ZZK-1 člen 86, 87, 88.. ZIZ člen 46, 46/1, 170.. SPZ člen 143.
zemljiškoknjižni postopek po uradni dolžnosti - zaznamba izvršbe in vknjižba hipoteke - prisilna hipoteka
Zemljiškoknjižno sodišče je pravilno uporabilo določbe 86. člena in naslednjih ZZK-1, ki se nanašajo na zaznambo izvršbe in vknjižbo hipoteke po uradni dolžnosti. Gre za prisilno hipoteko (glej še 143. člen SPZ), za katero soglasje lastnika nepremičnine (dolžnika v postopku izvršbe) ni potrebno.
SODNE TAKSE - PRAVO DRUŽB - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0079688
ZST-1 člen 11, 11/5, 30, 30/2, 31, 31/1, 31/2, 34a, 34a/1. ZPP člen 44, 44/3, 105a, 105a/3.
izpodbijanje veljavnosti sklepov skupščine delniške družbe - nepremoženjski spor - postopek za plačilo takse - pravna sredstva zoper plačilni nalog - ugovor zoper plačilni nalog - napačna odmera sodne takse - presoja odmerjene višine sodne takse - sodno določena vrednosti spornega predmeta - pridržana pritožba - pravica do pravnega sredstva - končna incidenčna odločba - pravica do sodnega varstva - domneva umika - pravni interes - denarna sredstva
Ustavno skladna je takšna razlaga določbe prvega odstavka 34.a člena ZST-1, ki dopušča presojo odmerjene višine sodne takse tudi iz v ugovoru navedenih razlogov, ki se nanašajo na sodno določeno vrednost predmeta postopka za odmero sodne takse. Pravica stranke do pravnega sredstva zoper odmerjeno višino sodne takse bi bila namreč zgolj navidezna v primeru, če stranke zatrjevane kršitve določb ZST-1 (19. do 30. člen ZST-1) glede določitve vrednosti predmeta postopka zaradi odmere sodne takse, ne bi imele pravice uveljavljati v ugovoru zoper plačilni nalog po 34.a členu ZST-1, ki v tem smislu predstavlja končno (incidenčno) odločbo.
Od drugačni razlagi, po kateri je preizkus sodno določene vrednosti spornega predmeta dopusten šele po pritožbi zoper odločbo o tožbenem zahtevku, bi bilo poseženo v pravico stranke do sodnega varstva oziroma do učinkovitega pravnega sredstva. Stranke, ki takse ne plačajo v prepričanju, da je bila taksa napačno odmerjena, namreč tvegajo, da se bo štelo, da je tožba umaknjena, s čimer je poseženo v njihovo pravico do sodnega varstva.
Sporov v zvezi z izpodbijanjem veljavnosti sklepov skupščine delniške družbe ne gre uvrščati med premoženjske spore.
Iz vmesne bilance stanja na dan 30. 6. 2016 izhaja, da denarna sredstva tožnice (47.491,00 EUR) skoraj štirikrat presegajo višino dolgovane sodne takse (12.755,00 EUR). Že zato ni razloga, da tožnica ne bi mogla priskrbeti sredstev za plačilo sodne takse takoj, v celotnem znesku, brez ogrožanja svoje dejavnosti.
pravica do popravka in odgovora – pravica odgovora na objavljeno informacijo – objava popravka – pravica do popravka – pravica do odgovora – prizadetost pravice ali interesa – vsebina popravka – vsebina odgovora – zasebni interes – javni interes – razlogi za zavrnitev zahteve za objavo odgovora – svoboda izražanja – svoboda tiska
Tožeča stranka je pravna oseba zasebnega prava, društvo, katerega delovanje je vsekakor v določenem smislu v javnem interesu, vendar pa tožeča stranka zasleduje oziroma služi predvsem zasebnim interesom. Zgolj zatrjevanje dejstva, da prispevek tožene stranke nagovarja širšo javnost, zaradi česar naj bi bil po mnenju tožeče stranke že iz tega vidika podan javni interes, ne zadošča.
postopek osebnega stečaja - samostojni podjetnik - prenos premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti - ločitveni upnik - stroški ločitvenega upnika - obračun DDV v zvezi z nepremičnino - poračun preveč odbitega DDV
V obravnavanem primeru se je postopek osebnega stečaja začel nad dolžnikom s statusom samostojnega podjetnika.
Ker je bil ob nakupu nepremičnine odbit DDV, mora upraviteljica predlagati v zvezi z nepremičnino, ki predstavlja stečajno maso, obračun davka na dodano vrednost v skladu s petim odstavkom 383. člena v zvezi s četrtim odstavkom 290. člena ZFPPIPP.
Na vprašanje, ali naj v konkretnem primeru ločitveni upnik nosi tudi stroške, ki nastanejo stečajnemu dolžniku v zvezi s plačilom davčnih obveznosti na podlagi poračuna preveč odbitega DDV, ki je posledica prenosa nepremičnine v postopku osebnega stečaja v obdobju krajšem od 20 let od nakupa nepremičnine, pritožbeno sodišče daje pritrdilen odgovor. Navedeni strošek je v smislu 2. točke četrtega odstavka 226. člena ZFPPIPP davek, ki ga je treba plačati zaradi prodaje nepremičnine na podlagi obračuna DDV. Če se navedeni strošek nanaša izključno na nepremičnino, ki se prenese na ločitvenega upnika zaradi poplačila njegove zavarovane terjatve, se ta strošek ne plača iz splošne stečajne mase, pač pa ta strošek naloži sodišče v plačilo temu ločitvenemu upniku.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0085601
ZPP člen 5, 115, 183, 185, 185/1, 258, 258/2, 261, 261/2, 280, 280/2, 286a. OZ člen 168, 168/3, 587.
preložitev naroka – vabilo stranki na zaslišanje – vabilo stranki preko pooblaščenca – načelo kontradiktornosti – sprememba tožbe – zaslišanje le ene stranke – pravočasno vlaganje vlog – določitev roka za vložitev vloge – najemna pogodba – neplačevanje najemnine – pravno priznana škoda – izgubljeni dobiček – utemeljeno pričakovanje dobička – nesklepčnost – nasprotna tožba – nasprotje med razlogi sodbe in izrekom
Sodišče je z dopisom pozivalo pooblaščenca tožene stranke, da vabilo na zaslišanje vroči zakonitemu zastopniku tožene stranke in zagotovi njegovo navzočnost na naroku. Navedeni dopis je bil pooblaščencu tožene stranke vročen 25. 9. 2015. Tak način vročanja vabila stranki na zaslišanje je skladen z drugim odstavkom 261. člena ZPP.
Predlog za preložitev naroka, ki ga je tožena stranka podala že drugič v postopku, je bil podan zgolj dva dni pred razpisanim narokom, pri čemer je bilo glavno dokazilo, ki naj bi upravičevalo izostanek zakonitega zastopnika tožene stranke v angleškem jeziku.
Pri vabljenju stranke na zaslišanje ni treba spoštovati roka za pripravo na narok (15 dni – drugi odstavek 280. člena ZPP), saj se stranki, ki nastopa kot dokazno sredstvo, ni treba pripravljati na zaslišanje, saj na zaslišanju ne daje procesnih izjav volje, temveč le izjave vednosti o spornih dejstvih.
V konkretnem primeru škoda zaradi izgubljenega dobička iz naslova oddajanja fasadnih površin ni dobiček, ki bi ga lahko tožena stranka utemeljeno pričakovala. Izgubljeni dobiček iz naslova nedovoljenega oddajanja, pa ne more biti pravno priznana škoda, saj ne gre za dobiček, ki ga je bila tožena stranka upravičena pričakovati.
Ker šele trditve o prihodkih na eni in o dohodkih na drugi strani privedejo do sklepčnosti trditev o nastanku škode iz naslova izgubljenega dobička, je sodišče prve stopnje pravilno zaradi pomanjkljive trditvene podlage zavrnilo dokaze, ki jih je tožena stranka predlagala v dokaz nastanku izgubljenega dobička ter zaključilo, da pobotni ugovor zaradi neizkazanosti obstoja škode ni utemeljen.
Ker je lastnik gostinskega lokala tožeča stranka in ne tožena, je pravilna tudi odločitev o zahtevku po nasprotni tožbi. Tožena stranka namreč ni lastnica sporne nepremičnine, zato od tožeče ne more zahtevati ne izročitve nepremičnine v posest niti plačila uporabnine.
Pritožnikova trditev, da zaradi še vedno trajajočega zdravljenja (v Psihiatrični bolnici) njegov zahtevek ni mogel zastarati, je ne le presplošna, ampak tudi sicer neprepričljiva. Sam je namreč v tožbi navedel, da se je zaradi težav v službi ves čas zdravil. Da težave, ki naj bi mu nastale v službi, niso v vzročni zvezi z zatrjevanim škodnim ravnanjem, je argumentirano pojasnilo že sodišče prve stopnje.
V primeru finančnega leasinga ni prepovedana izključitev odgovornosti leasingodajalca za nedobavo predmeta leasinga leasingojemalcu, zato sporne Pogodbe niso nične. Glede na varovalke iz Splošnih pogojev pritožbeno sodišče zaključuje, da je za uveljavitev zahtevkov zoper prodajalca pomembno tudi, da ni o pravni napaki obveščen ali da ni privolil v prodajo s pravno napako tudi tisti, ki ga je kupec kot leasingodajalec pooblastil, da stvari od prodajalca prevzame.
Prva toženka bi se lahko razbremenila odgovornosti za škodo, ki jo je povzročila tožeči stranki zaradi neplačevanja leasing obrokov, če bi trdila in v smislu 240. člena OZ dokazala, da ni mogla izpolniti svoje denarne obveznosti zaradi okoliščin, ki so nastale po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogla preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti.
Toženec je napake volje sicer zatrjeval v odgovoru na tožbo 7. 4. 2011, ni pa od sodišča zahteval, da poroštveno pogodbo razveljavi. Ker je trdil, da ga je v zmoto zapeljal s prevaro pri predložitvi listin v podpis M. P., ki ni stranka poroštvene pogodbe, bi moral še pravočasno trditi, da je leasingodajalec za to prevaro ob sklenitvi pogodbe vedel ali moral vedeti. Le zaradi ugotovitve, ali je obstajalo očitno nesorazmerje pri ocenjeni vrednosti se je sodišče prve stopnje oprlo tudi na mnenje sodnega izvedenca.
Glede na ugotovljeno 50% razliko v oceni dveh izvedencev je prišlo do spoznanja o očitno prenizki ceni iz cenitve, do katerega pa bi morala priti tožeča stranka tudi sama, ker unovčenje predmetov leasinga predstavlja tudi del njene dejavnosti.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSM0023933
EKČP člen 6, 6/3. URS člen 22, 29. KZ-1 člen 228, 228/1. ZKP člen 15, 18, 18/1, 105, 105/2.
kaznivo dejanje poslovne goljufije - pogojna obsodba - povzročitev premoženjske škode - neobrazložena pritožbena graja bistvenih kršitev določb postopka - kršitev obdolženčeve pravice do obrambe - pravica do enakega varstva pravic - zavrnitev dokaznih predlogov - prosta presoja dokazov - načelo učinkovitosti in ekonomičnosti - kršitev pravice do izvajanja dokazov v obdolženčevo korist - dokazno breme glede razbremenilnih in obremenilnih dokazov
Dokazno breme glede obstoja razbremenilnih dokazov je na strani obdolženega oziroma njegove obrambe, glede obremenilnih dokazov pa na strani obtožbe. Obdolženi ni predlagal zaslišanja navedene priče, oškodovanka pa ni imela razloga, niti dolžnosti, da to stori ona. Zato so tovrstni očitki pritožbe odveč.
V tem kontekstu so torej relevantne trditve tožeče stranke, da so bili posojilojemalci v času sklenitve posojilnih pogodb oz. aneksov insolventni oz. plačilno nesposobni. Ker se v tem postopku ne odloča o predlogu za začetek stečajnega postopka nad posojilojemalkami je, po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje tožeči stranki neutemeljeno očitalo, da bi morala točno zatrditi, kdaj je katera od posojilojemalk postala nelikvidna oziroma plačilno nesposobna. Tožeča stranka se je v zvezi s finančnim položajem posojilojemalk sklicevala na ugotovitve posebne revizije pooblaščene revizorke z dne 14. 10. 2013. Po presoji pritožbenega sodišča pritožba utemeljeno napada dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je temu dokazu, zaradi zapisa revizorke v uvodu odreklo kakršnokoli dokazno vrednost, hkrati pa zavrnilo druge dokazne predloge tožeče stranke za dokazovanje zatrjevanega (slabega) finančnega stanja posojilojemalk. Tožeča stranka je namreč predlagala tudi dokaz s postavitvijo izvedenca ekonomsko finančne stroke, s pomočjo katerega se bo ugotavljalo finančno stanje posojilojemalk v času sklepanja posojilnih pogodb oziroma aneksov, ki ga je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo kot informativni dokaz, s čimer je tožeči stranki odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Ker se je z razlogi za zavrnitev dokaznih predlogov tožeča stranka lahko seznanila šele z izpodbijano sodbo, je pritožbeno grajanje
Član organa vodenja ali nadzora mora pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in varovati poslovno skrivnost družbe (prvi odstavek 263. člena ZGD-1). Člani organi vodenja ali nadzora so solidarno odgovorni družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih nalog, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti (2. odstavek 263. člena ZGD-1). Na toženi stranki, ki se želi ekskulpirati, je torej, da v nadaljevanju tega postopka trdi in dokaže, da je pri sklenitvi navedenih pogodb in aneksov, glede na ugotovljen finančni položaj posojilojemalk, ravnala s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Na toženi stranki je torej trditveno in dokazno breme, da dokaže, da je v konkretni situaciji ravnala v skladu z načelom razumne poslovne presoje.
dedna odpravljenost – vrednost darila – nujni delež – nujni dedič – darilo – zapuščinsko sodišče – odpoved dediščini – prekinitev zapuščinskega postopka
Dedna odpravljenost je sicer pravni, ne pa tudi zakonski pojem. V zakonskem izrazju pomeni, da vrednost darila presega vrednost nujnega deleža, ki bi šel dediču (46. člen ZD). Tako je napačen tudi zaključek sodišča prve stopnje „da dejstvo, da je bil nekdo dedno odpravljen, še ne pomeni, da nima pravice do nujnega deleža.“ Pristojnost za razrešitev tega vprašanja je v domeni zapuščinskega sodišča in prekinitev postopka, razen v primeru spornih dejstev, od katerih je odvisna kakšna pravica dedičev, ni potrebna.
Ob presoji nedopustnega ravnanja je potrebno presoditi, ali je za to dolžno ravnanje značilno oziroma je objektivno predvidljivo, da bi zaradi njegove opustitve lahko nastala negativna posledica (škodni dogodek). Vrednostno merilo je torej predvidljivost negativne posledice ravnanja, pri presoji pa je potrebno izhajati iz konkretnih okoliščin in pričakovane skrbnosti ravnanja običajnega človeka.
sklep o preizkusu terjatev – preizkus terjatev – prerekane terjatve – preizkus razlogov za prerekanje – obstoj prerekane terjatve – tožba za ugotovitev obstoja terjatve
Sodišče v stečajnem postopku ne odloča o obstoju prerekane terjatve in ločitvene pravice, temveč zgolj ugotovi, katere terjatve so dokončno priznane in katere prerekane.
oprostitev plačila sodne takse – občutno zmanjšanje sredstev za preživljanje
Glede na to, da ima žena toženca v lasti tudi premoženje večje vrednosti (med drugim kmetijska zemljišča v vrednosti 100.000,00 EUR), tudi po presoji pritožbenega sodišča s plačilom posameznega obroka takse (to je zneska 154,00 EUR) preživljanje toženca in njegove žene nikakor ne bo ogroženo.
Pravilnik o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen člen 7.
nagrada upravitelja - znesek kupnine - osnova za izračun nagrade - višina nagrade upravitelja - stroški - končni načrt razdelitve
Materialnopravno zmotno je stališče pritožnice, da bi sodišče prve stopnje moralo nagrado upraviteljice obračunati od zneska kupnine, zmanjšanega za vse stroške, vključno z nagrado. Ker se višina nagrade šele izračunava, je kot osnovo za izračun potrebno upoštevati znesek kupnine, zmanjšane za vse preostale stroške, razen nagrade.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSC00005105
ZP-1 člen 22, 22/8, 22/9, 202d.
odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja - dovoljenost predloga za odložitev
Čeprav osmi odstavek 22. člena ZP-1 ne napotuje izrecno na uporabo devetega odstavka 22. člena ZP-1 in posledično določb 202.d do 202.f člena ZP-1, je te določbe potrebno razlagati tako, da se smiselno uporabljajo tudi za imetnike tujih vozniških dovoljenj, ki jim je izrečena prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije. Nenazadnje je tudi sam zakonodajalec (sicer v nasprotju s stališčem Vlade RS), izrazil mnenje, da je mogoče ZP-1 razlagati tako, da je mogoče odložiti izvršitev tudi prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije.
sklep o prodaji - sklep o soglasju k sklenitvi prodajne pogodbe
Ob presoji predloga upravitelja za izdajo soglasja k sklenitvi prodajne pogodbe se ne presojajo okoliščine, ki jih želi uveljaviti pritožnik. Način prodaje in prodajna cena – v primeru javne dražbe gre za izklicno ceno – se presojata ob izdaji sklepa o prodaji iz 331. člena ZFPPIPP. Če upnik načinu prodaje in izklicni ceni ni ugovarjal v fazi izdaje sklepa o prodaji, tega kasneje ne more več uveljavljati.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSC00005103
ZP-1 člen 22, 22/8, 22/9, 202d.
odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja - dovoljenost predloga za odložitev
Čeprav osmi odstavek 22. člena ZP-1 ne odkazuje na smiselno uporabo devetega odstavka 22. člena ZP-1 in posledično 202.d do 202.f člen ZP-1, ki urejajo možnost, pogoje in postopek za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja in čeprav iz pojasnil predlagatelja Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (ZP-1G) izhaja, da naj za imetnike tujih vozniških dovoljenj odložitev izvršitve ne bi prišla v poštev, je ob ustavnoskladni razlagi zakona, ki jo je sodišče dolžno uporabiti ne glede na stopnjo v pravosodni hierarhiji, aktivno in kreativno, po lastni "ustavni vesti", ne da bi bila absolutno vezana na kakšno od metod razlage, še manj pa na poglede pripravljavcev strokovnih gradiv k predlogom zakonov, osmi odstavek 22. člena ZP-1 mogoče in potrebno razlagati tako, da je določbe o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja dopustno in potrebno uporabljati tudi za imetnike tujih vozniških dovoljenj, ki se jim izreče prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja.
stvarna pristojnost – upravna zadeva – premoženjski spor
Glede na to, da obveznost toženca temelji na pogodbeni podlagi (in sicer Pogodbi z dne 24. 2. 2011), ne drži stališče sodišča prve stopnje, da navedena zadeva predstavlja upravno zadevo, saj določilo 146h. člena ZVO-1, ki po 10. 5. 2016 ureja zakonsko pristojnost tožnice izdati odločbo o odvzemu dodeljenih sredstev, v času dodelitve nepovratne finančne spodbude tožencu februarja 2011, ni veljalo.