starostna pokojnina - zavrženje tožbe - nova zahteva
Novo zahtevo za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine je tožnik vložil že 12. 2. 2016, torej še pred izdajo drugostopenjske odločbe z dne 16. 3. 2016, ob odločanju toženca o tej ponovni zahtevi pa je bila pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine že dokončno in pravnomočno zavrnjena. Zahteva se na podlagi 1. točke 4. odstavka 129. člena ZUP zavrže tako v primeru, ko se o isti upravni zadevi že vodi upravni postopek, kot če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko ali pravno stanje ni spremenilo. To pa pomeni, da pogoji za ponovno vsebinsko odločanje o sorazmernem delu starostne pokojnine na podlagi zahteve z dne 12. 2. 2016 niso izpolnjeni in je bila ponovna zahteva zakonito zavržena.
ZPP člen 339, 339/2. OZ člen 14, 39, 82, 82/2, 336, 336/1, 349, 1012. ZOR člen 1087.
določna opredelitev pritožbenih razlogov - pravna narava garancijske izjave - uporaba prava - pristna listina
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se pritožba ne more opredeliti ali je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8.točki drugega odstavka 339.člena ZPP ali po 14.točki drugega odstavka 339.člena ZPP in očitno odločitev prepušča pritožbenemu sodišču.
Pritožbeno sodišče ni tisto, ki bi smelo opraviti izbiro med morebitno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 8. točki in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, dolžnost pritožnika pa je, da pritožbena grajanja vsebinsko določno opredeli in glede na to določno pojasni, katera bistvena kršitev določb pravdnega postopka je bila storjena, saj sicer gre za pavšalne pritožbene očitke, do katerih se pritožbeno sodišče ne more opredeliti.
V pravni teoriji ni dvoma, da garancijske zaveze, ki so v vsem podobne bančnim garancijam, smejo izdajati tudi nebančne organizacije in so dejansko v poslovnem življenju že uveljavljene. Bančne garancije niso namreč poseben tip garancijskih obveznosti in predstavljajo pravni institut, ki se kot generični pojem uporablja tudi za razna jamstva tretjih oseb.
Ker ob upoštevanju načela prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ) in dejstva, da so bančne garancije generični pojem, ni zadržkov, da smejo garancije z značilnostmi neodvisne garancije izdajati tudi nebančne organizacije, je smela garancijsko izjavo izdati tudi tožena stranka kot gospodarska družba.
Tipična izpolnitev pri garancijah je izpolnitev garanta in ker je tožena stranka garant, potem je treba za presojo spornega razmerja uporabiti slovensko pravo: tožena stranka ima sedež v Republiki Sloveniji.
Pristna listina je listina, kadar resnično izvira od osebe, ki je na njej označena kot podpisnik.
Ker garancijska izjava po izvedenih dokazih izvira od osebe, ki je na njej označena kot podpisnik in na podlagi, ki ne vsebuje nobenih sledi naknadnega prirejanja oblike in vsebine, je povsem pravilen zaključek sodišča prve stopnje da je garancijska izjava pristna.
vrnitev v prejšnje stanje – vročanje naslov – navedba naslova v pravdi – vročanje sodnih pisanj – zatrjevana sprememba prebivališča – odziv na poslana pisanja
Potem ko je več kot leto dni pred vročanjem spornega pisanja prenehalo pooblastilno razmerje med tožencem in odvetnikom, je sodišče vsa pisanja pošiljalo na isti in edini naslov, ki ga je toženec navedel v pravdi. Vsa sodna pisanja od izdaje sodbe dalje so mu bila poslana v obdobju, za katerega trdi, da je imel prijavljeno bivališče v Nemčiji. Sodišča o zatrjevani spremembi naslova ni obvestil, čeprav je bil to dolžan (prvi odstavek 145. člena ZPP). Glede na to, da se je tako pred pozivom za dopolnitev predloga za oprostitev plačila sodne takse kot potem, na vsa pisanja, poslana na isti naslov (in vročena na enak način), odzval, jih je očitno prejel.
odlog plačila sodne takse - pravna oseba - čas odloga plačila - izjemne okoliščine - daljši čas - smiselna uporaba določb za pravne osebe - premoženje za plačilo sodne takse - terjatev za neplačano najemnino - vtoževana terjatev
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da edino premoženje tožeče stranke, ki ga ima tožeča stranka za razpolago za plačilo sodne takse, predstavlja terjatev za neplačano najemnino, ki jo tožeča stranka vtožuje od tožene stranke v tem postopku. Pravilne so pritožbene navedbe, da so v obravnavanem primeru zato podane izjemne okoliščine, ki utemeljujejo odlog plačila sodne takse do pravnomočnega zaključka postopka tega postopka in je odločitev prve stopnje materialnopravno zmotna. Ker predstavlja terjatev tožene stranke, ki jo tožeča stranka vtožuje v tem postopku njeno edino premoženje, je predlog tožeče stranke za odlog plačila sodne takse do pravnomočnega zaključka predmetnega postopka utemeljen.
odškodninska odgovornost delavca - velika malomarnost
Tožeča stranka od tožene stranke vtožuje izplačilo odškodnine za škodo na službenem vozilu, do katere je prišlo spornega dne, ko se je tožena stranka pri vzvratni vožnji zaletela v steber in s tem povzročila škodo na službenem vozilu. Ni mogoče govoriti o tem, da je tožena stranka škodo povzročila namenoma niti ji ni mogoče očitati hude malomarnosti. Pri vzvratni vožnji je bila posebno previdna, vendar trčenja kljub skrbnosti pri vzvratni vožnji ni mogla preprečiti, saj stebra, ki je bil temno modro pobarvan, v prostoru pa je bila popolna tema (ker so luči ugasnile), ni mogla videti. Ker tožeča stranka v postopku ni uspela dokazati, da je tožena stranka spornega dne ravnala namenoma ali s hudo malomarnostjo, njena odškodninska odgovornost ni podana.
zapuščinsko sodišče – poizvedbe o denarnih sredstvih – dodatni sklep o dedovanju – pravnomočen sklep o dedovanju – dedni dogovor
Z dednim dogovorom urejeno razmerje med dediči (sklenitelji) ni predmet odločanja sodišča oz. ni rezultat sodne odločitve. Ker je dedni dogovor v sklepu o dedovanju le povzet, je pritožničin predlog, da sodišče poseže v vsebino dednega dogovora (ga spremeni), nesprejemljiv. Dedni dogovor je izpodbojen s tožbo; pod enakimi pogoji in z razlogi, ki veljajo za pogodbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO – PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL0086436
ZPP člen 264. ZMZPP člen 56. Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 7, 7/1.
zavarovanje dokazov – predlog za zavarovanje dokazov – razlogi
Odločitev o zavrnitvi predloga temelji na ugotovitvi, da predlagatelj ni navedel razlogov, ki bi utemeljevali ugoditev predlogu. Po stališču sodišča izogibanje podpisu pogodbe, popisu prevzete opreme in podpisu primopredajnega zapisnika o prevzemu notranje opreme v posest ni okoliščina, ki bi vplivala na utemeljenost bojazni, da bo kasnejša izvedba dokaza težja ali nemogoča. Predlagatelj ne zatrjuje, da nima vstopa v snemalni studio ali v stanovanje. Možnost individualizacije opreme pa predstavlja tudi posnetek nadaljevanke.
Za odločitev o vtoževani razliki v plači in o višini odpravnine (osnova za odmero odpravnine je namreč predpisana kot povprečna mesečna plača, ki jo je delavec prejel ali ki bi jo prejel, če bi delal v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo) je bilo ključno le vprašanje, do katere plače je bil tožnik upravičen v vtoževanem obdobju (od maja 2010 do 19. 4. 2015). In sicer, ali je bil upravičen do plače v višini, kot je bila določena v navedeni, edini pisno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi med strankama z dne 1. 10. 2008, za kar se je zavzemal tožnik, ali pa je bil tožnik upravičen do nižje plače v višini po ustni pogodbi o zaposlitvi, ki naj bi bila sklenjena v začetku leta 2009, za kar se vseskozi zavzema toženec. Sodišče prve stopnje je tožniku utemeljeno priznalo vtoževano razliko v plači po pisno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, prav tako pa je pravilno odmerilo vtoževano odpravnino.
delni umik tožbe - vračunavanje plačil - vračunavanje obresti in stroškov - nezakonito izdan sklep o ustavitvi postopka
Pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je tožeča stranka umaknila tožbo za glavnico v višini 67.729,07 EUR in za znesek zakonskih zamudnih obresti od zneska 97.095,98 EUR od 5. 5. 2016 do 5. 1. 2017, so utemeljene. Tožeča stranka je v vlogi z dne 9. 1. 2017, s katero je tožbo delno umaknila, izrecno navedla, da tožbo umika upoštevaje pravila o vračunavanju že nateklih zamudnih obresti po 288. členu OZ. Pogoji za izdajo sklepa o ustavitvi postopka v delu, ki presega izjavo tožeče stranke o umiku tožbe glede na navedeno niso podani (tretji odstavek 188. člena ZPP).
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1.. ZJU člen 5, 6, 24, 24/1, 33, 33/1, 94, 94/5, 154.. ZUP člen 5.. KZ-1 člen 99, 257, 257/3, 259, 259/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - zagovor - zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic - uradna oseba
Tožena stranka je tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker naj bi huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa je imela vse znake kaznivega dejanja. Očitala ji je, da je v sporno odločbo o odmeri komunalnega prispevka investitorja vpisala lažne podatke, da se z investicijo neto tlorisna površina objekta ni povečala, čeprav je vedela, da se bo povečala vsaj za 1.138,65 m2, da bi morala ta podatek vnesti v odločbo in na podlagi tega podatka odločiti o obveznosti investitorja za plačilo komunalnega prispevka. Tožnica je storila očitano kršitev. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica s svojim ravnanjem kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja, in da je ta kršitev imela vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic (tretji odstavek 257. člen KZ-1) ter kaznivega dejanja ponareditve uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva (prvi odstavek 259. člen KZ-1), kar pomeni, da je izpolnjen zakonski dejanski stan odpovednega razloga po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Tožnica je imela še 19 dni neizrabljenega pripadajočega dopusta, ki ga ni mogla izrabiti, ker je nepričakovano nastopila bolniški stalež, ki je trajal vse do prenehanja delovnega razmerja. Izrabe dopusta prav zaradi bolniškega staleža ni mogla zahtevati, kar pomeni, da je podan objektivni razlog, da dopusta ni mogla izkoristiti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da skladno s 7. čl. Direktive 2003/88/ES in 164. čl. ZDR-1 tožnici pripada nadomestilo za neizrabljeni dopust.
povrnitev nepremoženjske škode - poseg v čast in dobro ime - nedopusten poseg v čast in dobro ime - presoja žaljivosti - namen zaničevanja - presežena meja sprejemljive kritike - odškodnina za duševne bolečine zaradi posega v čast in dobro ime - duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti - stopnja in trajanje telesnih in duševnih bolečin
Nedopustne so žaljive ocene, za katere ni več mogoče reči, da so usmerjene v predmet javne razprave, ampak predstavljajo diskvalifikacijo, ponižanje osebe. Izraz gnili človeški izmeček je v izpodbijani sodbi pravilno ocenjen kot tak. Ni mogoče reči, da je toženec z uporabo izraza, ki odvzema osebi vrednost, ki ji gre kot človeku, še ostal v mejah kritike tožnikovega ravnanja. Žaljivka je bila naslovljena na tožnika kot osebo.
Iz dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča izhaja, da je prvotoženka le ustanovitelj drugotoženke in da prvotoženka ni bila delodajalec tožnika po pogodbi o zaposlitvi. Prvotoženka tudi ni zavarovalnica. Zato delovno sodišče ni stvarno pristojno za odločanje zoper prvotoženko.
V konkretnem primeru, ko se v sporu obravnava odškodninska odgovornost za škodo, ki se je pripetila pri drugotoženki, bi v primeru spregleda pravne osebnosti bila podana tudi solidarna odgovornost prvotoženke. V nobenem primeru pa za spore, ki so nastali med delavcem in delodajalcem, ob sklicevanju na spregled pravne osebnosti, zoper družbenika delovno sodišče ni pristojno, kljub temu da so predmet spora pravice iz delovnega razmerja.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog
Ukinitev službe na ravni tožene stranke, katere vodja je bila tožnica, in prenos nalog te službe na nižjo raven tožene stranke, na posamezne programsko produkcijske enote, zaradi česar je prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji pogodbe o zaposlitvi, predstavlja utemeljen organizacijski razlog za odpoved pogodbe po 1. alinei prvega odstavka 89. člena ZDR-1.
OZ člen 356, 356/1. ZOR člen 379. ZN člen 4. ZIZ člen 20.
zastaranje terjatve - notarski zapis z učinkom izvršljivosti - zastaralni rok - terjatev, ugotovljena v izvršljivem notarskem zapisu - terjatev, ugotovljena s sodno poravnavo - izvršilni naslov - sodna praksa v času veljavnosti ZOR - uporaba zakonske analogije
Za terjatve, ki temeljijo na notarskem zapisu z učinkom izvršljivosti, velja desetletni zastaralni rok iz prvega odstavka 356. člena OZ.
kaznivo dejanje prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva - pravna zmota - zavest o protipravnosti
Sicer drži, da je mladoletnik na vprašanje zagovornika povedal, da ni vedel, da je pošiljanje takih fotografij kaznivo dejanje oz. da je to protizakonito, ter da tega v nasprotnem primeru ne bi storil, vendar pa za obstoj krivde zadošča že potencialna zavest o protipravnosti (izogibna pravna zmota), pri čemer gre za vrednostno sodbo o tem, ali je bil storilec dovolj skrben pri seznanjanju s pravnimi predpisi. Za upravičen razlog ne gre, če bi se storilec s pravnimi pravili lahko seznanil pod enakimi pogoji kot drugi v njegovem širšem okolju. Mladoletnik je brez dvoma vedel, da mladoletni oškodovanki povzroča škodo, zaradi česar je imel ustrezno vzpodbudo za razmišljanje o protipravnosti svojega ravnanja ter vso možnost seznanitve s pravnimi pravili, pa temu vprašanju ni posvečal pozornost.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 98.. ZDR člen 96, 96/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - kolektivni odpust
Iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča RS izhaja, da utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi predstavlja tudi sprememba organizacije dela na način, da delodajalec delovne naloge odpuščenega delavca odda zunanjemu izvajalcu.
ZDR-1 v 98. členu določa, kdaj gre za t. i. kolektivni odpust. Za ugotavljanje večjega števila delavcev je v tem členu določen le en kriterij, tj. da zaradi poslovnih razlogov v obdobju 30 dni postane nepotrebno delo najmanj 30 delavcev pri delodajalcu, ki zaposluje 300 ali več delavcev (tak delodajalec je tožena stranka). V prejšnjem ZDR sta bila za ugotavljanje večjega števila delavcev določena dva kriterija. Prvi je bil urejen v prvem odstavku 96. člena ZDR in je bil enak sedaj veljavnemu kriteriju iz 98. člena ZDR-1, v drugem odstavku 96. člena ZDR pa je bilo določeno, da je program presežnih delavcev dolžan izdelati tudi delodajalec, ki ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju 3 mesecev postalo nepotrebno delo 20 ali več delavcev. Kriterij iz drugega odstavka 96. člena ZDR je bil določen kot "varovalka", ki preprečuje delodajalcu, da bi v zaporednih 30 dnevnih obdobjih odpovedoval pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga manjšim skupinam delavcev od navedenih v prvem odstavku tega člena. ZDR-1 tovrstne "varovalke" ne vsebuje več, zato je za ugotavljanje kvote delavcev, ki se upoštevajo pri presoji, ali gre za kolektivni odpust ali ne, odločilno le obdobje 30 dni.
neizrabljen tedenski počitek - misija - tujina - vojska - denarno nadomestilo za neizrabljen letni dopust
Tožnik (ki je bil napoten na opravljanje nalog izven države v okviru mirovne misije v tujino) je bil tako kot vsak delavec upravičen do tedenskega počitka. Če mu tožena stranka izrabe ni omogočila, mu je dolžna izplačati nadomestilo.
Tožnik se v sporazumu o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ni mogel veljavno odpovedati vtoževanemu regresu za letni dopust niti vtoževanim razlikam v plači, ki so mu bile od plače odtegnjene brez njegovega pisnega soglasja, kot to zahteva drugi odstavek 136. člena ZDR-1.
ZUNEO člen 5, 5/1.. ZDR člen 6a, 45, 45/1, 45/2, 45/3.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing - nepremoženjska škoda - nadlegovanje
Ugotovljena ravnanja tožene stranke (ponudba za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za opravljanje dela na delovnem mestu vzgojiteljica z dne 22. 9. 2011; omenjanje tožničinega imena v dopisu tedanje predsednice sveta zavoda,...) niso imela elementov trpinčenja na delovnem mestu ali kršitve obveznosti varovanja tožničine osebnosti, oziroma ni šlo za nedopustna ravnanja, zaradi katerih bi bila tožnica upravičena do denarne odškodnine iz naslova zatrjevane nepremoženjske škode.