Če navidezna pogodba med strankama ne velja, velja druga pogodba, če jo navidezna pogodba prikriva in so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost.
Za navidezno pogodbo je relevantna presoja obstoja soglasja subjektov zatrjevane navideznosti obravnavanega posla.
Z družbeno pogodbo se dve ali več oseb zaveže, da si bodo s svojimi prispevki prizadevale doseči z zakonom dopustni skupni namen, tako kot je določeno s pogodbo .
Ravno ugotovitev sodišča v izpodbijani sodbi, da je A. A. sodeloval kot vlagatelj, ki bi bil (v primeru uspešno izpeljanega posla) deležen povrnitve vloženih sredstev in tudi nagrade za to, da je bil investitor denarja, ga opredeljuje kot člana (enega izmed) predmetne družbene pogodbe, ki je s svojim vložkom, skupaj z ostalimi družbeniki, želel doseči skupni namen, tj. izpeljavo dogovorjenega posla.
ZSVarPre člen 2, 4, 4/2, 28, 28/1, 28/2, 28/2-11.. ZUPJS člen 17, 17/1, 17/1-6, 18, 18/2.
denarna socialna pomoč - minimalni mesečni dohodek - neodplačen prenos lastninske pravice
Tožnica je v času vložitve vloge, poleg preživnine v mesečni višini 240,00 EUR, razpolagala še z delom kupnine iz naslova prodaje stanovanja, ki je višji od treh minimalnih dohodkov, to je od zneska 866,43 EUR in tudi od 2.500,00 EUR. Zato ni bila upravičena do denarne socialne pomoči.
Obstaja tudi krivdni razlog za neupravičenost do denarne socialne pomoči, saj je tožnica v mesecu septembru 2015 neodplačno prenesla svoj lastniški delež, in sicer je polovico hiše podarila sinu, stanovanje pa je podarila hčerki. Zato je podan krivdni razlog za neupravičenost do denarne socialne pomoči po 11. točki drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 28. člena ZSVarPre.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 98.. URS člen 49.. ZDR člen 96, 96/1, 96/2.. - člen 16, 17.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - kolektivni odpust - večje število delavcev
Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožničino delo prerazporedila med ostale (zaposlene) novinarje, ki so delo opravljali v redakciji slovenskega dopisništva, pritožba neutemeljeno vztraja pri navedbah, da bi morala tožena stranka svoje poslovanje racionalizirati z odpovedjo vseh sklenjenih pogodb civilnega prava. Dejstvo, da tožena stranka delo opravlja tudi preko pogodbenih sodelavcev, namreč ni vplivalo na izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi. Iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča RS izhaja, da utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi predstavlja tudi sprememba organizacije dela na način, da delodajalec delovne naloge odpuščenega delavca odda zunanjemu izvajalcu.
Kdaj gre za t. i. kolektivni odpust, ZDR-1 določa v 98. členu. Za ugotavljanje večjega števila delavcev je v tem členu določen le en kriterij, tj. da zaradi poslovnih razlogov v obdobju 30 dni postane nepotrebno delo najmanj 30 delavcev pri delodajalcu, ki zaposluje 300 ali več delavcev (tak delodajalec je tožena stranka). V prej veljavnem ZDR sta bila za ugotavljanje večjega števila delavcev določena dva kriterija. Prvi je bil urejen v prvem odstavku 96. člena ZDR in je bil enak sedaj veljavnemu kriteriju iz 98. člena ZDR-1, v drugem odstavku 96. člena ZDR pa je bilo določeno, da je program presežnih delavcev dolžan izdelati tudi delodajalec, ki ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju 3 mesecev postalo nepotrebno delo 20 ali več delavcev. Kriterij iz drugega odstavka 96. člena ZDR je bil določen kot "varovalka", ki preprečuje delodajalcu, da bi v zaporednih 30 dnevnih obdobjih odpovedoval pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga manjšim skupinam delavcev od navedenih v prvem odstavku tega člena. ZDR-1 tovrstne "varovalke" ne vsebuje več, zato je za ugotavljanje kvote delavcev, ki se upoštevajo pri presoji, ali gre za kolektivni odpust ali ne, odločilno le obdobje 30 dni.
ZIZ člen 81, 81/3, 248. ZFPPIPP člen 132, 132/3, 132/3-2.
pridobitev zastavne pravice - neposestna zastavna pravica - pogodbena zastavna pravica - pridobitev zastavne pravice v izvršbi - stečaj dolžnika - prekinitev izvršilnega postopka
Upnik je pridobil zastavno (ločitveno) pravico na predmetu izvršbe na podlagi notarskega zapisa z ustanovitvijo neposestne zastavne pravice in vpisom v register, nato pa tudi na podlagi sklepa o izvršbi z dne 1. 9. 2015, z datumom učinkovanja 18. 9. 2015 s četrtim vrstnim redom. Katera od obeh ima prednost, je stvar vrstnega reda poplačila, kar bo predvidoma v stečajnem postopku. Za primer, ko je upnik pridobil zastavno oziroma ločitveno pravico (tudi) v postopku izvršbe pred začetkom stečajnega postopka in če do začetka stečajnega postopka v postopku izvršbe še ni bila opravljena prodaja premoženja, pa se postopek izvršbe prekine z začetkom stečajnega postopka.
ZDR-1 člen 111, 111/1, 111/1-3, 11/1-5, 111/1-6, 111/1-7, 111/1-8.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - sklep o premestitvi
Z dokončnostjo sklepa o premestitvi na delovno mesto koordinator VII/2 je prenehala veljati pogodba o zaposlitvi z dne 27. 8. 2008 za delovno mesto kriminalist. Tožena stranka je bila zato tožniku od 15. 12. 2009 dalje dolžna izplačevati plačo in dodatke skladno s sklepom o premestitvi, kar je tudi storila. Tožnik bi lahko svoje denarne zahtevke iz naslova plače in dodatkov uspešno uveljavljal le v sporu, v katerem bi skladno z določbami ZJU zahteval ugotovitev nezakonitosti sklepa o premestitvi, česar pa ni storil. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek iz naslova plačila razlike v plači, dodatkov in prispevkov za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje.
Ob ugotovitvi, da je tožena stranka tožniku izplačevala plačo, dodatke in prispevke skladno z veljavnim sklepom o premestitvi na delovno mesto koordinator VII/2, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da razloga za izredno odpoved iz 3. in 5. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR-1 nista podana.
izterjava obveznosti – spor majhne vrednosti – pripoznava dolga – nesklepčna tožba – neprerekana dejstva – priznanje dejstev
Toženec je imel v odgovoru na tožbo pravico navesti, da se upira temelju obveznosti, čeprav tega v ugovoru zoper sklep o izvršbi ni storil. Logika tožnice, češ da ni bila dolžna pojasnjevati temelja, ker ta ni bil sporen, ne vzdrži. Dolžna je bila pojasniti svojo terjatev, saj toženec v ugovoru na sklep o izvršbi ničesar ni izrecno priznal. Glede na to, da je navedb tožnice v tisti fazi postopka še ni bilo in jih tedaj ni mogel niti poznati, pravilo, po katerem se izrecno neprerekana dejstva štejejo za priznana, še ni moglo učinkovati.
Ni ugotovljeno, da bi pri tožnici prišlo do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ne bi bilo mogoče odvrniti z zdravljenjem ali z ukrepi medicinske rehabilitacije oziroma, da bi spremembe v zdravstvenem stanju bile takšne, da bi pri tožnici zmanjšale zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma poklicnega napredovanja. Zato tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
Zastaranje se torej podaljša za toliko časa, kolikor je bil obdolženec sodišču nedosegljiv, v obravnavanem primeru pa je nedosegljivost obdolžencev iz zdravstvenih razlogov onemogočala izvedbo glavne obravnave in v tem času za obdolženca, ki je takšno stanje povzročil, zastaranje ni teklo.
začasna odredba v zavarovanje denarne terjatve - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena - ravnanje v nasprotju s prejšnjimi dejanji - slamnati direktor
Ker je tako Pogodbo o revolving kreditu, kot tudi izvršnice podpisal I. R. kot zakoniti zastopnik dolžnika, ki je sedaj zakoniti zastopnik upnika (torej ista oseba), se upnik ne more uspešno sklicevati na verjetnost obstoja nevarnosti za uveljavitev svoje terjatve.
Tudi če je bil I. R. samo “slamnati direktor” in je izvrševal navodila g. B., to pomeni le, da sta z g. B. ravnala kot “skupni poslovodji”. Vsak poslovodja mora pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in varovati poslovno skrivnost družbe, sicer je lahko odgovoren družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njegovih nalog. Kot direktor dolžnika je I. R. zato moral biti še toliko bolj prepričan, da ravna v dobro dolžnika s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Sedaj, ko I. R. ni več direktor dolžnika, temveč je edini družbenik in poslovodja upnika, pa očita dolžniku tista ravnanja, ki so bila dejansko njegova. S tem ravna v nasprotju s svojimi prejšnjimi dejanji (venire contra factum proprium). To pomeni, da tudi če bi sodišče prve stopnje verjelo upniku, da I. R. ni bil pravi zakoniti zastopnik dolžnika, to ne bi spremenilo njegove odločitve. Sodišču prve stopnje zato o tem ni bilo treba posebej izvajati dokazov z vpogledom v predložene listine.
ZVEtL člen 3, 4, 6, 9, 16. ZNP člen 13. ZPP člen 190.
vzpostavitev etažne lastnine - odtujitev posameznega dela stavbe tekom postopka etažiranja - uporaba ZPP - predlog v postopku za vzpostavitev etažne lastnine - opisana zahteva - pravni naslov - pridobitelj posameznega dela stavbe - površina dela stavbe - uporaba dela stavbe
V postopkih po ZVEtL ni mogoče uporabiti drugega odstavka 190. člena ZPP. Pridobitelji posameznih delov stavbe tako s pravnim naslovom izkazujejo upravičenje do pridobitve lastninske pravice na delih stavbe, kot so bile kupljene. V postopku po ZVEtL drugačnega obsega, kot ga izkazuje pravni naslov za pridobitev posmeznega dela stavbe, ni mogoče pridobiti.
ZJU člen 94, 149, 149/1, 149/1-3.. ZDR člen 6a, 6a/4, 45, 45/1.. OZ člen 179, 179/1.
premestitev zaradi delovnih potreb - javni uslužbenec - odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu
Po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU se zaradi delovnih potreb javni uslužbenec premesti na delovno mesto pri istem ali drugem organu, če predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Čeprav so zgolj delovne potrebe dopustna podlaga premestitve, v tovrstnih sporih ni relevantna presoja o tem, ali se je premestitev pokazala kot smotrna ali ne. Ključne so okoliščine v času premestitve, ne pa kasnejše spremembe delovnega procesa, ki so privedle do premestitve tožnice nazaj k toženi stranki, zaradi česar pa izpodbijana premestitev ni bila nedopustna oziroma nezakonita.
Ni nujno, da je podlaga za odškodninsko obveznost le trpinčenje, ki traja daljše obdobje. V skladu s četrtim odstavkom 6.a člena ZDR je trpinčenje na delovnem mestu vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Bistveno je, da se takšno ravnanje oziroma vedenje ponavlja, saj na primer pri enkratnem žaljivem oziroma očitno negativnem ravnanju o trpinčenju (kot ga je opredeljeval četrti odstavek 6.a člena ZDR) ni mogoče govoriti. Po prvem odstavku 45. člena ZDR je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev.
ZJU člen 24, 25, 25/2, 39, 68, 68/1, 68/1-3, 69, 69/3.. ZDR-1 člen 54, 56, 200, 200/1.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas - sodno varstvo - rok za vložitev tožbe - javni uslužbenec
Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da bi morala tožena stranka dokazati, da je tožnica opravljala naloge, ki niso stalne. Ker tega ni storila, sklenitev obravnavanih pogodb za določen čas ni bila zakonita (56. člen ZDR-1 v zvezi s tretjim odstavkom 68. člena ZJU), saj naloge tehnične pomoči niso del projekta oziroma, ob zaključku projekta niso prenehale.
V njej je namreč pojasnilo, s tem pa se strinja tudi pritožbeno sodišče, da je obdolženka imela utemeljen razlog verjeti, da je zasebni tožilec P. Š. poškodoval leseno uto in odžagal del lestve, kot je navedeno v njeni pripravljalni vlogi z dne 27. 10. 2015, podani v nepravdnem postopku, torej je ugotovilo okoliščino, ki izključuje protipravnost, izločitev protipravnosti pa pomeni, da dejanje, za katero je obdolženec obtožen, po zakonu ni kaznivo dejanje (1. točka 358. člena ZKP).
Tožnik (vojak) je bil napoten na opravljanje nalog izven države v okviru mirovne misije. Tožena stranka tožniku ni zagotovila tedenskega počitka, do katerega je bil upravičen na podlagi 156. člena ZDR oziroma ZDR-1 ter 97.f člena ZObr. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
zahteva za sodno varstvo - umik zahteve za sodno varstvo - domneva umika zahteve za sodno varstvo - odločba Ustavnega sodišča - razveljavitev zakonske določbe
Ker temelji sklep sodišča prve stopnje na tretjem odstavku 61. člena ZP-1, ki ga je Ustavno sodišče RS razveljavilo, ga je višje sodišče po uradni dolžnosti spremenilo z odločitvijo, da se zahteva za sodno varstvo ne zavrže.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO
VSL00002536
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 45. URS člen 15, 15/3, 15/4, 49, 49/2, 153. ZJS člen 2, 2/4, 6, 6/1, 10. - člen 1, 6, 7, 7/2, 35, 45. OZ člen 86, 86/1, 88. ZŠtip-1 člen 58, 58/1, 58/7, 58/7-2.
pogodba o štipendiranju - vračilo prejete štipendije - ugovor zastaranja - kršitev pogodbe - zaposlitev pri tujem delodajalcu - zaposlitev v Republiki Sloveniji - aktivni iskalec zaposlitve - pravo evropske skupnosti - prosto gibanje delavcev - javna ustanova ad futura - pravna oseba javnega prava - javni sklad - upravna pogodba - pravica do proste izbire zaposlitve - načelo sorazmernosti - pravica do odprave posledic kršitve ustavnih pravic - rok za izpolnitev pogodbe - primernost roka - ničnost pogodbe - ničnost pogodbenega določila - načelo afirmacije pogodb
Po uveljavljenem stališču Sodišča Evropske unije pravo Skupnosti ne veže le državnih organov v ožjem pomenu besede, ampak tudi vse tiste organe, ne glede na njihovo pravno obliko, ki jih je država pooblastila za izvajanje javnih storitev pod njenim nadzorstvom in ki imajo v ta namen posebne pristojnosti, ki presegajo običajne pravice in dolžnosti pravnih subjektov. Tožnik ni oseba zasebnega prava, ampak oseba javnega prava. Enako velja za njegovo predhodnico javno ustanovo Ad futura. Javna ustanova Ad futura je bila ustanovljena na podlagi Zakona o javnih skladih. ZJS je javni sklad opredelil kot pravno osebo javnega prava za upravljanje in razpolaganje s premoženjem, ki ga je Republika Slovenija namenila za zagotavljanje javnega interesa. Ustanoviteljica Ad future je Republika Slovenija. Nadzor nad njenim delom in poslovanjem opravlja pristojni minister. Navedene značilnosti ji dajejo položaj organa, ki je neposredno zavezan k spoštovanju prava Skupnosti.
Od spoštovanja prava Skupnosti tožnika ne odvezuje niti dejstvo, da je sporna obveznost sestavni del pogodbe, sklenjene s tožencem. O pravici do štipendije je tožnik odločil z odločbo, izdano na podlagi javnega razpisa. Pogodba, ki sta jo po izdaji odločbe sklenili pravdni stranki, ni bila predmet svobodnega pogodbenega dogovarjanja, ampak so bili vanjo vneseni pogoji, določeni s strani tožnika (bodisi iz pogojev javnega razpisa bodisi iz splošnih pogojev poslovanja). Ne gre torej za pogodbo civilnega prava, katere najpomembnejša značilnost je oblikovanje pogodbenega dogovora prek dogovarjanj in usklajevanj pogodbenih strank. Obravnavani pogodbi sta ne le glede na pogodbeno stranko, ampak tudi po svoji vsebini upravni pogodbi. Javni sklad kot pravna oseba javnega prava je z njeno sklenitvijo izvrševal upravno nalogo v javnem interesu.
Pritožnik utemeljeno opozarja, da je tridesetdnevni rok prekratek, da bi štipendistu nudil razumno možnost, da bi ob skrbnem prizadevanju (sploh v tako majhnem okolju, kot je Republika Slovenija) našel zaposlitev. Tako kratek čas ne omogoča niti izvedbe običajnega postopka od razpisa delovnega mesta do odločitve o izbiri oziroma do sklenitve pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega delovnih mest ni na pretek. Taka časovna omejitev izpolnitve pogodbene obveznosti predstavlja zato nesprejemljivo težko breme za štipendista.
starostna pokojnina - zavrženje tožbe - nova zahteva
Novo zahtevo za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine je tožnik vložil že 12. 2. 2016, torej še pred izdajo drugostopenjske odločbe z dne 16. 3. 2016, ob odločanju toženca o tej ponovni zahtevi pa je bila pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine že dokončno in pravnomočno zavrnjena. Zahteva se na podlagi 1. točke 4. odstavka 129. člena ZUP zavrže tako v primeru, ko se o isti upravni zadevi že vodi upravni postopek, kot če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko ali pravno stanje ni spremenilo. To pa pomeni, da pogoji za ponovno vsebinsko odločanje o sorazmernem delu starostne pokojnine na podlagi zahteve z dne 12. 2. 2016 niso izpolnjeni in je bila ponovna zahteva zakonito zavržena.
Pri tožnici ni prišlo do izgube delazmožnosti, zato tožbeni zahtevek na razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.
ZDR člen 184.. ZDR-1 člen 179.. OZ člen 147, 147/3, 148, 131, 352.. ZPP člen 14.
odškodninska odgovornost delodajalca - odgovornost delodajalca za delavca - rok za zastaranje
Oškodovanec iz škodnega dogodka je neposredno od tožnika zahteval povrnitev škode v pravdnem postopku, ki je potekal pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. To je ugotovilo njegovo odškodninsko odgovornost za poškodbe oškodovanca, povrnitev škode pa mu je bila naložena s pravnomočno sodno odločbo. Oškodovanec bi sicer lahko zahteval povrnitev te škode solidarno tudi od delodajalca tožnika, saj mu je tožnik škodo povzročil kot delavec v zvezi z delom, a bi po določbi tretjega odstavka 147. člena OZ delodajalec lahko kasneje od tožnika zahteval povrnitev oškodovancu plačanega zneska. Vendar pa v predmetni zadevi oškodovanec ni zahteval povrnitve škode od tožnikovega delodajalca, pač pa od tožnika neposredno. V takem primeru pa ni zakonske podlage za to, da bi lahko tožnik kot delavec, ki je pri delu namenoma povzročil škodo tretji osebi, od delodajalca zahteval povračilo zneska, ki ga je na podlagi pravnomočne sodbe plačal oškodovancu.