjem loncev preko roba vozička namesto z dvigovanjem. Zato je podana krivdna odgovornost tožene stranka za obravnavani škodni dogodek.
Tožnica je tudi sama prispevala k nastanku nezgode. Zavedala se je, da prelaganja loncev čaja na servirni voziček ni izvajala na pravilen način, prav tako o tem ni opozorila nadrejenih. Ker je tožena stranka kljub nadzoru delavcev dopuščala takšno prakso, ter ji tudi ni omogočila uporabe rokavic oziroma je dopuščala, da tožnica tega dela ni opravljala z rokavico, kar bi ublažilo udarec oziroma udarnino prsta, je bistveni del odgovornosti prav toženi stranki. Zato pritožbeno sodišče ocenjuje odgovornost tožnice v višini 10 %, odgovornost tožene stranke pa v višini 90 %.
Po oceni pritožbenega sodišča je v pritožbi uveljavljana kršitev kazenskega zakona iz člena 372/1 ZKP podana. S prvostopno sodbo je sodišče prve stopnje v škodo obdolženca kršilo kazenski zakon v vprašanju ali je dejanje, za katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje. Opis slehernega kaznivega dejanja v sodbi (člen 359/I-1 ZKP) in obtožnici (člen 269/I-2 ZKP) mora vsebovati zakonske znake kaznivega dejanja, čas in kraj storitve, predmet, na katerem in sredstvo, s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje ter druge okoliščine, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje kar najbolj natančno označi. Pomembno je, da opis obsega vse prvine posameznega kaznivega dejanja, v prvi vrsti vanj sodijo odločilna dejstva, ki izražajo zakonske znake kaznivega dejanja (tako sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 204/2008).
OZ člen 88, 88/1. ZOR člen 103, 103/1, 107. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 40. ZNOIP člen 1, 2, 2/1, 2/1-3, 13, 13/1, 13/2. ZKolP člen 1, 1/2.
regres za letni dopust - prosto urejanje obligacijskih razmerij – avtonomija volje pogodbenih strank – ničnost – prisilni predpis – javni zavod - kolektivno dogovarjanje o višini regresa za letni dopust - način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih - retroaktivnost
KP tožene stranke je bila sprejeta 18. 3. 1993, to je po uveljavitvi ZNOIP, zato je določba 30. člena KP tožene stranke (javnega zavoda), ki se nanaša na višino regresa za letni dopust, nična, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami ZNOIP. Prvi odstavek 13. člena ZNOIP je namreč določal, da se regres za letni dopust za leto 1993 izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije. Določba 1. odstavka 30. člena KP tožene stranke o tem, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa, je v nasprotju s kongentno zakonsko določbo prvega odstavka 13. člena ZNOIP. V skladu s prvim odstavkom 103. člena takrat veljavnega ZOR je nična pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom. ZNOIP ima značaj prisilnega predpisa, ki je omejil višino regresa za letni dopust, s KP tožene stranke pa je bilo že po začetku veljavnosti zakona to vprašanje urejeno v nasprotju z določbo 13. člena ZNOIP.
postopek izbire kandidata - zavrženje tožbe - tožba v korist tretjega - actio popularis - pravica do sodnega varstva
Zaradi pomanjkanja procesne legitimacije je nedopustna tožba, ki jo vloži oseba, ki s tožbo ne zahteva varstva svojih pravic ampak varstvo pravic tretje osebe. Procesna legitimacija je procesna predpostavka in če ta ni izpolnjena, sodišče tožbo zavrže.
Tožnik je vložil tožbo, s katero je zahteval ugotovitev obstoja delovnega razmerja druge osebe, zakonitost zaposlitve druge osebe na razpisu v spornem letu in zakonitost zasedbe delovnega mesta druge osebe. Ker ne obstaja pravica zahtevati varstva tujih pravic, temveč zgolj svojih pravic, je treba tožnikovo tožbo zaradi pomanjkanja procesne legitimacije zavreči.
ZIZ člen 42, 42/2. ZPP člen 5, 5/1, 139, 139/2, 140, 140/1, 140/2, 142, 142/3, 142/4, 224, 224/1, 224/4. ZPPreb člen 14a, 14a/1, 14a/1-1.
razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti - vročanje - pojem prebivališča - fikcija vročitve - vročilnica kot javna listina - pomen obvestila sodišču o opravljeni vročitvi - pravica do izjave v postopku razveljavitve potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti
Sodišče je prehitro odločalo o dolžnikovem ugovoru, še preden je bilo potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti razveljavljeno z učinkom pravnomočnosti.
Zakonodajalec uporablja pojem stanovanja, ki je različen od pojma prijavljenega (formalnega) prebivališča.
Sicer je postopek po drugem odstavku 42. člena ZIZ skopo urejen, a tudi v njem mora biti zagotovljena možnost, da lahko učinkovito sodeluje nasprotna stranka in odgovori na navedbe predlagatelja.
ZPP člen 243, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14. ZPIZ-1 člen 60, 60/1, 60/2, 60/3.
invalidnost - I. kategorija invalidnosti - priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja - invalid II. kategorije - bistvena kršitev določb postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - izvedensko mnenje - izvedba dokaza - izvedenec - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - zavrnitev dokaznega predloga
Ob podanih ocenah obeh izvedenskih mnenj iz predsodnega upravnega postopka, da pri tožnici še ni prišlo do tolikšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi utemeljevalo razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, ki imata značaj javne listine, sodišče prve stopnje samo, le na podlagi medicinskih izvodov, ni moglo zaključiti, da je pri tožnici prišlo do tolikšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da pri njej ni več preostale delovne zmožnosti za organizirano pridobitno delo. Ob morebitnem dvomu v pravilnost mnenj obeh invalidskih komisij bi namreč moralo izvesti dokaz z izvedencem medicinske stroke. Ker ni postopalo po 243. členu ZPP, ki izrecno določa, da sodišče v primeru, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim ne razpolaga, izvede dokaz s sodnim izvedencem, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP.
sodna taksa - oprostitev plačila - spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja - odškodnina za neizkoriščen letni dopust
Tožnica v tem individualnem delovnem sporu vtožuje ničnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, priznanje pravic iz delovnega razmerja, plačilo odpravnine, denarno povračilo in plačilo odškodnine zaradi neizkoriščenega dopusta. Gre torej za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, ki zajema vse zahtevke, razen zahtevka za plačilo odškodnine za neizkoriščen dopust. Zato je tožnica taksni zavezanec le za plačilo takse za odškodnino.
varstveni dodatek - začasna odredba - denarna socialna pomoč - socialni spor - način izplačila
Izdaja začasnih odredb v socialnih sporih je urejena v 70. členu ZDSS-1. Določeno je, da med postopkom lahko sodišče na predlog stranke ali po uradni dolžnosti: odloži izvršitev izpodbijanega upravnega akta, če bi z izvršbo nastala stranki težko nadomestljiva škoda in nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda ali naloži nasprotni stranki začasno plačilo dajatev.
Tožnici sta vložili tožbo, s katero uveljavljata, da se jima varstveni dodatek oziroma denarna socialna pomoč, kot jima je bila že priznana z odločbama izplača namesto na njun TRR, neposredno po poštni nakaznici Pošte Slovenije. Istočasno z vložitvijo tožbe sta podali tudi predlog za izdajo začasne odredbe z enako vsebino. Tožnici ne izpodbijata odločb Centra za socialno delo. Tudi sami ugotavljata, da sta obe odločbi postali pravnomočni. Ker gre za pravnomočni upravni akt, ki ni izpodbijan pred sodiščem, v tem primeru torej z izdajo začasne odredbe ni mogoče odložiti izvršitev upravnega akta. Prav tako ne gre za stanje po 2. alinei prvega odstavka 70. člena ZDSS-1, saj je bila denarna dajatev tožnicama priznana s pravnomočnima odločbama. V primeru, da ne pride do izplačila, imata stranki možnost, da z izvršbo zahtevata izplačilo priznanih zneskov po že citiranih odločbah CSD. Zato ZDSS-1 v prvem odstavku 70. člena ne daje pravne podlage, da bi se z začasno odredbo toženi stranki naložilo, na kakšen način bo tožnicama izplačala priznana denarna sredstva (varstveni dodatek in denarna socialna pomoč), torej ali na TRR ali preko poštne nakaznice. Zato predlog za izdajo začasne odredbe tožnic ni utemeljen.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine - policist - usposabljanje - krivdna odgovornost - kriminalist - vaje
Tožeča stranka (policistka) ni opravila osnovnega usposabljanja kriminalistov ali kriminalističnega tečaja, zato ni izpolnjevala osnovnih pogojev za nadaljevalno usposabljanje kriminalistov, kar pomeni, da se tega usposabljanja ne bi smela udeležiti. S tem, ko je tožena stranka tožnico vključila v nadaljevalno usposabljanje, je ravnala protipravno. Prav tako marker ni ravnal v skladu s prejetimi navodili in je s svojimi ravnanji pretiraval. Zato tožena stranka krivdno odgovarja tožnici za škodo, ki jo je tožnica utrpela na službenem usposabljanju ob izvajanju vaje prijetje storilca kaznivega dejanja (markerja).
spor majhne vrednosti – dopolnitev tožbe – neprerekana dejstva – narok – vročitev vloge – vročilnica – zanikanje prejema
Tožena stranka na poziv sodišča ni odgovorila, sodišče prve stopnje pa je v izpodbijani sodbi dejstva, ki jih je podala tožeča stranka v dopolnitvi tožbe, štelo za dokazana. Zato dejansko stanje ni bilo sporno.
Izplačilo božičnice ni izrecno urejeno na zakonski ravni. Tako je v prvem odstavku 126. člena ZDR med drugim določeno, da je plačilo za delo po pogodbi o zaposlitvi sestavljeno iz plače, ki mora biti vedno v denarni obliki in drugih vrst plačil, če je tako določeno s kolektivno pogodbo. ZDR v nadaljevanju vsebuje tudi določbe o osnovni plači, delovni uspešnosti in dodatkih, plačilnemu dnevu, kraju in načinu izplačila plače itd., ne pa o božičnici. Ob izostanku drugih zakonskih določb pa obračun in izplačilo božičnice načeloma omogoča že drugi odstavek 7. člena ZDR, po katerem so s pogodbo o zaposlitvi ali s kolektivno pogodbo lahko določene pravice, ki so za delavca ugodnejše. Pri božičnici gre običajno za enkratno izplačilo, ki ni redni del mesečne plače, saj se obračuna in izplača enkratno v določenem trenutku.
Kolektivna pogodba za novinarje časopisne hiše določa, da se novinarjem enkrat letno izplača božičnica. Pogoj za izplačilo je dosežen pozitivni izid iz poslovanja družbe, predviden v načrtu poslovanja za prvih deset mesecev tekočega poslovnega leta, ki ga je uprava sprejela v zadnjem kvartalu za naslednje poslovno leto. Nadalje določa, da se v primeru, da je poslovni izid iz poslovanja družbe nižji kot je predviden v planu, a še vedno pozitiven, uprava in sindikat dogovorita, da v mesecu novembru preučita možnosti izplačila božičnice in če sporazumno ugotovita, da te možnosti so, o njeni konkretni višini skleneta posebni pisni dogovor. V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da tožena stranka načrtovanega poslovnega izida ni dosegla, prav tako pa sindikat novinarjev in uprava nista sklenila pisnega dogovora o višini božičnice za sporno leto. Zato tožbeni zahtevek tožeče stranke na izplačilo božičnice ni utemeljen.