V okoliščinah konkretnega primera, ko je tožeča stranka sicer res izključevala obstoj pogodbene podlage za opravljeno plačilo, a je hkrati zatrjevala drugačen zasledovan namen samega plačila (zavarovanje nasprotne ponudbe), zgolj na podlagi trditvenih navedb tožeče stranke ni mogoče sklepati, da je s plačilom denarnega zneska privolila v svoje prikrajšanje. Zato je materialnopravno zmotno sklepanje sodišča druge stopnje, da že bistvene trditve tožeče stranke ovržejo domnevo zmote in je že s tem podan dejanski stan iz 191. člena OZ.
Tožeča stranka je v okviru trditvenih navedb sicer zanikala, da je s svojo izjavo z dne 24. 5. 2019 sklenila pogodbo s toženo stranko, a se je hkrati sklicevala, da je z nasprotno ponudbo zasledovala namen sklenitve pogodbe pod deloma drugačnimi pogoji, ki pa se niso nanašali na izpolnitev tožeče stranke kot kupca nepremičnine (višina in pogoji za plačilo kupnine). Ob tako podanih trditvah tožeče stranke zato ni mogoče izključiti podlage vrnitvenega zahtevka iz tretjega odstavka 190. člena OZ.
Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je sodišče druge stopnje kršilo določila 355. člena ZPP, pravico tožeče stranke do obravnavanja pred sodiščem iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pravico tožeče stranke do izjave iz 22. člena Ustave RS, pravico tožeče stranke do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS, s tem, ko (ni razveljavilo sodbe sodišča prve stopnje in ni vrnilo zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, pač pa) je samo spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, ne da bi dopolnilo postopek, ter je ugodilo pritožbi in odločilo, da se tožba zavrne?
V (ustavno)sodni praksi se je utrdilo stališče, da je vprašanje pravne podlage zahtevkov za vračanje podržavljenega premoženja odvisno od ugotovitve, na kateri pravni podlagi je bilo premoženje podržavljeno: Če je bilo premoženje odvzeto po 1. ali 2. točki prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ, je premoženje postalo državno po samem Odloku (z njegovo objavo 6. 2. 1945) in so lahko predlagatelji zahtevali vračilo premoženja v upravnem postopku ob pogojih ZDen; če pa je premoženje prešlo v državno last na podlagi kazenske sodbe, je po razveljavitvi kazenske sodbe predviden sodni postopek vrnitve zaplenjenega premoženja po ZIKS. Kadar je bilo premoženje zaplenjeno že na podlagi Odloka AVNOJ, kasneje pa je bila izrečena zaplemba premoženja tudi s kazensko sodbo, ta sodba pravno ni relevantna, saj je premoženje že pred tem prešlo v državno last in ga obsojenec v času obsodbe ni več imel.
Ker gre pri ugotavljanju podlage podržavljenja lahko tudi za kompleksnejša dejanska in pravna vprašanja, je bistveno, da jih sodišče reši tako, da upravičencem pravica do vrnitve krivično podržavljenega premoženja ni odvzeta. V obravnavani situaciji bi bila predlagateljem odvzeta možnost do učinkovitega uveljavljanja pravice do vrnitve premoženja, če bi sodišče potem, ko je ugotovilo, da dejanska podlaga podržavljenja ne upravičuje postopka vračanja po ZIKS, njihov predlog zavrnilo. Zaradi poteka roka iz prvega odstavka 64. člena ZDen bi bil namreč njihov, pred pristojnim upravnim organom vložen predlog prepozen. Upravni organ bi ga zato zavrgel in do vsebinskega obravnavanja zahteve predlagateljev sploh ne bi prišlo, s čimer bi bilo poseženo v pravice iz 33. člena Ustave. Takega posega pa ne pomeni odstop predloga pristojnemu upravnemu organu, saj bo moral upravni organ odstopljeno zadevo obravnavati kot pravočasno, torej šteti, da je bila zahteva za denacionalizacijo vložena v roku iz prvega odstavka 64. člena ZDen. Postopek se pred upravnim organom tudi ne bo začel na novo (z novim zahtevkom), ampak nadaljeval.
Revizija se dopusti glede vprašanj: 1. Ali je sodišče odločalo preko meja pritožbenega predloga? 2. Ali je sodišče nepopolno odločilo v zadevi s tem, ko je odločilo, da se mld. A. A. namesti k B. B.? 3. Ali je višje sodišče pravilno uporabilo materialno pravo?