ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-2.. ZPP člen 318.. KZ-1 člen 209.
zamudna sodba - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - neupravičena uporaba tujega premoženja - neprava (zavrnilna) zamudna sodba - sklepčnost
Tožnikove navedbe glede neobstoja odpovednega razloga iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 niso sklepčne. Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi očitala, da si je neugotovljenega dne v spornem obdobju protipravno prilastil dva mobilna telefona, ki sta last delodajalca in sta mu bila zaupana v zvezi z zaposlitvijo pri delodajalcu. Tožnik je v zvezi s tem zatrjeval, da je imel navedena mobilna telefona pri sebi doma, pri čemer je bil prvi telefon dan iz prometa in je bil več let v njegovem predalu, drugi telefon pa je domov odnesel pomotoma, saj je bil zaradi telefonskega klica, da je babica v zelo slabem zdravstvenem stanju in da bo zoper njega opravljena hišna preiskava, zmeden. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik ni zanikal, da sta mu bila oba telefona zaupana v zvezi z zaposlitvijo pri toženi stranki, da je bil na delovnem mestu telefonski operater upravičen do posesti in do uporabe le enega mobilnega telefona in da je imel navedena mobilna telefona poleg že enega (ustrezno evidentiranega) telefona. Pravilno je tudi presodilo, da iz tožnikovih trditev, da je šlo za mobilna telefona tožene stranke in da sta bila oba telefona toženi stranki vrnjena, izhaja, da je tožnik vedel, da nista njegova in da ju ne sme zadržati. Pritožbeno sodišče zato soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da iz dejstev, ki jih je zatrjeval tožnik, ne izhaja, da očitek iz izredne odpovedi, ki se nanaša na prilastitev dveh mobilnih telefonov, ki sta bila tožniku zaupana v zvezi z zaposlitvijo, ni utemeljen.
Enostranske izjave ni mogoče šteti in ji podeliti statusa pravnega posla, ki se zahteva za pridobitev lastninske pravice po tretjem odstavku 20. člena ZVEtL-1.
ZPP v 335. členu v zvezi s 366. členom določa, da mora pritožba obsegati: navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija sklep v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge ter podpis pritožnika. Ob navedenem se v postopku s pritožbo ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev, kot to izhaja iz 336. člena ZPP. Ker tožnikova pritožba ne obsega vsega, kar mora obsegati - ne obsega navedbe sklepa, zoper katerega je vložena pritožba, je sodišče pravilno pritožbo zavrglo.
prispevki za socialno zavarovanje - poklicno zavarovanje - poklicna pokojnina
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo zakonitost izpodbijane odločbe toženke z dne 11. 4. 2017, s katero je tožniku prenehala plačevati prispevke za poklicno zavarovanje na podlagi desetega odstavka 202. člena ZPIZ-2, ki določa, da lahko zavezanec za plačilo preneha s plačevanjem prispevkov za poklicno zavarovanje za zavarovanca-člana, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do poklicne pokojnine. Jasno je, da se ta določba nanaša ravno na tiste zavarovance, ki kljub izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine nadaljujejo z delom. Zato opozarjanje pritožbe na dejstvo, da tožnik ni prenehal z opravljanjem dela, ni pomembno.
Tudi ne gre za nedopustni poseg v pridobljeno pravico. Glede tega ni pomembno opozarjanje na razliko med odločbo z dne 5. 12. 2014 in odločbo z dne 11. 4. 2017. Z izdajo izpodbijane odločbe ni bilo poseženo v tožnikova upravičenja, ki izhajajo iz plačanih prispevkov (bistveno je npr. ravno upravičenje do poklicne pokojnine).
Tožnik je upravičen do povračila stroškov na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP, ki določa, da tožeča stranka ni zavezana povrniti stroškov nasprotni stranki, če tožbo umakne takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Pri presoji, kateri so za pravdo potrebni stroški, pa je treba upoštevati, da so ti potrebni le v delu, ki se nanaša na umaknjeni del tožbe, torej na zahtevek za priznanje vseh pravic iz predhodnih aktov delodajalca. Na ta del pa se navedbe v prvi in drugi pripravljalni vlogi ne nanašata in tako sestava teh dveh pripravljalnih vlog ni bila za pravdo potreben strošek. Oziroma je bila sestava prve pripravljalne vloge potrebna le v delu, v katerem vsebuje delni umik tožbe, kar pa opravičuje nižjo nagrado.
izpodbijanje sodne poravnave - tožba na izpodbijanje sodne poravnave - izredno pravno sredstvo - zavrženje tožbe - predhodni preizkus tožbe - nedovoljena tožba - vsebina tožbe
Tožnikoma je bilo znano, da se je nepravdni postopek končal, da je bila meja na naroku zakoličena in tudi evidentirana v katastru. Sodna poravnava je ne glede na to, kako je do nje prišlo (ni podpisana), učinkovala in ni mogoče šteti, da je neobstoječa. Tožnika sta imela možnost vložiti izredno pravno sredstvo. Na možnost vložitve tožbe ju je nenazadnje opozorilo sodišče prve stopnje s posebnim dopisom. Sodna poravnava ima dvojno pravno naravo, poleg značilnosti pogodbe ima tudi značilnosti sodne odločbe s procesnim učinkom pravnomočnosti, ki ga je mogoče izničiti le na zakonsko posebej predviden način, to je le po določbah (in v rokih) predpisanih v 385. in 392. členu ZPP.
ZDR-1 člen 170, 170/1, 180.. Kolektivna pogodba za dejavnost prevoza blaga v cestnem prometu Slovenije (1999) člen 33.. OZ člen 247.
pogodbena kazen - nespoštovanje odpovednega roka - pavšalna odškodnina
Tožeča stranka je s tožbo zahtevala, da ji toženec plača pogodbeno dogovorjeno kazen zaradi nespoštovanja odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v pogodbi o zaposlitvi ni bila dogovorjena pogodbena kazen, ampak pavšalna odškodnina. Iz četrtega odstavka člena XXI te pogodbe izhaja, da je v primeru nespoštovanja odpovednega roka iz prvega odstavka tega člena s strani delavca, brez soglasja delodajalca, delavec dolžan ob prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi plačati odškodnino za nastalo škodo zaradi nespoštovanja odpovednega roka, ki znaša 50,00 EUR za vsak dan predčasnega odhoda. Toženec je tožnici izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi in tožena stranka mu je zaradi nespoštovanja odpovednega roka izdala bremepis za dolgovani znesek 750,00 EUR, kar predstavlja plačilo odškodnine za vsak dan predčasnega odhoda toženca, torej 15 dni. Na tej podlagi je sodišče pravilno zaključilo, da tako dogovorjena odškodnina predstavlja pavšalno odškodnino v smislu 180. člena ZDR-1 in ne pogodbene kazni po 247. členu OZ.
Po ZDR-1 (180. člen) se odškodnina lahko odmeri v pavšalnem znesku, določenem s kolektivno pogodbo le, če bi ugotavljanje višine dejanske škode povzročilo nesorazmerne stroške. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je Kolektivna pogodba za dejavnost prevoza blaga v cestnem prometu Slovenije, ki je prenehala veljati leta 2003 in je v času veljavnosti zavezovala tožečo stranko, v 33. členu določala pogoje, v katerih se lahko delavcu odmeri povračilo škode v pavšalnem znesku dveh plač. Vendar ta kolektivna pogodba v času podpisa pogodbe o zaposlitvi ni veljala. Prav tako pa tožnice ni zavezovala kakšna druga kolektivna pogodba. Tako stranki za določitev zneska pavšalne odškodnine v pogodbi o zaposlitvi nista imeli pravne podlage in je takšno določilo neveljavno.
razvrstitev v plačilni razred - plačilo razlike plače
Po prvem odstavku 20. člena ZSPJS javni uslužbenec ob premestitvi na drugo delovno mesto oziroma ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi o delu na drugem delovnem mestu na nižjem ali istem tarifnem razredu, obdrži število plačnih razredov napredovanj, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu, če gre za premestitev oziroma sklenitve pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu v isti plačni podskupini ali na istovrstnih ali sorodnih delovnih mestih, v različnih plačnih podskupinah. Tožnik je sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto "svetovalec III" (z izhodiščnim plačnim razredom 28) in je bil upoštevajoč citirano določilo pravilno uvrščen v 29. plačni razred, torej mu je bilo tudi upoštevano že doseženo eno napredovanje. Tožniku je tako bila plača določena pravilno.
Določbe 3.a člena ZSPJS ni mogoče uporabiti v primeru morebiti nezakonito sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas, kar zmotno meni pritožba, temveč le v primeru nezakonite določitve plače, kar pa v konkretnem primeru ni podano.
V izreku sodbe je ugodeno (predhodno zmanjšanemu) tožbenemu zahtevku iz naslova bruto rente in bruto izgubljenega dobička, medtem ko je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe povzelo ekspertizo in njeno dopolnitev, s katerima se ugotavlja neto izpad prihodkov tožnika in ki jima upoštevaje pritožbo ter odgovor nanjo sledita tudi pravdni stranki. Sodišče prve stopnje je nato, ker mora odločati v mejah postavljenega zahtevka (ZPP ne pozna vezanosti na zahtevek, kot zmotno omenja sodišče prve stopnje – glej 2. člen ZPP), predvsem v 27. točki obrazložitve na nejasen, nerazumljiv in neobrazložen način iz predmetnega s strani izvedenke ugotovljenega neto prikrajšanja zaključilo, da tožnik z zahtevanim bruto prikrajšanjem vtožuje nekaj manj, zato je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Gre za dokaj pavšalno, nerazumljivo in neobrazloženo pojasnilo, kako je sodišče prve stopnje iz ugotovljenega neto prikrajšanja v izreku sodbe ugodilo vtoževanemu bruto prikrajšanju, in izpodbijane sodbe zaradi navedenega ni mogoče preizkusiti.
predlog za obnovo postopka - zavrženje predloga - zastaranje terjatve
Do vpogleda v kazenski spis sta se sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče opredelili že v pravnomočno končanem postopku. Zato na odločitev o predlogu za dovolitev obnove v ničemer ne vpliva navedba tožeče stranke, da se je z listinami seznanila šele, ko ji je bil omogočen vpogled v kazenski spis.
Zaradi zastaranja odškodninske terjatve za tožečo stranko na podlagi novih dejstev oziroma dokazov ne bi mogla biti izdana ugodnejša odločba.
spori iz razmerja med starši in otroki - zaupanje otroka v varstvo in vzgojo - stiki med otrokom in starši - določitev stikov
Sodišče prve stopnje je A. A utemeljeno zaupalo v varstvo in vzgojo tožniku. Celoten dokazni postopek namreč potrjuje, da je toženka zaradi svoje psihične strukture, zdravstvenih težav, neustreznih bivalnih razmer ter odsotnosti ustrezne podpore družine manj primerna, da bi se ji A. A. zaupala v varstvo in vzgojo.
ZIZ člen 16, 16-1, 17, 17/2-2, 20a, 20a/1. OZ člen 82, 299, 299/1, 378.
izvršba na podlagi izvršilnega naslova - neposredno izvršljiv notarski zapis kot izvršilni naslov - notarski zapis pogodbe - soglasje z neposredno izvršljivostjo - razlaga določil pogodbe - razlagalna pravila - denarna terjatev - zakonske zamudne obresti - obstoj izvršilnega naslova - skupen namen pogodbenikov
Notarski zapis izvršljiv, če je dolžnik v njem soglašal z neposredno izvršljivostjo in če je terjatev, ki izhaja iz notarskega zapisa, zapadla. Pri denarni terjatvi z izrazom terjatev razumemo pravico do denarnega zneska.
Dolžniku je lahko plačilo denarnega zneska naloženo v odločbi, upravni ali sodni, zato je zavzeto izhodišče v tem primeru, ki ne temelji na sodni odločbi temveč na pogodbi, ki je oblikovana v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, privedlo do napačne odločitve.
V notarskem zapisu, ki je tudi po stališču sodišča prve stopnje neposredno izvršljiv, je zapisana pogodba. Zato se za razlago njene vsebine uporabljajo tudi razlagalna pravila, ki jih določa OZ.
spor majhne vrednosti - odstop od pogodbe - odstop od pogodbe zaradi odstopa od dogovorjenih pogojev
Po stališčih pravne teorije in sodne prakse je vprašanje, kakšna je bila dogovorjena vsebina pogodbe, dejansko vprašanje. Glede na navedeno zaključka, da tožeča stranka ni opravila osnovne optimizacije ter da osnovna optimizacija ni bila predmet sklenjene Pogodbe, predstavljata ugotovitev dejanskega stanja in sta posledica opravljene dokazne ocene. Tožena stranka je zato s pritožbenim očitkom, da sta ta zaključka sodišča prve stopnje zmotna, v bistvu grajala dokazno oceno sodišča prve stopnje. Torej je dejansko uveljavljala pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki pa v skladu z določilom prvega odstavka 458. člena ZPP, kot je zgoraj že pojasnjeno, ni dovoljen. Ker torej v postopkih v sporih majhne vrednosti pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljen, tožena stranka s temi pritožbenimi navedbami ne more uspeti.
ZDR člen 6a, 184.. OZ člen 131.. ZVZD-1 člen 5.. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
poklicna bolezen - trpinčenje na delovnem mestu - mobing - odškodninska odgovornost delodajalca - izvedenec ustrezne stroke - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Četudi je tožnica na delu pri toženi stranki utrpela sporno poklicno bolezen, v obravnavani zadevi ni podana objektivna odgovornost tožene stranke. Tožnica namreč ni opravljala nevarnega dela oz. dela v nevarnih okoliščinah, temveč je do alergijske reakcije v obliki ekcema prišlo zaradi njene preobčutljivosti na posamezne materiale iz delovnega okolja, ki po svoji naravi niso pomenili povečane nevarnosti za življenje in zdravje ljudi.
Sodišče prve stopnje je s postavitvijo izvedenke za medicino dela ugotavljalo obstoj in vzrok bolezenskih stanj kardiološke, psihiatrične, pulmološke in gastroenterološke narave, ki jih je tožnica zatrjevala kot posledico vplivov iz delovnega okolja tožene stranke, čeprav je izvedenka za medicino dela specializirana predvsem za oceno delavčeve delazmožnosti za konkretno delovno mesto. Pritožba pravilno navaja, da bi bili za podajo strokovnega mnenja o obstoju teh bolezenskih stanj in vzrokih zanje primernejši bodisi zdravniki, ki so tožnico zaradi zatrjevanih težav obravnavali v relevantnem obdobju, bodisi izvedenci medicinske stroke ustreznih medicinskih področij. Ker je sodišče prve stopnje zavrnilo vse tožničine dokazne predloge v tej smeri, je vsaj preuranjeno zaključilo, da ni dovolj dokazov o tem, da bi zatrjevana bolezenska stanja povzročili vplivi iz sfere tožene stranke.
delni odvzem poslovne sposobnosti - odvisnost od alkohola - sposobnost razumeti posledice svojih dejanj
V postopku za odvzem poslovne sposobnosti sodišče ugotavlja, ali je posameznik zaradi določenih dejanskih vzrokov omejen v sposobnosti za samostojno odločanje ter uresničevanje in varstvo svojih pravic in interesov.
Uredba (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju člen 4. ZPP člen 18, 18/3.
(ne)pristojnost slovenskih sodišč - pristojnost slovenskega sodišča - dedovanje - prebivališče zapustnika - običajno prebivališče zapustnika - prebivališče zapustnika v tujini - slovensko državljanstvo - zapustnikovo premoženje - ugotavljanje okoliščin - uredba
UREDBA (EU) št. 650/2012 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju (v nadaljevanju Uredba), ki jo je potrebno v konkretnem primeru uporabiti, v 4. členu (splošno) pristojnost sodišč držav članic za odločanje o celotnem dedovanju veže na okoliščino zapustnikovega običajnega prebivališča v času smrti.
Iz 24. točke uvodnih določb Uredbe je moč tudi razbrati, da sta lahko v primerih, ko je bil zapustnik bivanjsko oziroma interesno povezan z več državami, njegovo državljanstvo ali kraj, kjer se njegovo (glavno) premoženje nahaja, poseben dejavnik v skupni oceni vseh dejanskih okoliščin (pri ugotavljanju njegovega običajnega prebivališča v smislu predmetne Uredbe). Omenjena določba torej jasno kot pomembni okoliščini izpostavlja tudi zapustnikovo državljanstvo in kraj, kjer je imel glavno premoženje.
Ker tožnik v vlogi z dne 11. 6. 2019, ki po vsebini predstavlja ugovor zoper plačilni nalog, ni navedel razlogov, iz katerih je izdani plačilni nalog dopustno izpodbijati (34a. člen ZST-1), je sodišče prve stopnje njegovo vlogo pravilno zavrnilo.
Ker dopis sodišča stranki z dne 12. 6. 2019 (s katerim je sodišče prve stopnje tožnika pozvalo, da v roku 8 dni pojasni, ali naj njegovo vlogo z dne 30. 1. 2019 obravnava kot tožbo zaradi plačila odškodnine ali ne) ne predstavlja odločbe, zoper katero je dovoljena pritožba, je odločitev o zavrženju vloge tožnika z dne 4. 7. 2019 pravilna.
začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - izpolnitev obveznosti na podlagi začasne odredbe - dejanje, ki ga more opraviti le dolžnik - rok za izpolnitev obveznosti - nov rok za izpolnitev obveznosti - denarna kazen - izvršitev denarne kazni
Ugotovitev sodišča prve stopnje v izreku izpodbijanega sklepa, da toženec obveznosti iz začasne odredbe ni izpolnil, predstavlja pravno podlago, na podlagi katere je sodišče prve stopnje pričelo z izterjavo denarne kazni v višini, kot je bila določena v sklepu P 2704/2017.
postopek zavarovanja - zavarovanje denarne terjatve z začasno odredbo - odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe - vročitev predloga dolžniku - kontradiktornost postopka
Odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe praviloma ne terja kontradiktornega postopka že v svoji začetni fazi. V primeru izdaje sklepa o dovolitvi začasne odredbe postopek postane kontradiktoren z vložitvijo ugovora zoper tak sklep in po izrekanju upnika o ugovoru, o njem pa odloči prvostopenjsko sodišče. Če pa se sodišče odloči, morda zaradi kompleksnosti zadeve (kot je glede na trditveno in dokazno podlago odškodninskega zahtevka, ki naj se z začasno odredbo zavaruje, obravnavana zadeva), da še pred odločitvijo o predlogu za izdajo začasne odredbe izvede kontradiktorni postopek, mora to storiti, dosledno.
Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja ugotovitev prvostopenjskega sodišča o neizkazanosti verjetnosti denarne terjatve upnika, ki naj bi se s predlogom za izdajo začasne odredbe zavarovala. Pri tem se je sodišče oprlo na navedbe in dokaze dolžnika (B15 in B14) v odgovoru na upnikov predlog, ne da bi se imel upnik možnost o teh trditvah in dokazih izjasniti.