ZST-1 člen 3, 3/10, 11, 14. ZSVarPre člen 27. OZ člen 395, 395/1.
predlog za oprostitev ali obročno plačilo sodnih taks - zavrnitev predloga za oprostitev plačila sodne takse - odlog plačila sodne takse - materialni položaj - premoženjsko stanje stranke in njenih družinskih članov - ugotavljanje materialnega položaja družine - minimalni dohodek prosilca - nepremično premoženje - občutno zmanjšana sredstva za preživljanje - trditveno in dokazno breme - pritožbene novote - pravica do denarne socialne pomoči - solidarna taksna obveznost
Niso podani pogoji za oprostitev plačila sodne takse, temveč za odlog plačila sodne takse za obdobje 12 mesecev.
Predlagatelj nosi trditveno in dokazno breme glede obstoja predpostavk za celotno ali delno oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse, zato bi morala prva tožena stranka dejstva, ki utemeljujejo njen predlog, navajati že v svojem predlogu.
Zoper sodbo, s katero je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku, sta toženi stranki vložili skupno pritožbo. Gre za eno taksno obveznost, ki sta jo dolžni skupaj poravnati obe toženi stranki. V skladu z desetim odstavkom 3. člena ZST-1 je obveznost dveh ali več oseb, ki bi morale plačati skupaj takso, solidarna. Solidarna obveznost tako pomeni, da lahko sodišče terja na plačilo celotne sodne takse vsakega izmed tožencev. Taksno obveznost sta zato dolžna poravnati oba toženca, šteje pa se, da je izpolnjena, ko jo bo poravnal eden od njiju.
popravni sklep - vrednost točke - računska pomota - napačna uporaba materialnega prava
Uporaba napačne vrednosti odvetniške točke ni računska pomota, temveč gre za napačno uporabo materialnega prava, zato uveljavljanje le-tega ne predstavlja predloga za izdajo popravnega sklepa, temveč pritožbeni razlog.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZDRAVSTVENO VARSTVO - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VSL00039826
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-12, 370, 370/3, 458, 458/1. ZZVZZ člen 86, 91. ZPrCP člen 32, 37, 37/1. URS člen 22.
spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti - odškodninski zahtevek Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije proti odgovorni osebi - subjektivna in objektivna identiteta tožbenega zahtevka - pravica do izjave - pravica do kontradiktornega postopka - protipravno ravnanje - kršitev cestnoprometnih predpisov - odgovornost za škodo - deljena odgovornost za škodo
32. člen ZPrCP kolesarju dovoljuje vožnjo tudi na območju za pešce, če s tem pešcev ne ogroža. Ker toženka s svojo počasno vožnjo ni nikogar ogrožala, ji ni mogoče očitati, da je ravnala protipravno. Globa, ki ji je bila naložena v plačilo s strani policije in dejstvo, da jo je plačala, na tako presojo ne vplivata.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00038928
ZKUASP člen 45. ZASP člen 156. ZPP člen 7, 212, 285. Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (2006) člen 1.
javna priobčitev neodrskih glasbenih del - neupravičena uporaba avtorskih del - nadomestilo za uporabo glasbenih del - višina nadomestila - obseg uporabe - varovana avtorska dela - avtorsko nevarovana dela - tarifa - tarifa SAZAS - razlaga tarife - vsebina - trditveno in dokazno breme - materialno procesno vodstvo
V času izvedbe prireditve je ZKUASP v 45. členu določal, da mora tarifa odražati ekonomsko vrednost pravic, ki so predmet skupnega sporazuma, naravo in obseg uporabe avtorskih del ter ekonomsko vrednost storitve, ki jo zagotavlja kolektivna organizacija, pri čemer se glede na okoliščine posameznega primera upošteva tudi razmerje med varovanimi in nevarovanimi avtorskimi deli, ki so uporabljena (peta alineja tretjega odstavka 45. člena ZKUASP). Pred sprejetjem ZKUASP je ZASP v tretjem odstavku 156. člena določal enako, in sicer, da se pri določanju primerne tarife upošteva razmerje med varovanimi in nevarovanimi avtorskimi deli, ki so uporabljena. Upoštevanje razmerja med varovanimi in nevarovanimi deli predstavlja osnovni standard WIPO. Pravilo pove, da je treba upoštevati delež varovanih in nevarovanih del ali predmetov sorodnih pravic in ga odbiti. Zanje se nadomestilo ne plačuje in če se pri neki prireditvi ali oddaji ali fonogramu uporabljajo varovana in nevarovana dela, se to upošteva ali pavšalno ali računsko (v odstotkih).
Trditveno in dokazno breme (7. in 212. člen ZPP), da je bilo razmerje med varovanimi in nevarovanimi deli pri sprejetju Tarife 1998 že upoštevano pri tarifni postavki 1A-1 (koncerti resne glasbe), je na strani tožnika, na kar je pritožba utemeljeno opozorila. Slednji mora izkazati, kako je pri tej postavki navedeno razmerje upoštevano. S sklicevanjem na postavko zabavne glasbe, ki za priobčevanje zabavne glasbe določa nadomestilo 10 % od ustvarjenih prihodkov, pa tožnik tega, ali je pri postavki resne glasbe razmerje med varovanimi in nevarovanimi deli izkazano, ne izkazuje, ker gre za različni vrsti glasbe. Materialno pravno mora biti razmerje med varovanimi in nevarovanimi avtorskimi deli namreč upoštevano pri tarifi za istovrstno obliko avtorskih del, torej v tem primeru pri klasični glasbi. Poleg tega je tožnik toženki priznal 50 % popust, vendar pa ni obrazložil, po kakšnih kriterijih je bil popust priznan. Glede tega dejstva bi sodišče moralo tožnika v okviru materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP) pozvati, naj pojasni, na čem temelji priznan popust tožnika.
stroški kazenskega postopka - krivdno povzročeni stroški kazenskega postopka - krivdni stroški - obdolženec - pripor - stroški privedbe - stroški zagovornika po uradni dolžnosti - odločitev o stroških postopka - odločba o glavni stvari - zavrnilna sodba - poseben sklep o stroških kazenskega postopka
Glede na določbo drugega odstavka 94. člena ZKP bi o tem, da je krivdno povzročene stroške v zvezi z realizacijo pripora, to je stroške privedbe oziroma spremljanja obdolženca na glavno obravnavo ter stroške zagovornice, postavljene po uradni dolžnosti, dolžan plačati obdolženec, moralo sodišče odločiti s sodbo z dne 26. 2. 2020 in krivdno povzročene stroške obdolžencu naložiti v plačilo. Tako pa je s pravnomočno zavrnilno sodbo že odločeno, da stroški iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP bremenijo proračun.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - SODNE TAKSE
VSL00037727
ZST-1 člen 25, 25/3. ZPP člen 224, 337.
odmera sodne takse v zapuščinskem postopku - določitev vrednosti zapuščine - dodatni sklep o dedovanju - čista vrednost zapuščine - podatki gurs - javna listina - pritožbena novota
V zapuščinskem postopku se taksa plača od čiste vrednosti zapuščine, pri tem pa sodišče ugotavlja vrednost, ki je odločilna za odmero takse v zapuščinskem postopku po določbah 25. člena ZST-1 in se pri tem opre na prosti preudarek, na izjave dedičev in podatke, s katerimi razpolaga. Če je treba, lahko odredi, da ocenijo vrednost izvedenci na stroške dedičev. Ker je sodišče oprlo svojo odločitev na informacijski izračun GURS, pritožnik pa ni predlagal ocenitev z izvedencem, je odločitev pravilna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSC00039530
SPZ člen 48, 95, 96, 96/5. OZ člen 194.
povrnitev vlaganj - izgubljeni dobiček - najemna pogodba za poslovni prostor - vlaganja v najeto nepremičnino - soglasje za vlaganja - trditveno in dokazno breme stranke
Tožničina trditvena podlaga glede zahtevka na plačilo izgubljenega dobička ni zadostna, saj je tožnica navedla zgolj prihodke, ni pa navedla ničesar o tem, kakšne odhodke bi imela. Sodna praksa namreč nalaga tožeči stranki trditveno breme tako glede prihodkov kot odhodkov. Pojem izgubljenega dobička namreč predstavlja le razliko, ki ostane po odbitku vseh stroškov normalnega poslovanja.
ZPP člen 108, 108/1, 212. ZST-1 člen 11, 11/3, 11/4, 11/5, 12, 12/3, 12a, 12a/5, 12b, 12b/2.
predlog za oprostitev plačila sodne takse - zavrnitev predloga za oprostitev plačila sodne takse - nesklepčen predlog za oprostitev - ogrožanje dejavnosti pravne osebe zaradi plačila sodne takse - pandemija - manjkajoča trditvena podlaga - poziv sodišča k dopolnitvi vloge
Ob nesklepčnem taksnem predlogu opozarjanje na splošno gospodarsko situacijo, tudi če bi bilo pravočasno podano, ne predstavlja tiste manjkajoče navedbe, ki bi nesklepčen predlog napravila sklepčnega.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ima toženka v Avstriji odprt še en račun in da podatkov o stanju na tem računu nima. Ali je to zamolčanje botrovalo zavrnitvi toženkinega predloga, iz izpodbijanega sklepa ni razvidno. Zato, da bi lahko vplivalo, bi moralo sodišče skladno z določilom drugega odstavka 12.b člena v zvezi s petim odstavkom 12.a člena in tretjim odstavkom 12. člena ZST-1 v zvezi s prvim odstavkom 108. člena ZPP pozvati toženko, naj predloži manjkajoče podatke ali pa samo po mednarodni poti preveriti stanje toženke na tem računu. Sicer pa tak postopek zaradi nepotrebnosti odpade, kadar je predlog nesklepčen.
Pritožbeno sodišče je določilo maksimalno število obrokov, ki jih dopušča ZST-1, ker meni, da sicer ni pogojev za taksno oprostitev ali odlog plačila sodne takse, okoliščine konkretnega primera pa kažejo, da bi s takojšnjim plačilom sodne takse lahko prišlo do takšnega zmanjšanja sredstev družine, zaradi katerega bi lahko bila (nujna) posebna ureditev življenjskih pogojev v stanovanju, zaradi zdravstvenih težav prvo tožnika, bistveno otežena oziroma bi bila lahko v času takšnega cenovno zahtevnega opremljanja stanovanja, občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se družina preživlja.
KZ-1 člen 310, 310/1. ZG člen 81a, 81a/1. ZD člen 145.
samovoljnost - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - razpolaganje dediča z zapuščino - zasebna tožba - konkretizacija zakonskih znakov - pogoji kaznivosti
Bistvo kaznivega dejanja samovoljnosti je, da storilec obide z zakonom predvideno pot in organe, ki so pristojni, da mu omogočijo uresničitev njegove pravice.
Celoten konkretni opis je treba obravnavati kot celoto. Drži sicer, da pravice, ki se podeljujejo v upravnem postopku, ne morejo biti predmet izvršitve kaznivega dejanja samovoljnosti, saj je pridobitev pravice odvisna od odločitve državnega organa ali nosilca javnega pooblastila, ki ima konstitutiven značaj in si je zato po naravi stvari ni mogoče prilastiti. Vendar odsotnost odločbe nosilca javnega pooblastila Zavoda za gozdove o poseku dreves v gozdu ne pomeni zgolj protipravnosti do javnega interesa, pač pa tudi do zasebnega interesa, ker imajo sodediči in solastniki interes za varstvo gospodarske in ekološke funkcije svoje lastnine. Jasno je tudi, da posek že sam po sebi predstavlja korenit poseg v lastninsko pravico (so)lastnikov gozda. Zaradi take sečnje ima gozd lahko manjšo vrednost, zato je prizadet tudi zasebni interes sodedičev in solastnikov.
Očitek, da je osumljeni opravil sečnjo v nasprotju z upravnim pravom v fazi odprtega zapuščinskega postopka in brez soglasja zasebne tožilke kot sodedinje kaže, da naj bi osumljeni ravnal protipravno v razmerju do zasebnega interesa, ki je varovan v zapuščinskem postopku. Ne drži, da pri odsotnosti soglasja sodediča ne bi bil udeležen noben pristojni organ, in sicer sodišče. Sodedič namreč ne sme sam razpolagati z zapuščino, kajti do delitve dediči upravljajo in razpolagajo z dediščino skupno. Sodedič lahko počaka na sklep o dedovanju v zapuščinskem postopku. Kadar pa ne želi čakati in če nima soglasja sodediča, mora ubrati pravno pot, da doseže želeno razpolaganje. V primeru, ko se dediči ne morejo sporazumeti glede uprave dediščine, lahko v zapuščinskem postopku vsak od dedičev zahteva od sodišča, da postavi upravitelja, ki upravlja dediščino za vse ali pa določi vsakemu dediču del dediščine, ki naj ga upravlja. Splošno znano je, da morajo sodediči razmerja, v primeru medsebojnega nestrinjanja, urediti po sodni poti in da ima sodedič na voljo civilnopravne zahtevke. Opis te pravne poti za utemeljitev zakonskega znaka samovoljnosti sicer ni potreben.
Tožnik je tožbo umaknil zato, ker je pred Okrajnim sodiščem na Vrhniki zoper drugega toženca vložil istovrstno tožbo. To pa ni razlog, ki bi ga bilo mogoče subsumirati pod prej citirani drugi del prvega odstavka 158. člena ZPP, zato mora tožnik tožencema utemeljeno povrniti nastale pravdne stroške.
zavrženje predloga za obnovo postopka - delni odvzem poslovne sposobnosti - bistvene sestavine predloga - razlog za obnovo postopka - obnovitveni razlog - nepopoln predlog - rok za vložitev predloga
Določba 398. člena ZPP nalaga sodišču, da prepozen, nepopoln ali nedovoljen predlog za obnovo postopka zavrže. To določbo je sodišče prve stopnje v obravnavni zadevi utemeljeno uporabilo, ko je v predhodnem postopku ugotovilo odsotnost nujnih sestavin predloga. ZPP v prvem odstavku 398. člena opredeljuje kot nepopoln tisti predlog za obnovo postopka, ki nima sestavin, predpisanih v drugem odstavku 397. člena ZPP. V predlogu je treba navesti zakoniti razlog, na podlagi katerega se zahteva obnova, okoliščine, iz katerih izhaja, da je predlog vložen v zakonskem roku, in dokaze, s katerimi se podpirajo predlagateljeve navedbe.
stečajni postopek - stečajna masa neznatne vrednosti - brezpredmeten preizkus terjatev - pridobitev izvršilnega naslova - vprašanje obstoja prerekane terjatve - nadaljevanje zaradi stečaja prekinjenega postopka
Primarni namen stečajnega postopka je poplačilo upnikov. Tega namena pa v primeru, ko je stečajna masa neznatne vrednosti oziroma ne zadošča niti za stroške stečajnega postopka, ni mogoče doseči. Za takšne primere je zato v petem odstavku 378. člena ZFPPIPP določeno, da se v stečajnem postopku preizkus terjatev ne opravi, iz prvega odstavka citirane določbe ZFPPIPP pa izhaja, da se (v takšnem primeru) stečajni postopek na predlog upravitelja ali upniškega odbora konča, ne da bi bila opravljena razdelitev upnikom. Ker v takšni situaciji (ne glede na nezaključen pravdni postopek) ni podlage za nadaljevanje stečajnega postopka (odločba VSL Cst 405/2014 z dne 11. 9. 2014), pritožnica ima v tem kontekstu prav, da vodenje stečajnega postopka ne more biti podrejeno zgolj pridobitvi izvršilnega naslova (odločbi VSL Cst 162/2015 z dne 11. 3. 2015 in VSL Cst 147/2015 z dne 25. 3. 2015), dejansko tudi ni podlage za nadaljevanje pravdnega postopka, v katerem gre zgolj še za vprašanje obstoja terjatve tožeče stranke do pritožnika (stečajnega dolžnika), končanje te pravde pa ne bo omogočilo vsaj delnega poplačila upnikov (primarnega namena stečajnega postopka).
Regulacijsko (ureditveno) začasno odredbo, da se izdaja takšne začasne odredbe, upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča RS Up-275/97 z dne 16. 7. 1998, po ustaljeni sodni praksi dopušča le izjemoma, v nujnih primerih in sicer le takrat, ko terjatve ali pravice strank ogroža možnost, da še v teku sodnega postopka pride do takšnih sprememb spornega razmerja, zaradi katerih sodno varstvo ne bi moglo več doseči svojega namena.
Iz izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da znaša upnikova terjatev 7.058,13 EUR, iz obrazložitve v 15. točki pa je razvidno, da je ta terjatev nižja in da je v izreku navedeni znesek previsok, saj delna plačila predmetne terjatve v letu 2016 in 2018 v preračunu navedene višine terjatve niso zajeta. Vsled navedenemu so utemeljeni pritožbeni očitki o obremenjenosti izpodbijanega sklepa s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
Ker v navedbah tožene stranke ni podatka o tem, kdaj in koga naj bi M. Č. ustno zaprosila za podaljšanje najemne pogodbe, bi bilo njeno zaslišanje zgolj informativni dokaz, ki v pravdnem postopku ni dovoljen. Novejši pogledi sicer zagovarjajo izjemo od načelne prepovedi informativnih dokazov, predvsem tedaj, ko stranka ne more poznati dejstev, ki jih sicer mora zatrjevati na podlagi trditvenega bremena. Vendar v obravnavanem primeru ne gre za takšno situacijo.
V skladu s teorijo in sodno prakso ustavitev izvršbe ne gre enačiti s koncem izvršilnega postopka, izvršilni postopek ni končan, če upnik pravočasno (pred pravnomočnostjo sklepa o ustavitvi izvršbe) predlaga novo izvršilno sredstvo.
Sodišče prve stopnje je glede na obrazloženo zmotno uporabilo materialno pravo, ko je v nasprotju z zgoraj citiranimi zakonskimi določbami določilo kot trenutek začetka teka zastaralnega roka ustavitev izvršbe na dolžnikove premičnine, čeprav je izvršba na dolžnikovo plačo še tekla in izvršilni postopek zoper glavnega dolžnika ni bil končan, ko je bil 7. 6. 2018 vložen predlog za izvršbo (torej tožba) zoper toženko.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSM00038779
KZ-1 člen 86. ZKP člen 129a.
denarna kazen - nadomestitev izvršitve zaporne kazni z delom v splošno korist - postopek nadomestitve kazni zapora s hišnim primorom
Dvoma v zaključke sodišča prve stopnje pa pritožba ne more vzbuditi niti glede izrečene denarne kazni, za katero je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da je bila obsojencu glede na njegovo premoženjsko stanje izrečena posebej omiljena in nizka denarna kazen, ki je za očitano kaznivo dejanje predpisana kot obvezna in jo je sodišče prve stopnje moralo izreči.
premestitev javnega uslužbenca - imenovanje v naziv - aneks k pogodbi o zaposlitvi
V skladu s prvim odstavkom 150. člena ZJU se premestitev zaradi delovnih potreb opravi s sklepom o premestitvi, če javni uslužbenec s premestitvijo ne soglaša. Sklep o premestitvi zaradi delovnih potreb v okviru istega organa izda predstojnik, v drug organ pa sporazumno predstojnika obeh organov. Navedeno sicer pomeni, da bi morala tožena stranka tožniku najprej ponuditi sklenitev aneksa k pogodbi o zaposlitvi, ter v primeru, ko bi tožnik podpis aneksa zavrnil, izdati sklep o premestitvi. Vendar pa je treba zakonitost izpodbijanega sklepa presojati v okviru zaveze, da bo tožena stranka na podlagi sklenjenega Stavkovnega sporazuma dejansko vsem zaposlenim v Policiji, na katere se nanaša stavkovni sporazum (torej izredno velikemu številu zaposlenih), izdala individualne delovno pravne akte, ne pa najprej vsakemu ponudila v podpis aneks pogodbe o zaposlitvi, saj bi šlo glede na splošno znano dejstvo, da je v Policiji zaposleno več tisoč delavcev, za nerazumno dolžnost, ki bi navsezadnje vplivala na hitrost izvedbe uvrstitve v višje plačne razrede, kar je bil glavni namen sklenjenega Stavkovnega sporazuma. Zato sklep ni nezakonit, ker tožena stranka tožniku pred izdajo sklepa o razporediti ni ponudila sklenitve aneksa, ki ni individualni delovno pravni akt.
odškodninska odgovornost - nepremoženjska škoda - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - odškodnina za telesne bolečine - strah - odškodnina za zmanjšanje življenjskih aktivnosti
Pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo je pravni standard, ki ga mora sodišče v vsakem konkretnem primeru individualizirati. Ob tem je vezano na merila, določena v 179. členu OZ, in sicer mora upoštevati: stopnjo telesnih in duševnih bolečin ter njihovo trajanje, pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pri čemer višina odškodnine ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Hkrati mora biti odškodnina določena objektivno, upoštevajoč razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje, ter primerjavo z odškodninami za podobno škodo.