konkurenčna klavzula – nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule – ničnost
Kljub temu da določa nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule nižje od tretjine povprečne mesečne plače delavca, konkurenčna klavzula ni nična, saj ni v nasprotju z v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi veljavnim ZDR/90, ker vsebuje časovno razumno omejitev zaposlitve pri konkurenčnem podjetju in ker ureja pravico tožnice do odškodnine oziroma nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule, tako da ustreza načelom pravne in socialne države.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – zagovor – vabilo na zagovor
Ker tožnik je tožnik vabili prejel prepozno, da bi se v roku treh delovnih dni lahko pripravil na zagovor, ker se prvo vabilo nanaša na drugačne kršitve, kot so bile navedene v odpovedi, in ker drugo vabilo obrazložitve razloga za odpoved ne vsebuje, izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita.
Za škodo, ki jo je tožnica utrpela ob padcu po poledenelih tleh, tožena stranka ne odgovarja objektivno. Dejstvo je, da poledenela tla v zimskem času niso varna in tudi hoja po njih ni varna, toda za obstoj objektivne odškodninske odgovornosti mora biti nevarnost povečana in neobičajna, pri čemer sklicevanje na hitenje pri delu in časovno stisko ne more biti okoliščina, ki bi bila relevantna za presojo. Objektivna odškodninska odgovornost je namreč posledica spoznanja, da nekaterih nevarnosti kljub zadostni skrbi ni mogoče imeti vselej pod nadzorom in jih obvladovati ter da kljub zadostni skrbi ni mogoče preprečiti nastanka praviloma znatne škode. V tem smislu poledenela tla v zimskem času, še posebej, ko je temperatura pod lediščem, ne predstavljajo nevarnosti, ki bi bila neobičajna. Poleg tega so bili zaposleni opomnjeni, da je potrebno posipati tla s soljo, tako da bi tožnica glede na vse okoliščine primera morala pričakovati in se gibati z ustrezno previdnostjo.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – rok za podajo odpovedi
Tožena stranka bi morala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga podati v roku šestih mesecev od nastanka razloga za odpoved – od tedaj, ko je sklenila pogodbo o poslovnem sodelovanju, na podlagi katere je delo na tožnikovem delovnem mestu postalo nepotrebno. Sprememba akta o sistemizaciji, s katerim je na tem delovnem mestu zmanjšala število izvajalcev, predstavlja le formalno odločitev, ki ni nujni pogoj za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in ki ne more podaljšati roka za odpoved.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – odsotnost z dela
Kljub temu da v času podaje odpovedi veljavni ZDR ni določal števila dni neupravičene odsotnosti z dela kot kriterija za opredelitev hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, je neupravičena odsotnost tožnika, ki je trajala več kot mesec dni, tako huda, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena.
razmerje premoženjskopravne narave – uporaba ZPP – pravnomočno priznana terjatev – vračilo zneska
Toženec je v izvršilnem postopku dosegel poplačilo terjatve. Za vračilo tega zneska, ki ga v predmetnem postopku od njega zahteva tožnik, ni nikakršne pravne podlage. Ne gre namreč niti za neupravičeno obogatitev (podlago za premik premoženja predstavlja pravnomočna sodba) niti za odškodnino (ni protipravnosti, ki bi utemeljevala odškodninsko odgovornost).
tekst :
Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.
O b r a z l o ž i t e v
Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek. Ugotovilo je, da ne gre za neupravičeno obogatitev, če je premoženje odvzeto na podlagi pravnomočne sodbe, glede zahtevka za nematerialno škodo pa, da gre za pravno nepriznano škodo. S sklepom se je izreklo za nepristojno za odločanje o predlogu za obnovo postopka.
Zoper odločbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožeča stranka in iz pritožbe smiselno izhaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov (338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je bila glavna obravnava zmotno vodena in ni imel možnosti dokazovanja svojih tožbenih navedb. Po mnenju pritožnika sta sodbi Okrajnega in Višjega sodišča, ki sta bili podlaga za neupravičeno izvršbo, nični. Pritožuje se glede po njegovem mnenju napačnih ugotovitev navedenih dveh sodišč in glede postopka, v katerem je bilo ugotovljeno, da je povzročil prometno nesrečo pod vplivom alkohola in je sodišče odločilo, da je dolžan zavarovalnici povrniti odškodnino, ki jo je ta izplačala oškodovancem. Sodnica naj bi ga prevarala s tem, ko je njegove navedbe glede že zaključene pravde obravnavala kot predlog za obnovo in mu tako vsilila svojo voljo. Ugovarja tudi pristojnosti sodišča, ki je izdalo izpodbijano sodbo, kar utemeljuje s tem, da gre za prometni dogodek, ki je kaznivo dejanje in bi se morala zadeva obravnavati v skladu z Zakonom o kazenskem postopku pred kazenskim sodiščem.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo in razlogi prvostopenjskega sodišča. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na postopek pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. VII P 1162/98, ki je botroval izvršbi, so nerelevantne, saj je bil postopek pravnomočno zaključen in navedena pravnomočna sodba pomeni izvršilni naslov. Sodnica pritožniku tudi ni vsiljevala svoje volje, ampak je ravnala v skladu z določili ZPP, saj je pravnomočno sodbo mogoče izpodbijati le z izrednimi pravnimi sredstvi in je obnova eno izmed teh. Glede na to, da je tožnik tekom celotnega postopka navajal predvsem dejstva in dokaze, ki so se nanašala na pravnomočno zaključen postopek, ga je sodnica opozorila na možnost vložitve predloga za obnovo in ga seznanila s pogoji za takšen postopek. S tem ni prišlo do nikakršne prevare, prisiljenja in neveščega ravnanja sodnice, kakor navaja pritožnik.
Zadevo je sodišče prve stopnje pravilno obravnavalo po določbah ZPP, saj gre med pravdnima strankama za razmerje premoženjskopravne narave in ne kazenskopravne, kot to zatrjuje pritožnik.
Zahtevek za 9.800,00 EUR ni utemeljen kot neupravičena obogatitev (1. odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ), saj pravnomočna sodba pomeni pravni temelj za plačilo. Prav tako ni utemeljen kot odškodninski zahtevek, saj je tožena stranka v izvršilnem postopku prejela navedeni znesek na podlagi pravnomočne sodbe in zato ni podana nikakršna protipravnost, ki bi opravičevala plačilo odškodnine. Glede tožbenega zahtevka za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, s tem ko je tožniku nasprotna stranka očitala povzročitev prometne nesreče pod vplivom alkohola, je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da so bile takšne navedbe dane z namenom uveljavljanja njenih pravic v okviru pravdnega postopka in da pri tem ni bilo podanega žaljivega ali zaničljivega namena, zato ravnanje tožene stranke ni bilo protipravno in gre za pravno nepriznano škodo.
Ker ni podanih razlogov, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogov, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člen ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).
ZPP člen 168. ZST-1 člen 11. ZBPP člen 23, 23-3. ZSV člen 26.
oprostitev, odlog in obročno plačilo sodnih taks – pogoji za oprostitev plačila sodnih taks na podlagi sodne odločbe – občutno zmanjšanje sredstev za preživljanje – družinski člani
Pri presoji, ali bi bilo s plačilom sodne takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja predlagatelj ali njegovi družinski člani, je mogoče upoštevati le osebe, do katerih ima predlagatelj preživninsko obveznost in ne vseh oseb, ki jih morebiti preživlja.
Šteje se, da sprememba tožbe ni smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama, če bi zaradi tega prišlo do spremembe stvarne pristojnosti, zato okrajno sodišče ne more dovoliti spremembe tožbe, če tožeča stranka poveča obstoječi zahtevek, tako da je višji od 8345,85 EUR.
subrogacija – splošni pogoji kot del zavarovalne pogodbe – vožnja pod vplivom alkohola – domneva alkoholiziranosti
Dolžnost zavarovanca je bila, da omogoči preiskavo alkoholiziranosti in si s tem zagotovi pravice in ugodnosti iz zavarovanja, kot to določajo splošni pogoji, ki so sestavni del zavarovalne pogodbe.
vrnitev zaplenjenega premoženja – materialno in procesno nasledstvo
Ker je bilo o stroških postopka odločeno po izdaji odločbe Ustavnega sodišča, ki je obveznost nasprotne udeleženke prenesla na RS, bi moralo prvostopenjsko sodišče slednjo pozvati, da vstopi v postopek namesto nasprotne udeleženke.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSK0004458
ZVCP-1 člen 130, 130/5. ZP-1-UPB3 člen 22, 22/3, 114, 114/6, 202a.
postopek o prekršku - psihofizično stanje udeležencev cestnega prometa - preizkus alkoholiziranosti - prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja - zagovor obdolženca
Obdolženi je podal pisni zagovor, ni pa zahteval, da ga sodišče vabi k posameznim procesnim dejanjem. Tega tudi ni zahtevala zagovornica. Res je, da je sodišče dolžno obdolžencu omogočiti, da je navzoč pri izvajanju procesnih dejanj, vendar so bile obdolžencu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče oziroma sodišču sporoči zahtevo, da ga povabi na zaslišanje prič. Zato je neutemeljena trditev, da obdolžencu ni bila zagotovljena pravica do kontradiktornega postopka, saj je razlog, da te pravice ni izkoristil, na njegovi strani. Glede na navedeno sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka iz 6. točke prvega odstavka 155. čl. ZP-1.
Res je sicer, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do predloga obdolženca, ki je predlagal zaslišanje B. T. kot priče, ki naj bi potrdil resničnost navedb obdolženca o najdenih laseh na zaščitnih ceveh vozila, vendar takšna kršitev ne more privesti do spremembe izpodbijane sodbe. Sodišče namreč ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, temveč le tiste, za katere samo oceni, da so za presojo v konkretnem primeru pravno relevantni. Vendar je že iz samega predlaganega dokaza očitno, da le-ta za presojo v obravnavani zadevi ni pravno relevanten. Prav tako za odločitev v obravnavani zadevi niso pravno pomembne navedbe v odpustnem pismu, v katerem so navedeni razlogi zakaj je bil obdolženec v bolnišnico sprejet. Nasprotno pa je glede na obdolženčeve navedbe v zagovoru pomembno, kakšno je bilo njegovo stanje pred opravljanjem preizkusa alkoholiziranosti. Ker je moč o tem sklepati iz poročila o opravljenem specialističnem pregledu obdolženca z dne 7. oktobra 2007 ob 17.37 uri, torej le kratek čas preden je bil obdolžencu odrejen preizkus alkoholiziranosti, ki ga je le-ta opravil ob 18.15 uri, je zato za presojo zakonitosti odrejenega preizkusa alkoholiziranosti, pomembna vsebina le tega. Navedba zagovornice, da sodišče ni upoštevalo dejstva, „da je bil obdolženec najverjetneje nekaj časa nezavesten“, ni trditev, ki bi se jo dalo preizkusiti, saj ne pove kdaj, gotovo pa je, da v času preizkusa alkoholiziranosti obdolženi ni bil nezavesten niti neposredno pred tem, saj je iz specialističnega pregleda, ki je bil opravljen ob sprejemu v bolnišnico razvidno, da je bil ob pregledu „pri zavesti, neprizadet orientiran“.
dejavnost razširjanja programskih vsebin – pravice in obveznosti izdajatelja – izdajatelj medija – odgovornost za programske vsebine in njihovo razširjanje – odgovorni urednik – odgovornost delodajalcev
Tisti, ki nosi odgovornost za programske vsebine in njihovo razširjanje, je izdajatelj in ne producent. Drži sicer, da lahko dejavnost izdajatelja obsega tudi ustvarjanje oziroma produkcijo programskih vsebin, vendar pa je v primeru, ko sta dejavnosti ločeni in ju opravljata različna subjekta, odgovornost vselej na osebi, ki je skladno z ZMed izdajatelj medija.
Ob konfliktih javnega interesa in varovanja zasebnosti se srečujemo z vprašanjem sorazmernosti, torej tehtanjem, ali je bil poseg v zasebnost prizadetega sorazmeren z družbeno priznanim namenom medija. Pri tem je potrebno upoštevati, ali je bil cilj, h kateremu se teži, legitimen, ali so bila uporabljena sredstva pravno dopustna, ali so bila izbrana sredstva za dosego cilja primerna, uporabna in mogoča ter da so v poštev prihajajoča sredstva potrebna in niso zunaj vsakega razumnega razmerja do družbene in politične vrednosti cilja.
Upnik, ki je zaradi izterjave davčne obveznosti pričel z izpodbijanjem pravnih dejanj dolžnika pred uvedbo stečajnega postopka, pa med stečajnim postopkom zahtevka ni preoblikoval in tudi ni vložil ugovora zoper sklep o zaključku stečajnega postopka brez razdelitve upnikom, zaradi prekarija davčne obveznosti po 4. odst. 44. čl. ZDavP-2 v zvezi s 106. čl. citiranega zakona ne more več uspeti s tožbo za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj.
faze obnovitvenega postopka - razveljavitev prve odločitve - nova dejstva in dokazi v nadomestitvenem postopku - priposestvovanje - dobroverna posest - priznani stroški postopka - zamudne obresti od stroškov
Po določbi drugega stavka tretjega odstavka 400. člena ZPP lahko na prvem naroku nove glavne obravnave v nadomestitvenem postopku navajajo stranke nova dejstva in predlagajo nove dokaze, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti. Sodišče prve stopnje je po mnenju to določbo v konkretnem primeru pravilno uporabilo. Tožena stranka glede na njen položaj v tem postopku, ko je prvič šele v obnovitvenem postopku lahko uveljavljala ugovore zoper tožbeni zahtevek, ni bila dolžna izkazati, da brez svoje krivde v prvem postopku ni mogla navesti novih dejstev oziroma predložiti novih dokazov, saj se prvega postopka sploh ni udeležila, ker je bila tožba vložena zoper njenega že umrlega pravnega prednika, kar je ugotovila šele po pravnomočnosti sodbe. Drugačen je položaj tožeče stranke.
ZPP člen 81, 81/1, 199, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14. ZPPSL člen 147, 147/5, 171, 171/3.
stečajni postopek – prodaja stečajnega dolžnika kot pravne osebe – stranke in njihovi zastopniki – pravdna sposobnost – formalno statusno preoblikovanje – sprememba pravnoorganizacijske oblike – zavrženje tožbe – bistvena kršitev določb pravdnega postopka
V stečaju prodani dolžnik (bivši stečajni dolžnik) je povsem pravno sposoben oziroma je sposoben biti stranka, saj ne s prodajo ne z ustavitvijo stečajnega postopka ne preneha. Poslej obstaja kot pravna oseba, ki ni univerzalni pravni naslednik stečajnega dolžnika, čeprav ima v trenutku prodaje enake zunanje organizacijske znake. Gre za isto pravno osebo z novim lastnikom (kupcem, ki se vpiše kot ustanovitelj), nihče od njiju pa ne odgovarja za terjatve proti dolžniku, ki so nastale do izročitve pravne osebe kupcu.
prostorski ukrepi – razlastitev in omejitve lastninske pravice – razlastitev – odškodnina in nadomestna nepremičnina – odškodnina – ocena vrednosti nepremičnine – namembnost zemljišča
V zvezi z določitvijo odškodnine je odločilen namen, za katerega se je zemljišče uporabljalo pred izdajo Uredbe, s katero se je spremenilo v nezazidano stavbno zemljišče. Za predlagateljico je torej pomembna tista tržna cena, ki bi jo lahko dobila s prodajo zemljišča kot kmetijskega zemljišča in ne kot nezazidanega stavbnega zemljišča.
Črtanje kaznivega dejanja grdega ravnanja kot samostojnega kaznivega dejanja v KZ-1 ne predstavlja dekriminacije takšnega ravnanja, temveč je prišlo do združitve kaznivih dejanj v eno, pri kaznivem dejanju ogrožanja varnosti do združitve ogrožanja in grdega ravnanja.
Čeprav se za grdo ravnanje kot izvršitveno dejanje ogrožanja varnosti po 135. členu KZ-1 posebej ne zahteva, da prizadene telesno ali duševno celovitost oškodovanca, si ni mogoče predstavljati ravnanja, ki bi ga sicer lahko označili kot grdo (protipraven fizičen napad oziroma protipravna uporaba sile določene intenzitete), ki pa ne bi imelo nobenih posledic za oškodovanca, ki bi jih bilo mogoče opredeliti kot prizadetost telesne in duševne integritete. Ravnanja, ki sicer pomenijo uporabo fizične sile zoper oškodovanca, pa ne povzročijo takšne posledice, bodo lahko realna razžalitev (odrinjenje in druga ravnanja, ki kažejo na podcenjevanje drugega), ne bo pa jih mogoče opredeliti kot grdo ravnanje.
Primerjava predpisanih kazni po KZ in po KZ-1 pokaže, da kasnejši zakon ni milejši od zakona, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, saj je bila za kaznivo dejanje grdega ravnanja po 146. členu KZ predpisana denarna kazen ali kazen zapora do šestih mesecev, medtem ko je pri kaznivem dejanju ogrožanja varnosti po 135. členu KZ-1 poleg denarne kazni predpisana kazen zapora do enega leta.