Materialna neodvisnost sodnika je lahko ogrožena predvsem s strani zakonodajne in izvršilne veje oblasti, ki z oblikovanjem plačnega sistema sodnikov in z zagotavljanjem sredstev za sodstvo pomembno vplivajo na materialni položaj sodnikov. Vendar ni mogoče izključiti možnosti, da bi bila lahko materialna neodvisnost ogrožena tudi s strani kolegov sodnikov, ki imajo pristojnosti v zvezi z izvajanjem sodne uprave.
Ena od okoliščin, ki bi lahko kazale na predsednikovo neustrezno ravnanje je ugotovitev, da je šlo za ravnanje v nasprotju z veljavnimi pravili. Vendar iz tožničinih navedb v tožbi ne izhaja, da bi predsednica sodišča o nadomestilu plače odločala v nasprotju z veljavnimi pravili. Nasprotno: odločila je v skladu s stališčem vrhovne državne revizorke in Skupne notranje revizijske službe Vrhovnega sodišča RS. Tožnica meni, da bi predsednica sodišča morala kljub nevarnosti, da utegne odgovarjati za neupravičeno porabo proračunskih sredstev, ravnati v nasprotju s stališči teh strokovnih služb in obračunati višje nadomestilo plače v skladu z odločbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 259/2019 z dne 5. 12. 2019. Zgolj to, da predsednica sodišča ni ravnala v skladu s temi pričakovanji, nikakor ne izkazuje, da je s tem ogrozila tožničino neodvisnost. Zlasti še, ker tožnica v tožbi niti ne navede, kako naj bi ravnanje predsednice ogrozilo nepristranskost njenega sojenja.
Okoliščina, da je zasebni izvajalec zdravstvenih storitev tožniku izstavil račune za opravljene storitve, ne pomeni, da so stroški v zvezi s temi storitvami nastali tožniku, zaradi česar bi bil upravičen do povrnitve zneskov, ki so navedeni na teh računih. Sodišče druge stopnje samo ugotavlja, da v tej zadevi ni sporno, da je te račune plačala humanitarna organizacija iz zbranih donatorskih sredstev. Že jezikovno izraza „povrnitev stroškov“ ni mogoče razlagati drugače kot tako, da je tisti, ki zahteva povrnitev stroškov, dejansko imel stroške, katerih povrnitev zahteva, tako kot izraz „povrnitev škode“ pomeni, da je upravičencu škoda nastala. Če stroški ali škoda tistemu, ki zahteva njihovo povrnitev, niso nastali, potem ta že pojmovno ne more biti upravičen do povrnitve stroškov oziroma škode.
Res je sicer, da sta pravica do zdravljenja v tujini in posledično pravica do povrnitve stroškov tega zdravljenja pravici iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, vendar to ne pomeni, da je toženec upravičen do povrnitve stroškov operacije tudi v primeru, če mu ti stroški niso nastali. Razumevanje pravice do povračila stroškov zdravljenja v tujini, ki to pravico veže izključno na odobreno zdravljenje in opravljeno operacijo v konkretnem primeru pomeni, da bi bil toženec kar dvakrat upravičen do plačila stroškov zdravljenja v tujini. Prvič s tem, da je te stroške na podlagi v dobrodelni akciji zbranih sredstev plačal Rdeči križ, drugič pa s tem, da je od tožeče stranke prejela znesek, katerega vrnitev tožeča stranka zahteva v tem sporu. Takšna razlaga določbe 44. a člena ZZVZZ bi bila v nasprotju z namenom zakona, ki prav gotovo ni v takšnem dvakratnem plačevanju stroškov, pa tudi v nasprotju s prepovedjo zlorabe pravic, ki kot splošno pravno načelo ne velja le v obligacijskih razmerjih, temveč tudi pri izvrševanju pravic iz zdravstvenega zavarovanja.
Zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da je tožena stranka dolžna zavarovancu brezpogojno povrniti stroške zdravljenja v tujini (kar v konkretnem primeru pomeni ne glede na to, da ti stroški tožnici niso nastali, saj jih je plačala Škofijska Karitas Celje), če je bila predhodno s pravnomočno odločbo zavarovancu že priznana pravica do zdravljenja v tujini. Predhodna odobritev zdravljenja v tujini ne pomeni, da je zavarovanec do povrnitve stroškov upravičen tudi v primeru, če stroškov sploh nima. Povrnitev stroškov že pojmovno lahko pomeni le povrnitev tistih stroškov, ki so upravičencu dejansko nastali oziroma mu bodo nastali.
Pravica do zdravljenja v tujini in posledično pravica do povrnitve stroškov tega zdravljenja sta pravici iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, vendar to ne pomeni, da je tožnik upravičen do plačila stroškov operacije tudi v primeru, če mu ti stroški niso nastali. Razumevanje pravice do povračila stroškov zdravljenja v tujini, ki to pravico veže izključno na odobreno zdravljenje in opravljeno operacijo, v konkretnem primeru pomeni, da bi tožnik na račun zdravljenja v tujini znesek stroškov prejel dvakrat. Prvič s tem, da je te stroške na podlagi v dobrodelni akciji zbranih sredstev zanj (ali namesto njega) plačalo Območno združenje Rdečega križa ...., drugič pa s tem, da mu je toženec znesek pomotoma izplačal na račun teh istih stroškov. Takšna razlaga določbe drugega odstavka 44. a člena ZZVZZ bi bila v nasprotju z namenom zakona, ki ni v takšnem dvakratnem plačevanju stroškov, pa tudi v nasprotju z namenom dobrodelnih akcij humanitarnih organizacij.
Merilo za presojo, ali so izčrpane možnosti zdravljenja v Sloveniji, kar v tožnikovem primeru pomeni, ali so izčrpane možnosti, da se letni kontrolni pregled opravi v Sloveniji, ne more biti pripravljenost angleške bolnišnice, da tožniku opravi morebitno tretjo presaditev jeter, ki trenutno sploh še ni indicirana in pogojevanje te pripravljenosti z zahtevo, da tožnik prihaja na redne preglede v njihovo ustanovo. V tem sporu se lahko presoja le, ali bi tožnik pregled, ki ga je želel opraviti v tujini, lahko (enakovredno) opravil v Sloveniji. Le v primeru, če takšnega pregleda v Sloveniji ni mogoče opraviti, ker se pri nas ne izvaja, bodisi zato, ker pri nas ni usposobljenih izvajalcev ali pa ustreznih aparatur in pripomočkov ter znanja, je možen zaključek, da so v Sloveniji izčrpane možnosti za takšen pregled, zaradi česar ga je treba opraviti v tujini.
Okoliščine, ki jih je izvedenec navedel kot razlog za smiselnost ohranjanja stika z angleško bolnišnico, ne pomenijo hkrati okoliščin, zaradi katerih je treba šteti, da so možnosti zdravljenja v Sloveniji izčrpane, kot sta to zmotno zaključili sodišči druge in prve stopnje, ko sta merilo smotrnosti interpretirali kot izčrpanost možnosti zdravljenja v Sloveniji. Okoliščina, da v Addensbrooke's Hospital dobro poznajo tožnika in njegovo zdravstveno problematiko, da imajo dokumentacijo, povezano z operacijami, da so bolnika pripravljeni slediti in da jim tožnik zaupa, same po sebi in tudi kot celota ne pomenijo, da je možnost zdravljenja v Sloveniji izčrpana in tako teh okoliščin ne interpretira niti izvedenec, temveč govori o smotrnosti ohranjanja stika v obliki občasnih pregledov in o morebitni finančni sprejemljivosti takšnega pregleda za zavarovalnico glede na navedbe (tožnika) o minimalnih stroških. Navedena kriterija smiselnosti in morebitne finančne sprejemljivosti ne moreta zapolniti pravnega standarda izčrpanih možnosti zdravljenja v Sloveniji.
Institut zajamčene plače ni bil nikdar v celoti razveljavljen. Prehodne zakonske določbe o njeni razveljavitvi ne vsebuje noben zakon.
Na področju pokojninskega in invalidskega zavarovanja institut zajamčene plače resda ni več uporaben, je pa še vedno določno uporabljen v sedmem odstavku 31. člena ZZVZZ kot spodnja meja odmerjenega nadomestila.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali v okoliščinah konkretnega primera neoprava zdravniškega pregleda delavca pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi predstavlja pravno podlago za nastanek odškodninske odgovornosti delodajalca v razmerju do Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije v skladu z določilom drugega odstavka 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ).
Pravno podlago je v relevantnem obdobju predstavljala zgolj določba 2. točke prvega odstavka 23. člena ZZVZZ, iz katere jasno izhaja, da ima zavarovanec pravico do povrnitve stroškov zdravljenja v tujini na podlagi samega zakona in to brez kakršnihkoli dodatnih pogojev in omejitev. Zato sta sodišči druge in prve stopnje ter tožena stranka zmotno ugotavljali, ali je tožnik izpolnjeval pogoje za pridobitev pravice do zdravljenja v tujini. Tožnik je zdravljenje v tujini že opravil, pravico do povračila stroškov tega zdravljenja pa je pridobil že s samim tem dejstvom, brezpogojno in na podlagi samega zakona. V konkretnem primeru tako ne gre za situacijo, ko bi tožnik pravico pridobil šele z odločbo upravnega organa (tožene stranke).
Neutemeljeno je stališče tožnice, da Pravila OZZ zožujejo pravico iz 23. člena ZZVZZ, ker porod predvidevajo kot bolnišnično storitev. Pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja so v 23. členu ZZVZZ sicer res urejene precej splošno. To pa ne pomeni, da obvezno zdravstveno zavarovanje za vsako zavarovanko krije vse (mogoče) zdravstvene storitve v zvezi z nosečnostjo ter porodom oziroma da že vsaka razčlenitev zakonske pravice na podzakonski ravni pravico iz 23. člena ZZVZZ nedovoljeno zožuje.
Posebni oziroma dodatni babiški pregledi med nosečnostjo, vodenje poroda na domu in poporodni obiski babice na domu s Pravili obveznega zdravstvenega zavarovanja (Pravila OZZ) niso predvideni, kar pomeni, da ne spadajo v okvir stroškov, ki jih krije obvezno zdravstveno zavarovanje. To seveda ne pomeni, da porod na domu ni mogoč, temveč zgolj, da se stroški za izvedbo poroda na domu ter predporodne in poporodne babiške oskrbe na domu ne krijejo iz javnih sredstev.
Pojem izčrpanih možnosti zdravljenja v Sloveniji je pravni standard, ki ga glede na konkretne življenjske primere zapolnjuje sodna praksa. Vrhovno sodišče je že sprejelo načelno stališče, da se v primeru, če je za zdravljenje določenega bolezenskega stanja več medicinsko priznanih in v načelu enakovrednih metod, šteje, da so v Sloveniji izčrpane možnosti zdravljena, če ni zagotovljeno zdravljenje z nobeno od priznanih metod. Ugotovitev sodišč, da se je v spornem obdobju izvajala klasična metoda na odprtem srcu, ki je po učinku enakovredna minimalno invazivni metodi, bi zato lahko pomenila, da možnosti zdravljenja v Sloveniji niso bile izčrpane. Vendar so bile v konkretnem primeru ugotovljene tudi druge relevantne okoliščine, ki jih je potrebno upoštevati pri zapolnitvi tega pravnega standarda.