Sodišče izpostavlja tudi, da mora imeti stranka pred izdajo odločbe pravico, da se o izdanem mnenju komisije izjavi. V nasprotnem je namreč kršena njena pravica do izjave v postopku.
Tožnica namreč ni imela možnosti, izjaviti se o ugotovitvah komisije, saj ji izvid in mnenje navedene komisije, ni bil vročen pred izdajo odločbe, temveč mu je bil (kot to izhaja tudi iz upravnega spisa), vročen hkrati z odločbo organa prve in druge stopnje, torej šele z dnem prejetja izdane odločbe in ne pred njeno izdajo, kar pa je v nasprotju z načelom poštenega vodenja postopka.
Pravica do subvencije neprofitne najemnine za stanovanje je socialna pravica, do katere je ob drugih pogojih upravičen najemnik stanovanja, če izpolnjuje dohodkovni cenzus in druge pogoje glede premoženjskega stanja, določene s predpisi o socialnem varstvu, ki urejajo socialne pomoči.
Za tovrsten spor je sodno varstvo zagotovljeno pri socialnem sodišču, zato upravno sodišče ni stvarno pristojno.
Upravni organ je tisti, ki je pristojen sprejeti odločitev in jo nato tudi ustrezno obrazložiti. Navedeno velja tudi v primeru, ko je organ na prvi stopnji odločitev o obsegu ur osebne asistence dolžan sprejeti na podlagi mnenja strokovne komisije, ki ima že po samem zakonu naravo izvedenskega mnenja. Strokovna komisija kot strokovno telo pa je organu le v pomoč pri presoji strokovnih vprašanj, relevantnih za odločitev, ni pa ji dano pooblastilo, da namesto upravnega organa odloči o sami upravni stvari. Zato je dolžan organ v primeru, ko upravna odločba temelji na strokovnem mnenju izvedenskega organa, v obrazložitvi odločbe povzeti vsebino ugotovitev izvedenskega mnenja ter se do mnenja tudi opredeliti in pojasniti, kako so ugotovitve iz izvedenskega mnenja vplivale na odločitev v konkretni zadevi.
Mnenje strokovne komisije, pridobljeno v upravnem postopku, predstavlja ključen dokaz o pravno pomembnih dejstvih, ki bi ga upravni organ že pred odločitvijo na prvi stopnji moral posredovati tožniku v izjasnitev, da bi ta lahko, še preden je bilo v zadevi odločeno in so bile torej vse možnosti še odprte, učinkovito zavaroval svoj pravni položaj.
Zakonsko dikcijo "čas in območje oboroženih spopadov" iz točke d) 7. alineje 2. člena ZVV je mogoče razlagati le tako, da se status vojnega veterana po tej določbi ZVV prizna le tistim aktivnim udeležencem obrambnih aktivnosti, ki so se pri opravljanju v zakonu določenih nalog nahajali na območju, kjer in ko se je oboroženi spopad (dejansko) odvijal.
Naloge, ki jih je opravljal tožnik, kot so vlomi v in fizično zavarovanje stanovanj, montaža protivlomnih drogov, odklop elektrike, vode, telefona, celo opravljanje nekaterih izselitev bivših oficirjev JLA, niso zajete med nalogami, ki so tudi v drugem odstavku 2.a člena ZVV taksativno naštete in tako jasno določene. Ta opravila namreč ne predstavljajo tajnega zbiranja, varovanja in hrambe orožja, streliva in vojaškega materiala oziroma vojaških ali obrambnih dokumentov v zasebnih oziroma neuradnih prostorih in lokacijah ter ni izvajal obveščevalne in protiobveščevalne dejavnosti.
Pravilna je odločitev, da se tožeči stranki ne izda dovoljenje za delo za opravljanje socialno varstvene storitve institucionalnega varstva v oskrbnem domu. Tožena stranka je ob ugotovljenem dejstvu, da je tožeča stranka na dan 31. 12. 2018 izkazovala izgubo in da je imela na dan 23. 10. 2019 blokiran transakcijski račun, pravilno odločila, da pogoj finančne in poslovne sposobnosti za izvajaje storitev institucionalnega varstva v oskrbnem domu ni izkazan.
V konkretnem primeru, glede na navedbe vlagateljice v ugovoru, naj bi upravičenka 29. 2. 2020 ali 1. 3. 2020 zaradi zatrjevane neustrezne nege utrpela fizično poškodbo kože. Gre tako za zatrjevano neustrezno opravljeno storitev, kot jo opredeljuje prvi odstavek 9. člena Pravilnika o reševanju ugovorov zoper opravljene socialno-varstvene storitve zasebnikov. Rok osem dni za vložitev ugovora se je iztekel 9. 3. 2020 in je zato predmetni ugovor upravičenke, ki ga je nesporno vložila 10. 3. 2020, tudi po presoji sodišča vložen prepozno. V skladu s 100. členom ZUP se v rok, določen v dnevih, ne šteje dan dogodka od katerega je treba šteti rok, marveč se vzame za začetek roka prvi naslednji dan.
Ker ZOA ne ureja pravice stranke do izjave, bi morala tožena stranka ravnati po določbah ZUP. Tožena stranka mnenja komisije, ki ga je pridobila sama, tožeči stranki ni niti vročala. Mnenje komisije, na katerega je tožena stranka oprla svojo odločitev, je bilo tožeči stranki vročeno šele skupaj z izpodbijano odločbo. Tožeči stranki torej ni bila dana možnost, da se izreče o ugotovitvah iz mnenja komisije. Izpodbijana odločitev je obremenjena z bistveno kršitvijo pravil postopka.
Pridobitev izvedenskega mnenja ne odvezuje tožene stranke dolžnosti, da izvedensko mnenje in morebitne druge dokaze vestno in skrbno analizira in primerja ter na podlagi takšne presoje sama ugotovi za odločitev pomembna dejstva in svoje ugotovitve in sklepe v odločbi obrazloži.