OZ člen 569, 574. ZPP člen 7, 212, 258, 279c, 281.
glavna obravnava v odsotnosti toženca - neudeležba na naroku - neizvedba dokaza z zaslišanjem stranke - opravičljiv razlog za odsotnost - neizkazanost razloga - pomanjkljiva trditvena in dokazna podlaga - izvajanje dokazov - informativni dokaz - vračilo posojila - rok za vračilo - odlog plačila - zapadlost terjatve - nekonkretizirane trditve
Toženec zatrjuje, da sodišče prve stopnje ne bi smelo opraviti obravnave v njegovi odsotnosti, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da to ne drži. Toženec je bil na narok pravilno vabljen, vendar ni pristopil, niti ni pred narokom opravičil svoje odsotnosti in predlagal preložitve. Vse to je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v 5. točki obrazložitve. Stranka mora morebitno odsotnost z naroka opravičiti še pred narokom (primerjaj 281. člen ZPP), zato je navajanje razlogov za odsotnost z naroka šele v pritožbi prepozno in neupoštevno.
Sodišče je imelo podlago za takojšnjo izvedbo prvega naroka za glavno obravnavo. Podlaga je prav v 279.c členu ZPP. Sodišče lahko tudi brez soglasja strank takoj po pripravljalnem naroku nadaljuje s prvim narokom, če je stranke na to možnost poprej opozorilo. In toženec je bil na to možnost izrecno opozorjen v kombiniranem vabilu za pripravljalni in prvi narok z dne 13. 3. 2020.
Sodišče ni bilo dolžno zaslišati toženca. Prvič zato, ker se toženec brez opravičila ni udeležil naroka (drugi odstavek 258. člena ZPP). Drugič in predvsem pa zato, ker toženec sploh ni podal ustreznih trditev, ki bi jih bilo mogoče ali potrebno dokazovati z zaslišanjem strank. V pravdnem postopku velja pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu (7. in 212. člen ZPP), ki nalaga stranki, da najprej navede ustrezna pravno pomembna dejstva, ki se nato, če so sporna, dokazujejo. Izvajanje dokazov (npr. zaslišanje strank ali prič) z namenom, da bi se šele ugotovila pravno pomembna dejstva (t. i. preiskovalni dokazi), v pravdnem postopku načeloma ni dovoljeno, saj se lahko stranka brani pred zahtevki ali ugovori nasprotne stranke le, če so le-ti ustrezno zatrjevani. Toženčeva pravica do izjave torej ni bila z ničemer kršena.
Trditveno breme o tem, do kdaj je bilo plačilo odloženo, je bilo na tožencu, ki ga ni zmogel. Zato je njegov ugovor nesklepčen in posledično neutemeljen.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00043009
ZDR-1 člen 156.. ZObr člen 97f.
neizrabljen tedenski počitek - vojak - misija
Za presojo, ali vojaku na mednarodni misiji ni bil omogočen tedenski počitek, je bistveno, katere zadolžitve oziroma obveznosti (naloge) je imel oziroma kaj konkretno je počel v dneh, ki so zavedeni kot prosti.
Glede večernih sestankov, na katerih je moral biti tožnik tudi na dneve, ki so bili v evidencah zabeleženi kot prosti, nanašali pa so se na potek dela naslednjega dne oziroma na priprave za naslednji dan, je tožnik izpovedal, da so bili navedeni sestanki kratki, da so potekali v sobah ali na hodniku in da so se na njih razdeljevale naloge za naslednji dan. Zato ta ugotovitev sama zase še ne pomeni kršenja tožnikove pravice do tedenskega počitka. Tožnikove navedbe so povsem splošne, saj ni konkretiziral, na kakšen način bi aktivno sodeloval na njih, prav aktivna udeležba na sestankih pa je glede na materialnopravna stališča Vrhovnega sodišča RS ključna za ugotovitev o onemogočanju 24-urnega tedenskega počitka zaradi udeležbe na sestanku.
ZPP člen 7, 7/1, 212. OZ člen 131, 131/1, 169, 186, 186/1, 186/4.
odškodnina zaradi zdravniške napake - zobozdravstvo - nestrokovna izvedba zobozdravstvene storitve - poklicna odgovornost - standard skrbnega zdravnika - strokovna (medicinska) napaka - strokovna napaka zdravnika - medicinski zaplet - pomanjkljiva dokumentacija - dokazno gradivo - nasprotna izvedenska mnenja - dokazno breme - skrbnost dobrega strokovnjaka - skrbnost strokovnjaka - protipravnost ravnanja zdravnika - obligacija prizadevanja - obligacija uspeha - vzročna zveza - nadpolovična verjetnost - stopnja prepričanja - nepremoženjska škoda - poslabšanje zdravstvenega stanja - dušene bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah - skaženost - premoženjska škoda - bodoča škoda - objektivna odgovornost več oseb za isto škodo - solidarna odgovornost - prispevek k nastanku škode
V odškodninskih sporih zaradi domnevnih strokovnih napak v postopkih zdravljenja je trditveno in dokazno breme o dejstvih, ki utemeljujejo sklepanje o protipravnem ravnanju in vzročni zvezi med tem ravnanjem in nastalo škodo, res na pacientu, a pri presoji pravil o trditvenem in dokaznem bremenu, je treba izhajati iz razumnih in ne prestrogih zahtev. Dejstva o poteku konkretnega posega izhajajo iz zaznavnega področja zdravnika. Pacient je nemalokrat v položaju, ko ne more zaznati, zbrati (zavarovati, shraniti v dokazne namene) vseh potrebnih okoliščin in dokumentov o svojem zdravstvenem stanju in izvedenih posegih. Zato zadošča, če v tožbi poda trditve, na podlagi katerih sodišče lahko domneva o obstoju nedopustnega ravnanja. Zdravstvena ustanova, ki razpolaga z vso dokumentacijo, nato poda substancirane trditve o dejstvih, ki obstoju strokovnih napak nasprotujejo. Zaradi obrnjenega dokaznega bremena po prvem odstavku 131. člena OZ je na zdravstveni ustanovi dokazno breme vsebine pravnega standarda vestnega in medicinsko korektnega zdravljenja - če tega ne dokaže, ne bo zmogla razbremenitvenega dokaznega bremena.
Obveznost zdravnika ima značilnost obligacije prizadevanja, ne obligacije uspeha. To pa še ne pomeni, da za pravilno izpolnitev obveznosti medicinskega strokovnjaka zadošča vsakršno prizadevanje. Zadošča le prizadevanje s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Vztrajanje pri prvotni (lahko sicer sprva dobro izbrani) rešitvi, po tem, ko so bili vsadki tako divergentni, da po skladnih ugotovitvah izvedencev niso omogočali niti vstavitve niti retencije snemne proteze, pač ni ravnanje skrbnega strokovnjaka.
ZIZ člen 17, 17/2, 17/2-1, 53, 53/1, 53/2, 55, 55/1. GZ člen 3, 3/1, 3/1-25.
izvršba za uveljavitev nedenarne terjatve - ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi - obrazložen ugovor zoper sklep o izvršbi - izvršilni naslov - sodna poravnava - sodna poravnava kot izvršilni naslov - vsebina sodne poravnave - razlaga vsebine sodne poravnave - razlaga sodne poravnave - metoda razlage - načelo stroge formalne legalitete izvršilnega postopka - jezikovna razlaga - uporaba razlagalnih pravil - prepoved gradnje na določenem območju - gradnja objekta - definicija objekta - montažni objekt - nadstrešek - predlog za izvršbo - sprememba predloga za izvršbo
V obravnavanem primeru je bila izvršba dovoljena na podlagi izvršilnega naslova, na katerega je izvršilno sodišče po načelu stroge formalne legalitete vezano. To med drugim pomeni, da nima pristojnosti, da bi presojalo namen, pravno pravilnost ali logičnost sklenjene sodne poravnave, temveč je strogo vezano na jezikovni pomen v njej sklenjenih zavez. Obširne pritožbene navedbe o bistvu, namenu in vzrokih za sklenitev sodne poravnave se ob pojasnjenem izkažejo za pravno nepomembne.
Ob sklicevanju na definicije gradnje in grajenega objekta po gradbenih predpisih je sodišče obrazložilo, da kovinska konstrukcija iz aluminijastih profilov, ki je brez temeljev, ki nima ne vrat ne zidov in je brez elektrike in brez priključka za vodo, ne predstavlja grajenega objekta. Posledično s postavitvijo take konstrukcije dolžnik sodne poravnave ni kršil, saj ga na delu parcele, kjer je ta konstrukcija, po prej pojasnjenem veže le prepoved gradnje. S pritožbenim vztrajanjem, da sta stranki s poravnavo na tem pasu določili prepoved postavljanja kakršnihkoli objektov ne glede na definicijo tega pojma po gradbeni zakonodaji ter da zato skladišče spada med prepovedano gradnjo, upnik torej ne more uspeti.
podaljšanje začasnega zavarovanja - zahtevek za odvzem premoženjske koristi - pravnomočna obtožnica - utemeljen sum
Sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotavlja, da se razlogi in okoliščine, zaradi katerih je bilo odrejeno začasno zavarovanje zahtevka, ki je bilo tudi večkrat podaljšano, niso v ničemer spremenili v obdolženkino korist in še vedno obstajajo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00041131
ZD člen 32. ZIZ člen 272, 272/2. ZPP člen 181, 181/3, 205.
zapuščinski postopek - dedovanje - zakoniti dedič - prikrajšanje nujnega deleža - vrnitev daril v zapuščino - vračunanje daril dedičev - idealna ali realna kolacija - dednopravni zahtevek - smrt stranke - vmesni ugotovitveni zahtevek - izvršilni postopek - začasna odredba - stopnja verjetnosti - objektivna nevarnost za poplačilo terjatve - subjektivna nevarnost, da bo terjatev onemogočena ali precej otežena - zemljiška knjiga - zaznamba vrstnega reda - vpis pravnega dejstva - odsvojitev nepremičnine
Zakoniti dedič, v čigar dedni delež je treba vračunati darilo, ima izbiro načina vračunanja: lahko izbere matematično vračunanje vrednosti darila v svoj dedni delež (idealna kolacija), ali pa darilo v naravi vrne v zapuščino (realna kolacija.) Če dedič ne izbere slednje, sodišče opravi idealno kolacijo tako, da pri določitvi efektivne velikosti dednega deleža upošteva vrednost darila.
Dejstvo, da je drugotoženec pri sporni nepremičnini vpisal zaznambo vrstnega reda za pridobitev lastninske pravice prav gotovo kaže na to, da želi nepremičnino odtujiti ali vsaj, da hoče s tem ravnanjem tožniku preprečiti, da bi lahko dosegel eventualno vrnitev darila v zapuščino. Eno ali drugo pomeni subjektivno nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena. Pri tem ni bistveno, ali je vpis zaznambe vrstnega reda pravna fikcija, da je bilo zemljiškoknjižno dovolilo izdano, ali ne, o čemer obširno razpravlja pritožba, temveč je bistveno, da je to konkretno dejanje, ki (lahko) vodi v odsvojitev nepremičnine in ki jih običajno lastniki nepremičnin ne počnejo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00043045
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4, 4/2.. URS člen 22.. OZ člen 6.. ZPP člen 5, 339, 339/2, 339/2-8.. ZVPot člen 22, 23.
pravica do izjave v postopku - pravica do enakega varstva pravic - potrošniška kreditna pogodba - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - valutno tveganje - varstvo potrošnikov - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - načelo vestnosti in poštenja - slaba vera banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank
Posojila vezana na CHF so bila izpostavljena tako obrestnemu (kar je običajno pri kreditnih pogodbah, razen če gre za fiksno obrestno mero) kot tudi še dodatno valutnemu oziroma tečajnemu tveganju. Ali je bilo slednje tožniku kot povprečnemu potrošniku na ustrezen in jasen, torej razumljiv način predočeno, iz razlogov sodišča prve stopnje ni moč razbrati.
utemeljen sum - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razveljavitev sklepa - izpovedba oškodovanca - sklep o preiskavi
Res je sicer, da se subjektivni element v tej fazi kazenskega postopka ne presoja na način kot se presoja po končanem dokaznem postopku, saj se ne ocenjuje verodostojnost posameznih dokazov oziroma njihova protislovnost in prepričljivost. Ne glede na to, pa je pri ugotavljanju obstoja utemeljenega suma potrebno upoštevati tudi zagovor obdolžencev in dokaze, ki sta jih predložila v spis, kar vse je preiskovalni sodnik povzel v nestrinjanju z zahtevo za preiskavo. Ker pa iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi prvo sodišče obdolženčeva zagovora upoštevalo kaj več, kot na ravni zanikanja očitanega jima kaznivega dejanja, je ustvarilo situacijo, kot da izpoved obdolženca pri ugotavljanju utemeljenega suma nima nikakršnega pomena in da je vseeno kaj izpoveduje.
pripor - utemeljen sum - izločitev sodnika - nasprotje med razlogi
Sklep o izločitvi listin je preiskovalni sodnik izdal 9. 10. 2020 in je postal pravnomočen 30. 10. 2020. Glede na to, da so se izločene izjave zaprle v poseben ovitek in se shranile pri preiskovalnem sodniku šele po pravnomočnosti sklepa, je jasno, da se je sodnica, ki je sodelovala pri izdaji sklepa o podaljšanju pripora med preiskavo, seznanila z izločenimi dokazi. A iz tega razloga ni bila izločena iz odločanja o predlogu za podaljšanje pripora ob vložitvi predloga za izrek varnostnega ukrepa, saj po določilu 2. točke drugega odstavka 39. člena ZKP sodnik, ki se je pri odločanju o kateremkoli vprašanju seznanil z dokazom, ki se mora po določbah ZKP izločiti iz spisov, razen če vsebina dokazov očitno ni takšna, da bi lahko vplivala na njegovo odločitev, ne sme odločati o obtožbi oziroma o pritožbi ali izrednem pravnem sredstvu zoper odločbo, s katero je bilo odločeno o obtožbi, za kar pa v obravnavani zadevi, ko je bilo odločeno zgolj o utemeljenosti predloga za podaljšanje pripora, ni šlo.
nepremoženjska in premoženjska škoda - odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo - predhodne degenerativne spremembe - izguba na dobičku
Razpočno rano na glavi, zlom 2. vratnega vretenca, zlome od 4. do 7. rebra desno in od 3. do 10. rebra levo, udarnine pljuč, udarnine in odrgnine prsnega koša in trebuha, odprti zlom leve podlakti na več mestih, zlom spodnjega dela desne podlakti, razpočno rano na hrbtišču desnice, razpočno rano nad levo pogačico.
Tožnica je dokazala vzročno zvezo med nastavitvijo magneta, ki ga je toženec nastavil protipravno, in škodnim dogodkom torej poškodb motorja tovornega vozila tožnice, ki je nastala zaradi ročnega upravljanja menjalnika tovornega vozila in s tem nadobratov motorja. Napačna pa je ugotovitev sodišča, da toženec pri tem ni ravnal iz hude malomarnosti.
Napačno je stališče, da je potrebno toženčevo skrbnost ravnanja primerjati s skrbnostjo ravnanja povprečnega človeka in ne povprečnega voznika tovornjaka. Skladno z določbo 33. člena ZDR-1 mora delavec vestno in skrbno opravljati delo na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Že samo zaradi te določbe je potrebno delavčevo stopnjo skrbnosti primerjati s stopnjo skrbnosti delavcev, ki opravljajo enako ali podobno delo, in ne s skrbnostjo povprečnega človeka, saj povprečen človek tega dela ne pozna. Tako bi moralo sodišče prve stopnje njegovo ravnanje primerjati s stopnjo skrbnosti povprečnega poklicnega voznika, česar pa ni storilo.
Obtožencu je bil prepis sodbe Okrožnega sodišča v Celju z dne 14. 2. 2020, opr. št. IV K 49894/2018, s pravnim poukom, da je pritožba dopustna v roku tridesetih dni od dneva prejema pisnega odpravka sodbe, osebno vročen dne 7. 7. 2020. Tridesetdnevni zakonski pritožbeni rok se je, upoštevaje določbe Zakona o interventnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic epidemije COVID-19 (skrajšane sodne počitnice) iztekel v petek 21. 8. 2020, pritožba pa je bila vložena priporočeno na pošto šele v ponedeljek 24. 8. 2020.
ZPIZ-2 člen 413.. Kolektivna pogodba za obrt in podjetništvo (2013) člen 33, 33/3.
poklicno zavarovanje - plačilo prispevkov - nadurno delo
Ker tožniku pravica do poklicnega zavarovanja ni bila priznana, sodišče ni imelo pravne podlage za naložitev prispevkov, zato je zahtevek iz tega naslova pravilno zavrnilo. Tožnik se v tej zvezi neutemeljeno sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 30/2019. Bistvena razlika med navedeno in obravnavano zadevo je v tem, da je bila v zadevi vrhovnega sodišča tožnikom, kot poklicnim voznikom avtobusov v mestnem prometu, predhodno - do 31. 1. 2013 dejansko že priznana pravica do poklicnega zavarovanja, nakar je delodajalec s plačilom prispevkov nezakonito prenehal. Zato je bila ključna podlaga za ugoditev njihovim zahtevkom prehodna določba 413. člena ZPIZ-2, ki pa v tožnikovem primeru ni uporabljiva.
soprispevek oškodovanca k nastali škodi - zavedanje o nastanku škode - škodni dogodek - brezplačna pravna pomoč
Tožnica bi tako morala biti ob zavedanju, da je bila na dan škodnega dogodka jesen in da listje tedaj odpada in prekriva neravnine, še toliko bolj pozorna na jarek (luknjo), za obstoj katere je vedela in jo je lahko na svoji poti pričakovala.
mladoletnik - otrok - nesoglasje med sodnikom za mladoletnike in javnim tožilcem
Prvi odstavek 468. člena ZKP med drugim določa, da če se sodnik za mladoletnike z zahtevo državnega tožilca za uvedbo pripravljalnega postopka ne strinja, zahteva, naj o tem odloči senat za mladoletnike višjega sodišča. Sodnica za mladoletnike je v zahtevi pravilno ugotovila, da mladoletnica v času od julija do 15. septembra 2019, ko se ji očita, da bi naj storila kaznivo dejanje po tretjem odstavku 176. člena KZ-1, še ni bila stara 14 let, torej je bila še otrok. 452. člen ZKP določa, da če se med postopkom ugotovi, da mladoletnik ob storitvi kaznivega dejanja še ni bil star 14 let, se kazenski postopek ustavi in o tem obvesti organ socialnega varstva.
Pritožbeno sodišče je zato o zahtevi sodnice za mladoletnike odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa. Sodnica bo po pravnomočnosti sklepa o ustavitvi kazenskega postopka obvestila o tem pristojni organ socialnega varstva, da lahko le ta ukrepa skladno s svojimi pristojnostmi. V obvestilu bo navedla podroben opis kaznivega dejanja, ki naj bi ga mladoletnica storila in druge zbrane podatke, ki so pomembni za organ socialnega varstva. Sodišče pa od organa socialnega varstva ne more zahtevati poročila, kako je ukrepal na podlagi tega obvestila.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00043000
ZDR-1 člen 156.. ZObr člen 97f.
neizrabljen tedenski počitek - vojak - misija
Kot navaja pritožba, je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi o tem, kaj ne pomeni kršitve pravice do tedenskega počitka upoštevalo novejše primere sodne prakse (npr. VIII Ips 11/2019, VIII Ips 18/2019, VIII Ips 31/2019 etc.). Npr. glede nošenja uniforme, sodelovanja pri dvigu zastave, urejenosti in skrbi za osebno higieno, nošenja vode. S strani sodišča obrazloženo upoštevanje spremenjene sodne prakse ne more pomeniti kršitve ustavne pravice enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) in ustavne pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). Vrhovno sodišče RS je v omenjeni zadevi VIII Ips 31/2019 med drugim tudi jasno nakazalo, da dnevno informiranje o nalogah za naslednji dan, ki je nujno za nemoteno delovanje ustroja, kakršen je vojaška misija, sami po sebi ne pomeni kršitve pravice do tedenskega počitka. Tožnikova navedba, da naj bi vsakodnevno poročanje o stanju (npr. številčnem) v skupini v skladu s sodno prakso pomenilo kršitev pravice do tedenskega počitka, torej ne drži.
Tožnik pavšalno vztraja, da je kot vodja skupine skrbel za svojo skupino, ter nedoločno navaja, da je nadomeščal poveljnika oddelka v času njegove odsotnosti. Zaradi preveč splošnih trditev ne more biti utemeljen pritožbeni očitek, da so iz obrazložitve sodbe izostali razlogi o odločilnih dejstvih (očitana postopkovna kršitev neobrazloženosti sodbe po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP).
Nenazadnje tudi sama povišana pripravljenost ne pomeni kršitve tedenskega počitka (VIII Ips 21/2018). Tako se je Vrhovno sodišče RS opredelilo tudi v najnovejši sodbi VIII Ips 40/2020 z dne 27. 10. 2020, v kateri pa je ponovilo tudi že predhodno strogo zavzeto stališče glede (neupoštevanja) dosegljivosti pri presoji kršene pravice do tedenskega počitka (VIII Ips 22/2020).
ZDR-1 člen 34, 36, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - odsotnost z dela - obveščanje delodajalca
Odpoved sicer tožnici očita naklep, vendar sodišče temu pravilno ni sledilo. Neutemeljeno pa je zavrnilo tožničin predlog za zaslišanje dveh prič - tožničinih bivših sodelavk, da bi izpovedali o tem, kakšen je bil odnos med tožnico in direktorico toženke in ali je bila pri toženki možna praksa odobritve dopusta za nazaj. Sodišče je ob zavrnitvi dokaznih predlogov napačno navedlo, da dejstva, ki jih je tožnica želela dokazovati z zaslišanjem teh prič niso pravnorelevantna za ta spor, ter da glede okoliščin prakse prijave dopusta zadostuje zaslišanje tožnice, direktorice toženke in priče. Gre za delavko toženke, na katero je tožnica v spornem obdobju naslavljala obvestila v zvezi z izostankom (v posledici česar je sodišče ugotovilo, da odpovedni razlog iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni podan) in jo med drugim prosila tudi za nadomeščanje v času odsotnosti. Vse te okoliščine so po pravilnem opozorilu pritožbe relevantne tudi za presojo tožničine krivde oziroma stopnje malomarnosti. Predvsem pa drži, da je sodišče prve stopnje s tem v zvezi zmotno ocenilo kot nepotrebna dokazna predloga za zaslišanje navedenih dveh prič. Posledično je preuranjeno zaključilo, da je tožnica lahkomiselno oziroma nepremišljeno mislila, da ji bo dopust naknadno odobren, zaradi česar je ugotovilo hudo malomarnost.
pogoji za sprejem na zdravljenje brez privolitve - odklanjanje zdravljenja - prava volja - najbližja oseba - prepozna pritožba v nepravdnem postopku
Zadržankino sedanje odklanjanje hospitalnega zdravljenja nima realne podlage in ne odraža njene prave volje in razumske odločitve, pač pa je vpliv bolezni. Kar pomeni, da nima sposobnosti oblikovati pravno relevantne izjave volje glede zdravljenja, trenutno pa predvsem njenega ogrožanja ni mogoče preprečiti in odpraviti z milejšimi ukrepi.
Potem, ko je prvo sodišče uspešno argumentiralo svojo dokazno oceno o izrečenih besedah obtoženca zoper oškodovanca, je v nadaljevanju obrazložitve pod točkami 12, 13 in 20 uspešno utemeljilo, da njihova vsebina pomeni ogrozitev osebne varnosti uradne osebe ter njenih bližnjih sorodnikov kot prepovedane posledice obravnavanega kaznivega dejanja. V besedah obtoženca, izrečenih iz neposredne bližine direktno oškodovancu, da bo ob svoji smrti s seboj vzel še eno družino ter da tega R. O. kot policist ne bo mogel preprečiti, je povsem jasno izražena obtoženčeva grožnja zoper osebno varnost policista ter njegovih bližnjih sorodnikov. Z zagovorom, da grožnje niso bile mišljene resno, obtoženec ne more izničiti njihovega učinka, ki se je nenazadnje izražal v občutku ogroženosti oškodovanca zase in za družino, ko se je upravičeno bal, da bo obtoženec izrečene grožnje uresničil.