neprofitno stanovanje - vloga za dodelitev neprofitnega stanovanja v najem - izboljšanje pravnega položaja - pomanjkanje pravnega interesa - zavrženje tožbe
Upoštevaje, da je bila tožničina vloga za dodelitev bivalne enote z izpodbijano odločbo pozitivno rešena, glede na potek enoletnega obdobja ter glede na to, da tožnica dodeljene enote sploh ni sprejela, tožnica nima pravnega interesa za izpodbojno tožbo zoper prvostopenjsko odločbo. Tožnica si namreč glede na potek časa tudi v primeru morebitne pozitivne odločitve v ponovnem postopku svojega pravnega položaja glede dodelitve bivalne enote v najem več ne more izboljšati, saj je čas, za katero ji je bila enota dodeljena, potekel.
ZPPreb-1 člen 6, 6/5. Odlok o dodelitvi enkratne denarne pomoči staršem ob rojstvu otroka (2012) člen 3.
socialno varstvo - enkratna denarna pomoč - stalno prebivališče - nepravilno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje
Ob takih okoliščinah, ko je organ prve stopnje pri dokazni oceni potrdila o stalnem prebivališču izhajal iz navedenega nepravilnega stališča, dokazna ocena stalnega prebivališča tožnikovega otroka ob rojstvu ni vestna, skrbna in sintetično analitična, torej v skladu s formalnimi okviri proste proste dokazne ocene. Povedano drugače, organ prve stopnje bi moral v svojo presojo vključiti še ugotovitev glede novorojenkinega stalnega prebivališča v obdobju od rojstva do ... 11. 2020, ko je bilo izdano navedeno potrdilo.
Zakonodajalec je sistem dolgotrajne oskrbe uredil po principih solidarnosti, enakopravnosti in široke dostopnosti za vse. Takšna ureditev sledi načelu socialne države, posameznike z nizkimi dohodki varuje bolj kot sistem, kjer bi bile pravice odvisne od vplačane zavarovalnine. Ni sporno, da bo novo uvedeni prispevek obremenil dohodke, vendar pa, da ima država široko polje proste presoje glede predmeta in tudi glede višine obremenitve. Sporni prispevek je plačilo za protistoritev države in ni zgolj davek za kritje potreb države.
Komisija, ki jo določi organ, skladno z 21. členom ZOA po opravljenem razgovoru in izpolnitvi obrazca izdela mnenje o potrebnosti osebne asistence posameznika ter o številu potrebnih ur in vsebini osebne asistence. Vendar to ne pomeni, da Komisija tudi odloča o pravici posameznika do osebne asistence. Odločitev o pravici do osebne asistence je glede na tretji odstavek 20. člena ZOA naloga upravnega organa. Ni torej Komisija tista, ki bi na podlagi ocene vseh v postopku predloženih in izvedenih dokazov, sprejela to odločitev.
Glede nepriznane osebne asistence pri opravilih v gospodinjstvu in drugih dnevnih opravilih obrazložitev razlogov sploh nima, glede priznanih oblik asistence in števila ur pa ne vsebuje dokazne ocene o izvedenih dokazih in posledično dejanskega stanja, kot ga je ugotovila toženka sama. Drži, da ZOA določa obligatorno pridobitev strokovnega mnenja Komisije, a to ne nadomešča argumentacije odločbe, temveč je zgolj dokaz v postopku odločanja. Tega pa je treba ovrednotiti in se do njega opredeliti ter podati jasne razloge o tem, zakaj je mnenje (ne)sprejemljivo in zakaj mu je organ sledil oz. mu ni sledil. V nasprotnem primeru, tako kot v dani zadevi, odločbe ni moč preizkusiti.
Toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe povzame vsebino pritožbe, citira relevantne zakonske določbe in povzame izvedensko mnenje komisije. Navede, da mnenju v celoti sledi, vendar pa v tem bistvenem delu ne pojasni, čemu je mnenju v celoti sledila. Sodišče tako ne more preveriti, kateri razlogi so toženko vodili, da je mnenje v celoti sprejela kot popolno in pravilno.
Dejstvo, da pri odločanju o pravici do osebne asistence komisija po opravljenem razgovoru z vlagateljem poda mnenje, ne odvezuje dolžnosti upravnega organa, da ob sprejemu odločitve ne poda konkretizirane obrazložitve in ne navede razlogov za svojo odločitev ter ne opravi ocene vrste in obsega osebne asistence za vlagatelja na podlagi vseh dokazov. Le golo sklicevanje na izvid in mnenje strokovnega organa zahtevi po obrazložitvi ne zadostuje, saj je odločitev o pravici do osebne asistence v pristojnosti upravnega organa in ne po njem postavljene komisije.
Izpodbijana odločba le povzame zaključek izvedenskega mnenja brez obrazložene utemeljitve, kako je bil upoštevan varnostni vidik in specifična narava duševne bolezni. Pri tem nekritično sledi mnenju komisije, ne da bi pojasnila, kako je bilo ocenjeno dejstvo, da tožnik potrebuje pomoč tudi ponoči zaradi prisluhov in suicidalnih misli. Obrazložitev odločbe mora vsebovati dokazno oceno o izvedenih dokazih in posledično dejansko stanje, ki ga je ugotovil organ sam.
Tožnik pri postopku komisije ni sodeloval, kar pomeni, da se ni mogel izjaviti o ključnem dokazu v postopku - izvedenskem mnenju. Ker izvedensko mnenje predstavlja ključni dokaz za odločitev o osebni asistenci, predstavlja kršitev te pravice absolutno bistveno kršitev pravil.
Organ se pri tem sklicuje na tretji odstavek 20. člena ZOA, vendar ne pojasni, zakaj okoliščina nezaključenega zdravljenja predstavlja oviro za dodelitev osebne asistence, še posebej ker ZOA takšnega pogoja ne predvideva. Prvostopni organ se ni opredelil do vsebine predloženih dokazil ter ni ugotovil dejanskega stanja glede tožnikovih potreb po osebni asistenci.
Ob upoštevanju minimalnih standardov iz sodne prakse ESČP na podlagi 8. in 3. člena EKČP v povezavi z načelom socialne države iz 2. člena Ustave in ZUP, ocena dejanskega stanja kot podlage za odločitev, da se tožniku ne prizna 28 ur več osebne asistence v času nočnega počitka, ni bila dovolj kompleksna, skrbna, natančna in celovita, saj tožena stranka ni upoštevala oziroma ni jasno, kako je upoštevala konkretne ugovore pritožnika glede nujne potrebe po osebni asistenci v obsegu 56 ur ponoči. Iz obrazložitve odločbe ni razvidno, zakaj je tožena stranka zavrnila preostanek zahtevka v obsegu 28 ur osebne asistence do polnega obsega 168 ur na teden in sicer ponoči zaradi psihičnih težav tožnice.
ZOA člen 1, 2, 2/1, 2/2, 3, 20, 20/10, 21, 21/5. MKPI člen 19, 19-b. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3, 8. URS člen 2, 18, 34, 35.
osebna asistenca - mnenje komisije - pravica do izjave - pomanjkljivo obrazložena odločba - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in nepravilna uporaba materialnega prava
Socialna država je dolžna zagotoviti ogroženemu posamezniku "ustrezno pomoč na način, da se posameznikom zagotavljata ekonomska varnost in človekovo dostojanstvo." Gre za zagotavljanje t.i. "življenjskega minimuma za preživetje" posamezniku, ki je v socialni ali ekonomski stiski in potrebuje pomoč. Z načelom socialne države je zavarovan "eksistenčni minimum".
"Temeljna značilnost pravic iz sistema socialnega varstva (tudi sistema socialnih pomoči) je njihova subsidiarnost. Posameznik in družina morata izčrpati prav vse možnosti zagotavljanja preživetja z lastnimi močmi. Preden sta lahko upravičena do socialne pomoči, morata uveljaviti vse pravice iz nadrejenega sistema socialnega zavarovanja, izterjati dolgove (npr. preživnino), sprejeti vsako (predvsem plačano) delo in zmanjšati razpoložljivo premoženje. Zato se poudarja, da je sistem socialne pomoči zadnja, varovalna mreža širšega sistema socialne varnosti, ki naj omogoči človekovega dostojanstva vredno življenje. Prav tako je namen socialne pomoči omogočiti ponovno samostojno življenje /.../ Gre za zagotavljanje t. i. življenjskega minimuma za preživetje posamezniku, ki je v socialni ali ekonomski stiski in potrebuje pomoč."
Dejstvo, da ima tožnik zahtevek glede 18. člena Ustave, ki ni očitno neutemeljen, odražati tudi v procesnih možnostih, ki bi jih tožnik moral imeti že v upravnem postopku, da bi tožena stranka dovolj skrbno, natančno in celovito ocenila dejansko stanje tudi na podlagi tožnikovih navedb, da ne bi prišlo ne samo do nezakonite odločitve glede pravice oziroma upravičenosti do določenega obsega storitev osebne asistence, ampak tudi da ne bi prišlo do posega v pravico do prepovedi nečloveškega ravnanja.
Iz nobene izmed odločb ne izhajajo razlogi o odločitvi organa, še posebej ob upoštevanju okoliščine, da je tožnica invalidka I. kategorije s priznano 100% telesno okvaro, na invalidskem vozičku in da ima nefunkcionalno levo stran telesa, zaradi česar potrebuje vsaj delno pomoč pri opravljanju praktično vseh osnovnih življenjskih funkcij. Glede na namen osebne asistence, kot je opredeljen v 1. členu ZOA, bi moral organ jasno obrazložiti, zakaj konkretno tožnici ne pripada pravica do osebne asistence niti v obsegu 30 ur na teden, saj v nasprotnem primeru predmetne odločbe ni mogoče preizkusiti.
V skladu z načelom varstva pravic strank in varstva javnih koristi, ki je uveljavljeno kot eno temeljnih načel ZUP, je organ dolžan stranko seznaniti tudi z drugimi možnimi oblikami pomoči.
Prvi in drugi odstavek 21. člena ZOA izrecno določata, da je komisija (le) izvedenski organ, ki izdela mnenje o vsebini in številu ur osebne asistence, ni pa tista, ki v zadevi odloča. Odloča namreč vedno pristojni organ z odločbo, ki mora biti obrazložena v skladu s standardi, ki jih določa 214. člen ZUP.
status vojnega veterana - odprava po nadzorstveni pravici - specialni predpis - vezanost na ugotovljeno dejansko stanje
Čeprav ZVojI kot lex specialis ne govori posebej o očitni kršitvi materialnega prava, temveč o kršitvi materialnega prava nasploh, je sodna praksa tudi glede razlage in uporabe 105. člena ZVojI zavzela stališče, ki je bistveno enako sodni praksi glede nadzorstvene pravice po ZUP. Tako je treba tudi pri odločanju po nadzorstveni pravici v okviru 105. ZVojI izhajati iz dejanskega stanja, ugotovljenega pred prvostopenjskim organom, ne da bi organ, ki je pristojen za izvajanje nadzorstvene pravice (v tem primeru toženka), sam preverjal pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja iz odločbe prvostopenjskega organa.
Odločba prvostopenjskega organa, razen sklicevanja na mnenje strokovne komisije, ne vsebuje nobene obrazložitve, glede katerih aktivnosti tožnica ne potrebuje pomoči. Drugostopenjski organ je v postopku reševanja pritožbe ponovno pridobil mnenje strokovne komisije, vendar ga tožnici ni posredoval v izjasnitev, s tem pa je tudi drugostopenjski organ storil bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke prvega odstavka 237. člena ZUP. V obrazložitvi pa se ni opredelil tudi do tožničinih vsebinskih navedb o potrebah, ki so bile v nasprotju z mnenjem komisije.
Organ je dolžan tožnika še pred izdajo odločbe seznaniti z mnenjem strokovne komisije in mu omogočiti, da se o njem v postopku izjavi. Seznaniti ga mora z vsemi podatki, ki lahko vplivajo na priznanje pravice do osebne asistence in na določitev števila ur osebne asistence, ter mu dati možnost, da se o njih izjavi. Enako velja za ocenjevalni obrazec, ki je bil podlaga za izdelavo mnenja.
Komisija je le izvedenski organ, ki izdela mnenje o vsebini in številu ur osebne asistence, ni pa komisija tista, ki odloča. Odloča namreč vedno pristojni organ CSD, ki mora svojo odločitev obrazložiti skladno s prvim odstavkom 214. člena ZUP.
V zadevi, ko je pritožbeni organ sam izvajal dokazni postopek in nato (po odpravi odločbe prve stopnje) sam odločil o tožničini pravici, ni mogoče odstopiti od zahteve po obrazloženosti odločbe v skladu s prvim odstavkom 214. člena ZUP. V takih zadevah pritožbeni organ ne sme prezreti niti svoje primarne funkcije, to je odločanja o pritožbi, zato mora obrazložitev nove (drugačne) odločitve vsebovati tudi stališča pritožbenega organa do vseh relevantnih navedb pritožnika, kar mu izrecno nalaga drugi odstavek 254. člena ZUP.
ZOA člen 20, 21. ZUP člen 8, 146, 214, 237, 254, 254/1.
osebna asistenca - obrazloženost - drugostopenjska odločba - meritorna odločitev - dejansko stanje - neobrazložena odločba
Iz obravnavane odločbe tako niso razvidni bistveni razlogi za odločitev. Ni pojasnjeno dejansko stanje, na podlagi katerega je organ presodil, da tožnici pripada pravica do osebne asistenca v obsegu 30 ur tedensko in ne do 60 ur tedensko, kakor je v svoji odločbi ugotovil organ prave stopnje. Ravno odločitev toženca, da mimo pritožbe poseže v odločitev organa prve stopnje in tožnici dodeli osebno asistenco v manjšem obsegu, kot je odločil organ prve stopnje, narekujejo konkretizirano obrazložitev razlogov, ki so toženca vodili do zaključka o obsegu pravic tožnice iz naslova osebne asistence. Navedba dejanskega stanja je skopa do te mere, da je pravzaprav izostala.
Tožniku je bilo prvo mnenje komisije vročeno šele z izpodbijano odločbo. V pritožbi je tožnik uveljavljal razloge glede neseznanitve z mnenjem in glede same vsebine tega mnenja. Do teh ugovorov se drugostopenjski organ v svoji odločbi ni opredelil. Skliceval se je le na novo pridobljeno mnenje komisije, ki pa ga ponovno ni dal tožniku v izjasnitev pred izdajo drugostopenjske odločbe. Ker organ tožniku še pred izdajo odločbe ni vročil vsega za odločitev relevantnega procesnega gradiva (mnenji, ocenjevalni obrazec,...) in mu omogočil, da se o njem izjavi, je s tem kršil njegovo pravica do izjave.
Prvi in drugi odstavek 21. člena ZOA jasno določata, da je komisija le izvedenski organ, ki izdela mnenje o vsebini in številu ur osebne asistence, ni pa komisija tista, ki odloča. Odloča namreč vedno pristojni organ CSD2, ki mora svojo odločitev obrazložiti skladno s prvim odstavkom 214. člena ZUP.
Obveznost začasnega skrbnka preneha, ko se postavi stalni skrbnik, ali ko postane odločba, s katero sodišče odloči, da ni razlogov za postavitev pod skrbništvo pravnomočna.
Prvi in drugi odstavek 21. člena ZOA jasno določata, da je komisija izvedenski organ, ki izdela mnenje o vsebini in številu ur osebne asistence. Ni pa komisija tista, ki bi na podlagi ocene vseh v postopku predloženih in izvedenih dokazov sprejela odločitev, niti tožena stranka na njeno mnenje ni vezana. Odločitev je namreč izključno v pristojnosti tožene stranke (tretji odstavek 20. člena ZOA), mnenje komisije pa je le eden od dokazov, ki jih izvede v postopku.