Tožnik (vojak) je bil napoten na opravljanje nalog izven države v okviru mirovne misije. Tožena stranka tožniku ni zagotovila tedenskega počitka, do katerega je bil upravičen na podlagi 156. člena ZDR oziroma ZDR-1 ter 97.f člena ZObr. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO
VSL00002536
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 45. URS člen 15, 15/3, 15/4, 49, 49/2, 153. ZJS člen 2, 2/4, 6, 6/1, 10. - člen 1, 6, 7, 7/2, 35, 45. OZ člen 86, 86/1, 88. ZŠtip-1 člen 58, 58/1, 58/7, 58/7-2.
pogodba o štipendiranju - vračilo prejete štipendije - ugovor zastaranja - kršitev pogodbe - zaposlitev pri tujem delodajalcu - zaposlitev v Republiki Sloveniji - aktivni iskalec zaposlitve - pravo evropske skupnosti - prosto gibanje delavcev - javna ustanova ad futura - pravna oseba javnega prava - javni sklad - upravna pogodba - pravica do proste izbire zaposlitve - načelo sorazmernosti - pravica do odprave posledic kršitve ustavnih pravic - rok za izpolnitev pogodbe - primernost roka - ničnost pogodbe - ničnost pogodbenega določila - načelo afirmacije pogodb
Po uveljavljenem stališču Sodišča Evropske unije pravo Skupnosti ne veže le državnih organov v ožjem pomenu besede, ampak tudi vse tiste organe, ne glede na njihovo pravno obliko, ki jih je država pooblastila za izvajanje javnih storitev pod njenim nadzorstvom in ki imajo v ta namen posebne pristojnosti, ki presegajo običajne pravice in dolžnosti pravnih subjektov. Tožnik ni oseba zasebnega prava, ampak oseba javnega prava. Enako velja za njegovo predhodnico javno ustanovo Ad futura. Javna ustanova Ad futura je bila ustanovljena na podlagi Zakona o javnih skladih. ZJS je javni sklad opredelil kot pravno osebo javnega prava za upravljanje in razpolaganje s premoženjem, ki ga je Republika Slovenija namenila za zagotavljanje javnega interesa. Ustanoviteljica Ad future je Republika Slovenija. Nadzor nad njenim delom in poslovanjem opravlja pristojni minister. Navedene značilnosti ji dajejo položaj organa, ki je neposredno zavezan k spoštovanju prava Skupnosti.
Od spoštovanja prava Skupnosti tožnika ne odvezuje niti dejstvo, da je sporna obveznost sestavni del pogodbe, sklenjene s tožencem. O pravici do štipendije je tožnik odločil z odločbo, izdano na podlagi javnega razpisa. Pogodba, ki sta jo po izdaji odločbe sklenili pravdni stranki, ni bila predmet svobodnega pogodbenega dogovarjanja, ampak so bili vanjo vneseni pogoji, določeni s strani tožnika (bodisi iz pogojev javnega razpisa bodisi iz splošnih pogojev poslovanja). Ne gre torej za pogodbo civilnega prava, katere najpomembnejša značilnost je oblikovanje pogodbenega dogovora prek dogovarjanj in usklajevanj pogodbenih strank. Obravnavani pogodbi sta ne le glede na pogodbeno stranko, ampak tudi po svoji vsebini upravni pogodbi. Javni sklad kot pravna oseba javnega prava je z njeno sklenitvijo izvrševal upravno nalogo v javnem interesu.
Pritožnik utemeljeno opozarja, da je tridesetdnevni rok prekratek, da bi štipendistu nudil razumno možnost, da bi ob skrbnem prizadevanju (sploh v tako majhnem okolju, kot je Republika Slovenija) našel zaposlitev. Tako kratek čas ne omogoča niti izvedbe običajnega postopka od razpisa delovnega mesta do odločitve o izbiri oziroma do sklenitve pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega delovnih mest ni na pretek. Taka časovna omejitev izpolnitve pogodbene obveznosti predstavlja zato nesprejemljivo težko breme za štipendista.
starostna pokojnina - zavrženje tožbe - nova zahteva
Novo zahtevo za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine je tožnik vložil že 12. 2. 2016, torej še pred izdajo drugostopenjske odločbe z dne 16. 3. 2016, ob odločanju toženca o tej ponovni zahtevi pa je bila pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine že dokončno in pravnomočno zavrnjena. Zahteva se na podlagi 1. točke 4. odstavka 129. člena ZUP zavrže tako v primeru, ko se o isti upravni zadevi že vodi upravni postopek, kot če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko ali pravno stanje ni spremenilo. To pa pomeni, da pogoji za ponovno vsebinsko odločanje o sorazmernem delu starostne pokojnine na podlagi zahteve z dne 12. 2. 2016 niso izpolnjeni in je bila ponovna zahteva zakonito zavržena.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1.. ZJU člen 5, 6, 24, 24/1, 33, 33/1, 94, 94/5, 154.. ZUP člen 5.. KZ-1 člen 99, 257, 257/3, 259, 259/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - zagovor - zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic - uradna oseba
Tožena stranka je tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker naj bi huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa je imela vse znake kaznivega dejanja. Očitala ji je, da je v sporno odločbo o odmeri komunalnega prispevka investitorja vpisala lažne podatke, da se z investicijo neto tlorisna površina objekta ni povečala, čeprav je vedela, da se bo povečala vsaj za 1.138,65 m2, da bi morala ta podatek vnesti v odločbo in na podlagi tega podatka odločiti o obveznosti investitorja za plačilo komunalnega prispevka. Tožnica je storila očitano kršitev. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica s svojim ravnanjem kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja, in da je ta kršitev imela vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic (tretji odstavek 257. člen KZ-1) ter kaznivega dejanja ponareditve uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva (prvi odstavek 259. člen KZ-1), kar pomeni, da je izpolnjen zakonski dejanski stan odpovednega razloga po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
ZSVarPre člen 2, 4, 4/2, 28, 28/1, 28/2, 28/2-11.. ZUPJS člen 17, 17/1, 17/1-6, 18, 18/2.
denarna socialna pomoč - minimalni mesečni dohodek - neodplačen prenos lastninske pravice
Tožnica je v času vložitve vloge, poleg preživnine v mesečni višini 240,00 EUR, razpolagala še z delom kupnine iz naslova prodaje stanovanja, ki je višji od treh minimalnih dohodkov, to je od zneska 866,43 EUR in tudi od 2.500,00 EUR. Zato ni bila upravičena do denarne socialne pomoči.
Obstaja tudi krivdni razlog za neupravičenost do denarne socialne pomoči, saj je tožnica v mesecu septembru 2015 neodplačno prenesla svoj lastniški delež, in sicer je polovico hiše podarila sinu, stanovanje pa je podarila hčerki. Zato je podan krivdni razlog za neupravičenost do denarne socialne pomoči po 11. točki drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 28. člena ZSVarPre.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 98.. URS člen 49.. ZDR člen 96, 96/1, 96/2.. - člen 16, 17.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - kolektivni odpust - večje število delavcev
Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožničino delo prerazporedila med ostale (zaposlene) novinarje, ki so delo opravljali v redakciji slovenskega dopisništva, pritožba neutemeljeno vztraja pri navedbah, da bi morala tožena stranka svoje poslovanje racionalizirati z odpovedjo vseh sklenjenih pogodb civilnega prava. Dejstvo, da tožena stranka delo opravlja tudi preko pogodbenih sodelavcev, namreč ni vplivalo na izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi. Iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča RS izhaja, da utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi predstavlja tudi sprememba organizacije dela na način, da delodajalec delovne naloge odpuščenega delavca odda zunanjemu izvajalcu.
Kdaj gre za t. i. kolektivni odpust, ZDR-1 določa v 98. členu. Za ugotavljanje večjega števila delavcev je v tem členu določen le en kriterij, tj. da zaradi poslovnih razlogov v obdobju 30 dni postane nepotrebno delo najmanj 30 delavcev pri delodajalcu, ki zaposluje 300 ali več delavcev (tak delodajalec je tožena stranka). V prej veljavnem ZDR sta bila za ugotavljanje večjega števila delavcev določena dva kriterija. Prvi je bil urejen v prvem odstavku 96. člena ZDR in je bil enak sedaj veljavnemu kriteriju iz 98. člena ZDR-1, v drugem odstavku 96. člena ZDR pa je bilo določeno, da je program presežnih delavcev dolžan izdelati tudi delodajalec, ki ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju 3 mesecev postalo nepotrebno delo 20 ali več delavcev. Kriterij iz drugega odstavka 96. člena ZDR je bil določen kot "varovalka", ki preprečuje delodajalcu, da bi v zaporednih 30 dnevnih obdobjih odpovedoval pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga manjšim skupinam delavcev od navedenih v prvem odstavku tega člena. ZDR-1 tovrstne "varovalke" ne vsebuje več, zato je za ugotavljanje kvote delavcev, ki se upoštevajo pri presoji, ali gre za kolektivni odpust ali ne, odločilno le obdobje 30 dni.
zahteva za sodno varstvo - umik zahteve za sodno varstvo - domneva umika zahteve za sodno varstvo - odločba Ustavnega sodišča - razveljavitev zakonske določbe
Ker temelji sklep sodišča prve stopnje na tretjem odstavku 61. člena ZP-1, ki ga je Ustavno sodišče RS razveljavilo, ga je višje sodišče po uradni dolžnosti spremenilo z odločitvijo, da se zahteva za sodno varstvo ne zavrže.
začasna odredba v zavarovanje denarne terjatve - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena - ravnanje v nasprotju s prejšnjimi dejanji - slamnati direktor
Ker je tako Pogodbo o revolving kreditu, kot tudi izvršnice podpisal I. R. kot zakoniti zastopnik dolžnika, ki je sedaj zakoniti zastopnik upnika (torej ista oseba), se upnik ne more uspešno sklicevati na verjetnost obstoja nevarnosti za uveljavitev svoje terjatve.
Tudi če je bil I. R. samo “slamnati direktor” in je izvrševal navodila g. B., to pomeni le, da sta z g. B. ravnala kot “skupni poslovodji”. Vsak poslovodja mora pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in varovati poslovno skrivnost družbe, sicer je lahko odgovoren družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njegovih nalog. Kot direktor dolžnika je I. R. zato moral biti še toliko bolj prepričan, da ravna v dobro dolžnika s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Sedaj, ko I. R. ni več direktor dolžnika, temveč je edini družbenik in poslovodja upnika, pa očita dolžniku tista ravnanja, ki so bila dejansko njegova. S tem ravna v nasprotju s svojimi prejšnjimi dejanji (venire contra factum proprium). To pomeni, da tudi če bi sodišče prve stopnje verjelo upniku, da I. R. ni bil pravi zakoniti zastopnik dolžnika, to ne bi spremenilo njegove odločitve. Sodišču prve stopnje zato o tem ni bilo treba posebej izvajati dokazov z vpogledom v predložene listine.
motenje posesti - pravica do posesti - ugovor pravice do posesti
Ugovor petitorium absorbet possessorium je v posestnem sporu upošteven, če je tisti, ki naj bi posest motil, pridobil pravico do posesti na podlagi pravnomočne in izvršljive sodne odločbe.
neizrabljen tedenski počitek - misija - tujina - vojska - denarno nadomestilo za neizrabljen letni dopust
Tožnik (ki je bil napoten na opravljanje nalog izven države v okviru mirovne misije v tujino) je bil tako kot vsak delavec upravičen do tedenskega počitka. Če mu tožena stranka izrabe ni omogočila, mu je dolžna izplačati nadomestilo.
stiki otrok s staršem - odklanjanje stikov - prisilno izvrševanje stikov
Otrok, ki je dosegel 15 let starosti in je pred sodiščem podal izjavo, da odklanja stike z očetom, se ne sme s prisilnimi sredstvi siliti v stike, katere odklanja.
ZDR člen 184.. ZDR-1 člen 179.. OZ člen 147, 147/3, 148, 131, 352.. ZPP člen 14.
odškodninska odgovornost delodajalca - odgovornost delodajalca za delavca - rok za zastaranje
Oškodovanec iz škodnega dogodka je neposredno od tožnika zahteval povrnitev škode v pravdnem postopku, ki je potekal pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. To je ugotovilo njegovo odškodninsko odgovornost za poškodbe oškodovanca, povrnitev škode pa mu je bila naložena s pravnomočno sodno odločbo. Oškodovanec bi sicer lahko zahteval povrnitev te škode solidarno tudi od delodajalca tožnika, saj mu je tožnik škodo povzročil kot delavec v zvezi z delom, a bi po določbi tretjega odstavka 147. člena OZ delodajalec lahko kasneje od tožnika zahteval povrnitev oškodovancu plačanega zneska. Vendar pa v predmetni zadevi oškodovanec ni zahteval povrnitve škode od tožnikovega delodajalca, pač pa od tožnika neposredno. V takem primeru pa ni zakonske podlage za to, da bi lahko tožnik kot delavec, ki je pri delu namenoma povzročil škodo tretji osebi, od delodajalca zahteval povračilo zneska, ki ga je na podlagi pravnomočne sodbe plačal oškodovancu.
ZPP člen 339, 339/2. OZ člen 14, 39, 82, 82/2, 336, 336/1, 349, 1012. ZOR člen 1087.
določna opredelitev pritožbenih razlogov - pravna narava garancijske izjave - uporaba prava - pristna listina
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se pritožba ne more opredeliti ali je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8.točki drugega odstavka 339.člena ZPP ali po 14.točki drugega odstavka 339.člena ZPP in očitno odločitev prepušča pritožbenemu sodišču.
Pritožbeno sodišče ni tisto, ki bi smelo opraviti izbiro med morebitno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 8. točki in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, dolžnost pritožnika pa je, da pritožbena grajanja vsebinsko določno opredeli in glede na to določno pojasni, katera bistvena kršitev določb pravdnega postopka je bila storjena, saj sicer gre za pavšalne pritožbene očitke, do katerih se pritožbeno sodišče ne more opredeliti.
V pravni teoriji ni dvoma, da garancijske zaveze, ki so v vsem podobne bančnim garancijam, smejo izdajati tudi nebančne organizacije in so dejansko v poslovnem življenju že uveljavljene. Bančne garancije niso namreč poseben tip garancijskih obveznosti in predstavljajo pravni institut, ki se kot generični pojem uporablja tudi za razna jamstva tretjih oseb.
Ker ob upoštevanju načela prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ) in dejstva, da so bančne garancije generični pojem, ni zadržkov, da smejo garancije z značilnostmi neodvisne garancije izdajati tudi nebančne organizacije, je smela garancijsko izjavo izdati tudi tožena stranka kot gospodarska družba.
Tipična izpolnitev pri garancijah je izpolnitev garanta in ker je tožena stranka garant, potem je treba za presojo spornega razmerja uporabiti slovensko pravo: tožena stranka ima sedež v Republiki Sloveniji.
Pristna listina je listina, kadar resnično izvira od osebe, ki je na njej označena kot podpisnik.
Ker garancijska izjava po izvedenih dokazih izvira od osebe, ki je na njej označena kot podpisnik in na podlagi, ki ne vsebuje nobenih sledi naknadnega prirejanja oblike in vsebine, je povsem pravilen zaključek sodišča prve stopnje da je garancijska izjava pristna.
STVARNO PRAVO – NEPRAVDNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0081754
SPZ člen 77. ZEN člen 8. ZPP člen 286. ZNP člen 35, 139.
sodna ureditev meje – elaborat ureditve meje – vročanje elaborata – stroški postopka
Postopek urejanja meje in postopek njenega evidentiranja v zemljiškem katastru sta ločena. Prvi je v pristojnosti sodišča, drugi v pristojnosti geodetske uprave. Ustreznost elaborata, ki je podlaga za prenos sprememb v kataster, bo preverila geodetska uprava v upravnem postopku. V tem – upravnem postopku – se bo tožnik lahko seznanil z elaboratom in preveril njegovo vsebino, geodetska uprava pa bo imela možnost od sodišča zahtevati tak elaborat, da bo omogočal evidentiranje sodno urejene meje v zemljiškem katastru. Elaborat ni podlaga za odločitev o poteku sporne meje, ampak tehnični dokument, ki omogoča prenos novo urejene meje (spremembe) v kataster. Sodišče prve stopnje, ki elaborata udeležencem postopka ni vročalo, ni kršilo procesnih pravil, saj na njegovi podlagi ni odločalo.
odškodninska odgovornost delavca - velika malomarnost
Tožeča stranka od tožene stranke vtožuje izplačilo odškodnine za škodo na službenem vozilu, do katere je prišlo spornega dne, ko se je tožena stranka pri vzvratni vožnji zaletela v steber in s tem povzročila škodo na službenem vozilu. Ni mogoče govoriti o tem, da je tožena stranka škodo povzročila namenoma niti ji ni mogoče očitati hude malomarnosti. Pri vzvratni vožnji je bila posebno previdna, vendar trčenja kljub skrbnosti pri vzvratni vožnji ni mogla preprečiti, saj stebra, ki je bil temno modro pobarvan, v prostoru pa je bila popolna tema (ker so luči ugasnile), ni mogla videti. Ker tožeča stranka v postopku ni uspela dokazati, da je tožena stranka spornega dne ravnala namenoma ali s hudo malomarnostjo, njena odškodninska odgovornost ni podana.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO VREDNOSTNIH PAPIRJEV
VSL0082779
ZM člen 16, 16/2.
menična poroštvena zaveza - bianco menica - bianco menična izjava - izdaja menice - namen izdaje menice - pooblastitev za izpolnitev menice - meničnopravni učinek - status menice - bistvene sestavine - prava menica - menični porok - odgovornost poroka
Med strankama je sporno, ali sta bili predmetni bianco menici in menični izjavi dani za zavarovanje terjatve iz posojilne pogodbe z dne 24. 9. 2013, oziroma ali toženec za obveznosti iz predložene izpolnjene (bianco) menice odgovarja kot menični porok, ali je torej s podpisom menice prevzel obveznost, ki ni opredeljena v pooblastilih za izpolnitev in vnovčenje menice in kot taka po trditvah toženca naj ne bi bila nikoli dogovorjena.
Bianco menice Zakon o menici (ali drug zakon) ne ureja. Posredno se nanjo nanaša določba drugega odstavka 16. člena, ki dopušča, da menica ob izdaji nima vseh bistvenih sestavin in dovoljuje, da jih v blanket lahko vpiše upnik oziroma imetnik menice na podlagi sporazuma oziroma na podlagi pooblastila za izpolnitev. Šele z izpolnitvijo v skladu s pooblastilom za izpolnitev postane bianco menica prava menica, kot to ureja ZM. Čeprav pridobi s tem status menice in ima meničnopravne učinke, ne gre prezreti, da mora biti bianco menica izpolnjena in uporabljena v skladu z dogovorom in danim pooblastilom. Sprejem bianco menice predstavlja pooblastilo poštenemu imetniku, da lahko menico izpolni kasneje, vendar v skladu s pooblastilom, ki mu je za to dano in ki izvira iz osnovnega obligacijskega razmerja imetnika menice in podpisnika.
Ukrepa sprejema osebe na zdravljenje brez privolitve na podlagi sklepa sodišča (40. člen ZDZdr) in sprejema osebe v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve (75. člen ZDZdr) sta si podobna. V obeh je potrebna sodna odločba, podobni pa so tudi pogoji za odreditev vsakega od ukrepov. Oba ukrepa pomenita odvzem prostosti v smislu tretjega odstavka 19. člena Ustave RS in ju je dopustno izreči le, če ni mogoč drug milejši omejevalni ukrep za odpravo nevarnosti oziroma ogrožanja, katerih izvor je v duševni motnji.
Ker predlagateljica ni navedla nobenega relevantnega razloga, da bi ji vpogled v spis lahko kakorkoli koristil pri uveljavljanju njene predkupne pravice na podlagi določb ZKZ za nakup spornih nepremičnin, je sodišče prve stopnje njen predlog za pregled pravdnega spisa utemeljeno zavrnilo.
ZJU člen 94, 149, 149/1, 149/1-3.. ZDR člen 6a, 6a/4, 45, 45/1.. OZ člen 179, 179/1.
premestitev zaradi delovnih potreb - javni uslužbenec - odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu
Po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU se zaradi delovnih potreb javni uslužbenec premesti na delovno mesto pri istem ali drugem organu, če predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Čeprav so zgolj delovne potrebe dopustna podlaga premestitve, v tovrstnih sporih ni relevantna presoja o tem, ali se je premestitev pokazala kot smotrna ali ne. Ključne so okoliščine v času premestitve, ne pa kasnejše spremembe delovnega procesa, ki so privedle do premestitve tožnice nazaj k toženi stranki, zaradi česar pa izpodbijana premestitev ni bila nedopustna oziroma nezakonita.
Ni nujno, da je podlaga za odškodninsko obveznost le trpinčenje, ki traja daljše obdobje. V skladu s četrtim odstavkom 6.a člena ZDR je trpinčenje na delovnem mestu vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Bistveno je, da se takšno ravnanje oziroma vedenje ponavlja, saj na primer pri enkratnem žaljivem oziroma očitno negativnem ravnanju o trpinčenju (kot ga je opredeljeval četrti odstavek 6.a člena ZDR) ni mogoče govoriti. Po prvem odstavku 45. člena ZDR je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev.
odvzem poslovne sposobnosti – predlagatelj postopka – občina kot predlagateljica – pravica do pritožbe – zavrženje pritožbe
Ker pobudnica, to je Občina, upoštevaje 45. člen ZNP ni upravičena vložiti predloga za (delen) odvzem poslovne sposobnosti, nima niti pravice zoper odločitev sodišča, da takšnega postopka po uradni dolžnosti ne bo uvedlo, vložiti pravnega sredstva.