Sodišče prve stopnje je toženki po predlogu tožnika s sklepom na naroku za glavno obravnavo 12. 9. 2022 naložilo predložitev tahografov, izpisov GPS sledenja in potnih nalogov za vozila, ki jih je uporabljal, ter evidence delovnega časa. Tahografe in evidence delovnega časa je bila toženka dolžna voditi. Ni jih predložila iz razloga, ki ga je navedla, da z listinami (podatki) ne razpolaga.
Sodišče prve stopnje je med strankama sporno število nadur pravilno ugotavljalo iz izvedenskega mnenja izvedenca za promet; izvedencu je naložilo, da izhaja iz poti, ki so navedene na obračunih potnih stroškov, in upošteva tovorne liste ter povprečne hitrosti vožnje, povprečne čase naklada in razklada ter čase za ostala opravila voznika.
V obravnavani zadevi sta upnika v predlogu za izvršbo kot edino kršitev izvršilnega naslova, na katero sta opirala predlog za izvršbo, zatrjevala ponovno postavitev predhodno (v okviru izvršilnega postopka I 106/2020 dne 11. 8. 2021) že odstranjenega betonskega bloka, in sicer dne 16. 8. 2021. Upnika sta pravno varstvo v zvezi s tovrstnim ponovnim motenjem posesti in oviranjem dostopa ter dovoza do zemljišč parc. št. 1028 in 1019/1 preko zemljišča parc. št. 1029/2 k.o. XX dosegla že z dovolitvijo izvršbe z opravo nadomestnega dejanja pod točkami I.1, I.2 in I.3 izreka sklepa o izvršbi na podlagi določbe 229. člena ZIZ v zvezi z 225. členom ZIZ, s čimer je zagotovljena popolna odprava kršitve. Za dodatno varstvo, ki ga je sodišče prve stopnje za primer vseh morebitnih kršitev prepovedi oviranja dostopa in dovoza do zadevnih parcel v bodoče dovolilo pod točko I.4 izreka sklepa o izvršbi, pa glede na okoliščine obravnavanega primera ob ustreznem upoštevanju določb ZIZ v izvršilnem naslovu ni podlage, na kar mora sodišče druge stopnje paziti tudi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ; drugi odstavek 55. člena ZIZ v zvezi z 2. točko prvega odstavka 55. člena ZIZ). Če bo dolžnik ponovno kršil prepoved iz točke II.A izreka sklepa P 101/2019, bosta upnika izvršbo zaradi uveljavitve prenehanja kršitve te prepovedi na podlagi istega izvršilnega naslova lahko zahtevala z novim predlogom za izvršbo, s čimer jima bo zagotovljeno celovito varstvo pravic, ki zanju izvirajo iz izvršilnega naslova.
Nekritično prezreta, da se objektivna resnost grožnje ne presoja zgolj gramatikalno, glede na uporabljene besede, temveč ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera in razmerja med storilcem ter oškodovancem.
Takšnega zaključka ne spremeni niti okoliščina, da je bil del obdolženčeve izjave oblikovan pogojno ("če bi vedel, da zapirate in skrivate B. B."). Inkriminirana izjava namreč predstavlja vsebinsko celoto, iz katere izhaja napoved uporabe fizičnega nasilja. Zato ne gre pritrditi pritožbenemu prepričevanju, da naj bi besedna zveza "vsi bote dobli svojo porcijo" pomenila zgolj možnost, da bi se oškodovanki in njenim bližnjim lahko kaj zgodilo brez obdolženčevega vpliva.
Vročanje po detektivu je dopusten način vročitve na podlagi šestega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), tretjega odstavka 34. člena Zakona o detektivski dejavnosti in ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS. Ker je detektiv tožnika našel na njegovem naslovu in mu pisanje osebno ponudil v sprejem, tožnik pa ga je zavrnil, je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da niso bili podani pogoji za uporabo pravil o obvestilu in petnajstdnevnem roku za prevzem pošiljke iz tretjega odstavka 142. člena ZPP.
Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo v sodni praksi že ustaljeno stališče, da je delavec upravičen do plačila za ure, ki presegajo zakonsko omejitev nadurnega dela, pri čemer je, kot že navedeno, v tem sporu bistveno, da je plačilo za delo v tujini določeno kot plačilo za povprečno mesečno delovno obveznost in dovoljeno (ne pa nedovoljeno) število nadur. Skladno s tretjim odstavkom 144. člena ZDR-1 lahko nadurno delo traja največ osem ur na teden, 20 ur na mesec in 170 ur na leto. Za nedovoljene nadure je tožnik upravičen do plačila.
Ker gre za zakonsko določeno omejitev, so pritožbeno izpostavljene osebne in socialne okoliščine obsojenca odvečne, saj na pravilno in zakonito prvostopenjsko odločitev ne morejo vplivati.
Očetove nepripravljenosti, da uvidi svojo večletno težavo z uživanjem alkohola in predvsem pristopi k njeni odpravi oziroma vsaj zmanjšanju, niti stiki pod nadzorom CSD ne morejo nadomestiti. Ni namen takšnih in omejeno časovno obdobje trajajočih stikov preizkušati, ali se bo lahko oče tedaj vzdržal pitja alkohola in ustrezno ravnal z otroki, pač pa premostitvi začasnih ovir, glede katerih mora biti verjetno, da jih bo mogoče v tem času preseči. Po povedanem pa je očitno, da gre pri nasprotnem udeležencu za več let trajajoče težave, ki jih ne jemlje resno. teh prisotnost strokovnih delavcev ali tretje osebe ne bi mogla omiliti ali odpraviti.
Toženka ni dokazala, da bi tožnika kadarkoli po 9. 2. 2024 pozvala na delo ne pisno ne ustno. Tudi v pritožbi ni navedla, kdaj naj bi tožnika pozvala na delo. V pritožbi sicer zatrjuje, da so bili pozivi ustni, vendar iz predložene Viber komunikacije in izpisov klicev izhaja, da je bil tožnik tisti, ki je po 9. 2. 2024 prvi klical in pisal direktorju toženke, kar dodatno potrjuje njegove navedbe, da ni bil nikoli pozvan na delo, poleg dejstva, da je njegovo delo na projektu, ki je poteklo v spornem obdobju, v celoti prevzel B.B., kar pomeni, da dela za tožnika niti ni bilo.
Sprejeta je bila ugotovitev, da je tožnik storil kršitev iz 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, vendar pa je bilo ob presoji vseh ostalih ugotovljenih okoliščin in interesov strank ocenjeno, da ne gre za primer, ko ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja med strankama do izteka odpovednega roka. Gre za upoštevanje načela stopnjevitosti sankcij, po katerem vsaka kršitev (četudi jo je zakonodajalec predvidel kot možen razlog za podajo izredne odpovedi) še ne utemeljuje najstrožje sankcije.
Ne glede na to, da sta upnika v zadevi I 356/2021 predlog za izvršbo vložila v zvezi z oviranjem dostopa in motenjem posesti s (ponovno) postavitvijo delta bloka, v obravnavani zadevi pa v zvezi s postavitvijo zapornice, je namreč dejstvo, da sta v okviru v zadevi I 356/2021 podanega zahtevka (pod točko 4 zahtevka, uveljavljanega v predlogu za izvršbo), uveljavljala tudi, da se je dolžnik dolžan vzdržati ravnanj, s katerimi bi v bodočnosti tudi na drug način kot s postavitvijo enakih ali podobnih ovir, kot je betonski delta blok, oviral dostop ter dovoz do zemljišč parc. št. 1028 in 1019/1 preko zemljišča parc. št. 1029/2, vse k.o. ..., in da se mu za primer kršitve te prepovedi določi kazen v višini 10.000,00 EUR, ki jo sodišče v primeru kršitve izterja po uradni dolžnosti in hkrati določi višjo kazen. Med ravnanja, zajeta pod opredelitvijo "drug način", spadajo vsa ravnanja, s katerimi bi dolžnik na kakršenkoli način oviral dostop ali dovoz do zadevnih zemljišč, vključno s postavitvijo zapornice, v zvezi s katero sta predlog za izvršbo upnika vložila v obravnavani zadevi. Zahtevek, ki sta ga upnika podala pod točko 4 predloga za izvršbo v zadevi I 356/2021, tako zajema tudi zahtevek, ki sta ga upnika podala pod točko 4 primarnega predloga za izvršbo v obravnavani zadevi.
V zadevi I 106/202o je bila vzpostavitev prejšnjega stanja zapornice predlagana in dovoljena v zvezi s prvotno zapornico, ki je obstajala v času izdaje izvršilnega naslova, vložitve predloga za izvršbo in izdaje sklepa o izvršbi v zadevi I 106/2020 in ki je bila nato v času trajanja postopka I 106/2020 odstranjena, in ne v zvezi z prestavljeno zapornico, ki jo je dolžnik po odstranitvi prvotne zapornice nato (predelano) ponovno na drugem mestu na parc. št. 1029/2 postavil dne 18. 8. 2021 in v zvezi s katero sta upnika v predmetnem postopku vložila nov predlog za izvršbo. Prav iz razloga, ker zapornice, kot je obstajala v času izdaje izvršilnega naslova in izdaje sklepa o izvršbi v zadevi I 106/2020, ni več in ker je vzpostavitev prejšnjega stanja v zvezi s tisto zapornico posledično postala nemogoča ter je obveznost dolžnika v tej zvezi zato prenehala, je bil izvršilni postopek v zadevi I 106/2020 v delu, ki se nanaša na vzpostavitev prejšnjega stanja zapornice, s sklepom I 106/2020 z dne 12. 2. 2026 (ki ga je v tem delu s sklepom I Ip 343/2026 z dne 22. 7. 2026 potrdilo tudi Višje sodišče v Mariboru) tudi ustavljen. Ker se torej predlog za izvršbo v obravnavani zadevi nanaša na novo motenje, ki je bilo storjeno s postavitvijo (predelane) zapornice na drugem mestu, identiteta zahtevkov iz zadeve I 106/2020 in I 332/2021 ni podana, posledično pa tudi ni podana procesna ovira litispendence.
Namen določbe prvega odstavka 229. člena ZIZ je omogočiti neposredno varstvo upniku v (novem) izvršilnem postopku na podlagi istega izvršilnega naslova, potem ko je obveznost dolžnika iz izvršilnega naslova, izdanega v postopku zaradi motenja posesti, prenehala, dolžnik pa je nato ponovno motil posest na način, ki se v bistvu ni razlikoval od prejšnjega motenja. Prenehanje obveznosti iz izvršilnega naslova poleg načinov, ki so izrecno omenjeni v prvem odstavku 229. člena ZIZ (tj. s prostovoljno izpolnitvijo obveznosti s strani dolžnika oziroma z izvršitvijo obveznosti v okviru prisilne izvršbe), nastopi tudi v posledici nemožnosti izpolnitve. Dejstvo, da je dolžnikova obveznost vzpostavitve prejšnjega stanja zapornice, v zvezi s katero je bila izvršba dovoljena v zadevi I 106/2020, prenehala zaradi nemožnosti izpolnitve in ne zaradi prostovoljne izpolnitve obveznosti ali oprave izvršbe v postopku I 106/2020, tako samo po sebi ne utemeljuje zaključka, da pogoji iz 229. člena ZIZ niso izpolnjeni.
Dediči postanejo s trenutkom zapustnikove smrti lastniki vsega njegovega premoženja, ne glede na to, ali se je v zapuščinskem postopku zanj vedelo ali ne, ali se je obravnavalo v celoti ali ne, in ne glede na to, ali je v celoti navedeno v sklepu o dedovanju.
Pritožnik smiselno navaja, da se je priposestvovanje začelo šele po smrti zapustnice. To pa pomeni, da gre za pravico, ki jo je (domnevno) pridobil šele po smrti zapustnice, zato te pravice ne more uveljavljati v okviru zapuščinskega postopka, temveč jo bo moral uveljavljati v pravdi.
Predmet pritožbenenega postopka ni pravilnost ali višina odmerjenih stroškov kazenskega postopka, temveč izključno pravilnost in zakonitost odločitve sodišča prve stopnje, da je obdolženčevo pravno sredstvo kot nedovoljeno zavrglo.
ZKP ne predvideva nadaljnje pritožbe zoper sklep zunajobravnavnega senata, izdan ob odločanju o pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje. Gre za odločitev, s katero je bilo odločeno o že vloženem rednem pravnem sredstvu, zato ponovna pritožba zoper tak sklep ni dovoljena.
Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da ugotovljeno ravnanje tožnice ne predstavlja opravljanja pridobitnega dela oziroma pridobitne dejavnosti v smislu 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Namen navedene zakonske določbe je zagotoviti, da delavec v času začasne zadržanosti od dela spoštuje omejitve, ki izhajajo iz bolniškega staleža, ter da tega časa ne izkorišča za opravljanje dejavnosti, ki je po svoji naravi primerljiva z delom oziroma je usmerjena v pridobivanje premoženjske ali druge koristi. Zato pri uporabi navedene določbe ni odločilno zgolj, ali je delavec za opravljeno delo prejel plačilo, temveč predvsem narava njegove aktivnosti in okoliščine, v katerih jo je opravljal.
Pojem pridobitne dejavnosti je potrebno razlagati vsebinsko in ne zgolj formalno. Odločilno je, ali gre za opravljanje aktivnosti, ki je po svoji naravi delo oziroma predstavlja sodelovanje pri dejavnosti, katere namen je ustvarjanje prihodkov ali doseganje druge koristi. Zato odsotnost neposrednega plačila sama po sebi ne izključuje obstoja odpovednega razloga, če je delavec dejansko opravljal delo, ki sicer sodi v okvir pridobitne dejavnosti.
Toženec z ustanovitvijo samostojnega podjetništva in z njegovim poslovanjem ni kršil konkurenčne klavzule. Drugih poslov razen tistih, pri katerih je sodeloval s tožnico, v relevantnem času veljavnosti konkurenčne klavzule ni bilo. Po obvestilu bi mu tožnica morala izplačevati nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule, česar ni storila. Tožnica je bila torej tista, ki ni izpolnila svoje obveznosti, kar je po pozivu k izpolnitvi obveznosti 2. 12. 2022 utemeljilo odstop od konkurenčne klavzule na podlagi 103. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Po odstopu od konkurenčne klavzule 19. 12. 2022 le-ta toženca ni več zavezovala, zaradi česar je nebistveno, ali bi s kasnejšim poslovanjem (v okviru 27. 12. 2022 ustanovljene družbe C. d. o. o.) prišlo do kršitev.
Vprašanje je torej bilo, ali sta se pravdni stranki ob sklenitvi pogodbe dogovorili, da bo kupnina zajemala tudi DDV, ali kot zatrjuje toženka, da se je slednja zavezala plačati zgolj kupnino brez DDV. Dejstvo, da je tožnica zavezanka za plačilo DDV (ki je javno finančna dajatev) pa na dogovor o ceni med pravdnima strankama nujno ne vpliva.
Tudi po oceni sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo povrnitev 193,86 EUR za prevod zamudne sodbe in prevod potrdila o evropskem nalogu za izvršbo. V skladu z določbami 42. člena Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju: Uredba) namreč predložitev prevoda sodne odločbe in potrdila za namene izvršitve sodne odločbe, izdane v drugi državi članici, v državi članici izvršitve ni obvezna. Posledično niso bili potrebni niti stroški dopisov sodni tolmački za prevod sodbe in za prevod potrdila, ki jih je upnik priglasil v skupni višini 100 točk.
Čeprav upniku, ki predlaga izvršbo na premičnine, teh v primeru, ko ima dolžnik stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, ni treba določno označiti (in je v takem primeru presoji izvršitelja prepuščeno, katere premičnine bo zarubil), pa je upnik kot predmet izvršbe določno označil dolžnikovo osebno vozilo. Sodišče druge stopnje zato ocenjuje, da je upnik upravičen do povrnitve stroškov, ki so mu nastali v zvezi s pridobitvijo podatkov, ali je dolžnik lastnik kakšnega motornega vozila, na podlagi predlogu za izvršbo priloženega dopisa odvetnice Upravni enoti Pesnica z dne 4. 11. 2025.
Upnik pa ni upravičen do povrnitve stroškov v zvezi s poizvedbami glede lastništva nepremičnin dolžnika, saj izvršbe na nepremičnine ni predlagal. Prav tako ni upravičen do povrnitve stroškov poizvedb o dolžnikovi zaposlitvi in o dolžnikovih transakcijskih računih, saj skladno s četrtim odstavkom 40. člena ZIZ sodišče poizvedbe o teh podatkih pred izdajo sklepa o izvršbi po uradni dolžnosti v elektronsko dosegljivih evidencah opravi samo. Pribave izpiska iz AJPES pa upnik ni izkazal, zato tudi stroškov, ki jih je priglasil v tej zvezi, upniku ni mogoče priznati.
Kot potrebne pa je mogoče šteti stroške v zvezi s pridobitvijo potrdila iz 53. člena Uredbe v nemškem jeziku. V skladu s prvim odstavkom 42. člena Uredbe mora namreč za namene izvršitve sodne odločbe, izdane v drugi državi članici, v državi članici izvršitve, vlagatelj predloži organu, pristojnemu za izvršitev: (a) izvod sodne odločbe, ki izpolnjuje pogoje, potrebne za potrditev njegove verodostojnosti, in (b) potrdilo, izdano v skladu s členom 53, ki potrjuje izvršljivost sodne odločbe, ter vsebuje izvleček sodne odločbe in po potrebi pomembne informacije o vračljivih stroških postopka ter izračun obresti. Ker je upnik vložil predlog za izvršbo na podlagi izvršljive tuje sodne odločbe Deželnega sodišča za civilne zadeve v Gradcu opr. št. 12 Cg 30/25z z dne 3. 7. 2025, je bila pridobitev potrdila iz 53. člena Uredbe v nemškem jeziku potrebna, saj brez tega potrdila upnik ne bi mogel vložiti popolnega predloga za izvršbo (peti odstavek 40. člena ZIZ v zvezi z drugim odstavkom 13. člena ZIZ in 42. členom Uredbe). V nasprotju s stališčem sodišča prve stopnje sodišče druge stopnje meni, da plačilo za dopis, s katerim je pooblaščenka upnika sodišče v državi izvora zaprosila za izdajo potrdila iz 53. člena Uredbe, ni zajeto že v odvetniški nagradi za sestavo predloga za izvršbo, temveč gre za samostojno storitev, za katero je odvetnik upravičen do plačila nagrade po tarifni št. 43/5 OT, upniku pa je v zvezi s tem nastale stroške treba priznati poleg stroška nagrade za sestavo predloga za izvršbo.
V zvezi s pritožbenimi zatrjevanji, da je bilo z izrekom ničnostne sankcije kršeno tudi načelo sorazmernosti, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bila valutna klavzula glavni pogodbeni pogoj in bistveni element pogodbe, brez katere kreditna pogodba ne more obstajati, zato je le-ta nična v celoti. Šele z ničnostjo se vzpostavlja ustrezen pravni položaj, v katerem mora biti potrošnik, če je banka v tipsko pogodbo vnesla valutno klavzulo, v zvezi s katero ni opravila ustrezne pojasnilne dolžnosti in pri tem kršila načelo dobre vere. Pravo EU namreč ne dopušča spreminjanja pogodbenega pogoja (valutne klavzule) s spremembo valute, kar bi po slovenskem pravu (OZ) lahko vodilo do delne ničnosti.
Če upnik ne plača varščine na način in v roku, ki ga določi izvršitelj oziroma sodišče ali ne predloži dokazila o plačilu, izvršitelj o tem obvesti sodišče, ki ustavi izvršbo (peti odstavek 38.a člena ZIZ). Upnik pravilnosti izpodbijane odločitve o ustavitvi izvršbe ne more izpodbiti s trditvijo, da je izvršitelju plačal 130,00 EUR. Izvršitelj je namreč zahteval varščino v višini 330,00 EUR, s plačilom zgolj dela zahtevanega zneska pa upnik zahtevi po (pravočasnem) plačilu varščine ne more zadostiti. Sicer pa upnik v zvezi z zatrjevanim (delnim) plačilom varščine ni niti navedel, kdaj naj bi zatrjevani znesek plačal, pritožbi pa tudi ni predložil dokazila o plačilu varščine na račun izvršitelja. Pritožbeno uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja zato ni utemeljeno, odločitev sodišča o ustavitvi izvršbe na premičnine pa tudi ni preuranjena.
Primarni cilj določitve ukrepov po 19. členu ZPND je takojšnja zaščita žrtve pred povzročiteljem nasilja. Ravno zaradi nujnosti in prednostne obravnave zadeve sodna praksa dopušča nižji dokazni standard, zaradi česar sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov udeležencev postopka.
Pravila glede določanja prava, ki ga je treba uporabiti za družinska civilnopravna razmerja z mednarodnim elementom, določa Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP). Razmerja med starši in otroki se skladno s prvim odstavkom 42. člena ZMZPP presojajo po pravu države, katere državljani so. Navedeno zakonsko določilo v konkretnem primeru odkazuje na uporabo srbskega. Vendar pa se pravo, na katerega napotujejo določbe ZMZPP, izjemoma ne uporabi, kadar je glede na vse okoliščine primera očitno, da razmerje s tem pravom nima pomembnejše zveze, obstoji pa bistveno tesnejša zveza z nekim drugim pravom (prvi odstavek 2. člena ZMZPP).