Tožnikov zahtevek za plačilo razlik v plači je "čista" denarna terjatev, ki jo lahko v skladu s četrtim odstavkom 204. člena ZDR neposredno uveljavlja pred delovnim sodiščem, ne glede na to, ali je pred tem zahteval odpravo kršitve pri delodajalcu. Delavec pri uveljavljanju denarnih zahtevkov ni omejen s predhodnim postopkom pri delodajalcu kot procesno predpostavko za sodno varstvo, utemeljenost zahtevkov je vezana le na zastaralni rok (206. člen ZDR).
Četudi je bila zaradi izplačevanja dodatka za stalnost na podlagi odločitve tožene stranke tožnikova plača višja, ni mogoče šteti, da je bil s tem pravilno obračunan in izplačan tudi dodatek za delovno dobo. Obeh vrst dodatkov se ne more seštevati in upoštevati dobljene vsote kot dodatka za delovno dobo. Zato je tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo dodatka za delovno dobo v višini, obračunani glede na dopolnjeno delovno dobo, utemeljen. Ker pa je tožena stranka s plačilom dodatka v zamudi, je poleg glavnice (dodatka za delovno dobo) dolžna plačati tožniku tudi zakonske zamudne obresti.
Tožena stranka je dodatek za stalnost izplačala tožniku po svoji prosti volji in ob poznavanju prepisov, brez kakršnihkoli zahtev tožnika. Tožena stranka si ni pridržala pravice, da bi lahko od tožnika zahtevala vrnitev izplačanih zneskov, niti ni plačala nekaj, da bi se izognila sili. Takšnega pridržka tožena stranka ni niti navajala niti dokazovala, zaradi česar zneska, ki ga je plačala tožniku, ne more terjati nazaj. Zato v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke iz naslova vrnitve plačanega dodatka, ne obstoji.
ZDR člen 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1, 111/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Tožena stranke je tožniku v podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je s svojim vozilo zapeljal na varno območje delodajalca, izključno namenjeno nočnemu parkiranju avtobusov. Po izstopu iz svojega vozila je odšel do parkiranega mestnega avtobusa, kjer je iz rezervoarja natočil 10 litrov goriva z namenom, da si ga protipravno prilasti. Očitano ravnanje lahko predstavlja utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.
začasna nezmožnost za delo - pravdni stroški - načelo uspeha
Tožnica s svojim zahtevkom ni v celoti uspela. Potem, ko je bilo podano izvedensko mnenje iz katerega izhaja ugotovitev sodnega izvedenca, da tožnica ni bila zmožna za opravljanje dela v polnem delovnem času v določenem obdobju, tožnica ni postavila datuma, do kdaj naj bi ta začasna nezmožnost za delo trajala, zato je bilo potrebno šteti, da tožnica uveljavlja začasno nezmožnost za delo vse do naroka za glavno obravnavo. Ker pa je bilo bistvo spora v presoji izpodbijanih odločb tožene stranke in ker je tožnica tudi delno uspela glede ugotovitve začasne nezmožnosti za delo, pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre za delni uspeh, torej za uspeh v višini 50 %.
Ker je o pritožbi tožnika zoper sklep prvostopnega sodišča pritožbeno sodišče že odločilo, pritožba zoper sklep ni dopustna. Prav tako ni dopustna pritožba zoper sklep pritožbenega sodišča, ker se lahko pritožba vloži samo zoper sklep, izdan na prvi stopnji, kot je to določeno v prvem odstavku 333. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti - pisno opozorilo pred odpovedjo - dokazovanje - trditveno breme - pravno varstvo - rok za podajo odpovedi - prekluzivni rok
Zoper pisno opozorilo iz 1. odstavka 83. člena ZDR delavec nima samostojnega pravnega varstva, temveč se utemeljenost očitkov iz pisnega opozorila lahko presoja v sporu o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v kolikor je ta kasneje tudi dejansko podana. Vendar do vsebinskega preverjanja utemeljenosti očitkov iz predhodnega opozorila pride le v primeru, če delavec v tožbi, s katero izpodbija redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, ugovarja tudi očitkom iz opozorila. V kolikor pa delavec v delovnem sporu o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov ne ugovarja utemeljenosti predhodnega pisnega opozorila (kot se je zgodilo tudi v konkretnem primeru), se v sporu ugotavlja le zakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. S predhodnim pisnim opozorilom pa se sodišče v takšnem primeru ukvarja le v okviru presoje, ali je bil sploh izpolnjen ta pogoj za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Tožnik (redar) se je v postopek, ki ga je vodil drugi redar, vmešal le toliko, da je kršitelju, ki se je večkrat skliceval na to, da pozna vodjo mestnega redarstva, rekel, da mu to ne bo pomagalo. Redar, ki varuje postopek, se ne sme vmešavati v postopek, ki ga vodi drugi redar, temveč ga samo opazuje. Vendar pa ob ugotovitvi, da ni šlo za izjavo, ki bi bila žaljiva, da ta pripomba ni imela posledic za uspešnost in učinkovitost postopka ter, da tudi ni bilo ugotovljeno, da bi bila pritožba storilca prekrška utemeljena, ravnanje tožnika ne predstavlja utemeljenega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.
Do umika tožbe je v konkretnem primeru prišlo zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka, zato je tožena stranka dolžna tožniku povrniti utemeljeno priglašene pravdne stroške.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine - policist - usposabljanje - krivdna odgovornost - kriminalist - vaje
Tožeča stranka (policistka) ni opravila osnovnega usposabljanja kriminalistov ali kriminalističnega tečaja, zato ni izpolnjevala osnovnih pogojev za nadaljevalno usposabljanje kriminalistov, kar pomeni, da se tega usposabljanja ne bi smela udeležiti. S tem, ko je tožena stranka tožnico vključila v nadaljevalno usposabljanje, je ravnala protipravno. Prav tako marker ni ravnal v skladu s prejetimi navodili in je s svojimi ravnanji pretiraval. Zato tožena stranka krivdno odgovarja tožnici za škodo, ki jo je tožnica utrpela na službenem usposabljanju ob izvajanju vaje prijetje storilca kaznivega dejanja (markerja).
Tožnik je tožbo zoper odločbo tožene stranke vložil po izreku 30-dnevnega zakonskega roka (72. člen ZDSS-1), zato je potrebno njegovo tožbo kot prepozno zavreči.
Tožena stranka tožniku ni omogočila dela na delovnem mestu po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi in ga v spornem obdobju ni pozvala na delo, niti mu ni izdala pisnega sklepa o čakanju na delo. Ker tožniku delo ni bilo zagotovljeno, v vsakem času pa se je bil pripravljen odzvati pozivu na delo, je upravičen do nadomestila plače za čas trajanja delovnega razmerja.
priznanje dejstev – izvedba naroka – spor manjše vrednosti
V tej situaciji, ko tožena stranka ni odgovorila na vlogo tožeče stranke, njene poprejšnje ugovorne navedbe pa so bile pavšalne in so zadoščale le za obrazloženost ugovora v izvršilnem postopku, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se štejejo navedbe tožeče stranke v vlogi z dne 26. 4. 2012 za resnične in da dejansko stanje ni (več) sporno.
Tožnikov odškodninski zahtevek zaradi kršitve prepovedi diskriminacije v postopku izbire na delovno mesto je po temelju neutemeljen. Tožnik tožene stranke ni seznanil s svojo invalidnostjo niti ni bil na razgovoru pri toženi stranki, zato toženi stranki poškodba njegove roke, pa četudi je morda res vidna, ni mogla biti znana. Tako so vsi očitki o domnevnem diskriminatornem ravnanju zaradi invalidnosti neutemeljeni in tožena stranka tožniku tudi nikoli ni oporekala ustreznosti izobrazbe. Sama izobrazba tožnika ni imela nobene zveze z odločitvijo tožene stranke, da za zasedbo prostega delovnega mesta po razpisu ne izbere nikogar.
spor majhne vrednosti – dopolnitev tožbe – neprerekana dejstva – narok – vročitev vloge – vročilnica – zanikanje prejema
Tožena stranka na poziv sodišča ni odgovorila, sodišče prve stopnje pa je v izpodbijani sodbi dejstva, ki jih je podala tožeča stranka v dopolnitvi tožbe, štelo za dokazana. Zato dejansko stanje ni bilo sporno.
ZST-1 člen 11, 11/1, 11/2, 11/3. ZBPP člen 13, 13/2.
sodne takse - predlog za oprostitev plačila - pritožba standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje
Pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje sodna praksa razlaga s pomočjo kriterijev, ki jih za ugoditev prošnji za brezplačno pravno pomoč določa Zakon o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in kriterijev, ki jih za dodelitev denarne socialne pomoči določa Zakon o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre). Po drugem odstavku 13. člena ZBPP se šteje, da je socialno stanje prosilca njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene storitve.
Ker bi bila s plačilom sodne takse za pritožbo občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja tožnik sam oziroma njegovi družinski člani, je utemeljena delna oprostitev sodne takse (v višini polovice sodne takse za pritožbo).
Izplačilo božičnice ni izrecno urejeno na zakonski ravni. Tako je v prvem odstavku 126. člena ZDR med drugim določeno, da je plačilo za delo po pogodbi o zaposlitvi sestavljeno iz plače, ki mora biti vedno v denarni obliki in drugih vrst plačil, če je tako določeno s kolektivno pogodbo. ZDR v nadaljevanju vsebuje tudi določbe o osnovni plači, delovni uspešnosti in dodatkih, plačilnemu dnevu, kraju in načinu izplačila plače itd., ne pa o božičnici. Ob izostanku drugih zakonskih določb pa obračun in izplačilo božičnice načeloma omogoča že drugi odstavek 7. člena ZDR, po katerem so s pogodbo o zaposlitvi ali s kolektivno pogodbo lahko določene pravice, ki so za delavca ugodnejše. Pri božičnici gre običajno za enkratno izplačilo, ki ni redni del mesečne plače, saj se obračuna in izplača enkratno v določenem trenutku.
Kolektivna pogodba za novinarje časopisne hiše določa, da se novinarjem enkrat letno izplača božičnica. Pogoj za izplačilo je dosežen pozitivni izid iz poslovanja družbe, predviden v načrtu poslovanja za prvih deset mesecev tekočega poslovnega leta, ki ga je uprava sprejela v zadnjem kvartalu za naslednje poslovno leto. Nadalje določa, da se v primeru, da je poslovni izid iz poslovanja družbe nižji kot je predviden v planu, a še vedno pozitiven, uprava in sindikat dogovorita, da v mesecu novembru preučita možnosti izplačila božičnice in če sporazumno ugotovita, da te možnosti so, o njeni konkretni višini skleneta posebni pisni dogovor. V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da tožena stranka načrtovanega poslovnega izida ni dosegla, prav tako pa sindikat novinarjev in uprava nista sklenila pisnega dogovora o višini božičnice za sporno leto. Zato tožbeni zahtevek tožeče stranke na izplačilo božičnice ni utemeljen.
postopek izbire kandidata - zavrženje tožbe - tožba v korist tretjega - actio popularis - pravica do sodnega varstva
Zaradi pomanjkanja procesne legitimacije je nedopustna tožba, ki jo vloži oseba, ki s tožbo ne zahteva varstva svojih pravic ampak varstvo pravic tretje osebe. Procesna legitimacija je procesna predpostavka in če ta ni izpolnjena, sodišče tožbo zavrže.
Tožnik je vložil tožbo, s katero je zahteval ugotovitev obstoja delovnega razmerja druge osebe, zakonitost zaposlitve druge osebe na razpisu v spornem letu in zakonitost zasedbe delovnega mesta druge osebe. Ker ne obstaja pravica zahtevati varstva tujih pravic, temveč zgolj svojih pravic, je treba tožnikovo tožbo zaradi pomanjkanja procesne legitimacije zavreči.
varstveni dodatek - začasna odredba - denarna socialna pomoč - socialni spor - način izplačila
Izdaja začasnih odredb v socialnih sporih je urejena v 70. členu ZDSS-1. Določeno je, da med postopkom lahko sodišče na predlog stranke ali po uradni dolžnosti: odloži izvršitev izpodbijanega upravnega akta, če bi z izvršbo nastala stranki težko nadomestljiva škoda in nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda ali naloži nasprotni stranki začasno plačilo dajatev.
Tožnici sta vložili tožbo, s katero uveljavljata, da se jima varstveni dodatek oziroma denarna socialna pomoč, kot jima je bila že priznana z odločbama izplača namesto na njun TRR, neposredno po poštni nakaznici Pošte Slovenije. Istočasno z vložitvijo tožbe sta podali tudi predlog za izdajo začasne odredbe z enako vsebino. Tožnici ne izpodbijata odločb Centra za socialno delo. Tudi sami ugotavljata, da sta obe odločbi postali pravnomočni. Ker gre za pravnomočni upravni akt, ki ni izpodbijan pred sodiščem, v tem primeru torej z izdajo začasne odredbe ni mogoče odložiti izvršitev upravnega akta. Prav tako ne gre za stanje po 2. alinei prvega odstavka 70. člena ZDSS-1, saj je bila denarna dajatev tožnicama priznana s pravnomočnima odločbama. V primeru, da ne pride do izplačila, imata stranki možnost, da z izvršbo zahtevata izplačilo priznanih zneskov po že citiranih odločbah CSD. Zato ZDSS-1 v prvem odstavku 70. člena ne daje pravne podlage, da bi se z začasno odredbo toženi stranki naložilo, na kakšen način bo tožnicama izplačala priznana denarna sredstva (varstveni dodatek in denarna socialna pomoč), torej ali na TRR ali preko poštne nakaznice. Zato predlog za izdajo začasne odredbe tožnic ni utemeljen.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - začasno povečan obseg dela – zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas
Pravdni stranki sta pogodbo o zaposlitvi za določen čas dejansko sklenili zaradi začasnega povečanja obsega dela (potreba po delu varnostnika čuvaja se je pri toženi stranki pojavila zaradi sklenitve pogodbe za varovanje ljudi in premoženja ter prevoza in varovanje gotovine ter drugih vrednostih pošiljk s poslovnimi partnerji), kar je v skladu z 52. členom ZDR. Zato tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je med strankama obstajalo delovno razmerje za nedoločen čas, ni utemeljen.
invalidnost III. kategorije - pravica do dela s krajšim delovnim časom - invalidnost I. kategorije - priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja - vzrok invalidnosti - bolezen
Pri tožniku ni podana popolna nezmožnost za vsako organizirano pridobitno delo, zato njegov tožbeni zahtevek, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti, ni utemeljen.
Pri presojanju pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih upravnih aktov je načeloma mogoče upoštevati le medicinske izvide, ki so obstajali v času do izdaje izpodbijanega drugostopenjskega upravnega akta. Vsi novejši medicinski izvidi so lahko predmet novega predsodnega upravnega postopka.
ZPIZ-1 člen 36. Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju člen 20, 20/1, 36, 36/2, 38, 38/10.
starostna pokojnina - pridobitev pravice - zakonski pogoji - sporazum s Srbijo - tuj nosilec zavarovanja - mednarodni sporazum - dopolnjena pokojninska doba - vojaški zavarovanec
Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju v 1. odstavku 20. člena določa, da se v primeru, ko je zavarovanec dopolnil zavarovalni dobi po pravnih predpisih obeh pogodbenic, se pri pridobitvi, ohranitvi ali ponovnem priznanju pravice do dajatev zavarovalni dobi seštejeta, če se ne nanašata na isto obdobje. V kolikšni meri in kako se upoštevajo zavarovalne dobe, določajo pravni predpisi pogodbenice, v kateri je zavarovanec dopolnil te zavarovalne dobe, če ni s tem sporazumom drugače določeno. Ključno vprašanje za rešitev tega socialnega spora, predmet katerega je presoja, ali tožnik (vojaški zavarovanec) izpolnjuje pogoje za priznanje sorazmernega dela starostne pokojnine, je, ali ima tožnik v Republiki Srbiji priznano zavarovalno dobo in v kakšnem obsegu.
Sporazum vojaških zavarovancev pri pridobitvi pravic ne izključuje oz. v 2. odst. 36. člena celo izrecno določa, da so zavarovalne dobe, dopolnjene po pravnih predpisih SFRJ o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev od 1. 1. 1973 do 7. 10. 1991, breme pogodbenice, katere državljan je bila oseba na dan uveljavitve tega sporazuma. Če ima oseba državljanstvo obeh pogodbenic, so zavarovalne dobe breme pogodbenice, v kateri ima oseba stalno prebivališče na dan uveljavitve tega sporazuma. Sporazum je stopil v veljavo dne 1. 11. 2010, tega dne pa je imel tožnik, ki je tudi slovenski državljan, stalno prebivališče v R Sloveniji. Navedeno bi, upoštevajoč zgolj 36. čl. Sporazuma, pomenilo, da gre zavarovalna doba, ki jo je tožnik kot vojaška oseba dosegel do 7. 10. 1991 po pravnih predpisih SFRJ, v breme Republike Slovenije. Ker pa je tožniku srbski nosilec zavarovanja prvi priznal pokojnino, upoštevajoč zavarovalno dobo, ki jo je tožnik dopolnil po pravnih predpisih SFRJ o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev, le ta ostane obveznost pristojnega nosilca pogodbenice, torej srbskega nosilca zavarovanja (10. odstavek 38. člena Sporazuma). Upoštevajoč navedeno pravno podlago se šteje, da je zavarovalna doba, ki jo je tožnik kot vojaški zavarovanec dosegel do 7. 10. 1991 po pravnih predpisih SFRJ o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev, srbska zavarovalna doba oz. doba, dopolnjena v Republiki Srbiji. Ker pa je bil tožnik pri tujem nosilcu zavarovanja zavarovan tudi po 7. 10. 1991, natančneje do 31. 12. 1992, bo morala tožena stranka skladno z določbami Sporazuma od pristojnega nosilca zavarovanja Republike Srbije pridobiti potrdilo, iz katerega bo razvidna (celotna) zavarovalna doba tožnika, dopolnjena po predpisih Republike Srbije. Po prejemu takšnega potrdila, bo o tožnikovi pravici do sorazmernega dela starostne pokojnine ponovno odločila, upoštevajoč 20. čl. Sporazuma.
ZUJF člen 246. URS člen 2, 3.a, 3.a/3, 14, 66. ZDR člen 88, 89. PDEU člen 267, 267/1, 288, 288/3.
diskriminacija - starostna - spolna - načelo zaupanja v pravo - načelo enakosti - varstvo dela - pravo unije - upokojitev - starostna pokojnina - ženske zavarovanke - začasni ukrepi na področju plač, povračil stroškov in nekaterih drugih prejemkov zaposlenih ter za omejevanje stroškov v javnem sektorju
Tožniku je delovno razmerje prenehalo zaradi izpolnitve pogojev za upokojitev na podlagi dokončnega sklepa tožene stranke, temelječega na določbi 246. členu ZUJF (po katerem javnim uslužbencem, ki na dan uveljavitve ZUJF izpolnjujejo pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, pogodba o zaposlitvi preneha veljati). Zato tožnikov tožbeni zahtevek na razveljavitev tega sklepa ni utemeljen.