Po 441. členu ZKP se sme ugovor krajevne pristojnosti v skrajšanem postopku podati do začetka glavne obravnave, torej do predstavitve obtožnega predloga s strani tožilca (prvi odstavek 443. člena ZKP), zato pritožbeno sodišče ugovora krajevne pristojnosti, vloženega šele v pritožbi zoper končno odločbo, kot nepravočasnega ni vsebinsko obravnavalo.
Sodišče zavrne predlagani dokaz, če na podlagi že izvedenih dokazov oceni, da so v zadostni meri razčiščena vsa odločilna dejstva, ali če oceni, da ni izkazana verjetnost, da bo mogoče s predlaganim dokazom ugotoviti ali izključiti obstoj dejstev, pomembnih za razsojo. Prav tako ne sme izvajati nedovoljenega dokaza in dokaza, s katerim bi se zaobšle dokazne prepovedi.
Obdolženi A. A. je bil v obravnavanem časovnem obdobju župan Občine D. Po prvem odstavku 33. člena Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS) je predstavljal in zastopal občino, prav tako je skrbel za njeno zakonito delovanje. Občina preko župana, ki razpolaga z izvirnim pooblastilom, izjavlja svojo voljo v pravnem prometu, zaradi česar se ni mogoče strinjati s pritožnikoma, ko smiselno navajata, da se je obdolženi A. A. razbremenil svoje odgovornosti kot odgovorna oseba samoupravne lokalne skupnosti, ker je postopek izvedbe javnega naročila vodil obdolženi B. B.
Napeljevanje je naklepno vplivanje na drugega, ki pri njem povzroči odločitev, da izvrši dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja in je protipravno. Naklep napeljevalca se mora nanašati na napeljevanje in kaznivo dejanje, h kateremu se napeljuje (t.i. dvojni naklep napeljevalca).
Napeljevanje konkretizirano s tem, da je napeljevalec "nagovoril" storilca h kaznivemu dejanju (kot v obravnavanem primeru), kaže na aktivnost napeljevalca z besedami, torej z govorjeno besedo prepričati drugega, da stori določeno kaznivo dejanje. Opis napeljevalčevega ravnanja je v takem primeru zadosten, medtem ko še konkretnejša opredelitev, kako je bilo to storjeno, sodi v obrazložitev sodbe.
Po stališčih pravne teorije in sodne prakse je vprašanje, kakšna je bila dogovorjena vsebina pogodbe, dejansko vprašanje. Glede na navedeno zaključka, da tožeča stranka ni opravila osnovne optimizacije ter da osnovna optimizacija ni bila predmet sklenjene Pogodbe, predstavljata ugotovitev dejanskega stanja in sta posledica opravljene dokazne ocene. Tožena stranka je zato s pritožbenim očitkom, da sta ta zaključka sodišča prve stopnje zmotna, v bistvu grajala dokazno oceno sodišča prve stopnje. Torej je dejansko uveljavljala pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki pa v skladu z določilom prvega odstavka 458. člena ZPP, kot je zgoraj že pojasnjeno, ni dovoljen. Ker torej v postopkih v sporih majhne vrednosti pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljen, tožena stranka s temi pritožbenimi navedbami ne more uspeti.
Obdolženčevo subjektivno prepričanje o pristranskosti sodišča, ki temelji na zavrnitvi dokaznega predloga obrambe s strani sodišča in na dokazni oceni izvedenih dokazov in zagovora obdolženca s strani sodišča, ki je nasprotna oceni obrambe ter na izidu kazenskega postopka pred prvostopnim sodiščem, s katerim obdolženec ne soglaša, ne sodi med tehtne razloge za dvom o nepristranskosti sodišča prve stopnje. V sodni praksi je sprejeto stališče, da odklonitveni razlogi (tak razlog navaja pritožba zagovornikov) predstavljajo okoliščine, ki pri človeku ob razumnem upoštevanju primera, lahko ustvarijo upravičen dvom v pristranskost sodnika. Običajno so to okoliščine osebne narave, ki kažejo na določene (izvensodne) povezave sodnika s predmetom spora ali s stranko postopka. Nezadovoljstvo stranke s postopanjem sodišča, z odločitvami, ki jih sprejme in z izraženimi pravnimi stališči ter s končno odločitvijo (vse to izraža pritožba), pa ne predstavlja izločitvenega razloga iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, niti ne gre za okoliščino, ki bi z upoštevanjem objektivnega ali subjektivnega kriterija nepristranskosti, kot je obrazložen v odločbi ESČP v zadevi Coeme in drugi proti Belgiji, na katero se sklicujejo pritožniki, imela za posledico utemeljen dvom v nepristranskost sodišča.